341
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Od celjske okolice 19. okt. Mila ljudem in poljščini jako ugodna je bila letošnja jesen. Topli dnevi pa ne hladne noči bo lepo dozorile ljubo ajdino in sinjklato grojzdje; pervo so kmetovavci že poželi ter pospravili v shrambe, drugo berejo vinogradniki ravno zdaj po brajdah in prisojnih goricah. Mesec oktober je vreden letos imena „vinotok", ki mu ga dajajo tukej ljudje: kajti vino toči letos da je kaj, in prav imenitno sladčico, in toto prav obilno. Vino-rejcem pomanjkuje bačev in sodov, v ktere bi vlivali vinoplodni pridelk; pospravljeni mošt je pa tako močan, da tu pa tam je razbil sode in njih železne obroče. Vse je veselo v tergatvi, in pokanja možnarjev po goricah in nogradih ni konca ne kraja. Res, blagoslov nebeški je izlil se letos očitno po doljnem Štajerji, in milost božja je povernila obilo, kar minule leta po gnjilobi nekterih plodov manjkalo je hrane ljudem in živadi. Tedaj je upati tudi, da pojenja dragina, ktera dozdaj je terla uboge ljudi.
Konečno še nekaj o koroško-štajerski železnici. Govorilo pa pisarilo se je mnogo , da tota bo peljana od Celovca v Maribor, vendar ni gotovega nič še; te dni je prišel pa zopet v naše kraje neki inženir, ki meri in pregleduje posavinsko planjavo, da je verjetno, da berž ko ne bo vendar le dirjal železni parokonj od gorotanskih livad v lepo zeleno celjsko dolino.                                          J. S.
Iz Grada v Bledu 14 oktobra. —c.   Posebno praznično smo včeraj v Gradu   imeli   letos tretji  zbor učiteljev rad oljske   tehantije.    Mnogo   prav  važnega se  je  pri ti priložnosti govorilo, toraj upati smem, da bote, ljube »Novice"  sledečim versticam majhen prostorček privolile. Zbralo se je 17 učiteljev in 7 duhovnov.    Ob devetih smo odrinili, po mirnem jezeru nas je ladija zibala na otok k Divici Mani, kjer so častiti gos p. dekan sv. mašo brali.  Kaj lepo se je pelo v cerkvi, pa tudi na jezeru tje in nazaj se  peljaje nismo molčali.    Zraven svetih pesem so se slišale tudi vesele in narodske;  ginljivo ste bile pete „Savica"  in „Otok bleski".    Vsak  se je lahko prepričal,  kako   dobro   izurjeni so naši učitelji v petji. Po sv. maši smo šli v šolo in gosp. dekan so prijazno jeli govoriti: „Prav vesel sem danes semkaj prišel; radostno povem, da naš trud, naše delo v preteklem letu hvali visoko šolsko nadzorništvo;   v imenu blagega našega deželskega poglavarja imam tukaj več pohvalnih   listov   razdeliti".   —   Ko   so   bili   listi   razdeljeni   smo pretresovali dvoje vprašanj, ktere so do 9. t. m. učitelji zdelati in spisane gosp. dekanu poslati mogli. Pervo:„Kako se mora učitelj do svojega fajmoštra obnašati, in kaj da sme tudi on od fajmoštra po pravici pričakovati?" Drugo: „Kako se mora učitelj z ljudmi domače fare sploh vesti?" — Predolgo bi bilo vse tako  pretresovati,  kakor  se je  pri zboru godilo, povem le to:   Nar   poprej   so  gosp.  dekan  nektere opomnili, da niso natanko zapopadli naloge, potem so sami svoje misli   razodeli.    Poprijeti   so   za   njimi  grajski  gosp. fajmošter besedo, dali so mnogo lepih opominov in razumevno dokazali, da, ako duhovni in učitelji svoj imenitni stan, kakor učniki in gojitelji ljudstva, vedno v sercu in pred očmi imajo, ne bo preveč težavno in zoperno z  vidnim  vspehom delati, težave si slajšati, v keršanski prijaznosti živeti. Kjer ljubezen zapoveduje in iz ljubezni se uboga, je vsemogoče. — Dali   so   zdaj   gosp. dekan   en oddelk  iz šolske  k nizi ce brati, in zdaj je ta, zdaj uni učitelj svojega souči-telja kakor   šolsko   dete   izpraševal.    To   se   je   vsem tako dobro in hasnovito zdelo,   da  smo za prihodnji  zbor take vaje, kakor poglavitno reč,   odbrali.   —   Vsaka  šola   mora imeti vse postave, ktere o zadevah  šol sleherno leto izhajajo. Zamudno in težavno je vse prepisovati, velikokrat  te-hantijski   poslanec nima časa predolgo   čakati.     Enoglasno smo torej   vsi gosp. dekana prosili,   naj   bi   blagovolili natisnjene postave za vsako šolo od tehantije proti plačilu pre-skerbeti. — Veliko časa se potrati z rubriciranjem mnogo-verstnih pri   šoli   potrebnih   izpisov   in  katalogov.    Sklenili smo, da bo eden učiteljev vse to natisniti dal in brez dobička drugim prodajal. — Poslednjič so gosp. dekan z gosp. faj-moštrom iz Krope   in iz Grada o koristnosti   zaklada za  onemogle   učitelje,   revne   učiteljske   vdove in otroke govorili in povedali,   koliko   se je   zato že po drugih krajih storilo. Vsem je zlo dopadlo, vsi so bili voljni vsako leto v  ta   namen   kaj   plačati.    Poprosili   smo   gosp. dekana, naj bi visokočastitemu škofrjstvu   priporočili,  da bi učitelji cele dežele k takim milošnjam povabljeni bili.    Veliko prehitro so   nam pri   takih   pogovorih 3  ure   pretekle. Gosp. fajmošter v Gradu so zbor potem pogostili, in  vsi so se prav   zadovoljni   domii  vernili,   vsak  je rekel:  Takega zbora ne bom nikdar zanemaril; vesel sem, da sem prišel!
Odgovorni vrednik: Dr. Jane* Bleiweis. — Natiskar in založnik: Joief Blainik.
342