Alenčica:  Prah.
407
predlože omaro z obutalom. Sedaj začne hvalisati svojo robo, ki je delo njegovega truda in njegove iznajdljivosti. Delo je solidno, in tudi oprava je lepa; barve čevljev so različne in krasne. A koliko se mora siromak truditi, da si prisluži svoj kruh! Noč in dan dela, in vender imajo sleparski strojarji, ki narejajo slabe izdelke, več dobička nego on, ki daje samo dobro delo iz rok. In otroci mu nič ne pomagajo pri delu, samo jedo, on pa mora rediti robe, da mu nadomeščajo delo otrok. — Potem iznese še drugo robo, kakor znes6 po-strežni komiji v naših prodajalnicah cele gore različne robe. Zanim-ljiva so imena različnega obutala. Nekateri čevlji so imenovani po barvi, drugi po krajih, kjer so v navadi, tretji po kroji. Sedaj vpraša žena po ceni. Kerdon čuti, da ženskam ne bode po godu, kar jim pove. Zat6 govori na dolgo in široko, dokler ga ženska ne pozove, naj pove naravnost natančno ceno. Žene se mu smejejo, on pa se roti, da ne more dati ceneje. Sedaj pa Metrona ubere pravo struno. Sklicuje se na njegovo galantnost, in res — Kerdon se omeči. Kakor zaljubljen trgovski pomočnik se laska ženski, pomeri čevelj in ga prepusti za umerjeno ceno. Končno se še priporoča za druga naročila, Metroni pa obeta par čeveljčkov kot nagrado za dovedene nove naročnice.
(Konec prihodnjič.)
Prah.
o
kolo deda vnuki  so skakali In božali so vele mu roke"; Zakaj nabrano kožo,  so  vprašali, Ima" in belo brado in lase".
»To prah,   otroci, je z življenja ceste, Ki sel mi je na brado in  lase", Oj, blagost,  deca,  vam,  ker še ne veste, Kako se vseli nam celo v  — srce"!« Alenčica.
Zakaj o tebi pojem?
i)
ekle, glej,  očitajo mi znanci: »Kam zablodil v svoji  si slepoti, Zmiraj le  o ljubici  prepevaš, Zmiraj  poješ le o nje lepoti!«
Že ob mraku hladnem,  v snu razkošnem In ob zori in o belem dnevi, Vedno,  vedno duh je moj  pri tebi  — In molče o miljenki   naj  spevi ?
J. Š.