pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
193
Kako umestiti to Agambenovo delo o teolo-
ški genealogiji ekonomije in vlade, ki nosi
oznako Homo sacer, II, 2 znotraj avtorje-
vega opusa? Smiselnost uvodnega vpraša-
nja se zdi upravičena predvsem v luči za-
poredja izidov vseh knjig trilogije Homo
sacer. Spomnimo, da je Agambenovo ime –
čeprav je na mednarodnem prizorišču na-
stopilo že dosti prej – svojo odmevnejšo
slavo dobilo šele leta 1995 z izidom prvega
dela trilogije Homo sacer, z naslovom Homo
sacer – suverena oblast in golo življenje (v
slovenskem prevodu 2004). Nato se je
Agamben odločil izdati tretji del trilogije
Kar ostaja od Auschwitza (1998, slovenski
prevod 2005), leta 2003 pa še Homo sacer II,
1 z naslovom Stato di eccezione. Il regno e la
gloria (2007) – Homo sacer II, 2 – tako v ne-
kem smislu zaključuje trilogijo Homo sa-
cer, čeprav je po drugi strani njen osrednji
del. Kako torej razumeti to neskladje med
numeričnimi oznakami vseh delov in zapo-
redjem njihovih izidov? Gre za naključje?
Ali pa gre morda za avtorjevo vztrajanje pri
nekem izhodiščnem načrtu, v kateremu je
predvidel večji obseg obeh knjig drugega
dela trilogije in posledično postavil pisanje
teh besedil na konec projekta Homo sacer?
Pri odgovorih na ta vprašanja je potrebno
upoštevati, da je Agamben po koncu pisa-
nja trilogije izvedel neko gesto, ki spominja
na Foucultovo izdajo Arheologije vednosti,
ko je leta 2008 objavil knjigo Signatura re-
rum, s podnaslovom O metodi. V njej poja-
sni strukturo in vlogo svoje metode na-
sploh, posebej pa pri pisanju trilogije. Kot
pojasnjuje, je vse figure, ki jih je analiziral
znotraj opusa Homo sacer (homo sacer, mu-
sliman, stanje izjeme, trinitarna oikonomija
itd.), obravnaval kot paradigme,1 torej kot
singularne fenomene, ki so »hkrati del in
celota«, prav zato, ker vztrajajo na ravni
singularnega ter tako izključujejo antino-
mično razmerje med partikularnostjo in ob-
čostjo. Zato so edini, ki imajo zmožnost 
narediti intelegibilen nek zgodovinsko-pro-
blemski kontekst. S tega vidika je vrstni red
obravnavanih tematik bolj ali manj nepo-
memben, vsak fenomen zase je singularen,
kar za Agambena že pomeni, da ne moremo
predpostaviti enega fenomena kot izvor-
nega za vse ostale, oziroma, da vsak feno-
men zase ne implicira nobenega neposred-
nega vzročno posledičnega razmerja z
ostalimi. 
Tendencioznejša razlaga tega problema, ki
se ne opira na naključje in poskuša poiskati
strukturno povezanost vseh delov, pa vse
skupaj postavi v drugačno perspektivo. Če
namreč krščanska teologija, ki tako ali dru-
gače tvori nek problemski okvir za Agam-
benove analize, v vseh svojih ozirih pred-
postavlja neko časovno sosledje treh velikih
dogodkov (stvarjenje, razodetje, odrešitev),
giorgio Agamben
Il Regno e la Gloria: 
Per una genealogia
teologica dell’economia
e del governo
Neri Pozza, Verona 2007, 333 strani.
1 Giorgio Agamben, Che cos’è il paradigma?, Bol-
lati Boringhieri, Torino 2008, str. 11. Prim. prevod
v pričujoči številki Filozofskega vestnika.
in če so ti hkrati na nek način ustreznica
trem delom trilogije (Homo sacer – stvarje-
nje, Stato di eccezione in Il regno e la gloria
– razodetje, Kar ostaja od Auschwitza – odre-
šitev2), potem lahko iz tega sklepamo, da se
pomen razodetja pokaže šele vzvratno, po
odrešitvi, istočasno pa postavi tako stvarje-
nje kot odrešitev v neko novo perspektivo.
Agamben zato že v izhodišču Il regno e la
gloria jasno začrta svojo usmeritev: 
»Ena od tez, ki si jo bo ta raziskava prizade-
vala dokazati, je, da iz krščanske teologije 
izhajata dve politični paradigmi v širšem
smislu, ki sta antinomični, a funkcionalno po -
vezani: politična teologija, ki v edinem Bo gu
utemeljuje transcendenco suverene oblasti,
in ekonomska teologija, ki prvo nadomešča
z idejo oikonomie, ki je pojmovana kot ima-
nenten red – domač in ne političen v strogem
smislu – tako božanskega kot človeškega ži-
vljenja. Iz prve izvirata politična filozofija in
moderna teorija suverenosti; iz druge pa
moderna biopolitika, vse do aktualnega
triumfa ekonomije in vladanja [governo] nad
vsemi ostalimi vidiki družbenega življenja.«3
S to delitvijo Agamben jasno nakaže dva
osrednja koncepta, ki ustrezata obema pa-
radigmama in predstavljata neke vrste
rdečo nit, ki se vleče skozi celotno delo. To
sta koncept liturgije, ki ustreza politično
teološki paradigmi in koncept trinitarne oi-
konomie, ki ustreza paradigmi teološke eko-
nomije. Eruditsko analizo, ki je tudi sicer
Agambenov zaščitni znak, lahko najbolje
povzamemo, če na hitro orišemo Agambe-
nove poudarke v genealoški in arheološki
analize teh dveh konceptov.
Trinitarna oikonomia in problem onto-
logije Boga
Antinomičnost in hkratna funkcionalna po-
vezanost politične in ekonomske teologije
se v celoti nanaša na njuno pojmovanje
boga. Medtem ko politična teologija, katere
glavnega reprezentanta Agamben vidi v
Carlu Schmittu, vztraja na njegovi enotno-
sti in nerazcepljenosti ter iz tega izpeljuje
enotnost suverene oblasti (nasproti demo-
kratični ideji o delitvi oblasti), pa postane
znotraj ekonomske teologije razcep boga
problem, ki so ga poskušali rešiti cerkveni
Očetje med tretjim in petim stoletjem. Pro-
blem neenotnosti boga se je zgodovinsko
pojavil nekje v drugem stoletju, in sicer kot
problem svete Trojice, v kateri so nekateri
Očetje videli nevarnost ponovnega uvajanja
poganskega politeizma v krščanstvo. Inter-
pretacija Trojice, s katero so cerkveni Očetje
poskušali problem rešiti, se je opirala na
razlikovanje znotraj samega boga med nje-
govo bitjo in med njegovo prakso, skrat ka,
na enotnost boga (v onostranstvu) in na
pojavitev oziroma prakso te enotnosti v
obliki Trojice, ki je natanko način, kako bog
ureja svoj svet na način oikosa.
2 Po Eriku Petersonu, nemškemu teologu iz 20.
stoletja, ki je, poleg Carla Schmitta, osrednja
Agambenova referenca, je vzrok za zakasnitev
paruzije – drugega Kristusovega prihoda ob
koncu časa – in s tem odrešitve prav v odklanja-
nju spreobrnitve Židov oziroma v njihovemu za-
vračanju vere v Kristusa. Auschwitz kot rešitev
tega problema zato sovpade z odrešitvijo (Prim.
Giorgio Agamben, Il regno e la gloria: per una ge-
nealogia teologica dell’economia e del governo,
Neri Pozza, Verona 2007, str. 13-29. Prim. prevod
v pričujoči številki Filozofskega vestnika).
3 Giorgio Agamben, Il regno e la gloria: per una ge-
nealogia teologica dell’economia e del governo,
Neri Pozza, Verona 2007, str. 13.
pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
194
pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
195
Filozofski vir, ki predstavlja podlago za tak
sklep je Aristotelova Metafizika. Agamben
izpostavlja problem dvojne določenosti ob-
jekta metafizike: »Kdor je vsaj malo domač
v Aristotelovi filozofiji ve, da je eden od te-
meljnih eksegetskih problemov, ki še vedno
deli interprete, problem dvojne določenosti
objekta metafizike: ločena bit ali bit kot
bit.«4 Tisto, kar po Agambenovi interpreta-
ciji ustreza temu razcepu objekta in hkrat-
nemu poskusu, da bi ga ohranili kot dve
plati biti, pa je natanko vzajemna artikula-
cija transcendence in imanence. Koncept,
ki Aristotelu omogoča to artikulacijo in ra-
zrešitev aporije, je koncept »reda« (taxis): 
»Toda aporija je v tem, da red (torej figura re-
lacije) postane način, kako je ločena sub-
stan ca prisotna in deluje v svetu. Eminentno
mesto ontologije se na ta način iz kategorije
substance premesti na kategorijo relacije –
eminentno praktične relacije. [...] Kakorkoli,
taxis, red, je dispozitiv, ki omogoča artikula-
cijo ločene substance in biti, Boga in sveta.
[...] Skratka, Aristotel je v zahodno politiko
prenesel paradigmo božanskega režima sve -
ta kot dvojnega sistema, ki ga sestavlja trans-
cendentna arche po eni strani, po drugi pa
ima nentni splet dejanj in drugotnih vzro-
kov.«5
Za Agambena je tukaj ključen dispozitiv
reda, ki ohranja enotnost razcepa v samem
bogu, to argumentacijo pa so kasneje, v
prvih stoletjih krščanske cerkve, prevzeli
cerkveni Očetje na točki spora okoli figure
Trojice. Po Agambenu je tako dispozitiv Tro-
jice, ki ni nič drugega kot ekonomska teolo-
gija, vpisan v jedro krščanstva od samega
začetka. Iz te dvojnosti, ki jo Agamben
najde pri številnih teoloških virih, izhaja
delitev na Kraljestvo in Vlado, ki se kot pro-
blem pojavlja praktično skozi celotno zgo-
dovino vse do pozne debate med teologom
Erikom Petersonom in pravnikom Carlom
Schmittom sredi 20. stoletja. Paradoks je v
tem, da sta oba avtorja, ki sta, vsak iz svo-
jih razlogov6, zagovarjala enotnost Kralje-
stva in Vlade, navsezadnje pristala na for-
mulo »le roi règne, mais il ne gouverne pas«.
To pa ni brez posledic za Schmittovo kas-
nejšo razlago nacistične politične ureditve,
ki bi jo lahko pravzaprav označili za an-
tischmittovsko. V Staat, Bewegung, Volk, iz-
dani leta 1933 Schmitt izpeljuje politiko iz
analize tedaj nove ustave nacistične Nem-
čije. Ključna Schmittova poanta v tem delu
je v tem, da je ljudstvo (Volk) pojmovano kot
»nepolitična plat, ki narašča pod zaščito in
v senci političnih odločitev«.7 Agamben pa
v tej postavitvi vidi prav »pastoralno in
vladnostno funkcijo«, ki pripadeta Führerju
in njegovi stranki. Tisto, kar po Schmittu
loči pomen nemškega izraza Führung od
pastoralno-vladnostne paradigme, pa je,
da pri slednji vztraja struktura, v kateri »pa-
4 Op. cit., str. 98.
5 Op. cit., str. 98-99.
6 Peterson zaradi svoje afirmacije krščanstva kot
anti-židovske religije, ki naj bi izključevala prav
božje kraljestvo – s tem, ko so Židje Kristusa
žrtvovali, da bi ohranili tempelj, kjer so akumu-
lirali denar, so pravzaprav žrtvovali politično
ureditev da rešili ekonomsko ureditev –, Schmitt
pa zaradi svojega zgodnjega vztrajanja pri na-
čelu enotnosti oblasti nasproti demokratičnemu
načelu njene delitve (Op. cit., str. 87-92).
7 Carl Schmitt, Staat, Bewegung, Volk, op. cit., str.
91.
stir ostaja absolutno transcendenten glede
na čredo«8, medtem ko je pomen Führung
prav v »rodovni enakosti [Artgleichkeit] med
Führerjem in njegovo vrsto«9. A da bi Fü-
hrung odtegnil vladnostnemu modelu, je
Schmitt prisiljen podeliti status ustavnosti
konceptu rase, skozi katerega se nepolitični
element – ljudstvo – politizira na edini (za
Schmitta) možen način – »tako da iz rodo-
vne enakosti naredi kriterij, s tem ko loči
tuje od enakega, ki vsakič odloča o prijate-
lju in o sovražniku«.10 Pri tem ni nepomem-
bno, da kasneje, pri Foucaultu, postane ra-
sizem na enak način dispozitiv, preko
katerega je suverena oblast, ki pri Fou-
caultu sovpade z odločitvijo o življenju in
smrti, pri Schmittu pa z odločitvijo o izjemi,
ponovno vključena v biooblast. Za Agam-
bena je pri tem odločilno, da je na ta način
»ekonomsko-vladnostna paradigma pe-
ljana nazaj v pristno politično sfero, kjer
ločitev oblasti izgubi svoj smisel in dejanje
vlade (Re gierungakt) odstopi svoje mesto
edini dejavnosti ‘preko katere Führer zago-
tovi svoj vrhovni Führertum’.«11
Političnost aklamacij in liturgije
Tudi pri genealoški in arheološki obravnavi
liturigičnih ritualov Agamben izhaja iz os-
novne teze, ki je bila, paradoksno, skupna
Schmittu in Petersonu. Za oba so aklamacije
glavni sestavni del liturgičnih ritualov in de-
janj, obenem pa so imanentne vsaki pristni
politični ureditvi. Če je Peterson v svojih ana-
lizah dognal predvsem formalno strukturno
sovpadanje med aklamacijami in pravno
ureditvijo, pa je Schmitta zanimala pred-
vsem funkcija aklamacij pri vzpostavitvi
»ljudstva kot demokratične konstituirajoče
moči«.12 Kot poudarja Agamben, ne smemo
pri tem izpred oči izgubiti konteksta, v kate-
rem je nastala ta Schmittova formulacija. S
tezo o aklamacijah kot izrazu čiste in nepo-
sredne demokracije ljudstva, ki s tem pri-
dobi demokratično konstituirajočo moč, se je
Schmitt zoperstavil prav liberalno-demo-
kratični koncepciji politike, reducirane zgolj
na tajno volilno ali referendumsko glasova-
nje, brez odprte javne razprave. Oba avtorja
si torej delita predpostavko o sovpadu no-
tranji povezanosti med politiko in javnimi
aklamacijami – glasnim množičnim od-
obravanjem in zavračanjem predlogov v ja-
vni razpravi. Na tej točki poskuša Agamben
pokazati, da je ta struktura sovpadanja dom-
nevno primitivnih ritualov z osrednjo formo
politike, na delu že v časih starega Rima. Ti-
sto, po čemer se je ljudstvo (laos) že tedaj lo-
čilo od svoje primitivne oblike (ochlos), je
bila prav združitev oziroma poenotenje ljud-
stva v ritualih javnih aklamacij. Ob tem pa ni
nepomembno, da je par laos-ochlos struk-
turno sovpadel s parom populus-multitudo
znotraj tradicije javnega prava, torej parom,
ki je zaposloval večino modernih teoretikov
suverenosti od Hobbesa dalje.
Iz tega Agamben izpelje sklep, po katerem
je »slava« [gloria] – torej niz liturgičnih ri-
tualov – prav »negotovo območje, kjer se gi-
bajo aklamacije, ceremonije, liturgija in ge-
sla«.13 Z drugimi besedami, liturgični rituali
8 Ibid.
9 Ibid.
10 Giorgio Agamben, op. cit.
11 Ibid.
12 Giorgio Agamben, op. cit., str. 192.
13 Ibid., str. 209.
pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
196
pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
197
so »kot vedno delujoči prag nerazločnosti,
kjer postaneta pravno in relogiozno zares
nerazločna«, ta prag pa določa enaka struk-
tura dvojne izključitve kakor pri figuri homo
sacer. Na ta način liturgija deluje kot vme-
sno polje, kjer se pomešata pravni in reli-
giozni diskurz. 
Izhajajoč iz Austinove definicije performa-
tiva, torej tistega jezikovnega dejanja, ko je-
zikovna izjava poleg sebe hkrati že proiz-
vede dejanje v realnosti, ki v celoti ustreza
izjavi, Agamben izpostavi jezikovni meha-
nizem, ki omogoča to prehajanje med dvema
heterogenima diskurzoma. Agamben glede
Austinove definicije performativa najprej
poudari, da »do performativa pridemo ved -
no tako, da suspendiramo normalen deno-
tativen značaj jezika«, kar pomeni, da per-
formativ »ni znak, temveč signatura, ki
označuje dictum, da bi suspendirala njegovo
vrednost in ga dislocirala v novo ne denota-
tivno sfero, ki šteje na mestu prejšnje«.14 Si-
gnatura je torej tisto jezikovno dejanje, ki
lahko formalno prehaja med različnimi he-
terogenimi diskurzi prav zato, ker ima znož-
nost suspendirati kontekst svojega na-
stanka in ga prenašati med različnimi
diskurzi. Na tej točki bi sicer lahko nadalje
analizirali upravičenost in produktivnost
Agambenovega koncepta signatur, denimo
z vidika Lacanove teorije označevalca, a bi
to terjalo več prostora in temeljitejši pristop,
predvsem v luči dejstva, da je Agamben teo-
riji signatur v celoti posvetil eno svojih zad-
njih knjig. Če torej sprejmemo Agambenovo
tezo, po kateri je potrebno liturgična dejanja
obravnavati kot signature, potem moramo
njihovo učinkovitost pripisati prav njihovi
zmožnosti prenosa (istega) pomena med
dvema heterogenima diskurzoma, pravnim
in religioznim. S tem Agamben postavi v
novo luč staro Schmittovo tezo, po kateri
so vsi ključni koncepti moderne doktrine
države zgolj sekularizirani teološki kon-
cepti.15 Sekularizacija liturgije oziroma
njena premestitev iz sfere svetega v sfero
profanega (zaradi njenega signaturnega mo-
dus operandi) pomeni, da je v svojih učinkih
in v svojem pomenu povsem enaka kot je
bila v sferi svetega.
Izvorna povezanost obeh paradigem
Agambenova glavna stava v Il regno e la
gloria je torej pokazati, da obe paradigmi –
politična teologija in ekonomska teologija –
vztrajata že od samega začetka zahodne me-
tafizike, kulture in politike. Če je trditev o iz-
vorni prisotnosti politične teologije bolj ali
manj samoumevna, kar izhaja iz Agambe-
novih dosedanjih študij, pa je glavni pre-
skok, ki ga lahko razberemo iz omenjene
knjige v tem, da je pravzaprav paradigma
ekonomske teologije oziroma oikonomije
tista, ki je še bolj kakor politična teologija
determinirala celotno zgodovino zahodnih
družb vse do danes. To Agambenovo osred-
njo tezo lahko upravičeno označimo za an-
tischmittovsko in antifoucaultovsko s po-
vsem enakim argumentom: če je namreč
Schmitt vztrajal na tem, da so vsi koncepti
moderne politike v bistvu sekularizirani
teološki koncepti, in če je Foucault izvor
svojega koncepta »vladnosti« kot specifi-
14 Ibid., str. 201-202.
15 To tezo je Carl Schmitt utemeljil v svoji knjigi
Politische teologie, nanjo pa opozori Agamben
op. cit., str. 14.
čnega dispozitiva, ki v celoti ustreza Agam-
benovemu pojmovanju oikonomie, zgodo-
vinsko umestil v moderno, pa Agamben po-
skuša z genealogijo in arheologijo obeh
paradigem dokazati prav nasprotno, da sta
oba pojava, torej tako sekularizacija politi-
čnih konceptov kot koncept vladnosti, v je-
dru vseh aspektov zahodnih družb že od
samega začetka, torej od antične filozofije
in začetkov krščanske cerkve dalje, ter da
na mestu tistega, kar običajno pojmujemo
kot politična teologija, že od začetka de-
luje ekonomska teologija oziroma koncept
oikonomie. A tak pristop ima tudi svoje
omejitve. Po eni strani bi lahko na Agam-
bena naslovili očitek o neupravičenem po s -
kusu »totalizacije« oikonomie in bio politike,
s čimer se izgubi celoten pomen po litične 
filozofije, po drugi pa izpostavili proble -
matičnost njegove metode. Metodi ge nealo-
gije in arheologije Agambenu sicer omogo-
čata zanimivo in eruditsko analizo ključnih
konceptov in njihovih izvorov, hkrati pa
implicirata določeno linearnost njihovih
pomenov skozi zgodovino. Težava je v tem,
da znotraj obeh omenjenih metodoloških
pristopov ni mogoče misliti preloma mo-
derne, če ga splošno razumemo kot meta-
foro za mnoštvo prelomov na številnih med
seboj povezanih področjih, s čimer se je
ukvarjal pomemben del politične filozofije.
Naj zadostuje, da na tem mestu omenimo
zgolj dva primera, ki poskušata tematizi-
rati ta prelom in kaj le-ta sploh pomeni?
Kot opozori Jelica Šumič-Riha, gre tezo
Clauda Leforta o »praznem mestu obla-
sti«,16 kot tiste poteze, ki zaznamuje demo-
kratični prelom z Ancien regimom, razumeti
prav v kontekstu preloma imenovanega
moderna: »Z drugimi besedami, če je mo-
derna ime za prelom in če moderna in 
demokracija koincidirata, potem je demo-
kracija ime za prelom na področju politi-
čnega.«17 Slavoj Žižek gre v svojem zgod-
njem delu Zgodovina in nezavedno po našem
mnenju še dlje, ko ta prelom poveže s poja-
vom blagovnega fetišizma: »Ta prelom med
avtoritarno-patriarhalno podobo človeka, ki
afirmira »neposredna gospostvena in hlap-
čevska raz merja«, in med razsvetljensko-uti-
litaristično podobo predpostavlja [...] da se
fetišizirajo »razmerja med rečmi«, tj., da je
človekova svoboda, prosojnost neposrednih
družbenih razmerij ipd. (družbeno nujni) vi-
dez, katerega »resnico« (dejanska razmerja
gospostva med ljudmi) izdaja fetišizacija
»razmerij med rečmi«.«18 Drugače povedano,
pogoj defetišizacije kraljevega telesa, ki do-
loča patriarhalno predmoderno družbeno
ureditev, je fetišizacija »razmerij med re -
čmi«. A problem genealogije in arheologije
kot filozofskih metod je bolj obsežen, kot je
morda videti na prvi pogled, zato naj na tem
mestu zadostuje zgolj njegova omemba. 
Boštjan Nedoh
16 Glej Claude Lefort, Vprašanje demokracije, pre-
vedel Gregor Golobič, v: Prigode demokracije:
izbrani spisi Clauda Leforta, uredila Jelica Šu-
mič-Riha, Liberalna akademija, Ljubljana 1999,
str.: 23sq.
17 Glej Jelica Šumič-Riha, Avtoriteta in argumen-
tacija, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Lju-
bljana 1995, str.: 92sq. 
18 Glej Slavoj Žižek, Zgodovina in nezavedno, Can-
karjeva založba, Ljubljana 1982, str.: 45.
pR
ik
A
Zi
iN
o
C
eN
e
198