J. E. Bogomil Kaj bo, kaj bo? Danes je pa Minka pridna. To me vcseli!« Kako rada čujfe Minka takole pohvalo iz maminih ust! Od dne do dne si bolj prizadene, da ustreže svoji mami, kar je le največ mogoče. Takole pod jesen je bilo. Dornikov oče so z ve-seljem spravili pod streho obilni pridelek, Kmalu po-tem je pa prišla Minka z mamo obiskat svojega strica. — »No prav, prav, da sta prišli. Saj sem že po-vpraševal, zakaj vaju nič več ni.« — »Saj tako veste, Dela je toliko; povsod mo-ram biti sama, drugače pa ni nič,« — »Kaj pa on, Janez, ali še kaj piše?« — »Ni še dolgo, kar je pisal. Pravi, da se mu dobro godi pod Rusom. Pa saj mora tako pisati, če ne, pa ne gre pismo naprej. Da bi že vendar prišel domov!« — »Hvala Bogu, da jc lc še živ! Ti imaš le enega mooža in jaz le enega brata. Kaj pa Minka? Ali je pridna?« — »Dosedaj še dosti rada uboga.« — »To jc prav! Nckaj že odleže pri hiši. Vsaj malega kaj povaruje.« — »Res! Hvala Bogu, da jo imam!« — »Čakaj, Minka, no, ker si pridna, ti bom pa nekaj dal.« Pa odidejo stric in prineso precejšen kos kru-ha, namazanega s sladko strdjo. Neizrečeno dober je tak prigrizek. Pa ga človek ne dobi vsak dan v roke. Kaj bo, kaj bo 7 • Leto 26___________ANGELČEK__________Stran 7 Eh časek sedi Minka mirno za mizo in objeda sladki prigrizek, Pa ji pride na misel, da mora iti na vrt, Kajpak bi rada pokazala mimoidočim, kakšne dobrote danes uživa, — »Le v hiši bodi, bo bolj prav,« ji dejo mati. — »Samo raalo bom šla na vrt« — »Ni treba.« »Malo naj gre, no,« zaprosijo zanjo še stric. In na stričevo žcljo se omehča tudi mamino srce. Na vrtu je pa res tako prijetno! Sadno drevjc se klanja pod bogato tcžo jabolk in hrušk. Jescnsko solnce pa sije tako prijetno in vabljivo, da človeka res siloma izvabi iz hiše. Kaj pa to? ... Minka, joj, ali vidiš? — Grda osa obletava tvoj kos kruha. Sladka strd ji diši. Beži, osa te lahko pikne, potem bo pa jok! Minka se ji umakne za drvarnico. Tako ubeži eni nesreči, zaide pa v drugo. Petelin ima tam zbrano svojo družino. Tistega petelina pa Minka žc dobro ' pozna. Kar je volk za jagnjeta, to je petelin za kruh, Minka — če te zagleda, kaj bo? Le zopet beži! Tukaj na vežinem pragu bo pa mir. Jej, to bo prijetno! Minka se lepo mirno vsede in spravlja slad- ko malico z vso slastjo pod streho.-------Ali, kaj je danes? Nikjer nima miru. Stričev Koder se ji pri-bliža. Kruh mu je zadišal; medu bi se pa menda tudi ne branil? Lepo mirno se vsede Minki ravno nasproti in prijazno zamahlja z repom. Svoje svetle oči pa upre naravnost v Minko. Minki zatrepcta srcc ¦.. Koder pa le mahlja in potrpežljivo čaka, kda) mu bo priletcl kak grižljej. Ko pa vsa potrpežljivost nič nc pomaga, se Kodcr malo presede, grdo zarenči in par-krat precej močno zalaja. Minka pa v jok. Najrajši bi planila v hišo. Kodcr se pa huduje po svoje. Oh, kaj bo, kaj bo? Na vso srečo pridejo stric iz hiše in zapode ni-kdar sitega Kodra. Minka pa gre z njim. V hiši, pri mami, ima vsaj mir. Pes naj pa bo, kjer hoče.