Štev. 3.                      V Ljubljani, 1. sušca 1915.                      Leto XVI.
Oblačka.
Med ovčicami se belimi                           «Ker odšla iz srede
božja izprehaja Mati,                               nebeške sta črede,
čredo sem in čredo tja                           obleko svetlo
zvršča po nebeški trati.                          vama slečem zato." —
*         *                                      Oblačila svetla
Ovčice — oblački                                jima je odvzela
se mirno paso,                                    in begunca v plašče
kot sladki kolački                               temne je odela. pod nebom gredo.                                          *    *    *
Oblačka pa dva                                Znižala sta črna se oblaka,
od črede ušla;                                 Pr°ti zemlji žejni sta odplula,
in glej, nepokorna je sina                zajokalala in v potokih solze lila.
popila presinja modrina.                   zemljico sta žejno napojila.
Jokala se zdaj                                 Jima je obleka zablestela,
sta, kesala se zdaj:                         plašča temna že sta svetla, bela:
oko Pastirice ju vzrlo,                     Mati sinoma je odpustila,
Ijubeče se vanja uprlo:                   spet med bratce ju je uvrstila.
In tja med ovčice, med bele, Marija pogledat gre: spet črede oblačkov so cele, v oblekah se jasnih bleste. . .
Andrej Rape