Misli o pisanji po meri. V 14. lislu ,,Učit. Tov." popisuje gosp. Ž. važnost in spretnost učila v lepopisju po meri (taktiranji), in dokazuje to s tem, da pravi: ,,Ta način pisanja vstvarja skupno mišljenje in delavnost vse šole in enakost v potegu, kar eden vleče, to tudi vsi drugi, kar učitelj napoveduje, to dela vsa šola, vse je pazno. Počasnež je prisiljen hitreje potegniti, naglež pa zmirneje. JVobeden se ne zraezi, lepa tihota je, itd.« Da je to vodilo pri pisanji jako važno in priporočila vredno, ne bom tajil; marveč vse to priterjujem gosp. pisatelju: ali pristaviti nioram, da to vodilo je le za nektere, ne pa za vse šole; postavim za tiste, kjer olroci le v začetku šolskega leta; t. j. vsi ob eneui času začenjajo hoditi v šolo; kakor tudi za tiste, kjer je zmožnost učencev v pisanju zelo enaka. Za druge pa, post. za tiste, kamor otroci skoraj celo leto prihajajo (kar je žalibog, po deželi zeld v navadi), kjer ima učitelj v enem razredu po dva ali tri oddelke (ali pa celd toliko, kolikor učencev), posebno v I. razredu, je velekrati tolika zmez, da skoraj učitelj ne ve, kje bi se lotil. Tamo tedaj, kjer je zmožnost učencev v eneni, kakor v drugem nauku toliko različna, nego dan od noči, tam zdi se mi nemogoče predpisanih vodil (melod) na tanko deržati; toliko manj pa se, pri pisanji vodila po meri. Da bi bilo v takih šolah to vodilo priporočila vredno, to jaz pisatelju naravnost ugovarjam, in hočem to tudi iz lastne skušnje dokazati. Omenil sem že, da ima učitelj na deželi velekrati v enim razredu po dva, tri ali še celd po več oddelkov. Kaj tedaj mu je storiti, da pri toliki različni zmožnosti vendar slednji učenec napreduje, a ne zaostaja? Bode li rnar vsem, torej tudi listim učencem, ki znabiti že po dve ali tri leta v šolo hodijo, ravno isto pisanje narekoval, nego onim, ki so še Ie jeli hoditi v šolo? Da bi pa dvema, trem ali še celd večim oddelkom, vsakemu kaj druzega ob enim narekovati mogel, to zdi se mi nemogoče. A tudi je treba, da učitelj pazi, kako učenec sedi, kako pisalo derzi in kako da piše. Da je pa v taki šoli, kakor v pisanji, tako tudi v drugih naukih velik razloček, to bode vsak dobro vedil, kdor je kedaj na deželi služil. Torej more učitelj, kakor pisanje, tako tudi druge nauke le po zmožnosti učencev razdeliti, in vsaki oddelek posebej učili. V taki šoli in v takih okolšcinah je razvidno, da se učitelj ne more nili ednega niti druzega predpisanega vodila deržati, ampak, neutrudljivo po laslni skušnji podučevati. V taki šoli je treba, da učitelj po dva ali (ri predmete v eneni ia istem času podučuje, ako noče enega ali druzega oddelka zanemariti. Tako se tedaj velekrat primeri, da med (em, ko eden oddelek piše, drugi berejo ali pa poštevajo; to pa pri pisanji po nieri ni nikakor mogoče, ampak le, ako učenci iz prepisov pišejo, kajii, ako bi en oddelek glasno bral, zraven pa tudi učitelj drugemu glasno pisanje laktiral, to bi bila prava zniez. Eden druzega bi ne zastopili. Dalje tudi pisatelj pravi, da pisarija iz predpisov, najsi že bo s (able ali s predpisnih zgledov, ako jih resno pretehtamo, je to pač velika nesložnost. Po moji skušnji, bi ravno to jaz, za marsiktero šolo na deželi, od pisanja po meri terdil. Tudi jaz sem že pred dvema leti to vodilo v tukajšnjo šolo vpeljal, ali zarad tega, ko sem nioral, med lein ko sem enemu oddelku pisanje narekoval, druge oddelke (zmiraj večino učencev) zaneniaiiti, sem to vodilo zopet opustil, in se poprijel drugega, ktero mi ovir ne stavi učenee podučevati, tudi druge predmete uied tem, ko eni po predpisih pišejo. Da, tudi jaz priterjujem g. pisatelju, da je pisanje po predpisih velika nesložnost, ako učitelj pusti, da se učenci pri pisanji tako vedejo, kakor on popisuje, in ako se učiielj nied pisanjem po šoli sprehaja, ali pa v kralek čas kaj bere; lam je gotovo v vseh rečeh nesložnost; toda mislim, da takih šol jc zelo malo. Da bi se pa učitelji na deželi raogli v šoli z branjem kratkočasiti, to jim čas ne dopušča, kajti vsak trenutek mu mora biti drag biser, kterega more v prid mladine porabiti. Vediti je treba, da vodila (metode} naj si že bodo pri tem ali onem poduku, so vsa mertva, in da nobeno ne pelje samo, do pravega cilja, ampak vse more učitelj oživljati, kajti le na temu je vse ležeče, kako ga učitelj razume in zna rabiti. Ni ga vodila, da bi vseni krajem in časom vspešno ugajalo; torej zdi se nii nespametno, eno v zvezde kovati, a drugo pa v blato teptati. Lahko bi naštel obilo število izverstnili lepopiscev, kteri še pisanja po meri, po imeni poznali niso, a vendar so doscgli občudovanja vredno zmožnost v lepopisju. Vendar naj pa nihče ne misli, da hočem pisanju po predpisih spretnost prilastovati, to ni moj namen, ampak le dokazati sem hotel, da za Ijudske šole po deželi bolje ugaja, nego po meri in da se tudi s pisanjeoi po predpisih lahko izverstno pisajne doseže, ako ga učitelj prav vodi. Tudi pravi pisatelj na dalje: ,,Ucitelj inore pri vaji vsc popred na labli pokazati". Tedaj on more pervi (o na tablo napisati, kar bodo potem učenci po meri prepisovali. Je-Ii to kaj druzega, kakor predpis pred seboj imeti? Kaj pa, ako učitelj ni lepopisec, bodo li učenci njegov slabi predpis po meri (laktiranji) posneniali? Kaj je boljše, ali učiteljev slabi predpis ua tabli; ali pa krasni predpisi izverstnih Iepopiscev, iz kterih učenci pismenke posnemajo? Na te vprašanja lahko slednji odgovori. Nočem pa nikakor terditi, da je pisanje v ljudskih šolah že verhunec popolnomasti doseglo, in da bi potreba ne bilo ničesa izboljšati; niarveč spoznam mnoge ponianjkljivosti, ktere se morajo zboljšali, in to pred ko jc niogočc, da preveč ne zaostajamo. Kako bi se pisanje v Ijudski šoli zdatno zboljšalo, sta že g. Stegnar v ,,Tov.", tečaj VMI. list 18. in 20. in g. Belar v ravno tem listu, tečaj X. list 7. na tanko pojasnila, torej se mi nepotrebno zdi, od tega na dalje govoriti. A vendar, predno sklenem, naj še nekaj oponmim. Po moji misli jc vendar veliko bolje, ako ima vsaki učenec (posebno v 1. razredu) svoj predpis pred seboj, kakor da bi inieli vsi enega na (abli, kajti, ako ima učenec predpis pred seboj, inu je laliko vsako čcrto in pismenko na tanko ogledati, kar na tabli ni tako laliko, posebno listiin učencein, kteri bolj zadej sede, ako je šolska izba velika. Predpisi naj se pa učencem delijo po njiliovi zmožnosti, ali nižje ali višje številke, kteri naj se jim loliko časa pustijo, dokler jih pravilno ne posnemajo, ali pa, dokler jih iz glave ne znajo, kajti ko učenec predpis enkrat iz glave zna, ne bo več nanj gledal, ampak iz glave pisal; <ukaj je treba da učiteij predpis premeni, ako ga učenec tudi še pravilno ne piše. Ako imajo učenci vsaki svoj predpis, jili to zeld k marljivemu pisanju budi, kajti vsak si žcli kaj skoraj zopet drtigo številko dobiti. Mnogokrat sem že čul učcnce popraševati se, kteri predpis da že piše. Kedar učitelj bolj pridnim učenceni predpise spreminja, naj vselej proti bolj zanikernim spodbudljivo govori, da naj se potrudijo, da bodo čedno pisali, da potem bode (udi njim drugi predpis (eno štev. naprej) dal, kakor njib pridnim tovaršem itd. Bolj lenim pa naj ueitelj namesto eno štev. naprej, eno štev. nazaj da, in naj omeni, da to zato stori, ker se nočejo poboljšali, da bi čedneje pisali. Kakor je, ako učitelj pridnim učenceni predpis naprej spremeni skor največe veselje, je to spremenjenje pri lenili, ako sc jim štev. nazaj da, skor največi kazen. Tako delam jaz. In, ako se tudi s prav izverstnim pisanjem bahati nc morem, se pa tudi čez prav slabo pritožiti ne niorem. Sej pregovor pravi: ,,Srednja pot, najboljša pot". ZBogoni! M. Kovica.