„DOM IN SVETi' 1890, štev. 10.
303
od nog do glave! — Tam v senci napravljeni od brezovih vej jedlo je nekoliko Turkov kuhana jajca. Ne vem, ali so jim teknila, ko so gledali, kako smo
mi udarjali po suhem svinjskem kraku in ga zalivali z dobrim vincem. Vsakemu
svoje!                                                (Dalje.)
Karolov most v Pragi.
(Spisal Anton Sušnik.)
(S sliko.)
^^Jtarola IV. nazivljejo po pravici 'jp drugega ustanovitelja praškega mesta. Njegova miroljubnost in pravičnost sta pospeševali pro-cvitanje Prage, katero je okrasil z mnogoštevilnimi prelepimi stavbami. Ako pomislimo dalje, da je ustanovil visoke šole, da je ustanovil Novo Mesto, in tako skoro podvojil obod Prage, da je oživil obrt in trgovino, ne čudimo se, da je Pragi utisneno neizbrisno znamenje njegove roke, njegovega dela. Kamorkoli se ozre oko po »slovanskem Rimu«, povsodi vidi predmete, katere je ali ustvaril ali obnovil »otec vlasti« —¦ oče domovine, kakor nazivljejo Cehi Karola IV. Vladanje njegovo je dalo trdno podstavo oni izobrazbi, katera se je širila po vsem Češkem in s katero se je odlikovala tedanja Češka pred drugimi deželami; v Pragi je bilo središče vseh umetelskih in vednostnih naporov. Radi tega se ponaša Praga s tolikimi umetelskimi krasotami izza Ka-rolove dobe. Poleg- prelepega in vzvišenega velehrama sv. Vida in doslej nedosežne cerkve na Karo love m, poleg mnogih lepih cerkva in cerkvic spojen je s Karolovim imenom tudi Karolov ali kameniti most.
Živahni promet in občevanje na obeh veltavskih bregovih je v pradavni dobi
posredoval lesen most; pozneje so most zidali; zgradila ga je kraljica Judita, soproga kralja Vladislava I. Toda grozna povoden dne 3. februvarija 1342. 1. je ta most popolnem porušila. Pozneje so na istem mestu še gradili lesene mostove, a povodni so odnašale vsak tak most. Karol IV. pa je položil za zgradbo trdnega in velikanskega kamenitega mostu dne 9. julija 1357. leta temeljni kamen, zgradbo pa je izročil nadarjenemu 251etnemu stavitelju Petru Par-lerju; žal, da Karol IV. ni učakal konca tej zgradbi. Se 1406. leta, dasi so vozili po mostu, ni bil popolnem dodelan.
Most se popenja v šestnajstih krasnih oblokih, dvojno obokanih od brega do brega, na 17 stebrih. Ljuti vodni nalivi, hlodi in lesene plošče niso mogle uničiti prekrasnega mostu, pač pa je povoden samo dvakrat, in sicer v XV. in XVII. stoletju znatno poškodovala stebre. Karolov most spada med najdaljše kamenite mostove v Evropi; dolg je 497 «?, a širok 10 m. Prej je imel most široko, polno zidano ograjo; tako sem videl še za svojega bivanja v Pragi 70. leta; toda 1879. leta so jo nadomestili z ukusno in ugledno.
Karolov most je bil okrašen s 30 sobami, med katerimi so nekatere prava
304
Karolov most v Pragi.
mojsterska umetelna dela, n. pr. soha sv. Luidgarde, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksaverja od Prokova (vredne 20.000 goldinarjev). Vse te sohe so večinoma kamenito in postavljene v mi-nolem stoletju. Prej je stal na mostu samo lesen križ, potem pa iz brona, istotako soha sv. Janeza Nepomučana, katero je 1683. 1. po modelu slavnega Prokova in Rauchmullerja ulil v Norim-berku Jeronim Herold. K temu spomeniku potuje vsako leto pobožno ljudstvo Češke, Morave in Slovaške dne 16. maja, tu je središče pobožne slavnosti, ker daruje na mostu pred to soho praški kardinal sv. mašo.
Na poslednjem stebru, stoječem na otoku Kampa, pod skupino sv. Vincen cija in Prokopa, stoji starodavna soha bojnega junaka Bruncvika, držečega staromeški grb, in je vsa prestreljena od švedskih krogel; ta je skoro stareja nego most. O tej sohi pripoveduje narod, da je Bruncvik s svojim čarodejnim mečem odsekaval tisočernim neprija-teljem glave; tik noge ima izklesanega leva. Ta čarodejni meč je baje zazidan v tem stebru in se bode pojavil tedaj, ko bode češka domovina v največji nevarnosti.   Lepa  ta bajka  izraža,   da je
v
bila Češka že cesto v velikih nevarnostih.
Na obeh koncih mostu se popenjajo okrašeni gotiški stolpi, dva na Mali Strani in eden na Starem Mestu, in so ob vojskinih časih služili v obrambo, n. pr. leta 1249., 1312., 1419. in celo 1848. Najkrasneji spomenik je pa povsem staromeški stolp (ali vrata, češki: brana, dež), o katerem pripoveduje kronika, da ga ni bilo tedaj med krščanskim svetom tako trdnega in krasnega stolpa. Stolp sestoji iz kleti in treh nadstropij. Pod njegovim obokom so prekrasne slike na presno, katere je obnovil češki
slikar Peter Maixner. Na vunanjih straneh se nahajata sohi sv. Vojteha in sv. Vaclava, pod njunimi nogami je izklesan lev. V srednjem oddelku pod krasnimi nebesi se nahajajo sohe svetega Sigismunda v nadživotni velikosti, Karola IV. in Vaclava IV., res pravi umetelni proizvodi; dalje so na stolpu vsi grbi nekdanjih čeških pokrajin. Vrh tega stolpa so po krvavi sodbi 1621. 1. (po belogorski bitki) nataknili 12 odsekanih glav prvih čeških odličnjakov in rodoljubov, in tu so ostale do prihoda Sašo v 1631. 1.; tedaj so jih Cehi sneli in pokopali v krsticah v Tinskem hramu. In ko so 1848. leta zastopniki avstrijskih Slovanov zborovali v Pragi (izmed Slovencev tudi pokojni dr. Toman), pričel se je poulični boj, gradili so barikade, in središče vsemu ustanku je bil ta stolp, kjer so se branili visokošolci. Žalostni so bili tedaj binkoštni prazniki, in priborjeno svobodo je kropila kri. Padli junaki binkoštne žrtve počivajo pod priprostim križem na dvoru Emav-skega samostana. To vse nam pripoveduje povestnica tega stolpa.
Koliko hudih udarcev je zadelo prekrasno Karolovo delo, katero je imelo svedočiti o sijaju in kraljevski moči Prage! Da, prevečkrat je postalo svedok in spomenik ljutih bojev in velikih tragedij, katerih posledice razrivajo do današnjega dne češki narod.
Kaj je človeška moč v boju proti nezgodam! Kako ponosno in nežno je slavilo češko ljudstvo v pesmih srebro-peno Veltavo ! Nikjer na svetu ni narod tako ljubil domače reke, kakor narod češki svojo Veltavo. Minoli mesec pa se je pokazalo drugačno. Ni v narodnih, ni v umetelnih pesmih se ne opisuje Veltava kot deroča reka. Vendar je grozna povoden dne 4. sept. s svojimi valovi porušila del najdragoce-
„DOM IN SVETJ' 1890, štev. 10.
305
nejšega ji bisera in razdejala najkrasneji spomenik starodavne slave Češke: Ka-
rolov most. Posušile se bodo vse solze zaradi  velike   škode   na   imetju,   toda
Marijanišče, sirotišče za dečke, na Spodnjih Poljanah v Ljubljani.
mogli zabiti i tedaj ne,   ko  bodeta sesuta dva stebra zopet trdno stala v vel-
20
uničenega prelepega  imetka vsega naroda, Karolovega mostu,   ne   bodo
.DOM IN SVET" 1890, štev. 10.
306
Sveta brata.
tavski strugi, ko bodo trije razrušeni oboki zopet nameščeni s trdnejšimi novimi, in ko bodeta umetelni skupini, svetega Ignacija in svetega Frančiška Ksavorija cličili mestno galerijo. A tudi
ta rana se bode zacelila in v dveh letih se bode zopet blestel »pražsky most« v stari slavi, kar je iskrena želja vsega češkega naroda in tudi nas bratov Slovencev.
Sveta brata.
II. Slovensko pismo.
9- s|pjL zeleni gori solncu se mudi,
^j^Svetnik Ciril po temnem logu hodi, Načrt se mnog po glavi mu drevi.
Med gostim drevjem ga stopinja vodi, Kam-li prispe, ne misli in ne ve; Samo to ve, da hodil ni še todi.
Rezilo ostro mu drže roke,
V  stoletna debla rise ž njim vrezava, Z zamišljenim pogledom zre nanje:
Povšeč mu ni izstružena pisava.
V  nebo upre pogled se mu ognjen, Iz duše mu molitev tiha plava:   -
»O Bog, nečesa nima moj Sloven, Kar treba mu je in kar mu podeli: Slovenskih svojih nima še pismen!
Razžari mi duha! Na bukvi beli Oblike glasom našim naj podam In v njih Tvoj sveti spišem evangelij!«
Skrivnosten veter skozi senčni hram
Zaveje, kot tolažil bi svetnika.
In bukve močni vrh mu kima sam.
Naprej koraka. Prostor se svetlika, To gozda temnega je rob uže. Za njim razteza se ravan velika.
Ciril prehodi stezo sredi nje. — Osupel gleda pred-se koncem pota Slovensko vas. ob   njej zlato polje.
A tam na njem! — O večno-tožna zmota! Krog stare bukve se vrti vsa vas, Drevo po božje moli rod-sirota.
Cirilu žalost potemni obraz,
Med narod gre pod bukvijo zeleno,
Iz zdušnih prs mogočni dvigne glas,
Da vrh neba božanstvo vlada eno —
V jeziku njihovem jim razloži,
In ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.
Oči upro na sveto lice vsi. Vesel jim blagovestnik razodene, Kaj prava vera Kristova uči.
Neznana moč se v hipu src oklene, Navda ja kes, malika s stidom zro, Sekire zavihte nad njim jeklene.
Cirilu sveto se zjasni oko, Pregiblje se mu nepokojno roka, Rezilo črte dela v zrak — samo.
Na zemljo bukev zagrmi visoka, K njej stopi, notranji čuteč nagon, In v lubje vreze znamenja globoka.
Odplava solnce zlato na zaton. —
Svetnik kleči. Oko obrača milo
Ves narod na nebo — na bukev on.
Glagolskih črk se vije vrsta tam, Na tleh paganstva vene zelenilo. — Takrat na deblu mrtve bukve nam Drevo slovenske knjige je vzkalilo.
A. M.