URN_NBN_SI_DOC-UO72IQFP

455 Poročila in ocene dvojezične šole neuspešna samo zaradi tega, ker je Slovenka, izbran pa je bil prijavljenec, ki slovenščine sploh ne zna. Dogajajo se velike krivice, piše Karl Samonig (Ledince) o sloven- skem učitelju, ki se je v času nacizma povsem ponemčil, ker ni vzdržal sovražnega pritiska na Slovence, kar je po letu 1945 v več pismih pojasnjeval skupnemu sošolcu in vseskozi Sa- monigovem vzorniku Aichholzerju, mu čestital za narodno zvestobo in ga prosil odpuščanja. Preostali del Samonig spoštljivo namenja ženi Anči Onitsch, ravnateljici šole v Mariji na Zilji, nekdanji Meškovi župniji, ki ji je na že povsem ponemčeni šoli uspelo obnoviti dvojezični pouk za četrtino učencev. Z metodičnega stališča obravnava dvojezični pouk Marija Sandrieser (Celovec) v članku Tedenska menjava učnega jezika je izziv s poudarkom, da je njena šola zaradi strokovnih novosti in medkulturne vzgoje deležna rastočega števila prijav ter številnih obiskov, med njimi takšnih na najvišji ravni. Delo šole v Bekštanju predvsem na podlagi uspešnega medšolskega sodelovanja, tudi s šolami v Sloveniji, opisuje njen ravnatelj Joško Wrolich pod naslovom Delo se vedno ne na- grajuje. Pri tem ne gre brez zahrbtnega rovarjenja proti njemu in šoli, ki ga je zlasti občutil kot kandidat za ravnatelja v rojstnih Ločah, po ukazu glavarja pa sta na še dveh šolah bila imeno- vana učitelja, ki nista usposobljena za pouk v slovenskem jeziku. Dovolj poveden je naslov Le samopomoč je zagotovila sprejemljive pogoje poučevanja slovenščine Irene Žele (Božji grob – Humc), s Tonijem Schellandrom avtorice uspešnega učbenika ‘Vidim, slišim, pišem’ (v rabi tudi na manjšinskih šolah v Sloveniji). Njena šola je po njeni zaslugi prav tako spadala med zelo iznajdljive in obiskane, kar sem imel priložnost spoznavati sam, ko sem jo večkrat obiskal v vlogi predstojnika koroške enote Zavoda za šolstvo oziroma tja vodil skupine naših učiteljev in ji pomagal pri uveljavljanju pri nas. Ob koncu imamo še en zares spodbuden zapis Alexandre Lipuševe (Grebinj) Po mnogih letih je šola v Grebinju zopet dvojezična. No, v resnici knjiga, ki me ponovno spodbuja k mojemu staremu predlogu, da naj slovenski Zavod s svojo založbo vpelje sodelovanje s to koroško, še ni pri kraju. Uslužbenec Viktor Huss (Velikovec) v članku Iz otroških let piše o lastni uporabi slovenščine in o turob- nem dejstvu, da jo starejši med seboj še govorijo, otroci pa največkrat že ne več. Sklepni zapis Iz življenja in delovanja Simona Rudmaša, urednik posveča F. Kukovica enemu najvidnejših koroških šolnikov 19. stoletja. Franček Lasbaher 200 let šolstva v Radgoni, (ur.) Kolarič Marija / Sovec Damjan, Gornja Radgona: Osnovna šola 2005, 96 str. Pred nami je nekaj manj kot sto strani obsegajoča knjižica velikosti 24 x 20,5 cm gornje- ga naslova z letnico izida 2005, torej še en dobrodošel primer najnovejšega šolskega zgodo- vinopisja. Razveselim se vsakega posebej in tako ali drugače sem imel priložnost, da sem o marsikaterem lahko napisal kdaj tudi manj dobrodošlo oceno, kakor bo kdo morebiti sprejel tudi ta moj zapis. Pa naj takoj poudarim, da si tudi ta vsebinsko sicer nekoliko skromnejši zbornik zasluži našo pozornost, ki jo od prve do zadnje strani nedvomno pritegne z barvno privlačnostjo ter odličnim tiskom na prav takšnem papirju.