Iz naše vasice
(Piie Janko Barle.) XXII.
^jej. to je bilo življenje v tistem času, ko mi je bilo domače dvorišče pol sveta. Odigralo se je ondi dovolj prizorov za veselo otroeje srce. Od ra-nega jutra pa do poznega večera bilo je ondukaj vedno dovelj zabave!
Zvezde, lesketajoče zvezdice, še niso začele ugaševati in mesec je še v vsem svojem velieanstvu kazal svoje okroglo, debelo lice, ala, vže se je oglasil tam nekje pri sosedovih zgodnji pevec v visokern, zategnjenem glasu se svojim: kikiriki. Seveda jaz sem to malokdaj čul, ker sem še taeas prav gotovo debelo nštreno vlekel," pač so pa to čuli drugi vaški petelini, kateri so se jedeu za dragim ogla-ševali, ta visoko, oni hripavo, tretji zategnjeno, dokler se je naposled zazdelo tudi našemu velikemu eapanu, s kosmatimi nogami, da tudi on svojo reče, in oglasil se je v globokem glasu, kakovega je premoglo le njegovo grlo se svojim: kukurukuuu. Dolgo 6asa ni bilo nobenega odgovora, kakor da se ne usoja nobeden tekmovati s takovim velikanora in kakor da se rau vsi čudijo, dokler se ni začel zopet: kikiriki prvega pevca, a za njim se je oglasil ostali pevski zbor, češ: Jutro je, vže se dani, kikirikikiriki! In res, kakor da so to čule tudi zvezdice gori na temno modrem nebu in jedna za drugo je začela ugaševati. Le mesec, nagajivi mesec, se ni dal, kot da hoče reži, kdo bo meni zapovedoval, saj sem na nebu veridar le jaz gospodar. Vendar ne bode dalo! Tam na vzhodu je bilo vedno bolj svetlo, pokazal se je rudečkasti sij, a nimenkasta svetloba mesečeva se je vedno bolj zgubljevala, dokler ni postal naposled velika bleda krogla, kar je ošabneža tako razjezilo, da se je, ko se je nasmejalo na vzhodu zlato solačece, popolnoma skril na nebeškem obzorju. Hočeš, nočeš, moraš!
Evo mladega jutra, evo novega življenja v naši vasici. Hišna vrata so se odprla, a za njimi precej tudi ona gori nad svinjakom, kjer je prenočevalo krilato kokošje krdelo s ponosnim capanom, kateremu je bilo vže težko čakati božjega dne gori v oni temni ječi, katera je bila sicer malo neugodna, vendar potrebna, d.a se ne priplazi odkod smrdljivi dib,ur ip zyita lesica, kakor poje pesem;
—< 187 >¦ —
,,Lesica je prav zvita zver,
V škalovji ima svoj kvarter,
Kar z repoin mahlja in z krempljem prasklja
In' praša, 6' so pieke doma."
Hencajte, to se je veselo skočilo doli na prostorno dvorišee! To je bilo raztegovanja spočitih udov in brskanja s kljnnčkom sem ter tje po perju, da se nekoliko popravi in oeedi perjasta obleka. Capan je seveda najpopreje pregledal vso svojo družbico, potem pobrskal ponosno se svojimi kosmatimi, eapastimi uo-gami po zemlji, udaril dva-, trikrat s peroti, da je vse perje proč letelo, stegnil svoj dolgi vrat, obrnil glavo malo v stran, odprl kljun in zazvenel je po dvorišeu zopet oni zamolkli, globoki: kukurikuuu, kakor da hoče s tera oporaniti mojo raater: nu, hišna gospodinja, evo nas vseh do jednega, kje je zajuterk? lačui smo! — In razumela je to dobro moja dobra mati, ker je v onem trenutku vže stala na hišnetn  pragu  s posodico se zrnjem iu glasno klicala v visokem glasu:
rPie, pic,  na picka, na!" —--------In ni bilo treba dvakrat veleti.  Od vseh
stranij so prhale kokoške: črna, bela, grahovata, kosmatuša, kufiea, perasta, čopiea, pisanka, rumeuka, capla, še eelo mlade jarčice*) se niso ničesar sramovale in hifcele tja pred liišni prag. Le ponosni capan privzdigoval je poeasi svoje težke, capaste noge in korakal ponosno kot Kraljevič Marko. To so oni ojstri kljunčki padali po ruraeuem zrnu in čnli so se izrazi zadovoljstva in veselja, zategnjeni: ko, ko. ko! Včasi so se kokoske celo pokregale za kakovo bolj okroglo zrnce, ali bistro oko capanovo je to precej opazilo, oglasil se je malo jezno in korakal proti oni strani, kjer je bil prepir. Vendar dokler je on prispel do tja, bil je zopet mir. Semtertja priletel je k zajuterku tudi lehkoživi vrabec, vendar sreča njegova, da je imel hitre peroti, drugaee bi vedel, kako je ojster capanov kljun. Kaj se bodeš ti nadloga pritepenska mastila z našim zajuterkom, zasluži si ga sam. Se-veda nekoliko zrne je pa vendar vselej pobral in se potera norčavo smejal gori se strehe nerodnemu capanu, kateri se je bil zapodil vanj.
Ko so se želodčeki malo umirili, začel se je sprehod po dvorišči. Vse je bilo treba pogledati, povsod je moral kljunček pobrskati. Kokoške so se razšle na vse strani, tn so bile tri ondi dve, vendar predaleč se ni sraela nobena zgubiti, ker se je precej oglasil svariloi glas pozornega capana. Tam pred hlevom so se kokoške najraje zadrževale in brskale sem ter tja, a ko je začelo solučece bolj pripekati, kopale so se celo v prsti. Naša mucika in pa psieek Peronček sta se todi ondukaj igrala. To je bilo skakanja in natezanja dovelj. A ko je bilo včasih res videti, da bi iz šale utegnil nastati kakov prepir, razpodil jo je capan, kot mogočni gospodar celega dvorišča. Ees se je mucika malo zarežala in zavihala svoje ščetinaste brke ia Peroneek je jezno zalajal, ali kdo bi se s ponosnim pe-telinom? Ejej, to je pa tudi bilo kokodajsanja, ko se je zneslo kakovo jajce, kakor da mora to zvedeti cela vas. Mati je dejala na več mestih podložek2J vjerbašček in ondukaj so kokoše nesle. A ko je prišel čas kvocanja in kokoši niso hotele več nesti, tedaj jim je moja mamica nasadila na več krajih. Da te šerabraj, ka-kove so bile v tistem času kokoške, katerim smo tedaj rekali kvočke. Še pogledati
J) Mlade, jednoletne kokoške.
2) Jajce, katero se kokošim ostavlja Y gnjezdu.
—¦< 188 >¦—
je nisi smel, kar je naježila svoje perje, oglasila se prav jezno nekolikokrati: kvoc, kvoc, in te gledala tako jezno, da bi človek mislil, da mu bode kar skočila v lase. Nu, saj je pa bilo takrat več veselja, ko so se zvalila mala piščeta, rti-ttoena kot turščni žgančki. Kako so se držala svoje matere in se skrivala pod njeno toplo perje. Hm, to bi se rad v časi s katerim izmed njih poigral in njpgov kljunček potisnil v svoje ustnice, vendar jih je preveč varovala skrbna kvočka. A ko se je gori v zraku pokazal požrešni kregulj, in ko so se čuli iz sosednjih dvorišč klici skrbnih gospodinj: nKrz haj, krz haj, greš nesuaga kreguljna!" — takrat je kvočka samo nekoliko krati skrbno zapivkala in vsa pišeeta so bila v varnem zavetju.
Vendar niso niti vse kokoši jednake. Mati je nekaterim zastonj polagala podložke, kar niso hotele nesti na onem mestu. Poiskale so si same gnjezdo gori na skednju in ondi nesle. če smo gnjezdo našli, dobro je bilo in veliko veselje za nas otročaje, kateri smo radi gori na senu iskali drobna jajčeea, vendar marsi-katera jih je umela tako skriti, da jih nismo našli. To je bilo začudenje, ko je kar najedenkrat prišla iz svojega skrivališča pa ne sarna, nego je pripeljala po šestero, osmero drobnjadi, katerim smo rekli, zato ker so se skrivaj izvalili: skri-vančki. Ejej, premetena žival kokoš, premetena!
Ko so piščeta malo odrasla, to je bilo zopet veselja. Jednim zrasla je na glavi rožica in dolgi podbradki, drugim pa ne, prvi bili so petelinčki ali petu-šički, drugi jarčice. Mati je že vse naprej računala in rekla, tale ostane, onemu pride nož pod vrat. Kaj ne bi, skrbna gospodinja mora misliti na vse. Ees je bil včasi obsojen na smrt kakov petelinček ali pa jarčica, ali oglasili srao se mi otročaji in prosili zanj, češ: tako je lep in ljubeznjiv, pustite ga. mama; nii in mati ga je pomilovala, saj je imela dobro srce. Hej, ali ko so oni petelinčki malo odrasli in ko so se začeli uriti v petju s početka potiho in hripavo, potem pa vedno glasneje in v visokem glasu, to je bilo prepira celo rned rodnimi brati. Zaganjali so se jeden v drugega in kljuvali po pol ure, da je bila v časih vsa rožica krvava. Capan je pa vse to gledal od strani in si modro niislil: BKaj ho-čemo, mladost je — norost, ko smo bili mi takovi, tudi nisrao bili niti za novčič bolji." In res je taka.
Vendar vsaka stvar ima svoj zvišetek, tako to moje pripovedovanje, kot tudi naš capan. Vi, moji mali prijateljčki, mislite, da se je tudi našerau eapanu jedenkrat nož nabrusil in da je prišel morda o božienih ali pa velikonoenih praz-nikih pečen na našo mizo, pa ne bode dalo. Kdo bi se usodil mogočnemu go-spodarju našega dvorišča, kakoršnega ne bi našel niti v deveti župniji, potisniti nož pod vrat. Ejej, bil je res lep petelin naš capan, kaj bi tisto. Take rože kot jo je imal on, iskal bi zaman, podbradki bili so ogromni, na nogah zrasle so mu ostroge, katere bi delale čast vsakemu jezdecu in v njegovem repu lesketale so kar mavrice, a imel je onega zavitega perja toliko, da bi zadostovalo dvema orož-nikoma za klobuk. Vendar starost zalezovala je tudi njega. Vedno je bil nekoliko neroden zaradi svojili capastih nog, a pod starost bil je še bolj. In čujte, kako je poginil!
Tam za našim hlevora, v katerem je stanovala naša dobra liska, bila je nekakova mlaka, katera je precej narasla o deževnem vremenu. Tjakaj so metali
—•+< 189 >*»—
iz hleva tudi slamo in gnoj, in ona slama plavala je gori in prekrila celo mlako kakor z nekakovo skorjo. Kdo bi vedel, kaj je iskal ondi naš capan. Vendar stvar je taka, da je nekikrat po neprevidnosti skočil gori na ono slamo, misleč, da je vse trdno ondi, ali slama se je udrla pod njim. Hotel si je pomagati, mahal se svojimi capastirni nogami in perotimi, ali udiralo se je povsod pod njim. Pomoči ni bilo, naš capan se je žalostno utopil.
Kar ni ga bilo videti dva, tri dni. Iskali smo ga povsod in popraševali po njem, vendav vse zaman. Kregulj ga ni mogel odnesti, ker je bil prevelik — ni ga bilo in ga ni bilo. Naposled je vendar spazil naš stari sluga Ivan, da nekaj plava v oni mlaki. Šel je bliže, izvlekel je ono stvar venkaj — bil je naš capan. Škoda ga je bilo!
Kdo vedi kako, zvedeli so za utopljenega capana cigani, kateri so se vedno potikali blizo naše vasiee. In prišli so ponj. Sam cigan Jožko, kateri je bil ne-kako njih starešina, ga je odnesel. To je bilo cigansko gostovanje, ko so se gostili z našim dobrim starim capanom. Bog jim ga blagoslovi!