Pozabijena dolžnost. Pritožba, s katerb se je Kristus takb bridko pritožil nad devetimi nehvaležnimi gbbavcl, ki se po svojem ozdravljenju niti najmanj niso spom nili svojega dbbrotnika, mora vzbuditl tudi našo vest in nas opozoriti na doižnost, na katero tolikokrat pozabimo, da bi dali Bogu čast, da bi mu bili hvaležni. Kblikb hvaležnosti smo vendar dol žni Bogu! Le poglej malo v naravo! Vidiš milijone stvari, rastlin in živali, vse tako lepb oskrbljeno. Kristus nam je pbvedal, da vse te živali preživlja, da vse te rastline oblači Oče nebeškl. Pbglej vso lepotb, ki je zunaj v naravi, vse veselje, ki se pretaka pb svetu, premisli vse lepe misli, ki so se mislile kedaj na zemlji, vsa plemenita in lepa dela, ki sb bila kedaj bpravljena. Ali veš, odkod je vse to? All se le nekbliko zavedaš, kako neizmeren studenec je Bog, iz katerega neprenehoma teče toliko dobrot? Kako po pravici zato moli duhovnik pri vsaki sv. maši: »Res se spbdbbl in prav je, pravično in dbbro, da se tl zahvaljujemb vedno in pbvsod, vsemogočni Oče, večni Bog!« In kaj je Bog tebi samemu! Da si, je le volja božja. Postavil te je v življenje iz same dobrotljivosti in ljubezni, ker ti hoče naklbniti neizrekljivo srečo. Vsak dan tvojega življenja, vsak dih tvojih pljuč, vsak utrip tvbjega srca je nova božja dobrota, je nekako nbvb tvbje ustvarjenje. Da si zdrav, da imaš zdrave ude, zdrave oCi, zdrava ušesa, ali je to v tvoji mo- či? In zunanje dbbrot«, ki jlh uživaS, pbsestvb, premoženje, ali ni to zopet dbbrota božja? Kako prav sb zato imeli naši verni predniki, ki so na vprašanja: »Ali si zdrav?«, »Kakb je na polju?« bdgovarjali: »Sem, hvala Bogu«, _»Hvala Bogu, dobro!« Če danes nekateri ugovarjajo: »Kaj, če hočem kaj imeti, moram sam delati, se moram sam truditi«, jim veljajo besede sv. Pavla: »Kaj imaš, česar nisi prejel?« Res, moraš delati in se moraš truditi, kdo pa ti daje zdravje in moč za delo? In ali moreš z vso svojo skrbjo dati rodovitnost zemlji, ali moreš napraviti ugodno vreme, ali moreš odvrniti razne nesreče zunaj v naravi? A je ljubezen in dobrotljivost božja do tebe še neskončno večja. Ali se ni zgodil tudi za tebe največji čudež v betlehemskem hlevu? Ali ni stal tudi za tebe na Kalvariji križ, na katerem je izkrvavel v največjem ponižanju Sin božji? Ali ne uživaš že vse svoje življenje dobrot Kristusove Cerkve, v kateri te Kristus ljubi ter skrbi za tebe? In če bi ti bil imel v svojem življenju le en šam smrtni greh, pa si dobil milost, da si se skesal in poboljšal, ali se zavedaš, kaka neskončna božja dobrota je to? In kaj je eno samo sv. obhajilo, v katerem se skloni k naši ubogi, s tolikimi slabostmi in grehi omadeževani duši v nepojmljivi ljubezni neskončno sveti Sin božji, da bi nam pomagal, nas pokrepčal, nas dvignil. Sveti evangelij pripoveduje, kako se je samo tuji Samarijan vrnil zahvalit se Kristusu za veliko dobroto, devet domačinov te dobrotc ni prav čutilo in se je ni zavedalo. Tako tudi mi, ki že od mladosti živimo v pravi Kristusovi Cerkvi in vsak dan uživamo njene milosti, velikokrat teh milosti ne vemo ceniti in se jih ne zavedamo. A oni, ki fio bili nekaj Casa tujci, pa so se vrnili mnogokrat še le po dolgih blodnjah in bojih kakor izgubljeni sinovi v Očetovo hišo, oni vedo te dobrote in milosti ceniti in so nam popisali veliko srečo, ki jo je občutilo njihovo srce tisti trenutek, ko so si lahkb rekli: »Sedaj imam Kristusovo resnico, za katerb lahko trdim, sedaj je očiščena moja duša, sedaj imam Kristusa samega v svoji duši.« Tako neizmerne so dobrote, s katerimi nas Bog obsipava vsak dan, a kaka je naša hvaležnost? Ali nam je že prikipel za vse to iz našega srca velik in vroč: »Te Deum laudaraus — Tebe Bog hvalimo«? Tolikokrat ne vemo, zakaj naj bi molili. Ko bi se v takih trenutkih spomnili na božje dbbrote, bi pač takoj vedeli, zakaj naj molimo, bi naša duša zamolila veliko zahvalno molitev, bi z veliko ljubeznijo in velikim umevanjem izgbvarjali besede: »Oče naš, ki si v ne besih.« Velikokrat si pri sv. maši ne vemo kaj začeti. Da ne bi preslišali poziva, ki ga izgovarja duhovnik pri predglasju: »Zahvaljujmo se Gospodu, svojemu Bogu!« Da bi se zavedli, da je sv. maša spomin na največjb božjo dobroto, da je prl sv. maši na altarju ono Srce, ki je reden stude- nec vseh dbbrbt, da pa se to Src» ob enem najtbpleje zahvaljujt nebeškemu Očetu in da bi se s tem Srcem morali združiti tudi mi. In da bi T»e naše življenje bila velika zahvala Bogu na ta način, da vse dbbrbte rabimo pb volji božji, da njegovim milostim ne zapiramo svojega srca, temveč jih sprejemamo kakor žejna zem Ija blagbdejen dež. Takb naj bi se naša duša v živi hvaležnosti vednb bolj dvigovala k Bogu. studencu vsega ctobrega,Ttakbr sebfago duHfeČa."cVčtica dviguje in odpira solncu. Kaj delajo mehikanskl nasllnlkl? Kaljes in njegovi vredni priganjači po vsem svetu velikokrat trdijo, da hočejo mehikansko Ijudstvo rešitl iz koriščanja od strani Cerkve in njeidh služabnikov, da hočejo nagrabljeno cerkveno premoženje porabiti za ljudsko korist. Kako si to predstavljajo, so pokazali pred kratkim. Veliko krasno cerkev so spremenili v gostilniško dvorano, v kateri so — »vbditelji ljudstva« obhajali razkošno pojedino in veselico. 'Prej so v tem prostoru upehane duše dobivale tolažbo, so se dvigovale k lepenau žlvljenju, sedaj se tam mastijo razni na silniki. Tako se res lepb skrbl za — ljudski blagor! Skrb katoliške Cerkve za razue narode. Pred nekaj tedni je papež blagoslovil temeljni kamen za nov zavod Propagande. Propaganda se imo iiuje odsek, ki skrbi za razširjanje katoliške vere po vsem svetu. Propaganda ima razne zavode, v katerih se vzgajajo misijonarji in duhovniki '/& razne narode po svetu. Novi zavod, ki ga zida sedaj in bo gotovo do leta 1930, je namenjen za Azijb in se bo v njem vzgajalo 60 gojencev Iz Kitajske in 40 iz Indlje, ki bodo pbtem delovali kot duhovniki med svbjini Ijudstvom. Lep dokaz ljubeznl do nadpastirja. V Filadelfiji je meseca julija slavil tamošnji kardinal in nadškof srebrni jubilej svojega škofbvanja. Duhov niki in verniki so hoteli ta jubilej kar najlepše proslaviti in so nabrali, kakor so se izrazill, »davek ljubezni« pet milijonov dolarjev ali 280 milijonov dinarjev ter so jih darovali svojemu škofu, da more zgraditi za fikbfijb primerno semenišče. Lepa, posnemanja vredna ljubezen in požrtvovalnost!