TEMNI  CVET
Jože   Udovič
Nič velikega nočem,
ko pod nebom,
ki se me komaj še spominja,
ob zidu svoje tesnobe
stegujem roko
za drobtine življenja.
Rad bom sprejel, kar so drugi zavrgli, vesel bom pozabljenih, prezrtih stvari.
Dajte mi ta robec mehke beline, izgubila ga je prelepa beračica pomladi, omočil ga bom v roso in ga pritisnil na svoj temni hlad.
Dajte mi zavrženi
žarek toplih oči,
drhteč kot vrbova mladika,
naj vztrepeče nad predolgo
mrtvimi prsmi
tam, kjer je skril
izvir.
Dajte mi ta temni cvet, utrgan na pozabljenem grobu življenja, rožo globoke modrosti.
Naj me uči govorice mrtvih.
726