JOŽE KASTELIC
CARMINA PASSIONIS
MESEC
JMesec smo fantje v zlato kovali,
ko smo mu peli
in vriskali:
otroci zemlje,
sinovi noči,
zgubljeni v srebrne širine polja.
Kdo je zavriskal,
kdo je zapel?
Ali je človek razpel srce,
ali prišlo je iz dna sveta?
Ta noč varljiva ne pove:
v ljubezni še glasove spaja
in nas in svet z isto strastjo prepaja
in vse preliva v začarani spev.
Odmev od tu, odmev od tam,
mesec pa vedno bolj zlat in sam —
Nič več ne kujemo, več mu ne pojemo,
vsakdo pod svojim oknom stoji —
mesec pa vedno bolj zlat in sam
vse više v nebo od zemlje beži
in smrtnikom pušča smrtne poljube.
BRIDKOST
JNagiblje se k meni češnjev cvet, uglaša škrjanec mi pesemco; češnjev cvet vedno bliže diši, pesem zapušča mene in svet.
371
Sredi neba še solnca ni, v rosi se koplje poljanica; solnce se vedno svetleje smehlja, rosa se bolj in bolj suši.
K meni nosi pomlad svoj kras, češnjev cvet, solnce, deklica; deklica vedno bliže gre in cvetje ji pada in pada iz las.
OPOLDNE
Med travo zvijačno beži preplašena zver
smer spreminjaje,
ker je začula na gozdnih stezah
lajež samotnega lovskega psa.
Visoko,
še nad vrhovi mladolistnih bukev,
še nad zelenjem ponosnih hrastov
gredo čez jasni svod neba
penaste grive belih megla,
pred njimi teman oblak kot zvest pastir,
pa je sam brez smeri.
Trava šumi od tisoč nevidnih bitij
in zrak je poln dvojic v ljubezni pijanih.
Na kamenu bije z vijugastim, prožnim telesom
zvit gad ob skalo.
Grm — stoglasen ptič — cvrči.
Breze so bele haljice skrile
pod valom svojih kipečih las.
Tvoje minljive poljube pijem in večnosti sladko zavest iz njih jasno razbiram sredi poldne. Nikjer ni noči, tako so svetle najine zveste roke.
26*
ZIBKA
Jjogastvo rož
se s tvojim verno druži,
z lepoto rok, dveh belili golobic.
Na tvojem čelu mir gori,
pri tebi slonim kot stražar in klic.
Večerne zvezde sijo iz teme nevidnega neba. Jasmin opaja pota, lan cvete.
Na zibki bodočnosti se zibljeva sredi sveta. Mesec vzhaja.
JUTRANJICA
V najino srce
so pale solze grenkih spominov.
Kako sva šla po srebrnih stezah
in nisva nič vedela,
kaj je bridkost noči.
Za naju so bili vsi časi svetli.
V  najino srce
sta pali dve krili ptice Bridkosti. Kako sva iztezala v belih rokah še  rosne cvetove zvezdam v pozdrav, kako sva se klicala: Eva, Adam. pri nama tovariš Bog Oče sam.
V  najino srce
so pale gore težav in vse pokopale.
Ti si obstala na bregu morja,
jaz pa ne vem,
kako gre moj čoln.
Tako je samote in groze poln.
EVA IN ADAM
13an je mimo.
Mesec sije spev
in poljublja tvoj obraz z menoj.
Drevo z drevesom svatu je nocoj.
Trava je polna nevidnih glasov,
ti pa si zame spev, viden in nov
kakor nikdar do te noči.
Noč šumi
in v sijočih snih cvete,
jaz s teboj nad njo in svetom vladam.
Od tvojim rok nebo žari,
kot mladi meseci zvezde sijo,
sv^tleje midva, Eva in  Adam.
MORNARJI
L>elo jadro jutra nad menoj, v njem natkane blede zvezde, rožna zarja,  zlat oblak, vrh jambora lunin kovinasti soj
V rosi plava žitno  polje, pisana ladja, pisani svet, potniki,  zbrani iz vse noči, Noetov zarod sredi vode.
Veter  vstaja  iz  tišin, jadro ziblje, solnce vabi, veter nas edini ne žabi, Duh, ki veje, koder hoče Sin.
Veter nam poti odpira nove, v novo deželo nas varno pelja; ladja brez teže plove lahno in vendar vsak nosi težko s seboj ogenj krvi in trohljivost mesa.