Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava. 81
Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava.*
Miloš Lečnik.
I. Prvič obsojena oseba.
V § 90 odst. 2 kz. je določeno, da sodišče dovoljuje osebi, ki je bila prvič obsojena, izbris obsodbe (rehabilitacijo). O tem, koga je smatrati za prvič obsojenega, pa vlada znatna razdvojenost. Nekateri pisci1 trdijo v zvezi s tolmačenjem pojma „dobrega vedenja", da dejstvo, da je bil prosilec kaznovan dvakrat ali večkrat, samo na sebi ne izključuje možnosti, izbrisati časovno prvo obsodbo, da sodišče more, a ne mora, smatrati, da se prosilec ni dobro vedel, ker je bil ponovno obsojen. To mnenje zastopa, a ne popolnoma dosledno, tudi stol sedmorice odd. B.2 Drugi
* Literatura: Culinovič, Rehabilitacija osudenika, Pravo-sude, 1934-, str. 5—12; Veljovič, Rehabilitacija osudenika, Branič, 1936, str. 245—259; Č u b i n s k i, Povračaj prava izgubljenih po kri-vičnoj presudi. Pravni pregled, knjiga II., 1922, str. 146—151, K a -dečka, Die Tilgung der Verurteilung, Gerichtszeitung, 1918, str. 129, Lohsing, Die Tilgung der Verurteilung v Kommentar zum osterr. Strafrecht von Altmann-Jacob, 150, str. 1210—1250.
1 Tako Dolenc-Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava, 1934,  Šilovic-Frank,  Krivični zakonik, 1929.
2 Tako je stol sedmorice n. pr. z odločbo z dne 27. marca 1930. SI. Pr. 168, izrekel: „Pri rešitvi o predlogu za izbris sodbe ne šteje poznejša doba za vprašanje, ali je bil predlagatelj s sodbo, ki naj se briše, prvič kaznovan, pač pa je morda merodajna za presojo njegovega vedenja med preskusno dobo" ... „Ali pred obsodbo, ki naj se po predlogu briše, prosilec po kazenskem listu ni bil še kaznovan in napo-minjani dve poslednji obsodbi (t. j. ena po § 496, druga po § 520 lit. e a. kz., dočim se je prosilo za izbris predidoče kazni 18 mesecev težke ječe) ne štejeta, ko je rešiti vprašanje, ali gre za osebo, ki je bila prvič kaznovana". Pripominja se, da padeta obe poznejši obsodbi že v preskusno dobo.
Ravno tako je izrečeno v odločbi z dne 50. oktobra 1930., Slov. Prav. pod št. 184, v drugi z dne 21. oktobra 1930., Kžk 13/50 pa je naglašeno: „§ 90 kaz. zak. govori o prvikrat, a ne o enkrat obsojenih osebah. Pravic iz § 90 je tedaj lahko deležna vsaka oseba, ki poprej še ni bila sodno kaznovana, vendar za svojo prvo obsodbo" ... „Vsaka obsodba v tem (preskusnem) času še nima za posledico, da se je (obsojena oseba) v tem času slabo vedla. To je stvar proste ocene". Isto načelo je izrečeno v odločbah z dne 1. aprila 1950., Kžk 9/30, z dne 1. marca 1932., Kžk 4/32, z dne 16. marca 1932., Kžk 7/32, z dne 22. februarja 1938., Kžk 6/38.
Nasprotno mnenje pa je zastopano v odločbah n. pr. z dne 6. decembra 1933., Kžk 21/33 in z dne 26. oktobra 1932., Kžk 42/32, kjer je izrečeno, da se more (obsodba) brisati le osebi, ki je bila sploh „samo enkrat obsojena, pritožilec pa je obsojen večkrat".
(
Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava.
pisci zopet, n. pr. Čulinovič in Veljovič zastopajo mnenje, da povratniki nikdar ne morejo biti deležni te pravne dobrote, da je pojem „prvič obsojena oseba" istoveten s pojmom, „enkrat obsojena oseba".
Za pravilnost prvega mnenja govori okolnost, da ima pojem prvič (prvi put) po svojem smislu nujno za posledico vsaj drugič, ali pa tudi še tretjič itd., da pomeni torej začetek naštevanja. Da pa zakon nima v mislih prvega od več primerov, oziroma točneje, samo prvega od več primerov, sledi takoj iz preudarka, da dovoljuje izbris v prvi vrsti onemu, ki ga obremenjuje ena edina obsodba. V tem poslednjem primeru pomeni torej „prvič" — „enkrat" obsojen. Izraz ima torej dvojen pomen: enkrat in prvi od več primerov. Ker je dvoumen, ga ni možno razumevati kot takega samega, temveč bo njega smisel iskati v intenciji zakona, kakor se pokaže iz primerjanja z ostalimi določbami o izbrisu obsodbe.
Tudi historično tolmačenje ne vodi do pravega cilja v smislu prvega mnenja. Zakon z dne 31. marca 1918. sicer pravi, da se dovoljuje izbris obsodbe poprej sodno neopo-rečeni osebi, torej edine kakor tudi časovno prve kazni, vendar takoj dodaja (v 2. odst. § 1), da se more, vsekako izjemoma od tega pravila, brisati namesto prve druga obsodba. Ta zakon obravnava snov torej z docela drugačnega vidika.
Projekt kz. iz 1. 1910. za Srbijo tu ne prihaja v poštev, saj niti ne pozna ustanove izbrisa obsodbe, temveč se bavi samo s »povračilom pravic" (§ 83), šele projekt iz 1. 1922. predvideva rehabilitacijo tudi v tem smislu.3
Ravno iz zgodovinskega razvoja instituta rehabilitacije se da sklepati najsigurneje na pravilnost drugega na-ziranja, t. j. da zakon z izrazom „prvič" hoče reči „enkrat". Projekt iz 1. 1922. točno določa, da morejo biti deležni izbrisa tudi povratniki, da torej obstoj več obsodb ne izključuje izbrisa, samo da je v tem primeru preskusna doba daljša. Ko pa so redaktorji v sedanjem § 90 kz. iz-
* § 85 odst. 2 projekta kz. iz 1. 1922. se glasi: „ Vsaka obsodba z vsemi svojimi zakonitimi posledicami se more na prošnjo obsojenca s sodno odločbo uničiti za bodočnost, a glede maloletnikov tudi od samega začetka, a ko je obsojenec prestal glavne kazni ali so iste zastarane ali odpuščene, pod pogojem, da je oškodovancu plačal vso odškodnino kakor tudi sodne stroške, ako je od tega časa preteklo najmanj pet let, a glede povratnikov deset let in ako se je v tem času dobro vedel in to zasluži." — „Kratko objašn jen je" k temu projektu o tem predmetu ne pove ničesar in tudi „motivi" k projektu iz 1. 1910. ne dajejo nobene razlage.
Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava.
88
pustili določbo o povratnikih, so mogli to storiti edinole z namenom, naj povratniki nikoli ne bodo deležni te pravne dobrote. Da pa bi bili določbo o povratnikih videli vsebovano v predpisu o dobrem vedenju, je neverjetno, saj je tudi projekt iz 1. 1922. vseboval zahtevo po dobrem vedenju, poleg tega pa določbo o povratnikih. Po navedenem načrtu bi se mogla brisati vsaka obsodba, tudi druga, tretja,
Eoslednji ne bi branili izbrisa prve, po § 90 kz. pa se more risati le ena edina, povratniku pa nobena.
Zelo značilno je, da načrt zakona o prekrških iz 1. 1929.4 ne postavlja zahteve po dobrem vedenju, temveč zahtevo po nekaznovanosti. Kdor ima torej dve kazni zaradi prekrškov, temu se ne izbriše niti ena, kot povratnik je izključen od rehabilitacije. Če pa velja takšno načelo za prekrške, torej manjše pregrehe, mora tembolj veljati za težje, t. j. one po kz. Upoštevati je pri tem še, da je v času nastanka tega načrta že bil objavljen novi kz., tako da so se mogli redaktorji načrta ozirati na kz., kakor je tudi posebej naglašano v „obrazloženju" načrta.
Tudi ni najti razloga, zakaj naj bi bila sposobna za izbris ravno prva obsodba, zakaj ne druga, brez prve, ko vendar utegne imeti obsojenec interes na tem, da se mu briše radi težje kazni ravno druga obsodba. Ako je bil nekdo obsojen n. pr. enkrat po § 514 kz. na štiri mesece strogega zapora, enkrat po § 297 kz. na 100 din, naj bo zgolj od časovne razvrstitve obsodb odvisno, ali bo mogel doseči izbris obsodbe po § 314 kz. ? Ako je namreč obsodba zaradi tatvine prva, potem po nauku zastopnikov prvega nazira-nja obsodba zaradi žaljenja časti kot manj pomembna ne bo ovira za izbris nove obsodbe, iz dejstva, da je bil obsojen po § 297 kz. po tem naziranju ne bi sledilo, da se je v preskusni dobi slabo vedel. V nasprotnem primeru, ako bi bila obsodba po § 297 prva, ona po § 314 druga, pa storilec ne bi mogel doseči izbrisa ne ene ne druge obsodbe; prve ne, ker bi poznejša obsodba zaradi tatvine razodevala slabo vedenje, druge pa ne, ker je v vsakem primeru možno brisati le časovno prvo obsodbo. Takih nedoslednosti pa zakon ni mogel hoteti.
Končno sledi iz prostega preudarka, da postavlja zakon določne, dosti stroge pogoje za izbris (potek gotove dobe od prestane itd. kazni, dobro vedenje, plačilo odškod-
4 § 54. cit. načrta ee glasi: „da krivec v treh letih po prestani, odpuščeni ali zastani kazni ni kaznovan za kako dejanje, se vpiše v kazenski register, da je obsodba za bodočnost uničena."
84
Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava.
nine), da povratnika ni hotel postaviti časih v isti položaj kot enkratnega obsojenca.
Prihajam torej do zaključka, da je povratnik izključen od rehabilitacije, izraz „p r v i č" je istoveten z „enkra t".
II. Dobro vedenje.
Zakon o izbrisu obsodbe z dne 21. marca 1918. je zahteval, da prosilec skozi neko dobo ni bil kaznovan, § 90 kz. pa zahteva dobro vedenje, zahteva torej več kot avstrijski zakon, kajti pojem dobrega vedenja je strožji od onega nekaznovanosti.5 Obsodba po kz. je enaka slabi klasifikaciji, je deklaracija slabega vedenja. Ni možno manj pomembne prestopke po kz. spraviti v okvir dobrega vedenja, saj jemlje kz. iz pestrosti dogodkov samo one važnejše rimere, ki so družbi v znatni meri kvarni in nevarni, osebno pa: Nemara se dvigne zaradi primeroma manj pomembnega prestopka n. pr. po § 297 ali 365/1 ali 181/1 tako-rekoč ves sodni aparat, se zaslišujejo obdolženci in priče, prelagajo razprave, odrejajo prisilni privodi, izplačujejo iz državne blagajne pričnine, sestavljajo cesto obširni zapisniki in proglašajo sodbe na slovesen način in v imenu vrhovnega organa v državi zato, da bi se dotična dejanja proglašala za dobra, da bi se ugotavljalo dobro vedenje? Nasprotno: Dejanja, ki očitujejo dobro vedenje, ni treba, da bi bila in po smislu niti ne morejo biti kriminalizirana.
Nekateri zastopniki tako širokega tolmačenja pojma dobrega vedenja se sklicujejo pri tem na motive projekta iz 1. 1910.,6 vendar neopravičeno, kajti ti govorijo samo o tem, da sodišče ni vezano na dokazna pravila, temveč da ocenjuje dokaze o vedenju po svobodnem prepričanju, o učinku kake obsodbe v preskusni dobi pa motivi ne povedo ničesar.
Poudariti je treba, da pri tolmačenju pojma „prvič", kakor je zgoraj obrazloženo, itak odpade potreba po razglabljanju o učinku poznejše obsodbe na dobro vedenje;
6 Tako Lohsing o. c.
6 Tako n. pr. stol sedmorice v svoji odločbi z dne 22. februarja 1938., Kžk 6 38. — K § 83 projekta, ki je predvideval le povračilo častnih pravic, ne pa izbrisa obsodbe, pravijo motivi: „Da li osudeni zaslužuje povračaj prava, ima sud da ocenjuje po svom islobodnom uverenju, uzimajuči u obzir kako prilike i okolnosti u kojima je osudeni živeo, tako i samu ličnost osudenog i samo delo s njegovim posledicama. Sud prema tome, ne treba da bude vezan na neke naročite dokaze, kao n. pr. na izvesne službene svedodbe i tome podobno".
Dvoje spornih vprašanj iz rehabilitacijskega prava. 85
prednje razmotrivanje služi torej samo v oporo onemu o izrazu prvič.
Zakon zahteva dobro vedenje skozi pet let po prestani itd. kazni. Ta preskusna doba se pričenja z dnem, ko je bila kazen prestana itd. Iz teh določb pa se dajo deducirati sledeči sklepi:
Ni važno, ali se je obsojenec vedel dobro po preteku navedene dobe, doba dobrega vedenja mora pasti točno v samo zakonsko preskusno dobo, seštevanje poedinih ločenih razdobij, skozi katera se je vedel dobro, v skupno petletno dobo je nedopustno. Dobri učinki prestane kazni se naj pokažejo takoj, dobro vedenje v prekopreskusni dobi očividno ne bi bilo posledica kazni, temveč drugih okolnosti...
Kakor dobro vedenje v prekopreskusnem času ne koristi, tako tudi slabo vedenje v tem času ne škoduje. Vedenje v prekopreskusnem času je za izbris pač v celoti nevažno, v poštev se jemlje edinole v zakonu določena preskusna doba. Potemtakem za izbris tudi ni važna okornost, da je bil prosilec v prekopreskusnem času obsojen na kazen, morda celo večkrat ali pa na prav težko kazen. Iz tega pa zopet izhaja, da se zahteva po enkratni prosil-čevi kaznovanosti ne nanaša na prekopreskusni čas, temveč samo  na preskusno  dobo  samo.
Potemtakem in ker je učinek rehabilitacije v tem, da se smatra izbrisana sodba za neobstoječo, obsojenec za neoporečenega in da dejstvo obsodbe rehabilitiranemu ne sme biti v ničemer v škodo, je možen izbris več obsodb s sukcesivnimi rešitvami ali pa z eno in isto rešitvijo. Izbrisati bo možno naenkrat — seveda tudi s poedinimi sukcesivnimi rešitvami n. pr. tri obsodbe, od katerih pade prva v 1. 1925., druga v 1. 1931., tretja pa v 1. 1937., ako druga in tretja obsodba več ne padeta v preskusno dobo glede predidoče obsodbe. To naziranje je utemeljeno tudi v preudarku, da se prosilcu pač ne more šteti v kvar, če ni zaporedoma glede posameznih obsodb zaprosil za izbris že takoj po preteku posamezne preskusne dobe. Ne gre, da bi bil na slabšem tisti, ki se ni brigal takoj za izbris. S tega vidika bo glede prve obsodbe dovoliti izbris tudi onemu, ki ga v prekopreskusnem času bremenita dve ali več obsodb, časovno ločeni druga od druge manj kot pet let. Tudi takšna oseba je mogla po preteku preskusne dobe in pred drugo obsodbo doseči izbris, dejstvo poznejše kaznovanosti pa ii ne more jemati že prej pridobljene pravice. (Slično tudi Lohsing, zlasti Kadečka).
86
Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. čulinovič Ferdo: Narodno pravo. Zbornik pravnih misli iz naših narodnih umotvorina. Beograd, Štamparija Svetlost, 1938. Str. 495.
Delo je bilo izdano s podporo Jugoslavenske Akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. To bi utegnilo zavajati k misli, da pomenjajo „n a š i narodni" umotvori — hrvatske vire. Temu pa ni tako. Čulinovič, pisatelj, ki se je kot tak že mnogostransko uveljavil, je zajemal pač iz jugoslovanskih virov, namreč srbskih, hrvatskih in slovenskih, ni pa — razen maloštevilnih slovenskih — nobenih drugih obeleževal v pogledu narodnosti. Ostal je torej dosleden Jugoslovan. „Što je pravo i pošteno" po narodnem pojmovanju, to je hotel prikazati, ker misli, da bodi merilo za vrednost pozitivnega prava. Pesmi, pripovedke, pregovori, uganke in reki so mu bili zakladnica narodnega prava. To po pravici! Razdelil je delo takole: „Uvod" razpada na posebna poglavja: Pravo i sila, Narodno ili strano pravo, Usta-novljivanje narodnog prava. Tu poudarja avtor, da hoče dati pregled narodnih misli (ne pa sistema prava), a na pravni zavesti naroda naj zakonodavec gradi naše pozitivno pravo. (Mi bi še dostavili: kolikor ne gre za stvari, ki so sestavina ureditve modernega vseobčega prava, ki se mora prijagojevati zakonodajam drugih držav.) Dalje govori avtor na splošno o „Piavu in pravičnosti" ter o „Osefonosti". Sledi .jposebni del": Javno pravo, ki vsebuje troje poglavij: „Država, občina, cerkev", „Kazensko pravo" ter »Formalno pravdno postopanje"; dalje privatno pravo s poglavji o ženitnem, rodbinskem, stvarnem, dednem in obveznostnem pravu. V zaključni besedi se zopet vrača k uvodni misli v tej obliki, da naši zakoni ne smejo biti v protislovju s tem, kar smatra narod za dobro in pošteno. Mi štejemo Čulinoviču v zaslugo, da je prikazal po posameznih panogah prava, kar je največ mogel v narodnih virih stvarnega najti in da je zajel njihov pravni smisel, zlasti pa še, da je to ponazoril tudi s citati, ki sicer niso vsakemu bralcu dostopni, pa mu edino le oni omogočajo lastno presojo. Skoraj ne bi vedeli navesti primera, kjer se ne bi mogli glede zajete pravne misli zlagati z avtorjem, le na str. 553. se nam razlaga o reku „Krivo sedi, a besjedi pravo" ne zdi zadovoljiva. Za svojo osebo pa bi želeli, da bi bili viri vseskozi, ne samo tu pa tam, označeni vsaj približno z ugotovitvijo pokrajine in dobe postanka; saj bralec ne ve kar na mah, odkod prihaja citat. Takšna lokalizacija (pri slovenskih virih je točno označena, pri srbskih in hrvatskih pogrešana) bi namreč šele omogočila pravnozgodo\ insko vrednotenje pravne zamisli in pa primerjalno presojo. Vse to bi namreč šele pokazalo, ali imamo opraviti s pristnim jugoslovanskim ali importiranim pravom. Kajti na več mestih imamo o isti instituciji po dvoje nasprotujočih si mnenj, m. pr. otmica je tu pravica, tam krivica; izvenzakonska deca se mestoma upošteva prav kot zakonska, mestoma jo narodno pravo odbija; konkubinat je včasih trpi jen, včasih osovražen; jutrnjo daje mladi mož ženi, pa tudi žena možu. Ti primeri kar silijo, da se vprašamo, odkod te razlike. Tu nam more pomagati samo pravilna lokalizacija in pa primerjalna pravna zgodovina. Imamo n. pr. upravičene domneve za to, da se narodno pravo prav gotovo naslanja n. pr. na Constitutio Criminalis Carolina, tako glede nekih težkih deliktov, na Tripartit, glede daril moža nevesti pred poroko. Glede zahteve zakonske zvestobe na strani soproga so tudi različne zamisli navedene. Od kod to? Razlikovati bi morali pred-krščansko in poznejšo dobo. (V nekih slovenskih narodnih pesmih, ki jih Čulinovič ni upošteval, so n. pr. navedeni podatki, po katerih
Književna poročila.
87
se dajo ta vprašanja dokaj zanesljivo rešiti.) Iz formalnega prava bi omenili, da prinaša Čulinovič neke primere, pri katerih moramo misliti, da so imeli pred očmi nemškopravno institucijo „Urfehde", „pactum de nori ulciscendo", ki ga pozna tudi slovensko običajno pravo. Dalje pogrešamo lokalizacijo glede spominov na prisežne pomagače (gl. pregovor: „Što vidi četiri oka, videče i dvadeset četiri"). Glede „mazije" bi bilo vsaj omeniti, da je bila ta institucija v čl. 84 Dušanovega zakonika znana, pa bi bilo zanimivo zvedeti neposredno, kje je nastal vir, ki opisuje izvrševanje „mazije"; citat pod črto ne zadostuje. Navedli bi lahko še precej takšnih primerov, ki bi pri njih radi videli, da ne bi bili samo nanizani, ampak tudi kritično presojani. Vendar mislimo, da daljnjih navedb ni treba, vsaj niti ne vemo, ali si ni Čulinovič, ki si je že tudi drugod na pravnozgodovinskem polju pridobil upošteven glas, to lepo nalogo pridržal za kakšno poznejšo knjigo. Vsekakor je že njegovo s tem izdanjem opravljeno delo zelo zaslužno. Pravni zgodovinarji, ki se bodo bavili s celotnim davnim jugoslovanskim pravom, ne bodo mogli preko njega. Vprav abog ime-nitnosti tega dela bi pričakovali večje pažnje pri tehnični opremi knjige od strani tiskarne. Zabeležili smo si -veliko preveč navadnih tiskovnih napak, na str. 213 pa „plava" cela vrsta med drugimi vrstami brez stika z njimi. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Sajovic Rudolf: Civilni pravdni postopnik s kratkimi pojasnili. Ljubljana. J. Blasnika nasl. 1939. Str. 757. Cena 140'— din.
Za svečnico je prišla na trg ta obsežna in vendar priročna knjiga v lični opremi, ki jo je izbralo društvo „Pravnik" za svojo zbirko zakonov. Profesor Sajovic jo je tako priredil, da je zares zelo pripravna zlasti za roke sodnikov in odvetnikov, ki imajo s tem zakonikom največ opravila. — Za vsakim paragrafom je pokaz na ustreza-jočo določbo civilnopravdnega reda, ki je bil pri nas predhodnik novega postopnika, da najde pot tisti, ki se hoče poučiti v starejši judi-katuri in literaturi, nastali okoli civilnopravdnega reda. Nadaljnje opombe dajejo mnogobrojna pojasnila. Prof. Sajovic je tudi mislil na svoje slušatelje ter jim mestoma podal razlage pojmov, ki pa prav tako vzbujajo spomin na pozabljeno znanje starejšim praktikom, n.pr. pri § 103 razlike med pravdno in postulacijsko sposobnostjo, pri §§ 114 in 115 med preprostim in enotnim sosporništvom, dočim pri § 389 našteva tiste listine, ki so s posebnimi zakoni priznane za javne listine itd.
Posebno skrb je posvetil prireditelj določbam o pristojnosti sodišč. Ekskurz o oblastvih in ustanovah, ki omejujejo sodno oblast, obsega 74 strani in predstavlja kar monografijo sredi knjige. Tu se navajajo izredna (posebna) sodišča: občinska (krajevna), cerkvena, sodišča za reševanje sporov iz službenih razmer, sodišča socialnega zavarovanja, borzna razsodišča, mednarodna razsodišča, druga stalna oblastva in ustanove, upravna oblastva, (navaja 36 predmetov in pravnih razmerij, glede katerih je pridržano odločanje in v primeru sporov razsojanje upravnim oblastvom, n. pr. glede agrarne reforme, agrarnih operacij, bolniških pristojbin, carin, cest..., gozdov, gradenj, hudournikov..., poljskih okvar, pomorstva, pošte, telegrafov in telefonov, razlastitve...).
Ker Slovenci pogosto tožijo v malotnih stvareh v območju ape-lacijskega sodišča v Zagrebu in te stvari spadajo pred krajevna sodišča (v večjih mestih, ki so v zakonu našteta, do 500 din, v ostalih občinah pa do 300 din), bi bilo umestno iz § 26 zakona o krajevnih
88
Književna poročila.
sodiščih (mjesmi sudovi), navesti določbo, da odvetniki ne morejo zastopati pred takimi sodišči.
V izključno pristojnost okrajnih in okrožnih sodišč ter trgovinskih senatov ne spadajo samo spori, ki jih posebej naštevajo §§ 44, 46 in 47 cpp., marveč tudi taki, ki jih odkazujejo posebni zakoni. Sajovic nam je v opombah k omenjenim paragrafom kar naštel določbe takih zakonov in k § 101 tudi še posebne primere, v katerih je prorogacija sodišča nedopustna. Na mnogih mestih navaja določbe sodnega poslovnika, ki dopolnjujejo cpp., zlasti glede notranjega obratovanja sodišč v pravdnih stvareh. Pri §§ 416 in 417 najdemo predpise zakonov in mednarodnih konvencij o čuvanju uradne in poklicne tajnosti javnih uradnikov, zdravnikov, konzulov, odvetnikov, javnih beležnikov, zadružnih revizorjev. Pri § 432 je celotna uredba o obliki prisege po predpisih cpp. in o slovesni obljubi namesto prisege. Pa tudi sicer nam je olajšal poslovanje in prihranil iskanje po drugih zbirkah zakonov s tem, da je uvrstil take zakone in uredbe, ki se v pravdnem postopanju uporabljajo, tako na pr. zakon o opominjevalnem postopku, uredbo o izdajanju in potrjevanju potrdil o imovinskem stanju, zakone o praznikih, o poslih na obroke, o državnem pravobranilstvu.
Posebna odlika knjige so judikati. Zbrane so vse odločbe naših najvišjih sodišč, kolikor jih je bilo objavljenih doslej iz področja cpp., razen tega pa tudi odločbe Stola sedmorice, odd. B, ki obrazlagajo določbe prejšnjega civilnopravdnega reda. Teh odločb je nad 1000 in posebno mnogo k §§ 321—332 (o tožbi), §§ 555—594 (o prizivu), §§ 596—605 (o reviziji).
Knjiga ima 2 dodatka. V prvem je uredba o prilagoditvi predpisov, ki veljajo v območju apelacijskih sodišč v Zagrebu, Ljubljani in Splitu o postopku v zakonskih pravdah pred rednimi sodišči, novemu cpp.
Drugi dodatek pa obsega konvencije o mednaroni pravni pomoči (10 po številu). Nekatere so nepopolne, ker ne obsegajo tudi tistih določb, ki se nanašajo na izvršbo na podstavi določnih izvršilnih naslovov. V knjigi so tiskane poglavitno določbe, ki se tičejo vročanja sodnih, nesodnih spisov in zaprosil ter veljavnosti inozemskih listin. Za pravdno postopanje so posebne važnosti zaprosila. V naših konvencijah ni povedano, da se zaprosila lahko tudi tičejo izvajanja dokazov, zlasti z zaslišanjem prič ali strank. Samo v 1. 1957. uzakonjena konvencija z Veliko Britanijo in Irsko, ki se postopoma razteza tudi na dominione in kolonije, ima izrecna določila glede izvajanja dokazov. V praksi se pa z zaprosili tudi na podstavi vseh ostalih konvencij dosega izvajanje zakonov. Zato je prav, da je že sedaj priobčena tudi ta snov in da prireditelj ni čakal na društveno izdajo izvršilnega zakona, v katerem bo moral objaviti tudi tiste določbe konvencij, ki se nanašajo na izvršbo. Upajmo, da se bo dotlej danes dokaj pičlo število takih pogodb pomnožilo!
Moremo torej zadovoljno ugotoviti, da je v knjigi vprav vse zbrano, kar potrebuje pravnik kot pravdnik. Končno opažamo, da je prof. Sajovic tudi skrbel za lep jezik in enotnost pravniškega izrazoslovja, kar se zlasti vidi na odločbah vrhovnih sodišč in na besedilu starejših zakonov in uredb, ki ga je izbrusil in moderniziral.
Dr. Fran Skaberne.
Dr. Mihelak Jože: Trgovinstvo za trgovinske akademije, abitu-rientske tečaje itd. Ljubljana 1958. Jugoslovanska tiskarna. Str. 404, vel. 8°. Cena vez. 80'— din.
Književna poročila.
89
Preipotrebna, jako koristna knjiga, ki po kratkem narodnogospodarskem uvodu obdelava organizacijo trgovine (trg. podjetje), trg. posredovalca, transport, spedioijska in skladiščna podjetja, blago in vrednote kot predmeta trgovine, tehniko blagovne trgovine, denar in plačilne načine, kredit, ustanove, ki posredujejo trgovino, tržno organizacijo (sejmi, velesejmi, borze), banke, zavarovanje, mednarodno trgovino in trasport, carine in carinjenje, mednarodni plačilni promet, organizacijo zunanje trgovine, sklepanje in izpolnjevanje mednar. kupčij, naš izvoz žitaric, lesa, živine itd., primere naše uvozne trgovine (kava, riž itd.). Dodane so tabele naših najvažnejših vrednostnih papirjev, valut, mer in uteži. Vsebina je torej jako bogata; jezik je jasen, vzgledov in vzorcev listin mnogo in dobrih. Lahko bi kar končal s tem, da knjigo toplo priporočim onim „itd.", ki jih je pisatelj skromno označil v naslovu, ki jim bo pa knjiga kot tehnični pomoček jako dobro služila pri študiju trgovinskega prava, in tudi gospodarske politike, in ne manj v praktičnem življenju, pa naj so pravniki ali gospodarstveniki ali samo čitatelji gospodarskega dela dnevnih novin. Vendar naj dodam par besed, ker se knjiga bavi seveda tudi s trgo-viniskopravnimi pojmi, in bi se dalo tudi sicer morda kaj izpopolniti v prihodnji izdaji, ki gotovo izide v doglednem času. Ne mislim govoriti o sistemu, dasi bi se dala snov, kakor kaže gornji pregled vsebine, gotovo tudi drugače porazdeliti; treba upoštevati, da je knjiga v prvi vrsti namenjena pouku v šolah, in tu ima pisatelj več skušnje ali pa predpise, ki ga vežejo. Vendar bi se dalo opustiti par ponavljanj, na pr. str. 68 in 69 (dopisnice), 111 in 112 (pomen javnih skladišč), 120 in 133 (vrednost efektov), 234 in 235 (obče borze). Tudi bi morda kazalo na nekaj mestih, kjer se pisatelj poziva na poznejša razlaganja, pozneje obdelano materijo obdelati prej. Brez spremembe sistema pa to ne bo povsod mogoče. Nekateri klišeji listin niso lahko čitljivi, ker so premajhni, na pr. str. 80, 90, 117, 119, 121, 179, 310, 317. Na vsak način treba dodati abecedni seznam številnih strokovnih izrazov, z navedbo strani, na kateri so raztolmačeni; za človeka, ki se hoče hitro informirati o pomenu izraza, je tak seznam neobhodno potreben, pa tudi dijaku ne bo škodil.
Nekatere važnejše pravne pripombe: Str. 17. „Za koncesionirane obrti se zahteva strokovna usposobljenost. Dovolilo... se sme izdati samo osebi, ki... ima posebno strokovno usposobljenost, če s e zahteva." Kaj velja? — Str. 22. ..Trgovinski register ... seznam polnopravnih trgovcev, ki poslujejo v kraju tega sodišča." Pač „v okrožju". — Str. 27, 34. Javna trg. in komand, družba pač ne moreta obrtno opravljati zavarovalnih poslov. — Str. 30. V vzorcu prijave javne trg. družbe za registracijo je rečeno, da družba prične obratovati dne 1. avgusta, ni pa omenjeno, kdaj je sodišče družbo registriralo. Če jo je pr,ed 1. avgustom, bo veljal čl. 110 tz. navzlic omenjeni pripombi v pogodbi. — Str. 32. „Iz trg. reg. je razvidno, ali gre za poedino ali skupno poslovodstvo." V register se vpisujejo določbe o zastopstvu, n e o poslovodstvu. — Str. 32. ..Odgovornost družbenikov... traja še pet let po prestanku družbe, ali po družbenikovem izpadu." Reči bi trebalo, da se rok računa od registracije prestanika izpada: to je jako važno. — Str. 37. „jKdor postane delničar, dobi za legitimacijo listino ... delnico." Delnica je pač več kot zgolj legitimacijska listina. — Str. 39. »Navadno se najprej od čistega dobička dodeli v pravilih določeni del rezerve..." Mora se, če je v pravilih določeno, in pri d. d., ki spadajo pod d. regulativ, to mora biti v pravilih določeno. — Str. 43. Definicija gospodarske zadruge se zdi, da je vzeta iz prejšnjega za-
90
Književna poročila.
družnega zakona, novemu ne ustreza povsem. — Str. 49. „... vodilni nameščenci (ravnatelj, prokurist, poslovodja, trg. pooblaščenec), ki vodijo ..." Ne mešati trg. pravnih pojmov „prokurist", „trg. pooblaščenec" s položajem v organizaciji podjetja. Prokurist bo pač redno imel tudi vodilno mesto, trg. pooblaščenec pa je lahko tudi komi in celo učenec v odprtem lokalu (gl. pri str. 51). — Str. 50. „Trgovec ni dolžan izpolniti pogodbe, kolikor je trg. pooblaščenec prekoračil obseg pooblastila." Velja pač le, če je nasprotna stranka za obseg vedela ali morala vedeti, če ni, velja zakon. — Str. 51. „Pravna domneva je, da so (trg. pomočniki) pooblaščeni za prodajanje blaga in sprejemanje denarja, kolikor se vrše ti posli v podjetju." Ne „v podjetju", temveč „v prodajalnici ali v odprtem magacinu ali skladišču blaga" in le, kolikor se take prodaje in sprejemi navadno vrše v taki prodajalni itd. To je mnogo bolj tesno in za trgovca bolj varno! — Str. 53. „Komisionar je ... trgovec, zato veljajo navadno zanj tudi obče določbe ... o firmah, trgovskih knjigah ... pomožnem osebju." Navadno? Ali je polnopraven trgovec ali pa ni. Kar se tiče pomožnega osebja, pa ne gre za polnopravnost. — Str. 59. Isto za trg. zastopnika. — Str. 71. „Na pošto oddana pošiljka je lastnina pošiljalca vse dotlej, dokler je dostavna pošta ne izroči naslovniku." To pogosto ni res, in za to sploh ne gre, kdo je lastnik: po pozitivnem predpisu je pošilja-lec, tudi če ni lastnik, v razmerju proti pošti upravičen razpolagati s pošiljko, dokler ni izročena naslovniku. — Str. 85. Odškodninska odgovornost železnice. Navesti bi bilo treba izrecno, da železnica ne odgovarja za škodo od notranjih napak, prirodnega sušenja, izhlapevanja itd. — (Konec prih.) Dr. M. Škerlj.
Pol stoletja Društva „Pravnik". Spominska knjiga. Ljubljana, Društvo ..Pravnik". 1959. Str. 208. Cena 60 din.
Za petdesetletnico je izdalo društvo „Pravnik" posebno spominsko knjigo, ki je izšla tik pred proslavo iste in ki jo je posvetilo vsem umrlim pravniškim delavcem, ki so si pridobili kakršne koli zasluge za narod, predvsem seveda v službi praktičnega in teoretičnega prava. Poleg obeh pozdravnih besed rektorja ljubljanske univerze dr. Kušeja in predsednika državnega sveta dr. Sagadina je priobčena kratka črtica o „Pravnikovem" delovanju v zadnjih desetih letih kot dopolnilo k „Pravnikovi" zgodovini, ki je izšla ob društveni štiridesetletnim (dr. Sajovic). Paralelo k temu tvori kratek opis tržaškega „Pravnika" in njegovega glasila ..Pravnega vestnika". S to črtico nam je predočil dr. Wilfan prvič kratkotrajno zgodovino tržaškega društva, osvetlil pa vsestransko njegov pomen za Primorske Slovence in prikazal bogato vsebino njegovega glasila. Nato slede kratke in jedrnate črtice o „Naših sodnikih in državnih pravdnikih", ki jih je zbral dr. Vladimir Travner. Njemu slede sočni in živahni življenjepisi o ..Zaslužnih slovenskih upravnih juristih", ki jih je opisal dr. Rudolf Andrejka. Knjigo zaključujejo široko zasnovani, s pogledi na takratno dobo opremljeni življenjepisi „Slovenskih pravnih znanstvenikov v pretekli dobi" iz peresa dr. Janka Polca. Glavni del spominske knjige s svojim začetkom, z opisi slovenskih advokatov in javnih notarjev, ki jih je spisal kot prilogo za „Slovenski Pravnik" 1. 1936. dr. Fr. Skaberne, je poklonitev slovenskemu pravniškemu delavcu, društvena oddolžitev za njih pravniško delo, ki je v tej ali oni obliki edina vsebina življenja društva ..Pravnika".
Bibliografia giuridica internazionale. Vol. IV. Anno 1935, lase. 4.
Izdanje Istituta di Studi legislativi. Roma 1939. Pravkar izišli 4. zvezek
Književna poročila.
91
letnika 1935 obsega pravniške bibliografije naslednjih držav: Estonske, Nizozemske, Švice, Češkoslovaške in Francije, skupaj na straneh 401 do 547.
Dr. Blago je vie T. Borislav: Posebni deo obligacionog prava. Ugovori, jednostrani pravni poslovi, gradjansko-pravni delikti. Beograd. Geca Kon, 1939. str. 323.
Dr. Dolenc Metod: O kažnjavanju protivpravnog prisvajanja divljači. Posebni odtisek iz Policije št. 11, 1. 1938. Beograd. Str. 8.
Glungler Wilhelm: Theorie der Politik. Grundlehren einer Wissenschaft von Volk und Staat. München u. Leipzig. Fr. & J. Voglrieder. 1939. Str. 742.
Dr. Vladimir Kukman: Bericht über die jugoslawische Gesetzgebung. Jahr 1935. Posebni odtis iz Legislazione Internazionale, vol. V. Roma, 1938. Str. 793 do 805.
Dr. Vladimir Kukman: Bericht über die jugoslawische Gesetzgebung. Jahr 1937. Posebni odtis iz Legislazione Internazionale, vol. VI, tomo II. Roma, 1939. Str. 531 do 566.
Dr. Matijevic Ivo — dr. čulinovič Ferdo: Komentar zakona o iz-vršenju i obezbedjenju. III. knjiga, 8, 9. §§ 36 do 49. Str. 1177 do 1326. S tema zvezkoma se zaključuje tretja knjiga obsežnega komentarja.
Dr. Muha Miroslav: Činjenična utvrdjenja i pravna ocjena. (Či-njenična i pravna pitanja.) Posebni odtis iz Pravosudja. Beograd. 1938. Str. 30.
Dr. Pržic A. Ilija: Zakonodavstvo srpske pravoslavne crkve. 40. zvezek „Zbirke zakona". Beograd. Geca Kon. 1939. Str. 440.
Dr. Reisman Avg.: Iz življenja med vojno. Avstrijska sodišča. Ponatisi iz Delavske politike. Maribor. 1939.
Dr. Sajovic Rudolf: O kontroli redovnih sudova nad rešen jima upravnih vlasti o civilnopravnim traženjima. Posebni odtis iz Policije št. 11. Beograd. 1938. Str. 7.
Statistički godišnjak 1937. Beograd, 1938. Str. 422. Cena 120 din.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv L V, 1: Jovano-vič SI.: Dunkmanova sociologija religije. Danic D.: Jedan pogled na pozakonjenje vanbračne dece. Markovič B.: Pravičnost kao izvor prava. Stjepanovič N.: Obim, zadatak i metoda obrade administrativnog prava na pravnom fakultetu. Lazarevič A.: Značaj parnične legitimacije sa gledišta procesnog prava i posledice njenoga nedostatka. Pržič L: Neo-neutralnost. Arandjelovič D.: Nekoliko zanimljivih slučajeva francu-skog pravosudja. Adžič S.: Menjanje i ukidanje administrativnih odluka u praksi. — Arhiv LV, 2: Spektorsiki E.: Montesquieu. Belič M.: Pravni položaj žene u Hrvatskoj i Slavoniji čiji je brak proglašen nevaljanim po kan. 1099, § 1 i 2. Cod. iur. can. Lazarevič A.: Značaj parnične legitimacije sa gledišta procesnog prava i posledice njenoga nedostatka. Todorovič M.: Klanične sanitetske takse. Bartoš M.: Tužbe za naknadu štete protiv službenika. Arandjelovič D.: Nekoliko zanimljivih slučajeva franeuskog pravosudja. Petrovič B.: Zbog prekoračenja vlasti može se upravno-sudskom tužbom napadati disciplinska osuda. — Branič 1 je posvečen umrlemu Dobrivoju-Dobri S. Petkovicu s prispevki Blagojeviča O., Djordjeviča Ž., Simiča V., Zivadinoviča M., Milo-ševiča V., Ribara L, Blagojeviča V. in Vukčeviča R. — Branič 2: Mišic D.: Dali su svi prvostepeni sudovi nadležni po starim javnim prodajama. Radovič N. : Primena zakona o radnjama na službene odnose penzionera zaposlenih u trgovačkim i ovim sličnim radnjama. Mitro-vič A.: Gradjanski parnični postupak u praksi i teoriji. Karič L.: Od-
92
Razne vesti.
nos kueevlasnika i nastojnika zgrade. Lukič V.: Zablude o etažno j svc-jini. — Mjesečnik 1: Trgovčevič J.: Dva zaključka prve sjednice Stola sedmorice u pitanju uzdjžavanja žene. Katurič J.: Djelokrug krivič-noga viječa Okružnoga suda. Muha M.: Privatno-pravna strana gradje-vinskoga zakona. Frank S.: S prvog medjunarodnoga kriminološkega kongresa. Lovrie E.: Dr. Nikodem jakšič. — Mjesečnik 2: Bazala B.: Autentična tumačenja uredbe o likvidaciji zemljoradničkih dugova. Gjurkovič M.: Oko opčinskih budžeta. Lederer Ž.: Problematika va-lutnoga zakonodavstva. Žic N.: Iz latinskoga statuta grada Labina u Istri. Culinovič F.: Ivan Gojtan. — Policija 1: Kulaš J.; Krivična odgovornost lekara i nadrilekara.' Blagojevič V.: Izvršna vlast na javno j likvidaciji stara se da se ista održi po zakonu i ne prima na sebe ni-kakvu obavezu po gradjanskom zakonu. — Policija 2: Stjepanovič N.: Kakav je pravni značaj prolongacione odredbe finansijskih zakona. Kulaš J.: Krivična odgovornost lekara i nadrilekara. Djeloševič B.: O pravnim lekovima u krivičnim delima. Tauber L.: Akcionarsko društvo, država i javnopravna tela. Mirkovič Lj.: Mere obezbedjenja povodom povrede prava industrijske svojine. — Pravosudje 1.: Raspo-povič N.: Etažna svojina. Božič A.: O povračaju miraza. Stankovič M.: Primena Uredbe o likvidaciji zemljoradničkih dugova na samonasel-nike u južnim krajevima. Šumanovič A.: Privatni učesnik imade pravo predavati neposrednu optužnicu. Perovič N.: Tolmačenje i primena § 14-1 Kz. Bauer H.: Uračumavanje istražnog zatvora po objavijivanju prvostepene presude u kaznu. Jovanovič S.: Pripremanje advokatskog podmlatka. — Pravosudje 2: Politeo L: Pravna literatura — motor ili balast. Arandjelovič D.: O besposlici intelektualaca. Lazarevič A.: O parničnoj legitimaciji stečajnog dužnika i upravitelja stečajne mase. Kuzman M.: Zloupotreba prava svojine. Blagojevič V.: Ubistvo iz § 167/1. Kz. Subotič S.: Istražni zatvor. Petrovič D.: Utaja i posluga — g§ M9 i 379 |Kz. _•