Mala Samaritanka
„ %M5 ač da ne vem. kako je z našo Jovanko," reče oče župan nekega jutra
jt^ svojej ženi Marijani.    ,,Poprej nekaj easa je ni bilo z lepa spraviti iz hiše,
vedno je pri  svojem delu tičala,  pviduo predla  ali pa nogovice  pletla, a
zdaj je to vse drugače,    Komaj odjužinamo, vže je iz doma iu je ni po celo uro
nazaj.    Bojim se, da bi ne zahajala h kakej malopridnej tovarišici in se nam ne
izpridila.    Dekleta,  ki so zvršila  ponavljalno ljudsko  šolo in so vže v petnajstem
letu svoje d6be, kakor naša Jovanka, iščejo si rada tovarišic in se večkrat izpridijo,
če zaido v slabo družbo."
,,Tudi jaz sera to zapazila," reče mati županja ,,ter sem jo vprašala, kam da zahaja? A ona mi je odgovorila, da hodi k poštenej prijateljici, ki jo vsaki dan z veseljera pričakuje; a imena mi vender ni hotela povedati."
nJaz jej bom to vasovanje prepovedal, ker je vže več kakor tedeu, odkar tako dela," reče oče žiipau.
rVeš kaj?" reče niati županja. ,,pustiva jej to veselje še danes, ker rni je saina rokla, da je nje prijateljica poštena in zlagala se nama ni se nikoli. A pre-pričati se vsakako morava, h komu da hodi in kaj tam dela. Jaz mislira, da bi bilo najbolje, če bi poslala njenpga brata Franeka za njo, da bi skrivaje pazil, kam hodi in potloj nama povedal."
Takoj po južini se Jovanka po navadi iz hiše zmuzne ter gre, tebi meni nič, zopet iz doma. Koraaj otide, vže gre njen starejši brat Franek za njo, da bi iz dalet pazil, kain bode šla. Prišedši kraj vasi, vidi jo, da izgine v majheno leseno hišo. Franek postoji nekaj časa, potem pa tudi on prav tiho stopi za njo v bišo. Kakšen prizor! V ubožnej hišici je ležala bolna ženica na siromašnej postelji bleda in suha kakor smrt, poleg nje pa je sedela Jovanka in jej stregla. Franek ne ve, ali vidi prav ali ne, zatorej vpraša: ,,.Tovanka, ali si ti tuka.j?" — Jovanka se ga zelo ustraši in nekako boječe vpraša: ,,Franek, kaj pa hodiš za menoj?" —
,t< j[7^ >¦¦—
BOče in mati sta mi rekla, naj grem za teboj, da vidim, kam vsaki dan po južini tako naglo iz doma greš," reče Pranek.
»Oj, kako rae to žali!" reče Jovanka, ,,hotela sem na skrivnem dobro storiti ubogej ženici, a zdaj ste me vže zasledili. Pojdi domov, Pranek, ter reci očetu in raateri, da se kmalu vrnem in jima vse povem, kam da zahajam."
Za uro kasneje pride Jovanka domov ter pripoveduje starišem to-le: ,,Bolna ženica, katerej strežem, vdova je in velika sirota. Bila je pred nekaj leti naša dekla in je mene otroka pestovala ter me zelo ljubila. Mož jej je umrl in zdaj nima nikogar, ki bi jej kaj postregel in pospravil po hiši. Jaz sem čula o njenem uboštvu in sem hodila nekaj dni k njej, da sem jej posteljo prestlala in jej malo postregla. Danes jej je vže nekoliko bolje ter upam, da kmalu ozdravi. Prosim vas torej, stariši Ijubi, oprostite mi, če vam sem s tera nepotrebnih skrbi delala in dovolite mi, da jej še toliko easa strežem, da ozdravi."
Oče in mati zelo vesela tako lepega dejanja svoje hčerke, objaraeta jo in dovolita, da sme tudi zanaprej še vsaki dan ubožnej bolnici postreči in tudi nekoliko boljše hrane prinesti. Oj to je bilo veselje za Jovanko! Bolnica je kmalu ozdravela ter se Jovanki in njenim starišem prav lepo zahvalila na vsem, kar so jej dobrega storili, proseč jim blagoslova iz nebes.                                                          P.G.   .