VESTNIK
Lj)imm)mnmnnnmtm))tnumtm)mminHmntt):mnnmnt:'s'
Poštni urad 90i0 Ceiovec š	Vertagspostamf 9020 Ktagenfurt	5
š	izhaja v Cetovcu	E
Encheinungsorl Ktagenfurt
Posamezni izvod 3 šiiinge E mesečna naročnina 12 iitingov E =	cetotetna naročnina 120 šiiingov	=
P. b. b.
ii;mnmnmtmmi]nm)HHmnnnmnmm)tmmmmimnmmti:
LETMiK XXXttt.
CELOVEC, PETEK, 3. NOVEMBER 1978
ŠTEV. 44 (1890)
Pokloni!! smo se
našim nesmrtnim junakom
Tudi letos ob Dnevu mrtvih smo se poklonili našim nesmrtnim junakom — partizanskim borcem in preko njih vsem žrtvam boja proti nacifašizmu, kajti njihov boj, njihovo trpljenje in njihovo žrtvovanje so bili cena, za katero smo si priborili svobodo in pravico do enakopravnega živlenja na domači zemlji. Zveza koroških partizanov je skupaj s predstavniki generalnega konzulata SFRJ v Celovcu polagala
koristila ljudstvu. Varajo se tisti koroški politiki, ki trdijo, da je manjšinsko vprašanje rešeno. Praksa zadnjih dveh let je jasno pokazala, da je zakon o narodnih skupinah le prazen kos papirja — vse, kar smo Slovenci v tem času dobili, smo si priborili brez ali izven tega zakona. Vrtce, ki jih gradimo sami, nam ni dala sedmojulijska zakonodaja, niti ne kulturnih domov, kakor je tudi krepitev gospodarske ba-
Za tesno povezavo
manjšine z matičnim narodom
V	Železnem na Gradiščanskem so se pred nedavnim sestati zastopniki vseh hrvaških organizacij na Gradiščanskem in Dunaju ter predstavniki zveze za sodeiovanje z gradiščanskimi Hrvati SR Hrvatske iz Zagreba, da pregledajo dosedanji razvoj in začrtajo smernice bodočega medsebojnega sodeiovanja.
Ugotoviti so, da je bilo sodelovanje v letu 1978 zelo uspešno. Obenem pa so izmenjali tudi mnenja o izdelavi skupnega načrta za sodelovanje v prihodnjem letu, kjer naj bi spet prišlo do številnih pomembnih akcij. Kot osrednjo prireditev v okviru tega sodelovanja predvidevajo „Dan hrvaške kulture" na Gradiščanskem; ta manifestacija naj bi bila posvečena SO-letnici ustanovitve in uspešnega delovanja najstarejše organizacije gradiščanskih Hrvatov — Hrvaškega kulturnega društva na Gradiščanskem. Med nadaljnjimi prireditvami je predvidena .karavana prijateljstva", ki bi z izhodišči na Gradiščanskem in na Hrvaškem bila v znamenju srečanja med manjšino in njenim matičnim narodom. Poleg tega pa je bilo govora še o raznih drugih oblikah sodeiovanja na področjih kulture, vzgoje, športa in na drugih področjih.
Med pogovori je bilo poudarjeno, da si bo zveza za sodelovanje z gradiščanskimi Hrvati SR Hrvatske v skladu s splošno politično podporo, ki jo Jugoslavija in Hrvatska nudita manjšinam v Avstriji pri njihovem boju za uveljavitev pravic iz državne pogodbe, še posebej prizadevala za pospeševanje in utrjevanje sodelovana in tako nudila pomoč gradiščanskim Hrvatom, da ohranijo svojo identiteto.
V	okviru teh pogovorov pa je bila sprožena tudi širša pobuda za organiziranje skupnega srečanja mladih koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov s Slovenci in Hrvati iz matične države. To naj bi postala tradicionalna manifestacija povezave manjšin z matičnimi narodi.
vence na vseh 40 pokopališčih širom južne Koroške, kjer počiva okoli 500 padlih partizanskih borcev. Osrednja svečanost pa je bila letos na pokopališču v Maloščah, kjer se je v soboto popoldne zbralo lepo število domačinov in udeležencev iz drugih krajev, da počastijo spomin tistih, ki so darovati svoja življenja, da bi mi živeli.
Svečanost v Maloščah je s pesmijo olepšal mešani zbor SPD .Danica" iz Šentvida v Podjuni pod vodstvom Han-zija Kežarja — poklon posebej tudi obema Rojakovima sinovoma iz Pogrč pri Šentvidu, ki sta padla v bližini Malošč in počivata na tamkajšnjem pokopališču skupaj z drugimi borci, ki so zgubili življenje v tem predelu Koroške. Poleg svojcev, ki so prinesli na grob cvetje iz domačega kraja, so vence položili še predstavniki Zveze koroških partizanov, Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, generalnega konzulata SFRJ v Celovcu ter borčevske zveze iz Slovenije.
Besedo spomina na padle junake je spregovoril tajnik ZSO Feliks Wieser, ki je spomnil na zgodovinsko dejstvo, da se je slovenski narod na Koroškem množično vključil v narodnoosvobodilni boj. ,To je bila za koroške Slovence ena najbolj pomembnih odločitev v zgodovini, kajti partizanski boj je zarisal v zgodovino in zavest našega naroda tako odločilno in globoko brazdo, da jo morajo danes, po tridesetih letih, priznati tudi najvišji avstrijski politiki."
Narodi sveta se borijo danes za samostojnost, demokracijo in nemoten gospodarski razvoj, je menil govornik. Ta boj se ne bije samo v državah, ki jih še vedno tlači kolonialni jarem, pa tudi ne samo v državah, ki jim nepravična delitev svetovnih bogastev krati napredek in razvoj; del tega boja so tudi vse tiste narodne manjšine, ki jih večinski narodi nočejo priznati in jim kratijo pogoje za obstoj in razvoj. .Boja koroških Slovencev za osnovne pravice torej danes ne postavljajo na dnevni red politične stranke ali diplomacija, marveč ga postavlja na dnevni red zgodovinski razvoj z isto močjo, s katero postavlja na dnevni red tudi boj proti kolonializmu, boj za človekove pravice, boj za enakopraven razvoj."
Zato je napočil čas — je naglasil V/ieser — da tudi na Koroškem in v Avstriji damo sklepom iz Ftelsinkov in Beograda konkretno vsebino, ki bo
ze južnokoroškega prostora plod naših lastnih pobud.
Govornik je omenil tudi aktivno sodelovanje med Slovenci in nemško govorečimi sodeželani ter dejal, da so te skupne akcije najboljši dokaz, da je pot, ki smo jo zastavili, pravilna in da moramo po njej naprej. Tako pot narekujejo tudi helsinški sklepi in ne smemo privoliti v prakso, ki je v Avstriji žal tako običajna — da se skuša skle-
pe mednarodnih konferenc omejiti na formalne brezvsebinske deklaracije, ne pa jih izpolnjevati. .Koroški Slovenci pa vidimo v helsinških sklepih tiste pogoje, ki odpirajo meje in gospodarsko sodelovanje, dajejo večje število delovnih mest in ki bodo končno omogočili celotnemu koroškemu prebivalstvu, da si bo svoj kruh služilo na domačih tleh, da bo živelo v demokratičnih in enakopravnih odnosih z narodom sosedom. To pa je bil tudi osnovni cilj boja partizanskih junakov. Njihov boj in tradicije narodnoosvobodilnega boja bomo zato nadaljevali tako, da se bomo enotni ter povezani tako z avstrijskimi demokrati kot tudi z matičnim narodom bojevali za vsakodnevno in konkretno uresničevanje načel enakopravnega sožitja!"
Vsem tistim, ki so trpeli in se žrtvovali za svobodo v boju proti fašizmu, pa je veljal spomin tudi ob avstrijskem državnem prazniku. 2e na predvečer praznika je Zveza slovenskih organizacij na Koroškem položila venec pred spomenikom žrtvam za svobodo Avstrije na celovškem pokopališču, kjer je bila potem 26. oktobra tradicionalna spominska svečanost, pri kateri so vence poližili predstavniki Zveze koroških partizanov, Zveze avstrijskih protifašističnih borcev in žrtev fašizma (KZ-Verband), Zveze socialističnih borcev za svobodo ter CfVP-jevske zveze borcev.
Zasluženega priznanja pa je bila deležna tudi večja skupina preživelih protifašističnih borcev in žrtev nacističnega nasilja — med njimi je tudi večje število pripadnikov slovenske narodne skupnosti — ki jim je deželni glavar izročil .častno odlikovanje za zasluge
za osvoboditev Avstrije", s katerim jih f	J '
je ob državnem prazniku odlikoval Na to povezanost tn shcno usodo je zvezni predsednik.	v kratkih pozdravnih besedah spom-
Meal zedinjene Slovenije
tudi danes ideat Slovencev, zedinjenih v narodni zavesti in zvestobi jeziku
V soboto 21. in nedetjo 22. oktobra je bila Doiina na Tržaškem prizorišče vehkih proslav: najprej so proslavili stoletnico tamkajšnega prosvetnega društva „Valentin Vodnik", nato pa še stoletnico dolinskega tabora, ki je bil velikega pomena ne le za primorske Slovence, marveč sploh v zgodovini slovenskega naroda.
Proslave stoletnice prosvetnega društva „Valentin Vodnik" se je udeležila tudi delegacija prosvetnega društva Radiše in s tem poudarila povezanost med zamejskimi Slovenci.
igra z demokracijo
okoii vprašanja jedrske eiektrarne
V nedeljo so gvtfrijs^i volivci pozvani, Ja „v iwena demokracije" izrečejo sodi?o o tew, ali naj jedrska elektrarna ZtvenfenJorj začne okrafovafi ali ne.
Pri fent gre krez Jvonta za važno odločitev, $e več; za tako potnctnkno in tektno odločitev, da je navadne-tna državljana pravzaprav niti ne ki snteli prepasčati. 3aj vendar niti fMjtdšj; politiki in niti najkolj znani in priznani strokovnjaki ne tnorejo priti do soglasnega mnenja, v čem je kistvo nedeljske odločitve.
Pni pravijo, da pri tej odločitvi ni alternativ — možna je le odločitev Zrl jedrsko elektrarno. Za svoja stališča navajajo najrazličnejše argumente, ki so eni kolj dragi manj prepričljivi, mnogi pa tadi povsem neverjetni.
Dragi pravijo, da pri tej odločitvi ni alternativ — možna je le odločitev PROT/ jedrski elektrarni. Tadi za to stališče navajajo najrazličnejše atemeijitve — od takik, ki jim ni težko verjeti, pa do tistik, ki mejijo na demagogijo.
Gotovo imajo tako eni kot drag; marsikaj prav, kakor je na okek stranek tadi veliko takega, kar človeka samo zkega in ma odločitev napravi še težjo. Prež dvoma so človeštva v današnji potrošniški dražki, ki slepo in naravnost neodgovorno (z ozirom na kodoče rodove) klasta za krezmejno klaginjo, potrekni novi viri energije in igrajo pri tem važno vlogo med dragim tadi jedrske eiektrarne. Najmanj tako apravičena pa so tadi opozorila tistik, ki svarijo pred posledicami, ki jik ima jedrska energija za človeka in njegovo okolje, če niso zadovoljivo rešena vsa teknična in varnostna vprašanja. Toda neosnovane in demagoške s<o trditve, da nasprotovanje atomski elektrarni pomeni povratek v srednji vek ali celo v kameno doko, kakor je dema-
goška tadi prošnja k ijakema koga, naj reče ne k Zwen-tendorja.
Ravno na taki ravni pa se odvija sedanji „voliini koj", v katerem se proti elektrarni postavlja ista OVP, ki je to elektrarno začela graditi, medtem ko kancler Rreisky odločitev o elektrarni kolj ali manj očitno pove-zaje kar z odločitvijo za ali proti socialistični vladi oziroma za ali proti njema osekno. Tako je iz povsem stvarnega vprašanja postalo vroče politično vprašanje, okoii katerega se je razvil pravi volilni koj, ki je kistvo nedeljske odločitve precej potisnil v ozadje, zato pa v ospredje porinil izrazito sirankarskopolitično demagogi-
V tej iači gledano, se je ijadsko glasovanje kot toliko kvaiisani višek demokracije sprevrglo v igro z demokracijo, v kateri ki pristojni in odgovorni činitelji svojo odgovornost radi zvalili na ramena „saverena" — ljudstva. Da pa so jim potem ljudske odločitve deseta kriga, smo doživeli pred dvema letoma, ko so najprej Ijadstva naprtili dolžnost, da odloči o narodni oziroma jezikovni pripadnosti Avstrijcev, potem pa so ne oziraje se na jasno izraženo voljo Ijadstva krezokzirno oktroirali p-rotimanjšinsko zakonodajo, kakor jo je zaktevala in izsilila peščica nemškik nacionalistov.
Da gre tadi tokrat le za perfidno igro z demokracijo, kaže najkolj dejstvo, da navidezno prepaščajo odločitev Ijadstva šele sedaj, ko je kilo v elektrarno Ztventendorj že vgrajenik g ali 9 milijard šilingov, in to krez vsakega popraševanja ijadstva. Zato pa naj vsi tisti, ki se v vprašanja atomske eiektrarne ne morejo odločiti po svoji vesti ali svojem prepričanja, tadi ž. novemkra /97# dajo odgovor, kot smo ga dali /4. novemkra /976 — z koj-kotom/
ni) tudi tajnik radiškega društva Tomaž Ogris, ki je jubilantnemu društvu izroči) Spominsko ptaketo, ki jo podeljuje ob svoji sedemdesetietnici Stovenska prosvetna zveza v Celov-cu. Občinski svet Do)ine pa je društvo „Va)entin Vodnik" odhkova) z .Odličjem prijateljstva", to je najvišje priznanje, ki ga podeljuje občina najbolj zaslužnim dejavnikom.
Na proslavi stoletnice dolinskega tabora je znani slovenski in jugoslovanski družbenopolitični delavec Joža Vilfan kot eden od slavnostnih govornikov spomnil, da je bila osrednja zahteva dolinskega tabora zedinjena Slovenija. To zahtevo je potem prevzela OF in jo v mejah možnosti tudi uresničila. „Toda globoko sem prepričan," je dejal Joža Vilfan, .da lahko ostanemo in moramo ostati zvesti idealu zedinjene Slovenije kot idealu Slovencev, zedinjenih v narodni zavesti, v zvestobi svojemu jeziku in kulturi, v gojenju skupnih tradicij, v vsakovrstnem povezovanju, ki ga omogoča moderno življenje. Seveda pa to prepričanje sloni na tem, da bo Evropa vedno bolj demokratična, da bodo vedno bolj demokratični tudi vsi njeni sestavni deli." V tej zvezi je opozoril na položaj Slovencev, ki živijo zunaj meja matične države ter poudaril potrebo po pravični ureditvi njihovega položaja.
Drugi slavnostni govornik, tržaški pesnik Miroslav Košuta, je prav tako opozoril na nerešena vprašanja slovenske narodnostne skupnosti ter naglasil, da bo končna rešitev možna le v zakonu o globalni zaščiti vseh Slovencev ne glede na to, v kateri deželi ali pokrajini živijo.
Isto zahtevo pa so udeleženci proslave izpovedali tudi v posebni spomenici, ki jo bodo vzidali v taborski kamen: .Zato si Slovenci v Italiji sto let po taboru, ki ga proslavljamo, združeni in skupaj z demokratičnimi silami italijanske skupnosti, postavljamo za cilj uresničenje popolne narodne enakopravnosti na celotnem ozemlju, kjer živimo."
Tako so Slovenci v Italiji S proslavo dveh pomembnih stoletnic znova manifestirali svojo življenjsko voljo in odločnost, da bodo vztrajali v boju za dosego resnične, popolne in vsestranske enakopravnosti. S tem pa so dali odgovor tudi mračnjaškim silam fašizma, ki so prav za stoletnico dolinskega tabora znova napadli sedež slovenskih organizacij v Trstu.
USPEL STROKOVNI POSVET V ŽELEZNI KAPLI:
Vprašanja narodnih manjšin
v ogiedaiu množičnega obveščanja
Siovenski znanstveni inštitut v Celovcu ter organizacija „Oster-reichische Geseiischaft tur Medienforschung und kuitureiie initiativen" na Dunaju sta v petek 28. in soboto 29. oktobra priredita v hoteiu Obir v Žeiezni Kapii posvet o poiitiki sredstev javnega obveščanja in narodnih manjšinah. Na posvetu so sodeiovaii referenti z Dunaja, iz Saiz-burga, iz Trsta in iz Koroške, ki so z najraziičnejših strani osvetiiii pro-biematiko, o kateri se je ob referatih razviia diskusija, pri kateri so poteg referentov sodeiovaii tudi še novinarji in strokovnjaki iz Koroške ter Jugosiavije. Ob koncu posveta so se dogovoriti, da bo gradivo objavijeno v posebni pubiikaciji, kakor je bi) to primer tudi iani pri podobnem posvetu o prostorskem načrtovanju na južnem Koroškem.
Že prvi referent — dunajski novinar Harald Irnberger — ki je prikazal položaj avstrijskega tiska, je v tem okviru opozoril, da narodne manjšine v Avstriji ne morejo računati s podporo tiska, ki je sestavni in odvisni del vladajočega sistema socialnega partnerstva — kajti: če so se stranke odločile za nek zakon (kot v primeru manjšinske politike), petem je tucfi novinar brez pomislekov za ta zakon, čeprav osebno morda niti ni do manjšine sovražno razpoložen. Iz tega nastaja potreba, da si manjšine osvojijo samostojno medijsko politiko, o kateri je govoril Peter Wieser (Sindok Celovec), ki pa je v tej zvezi naglasil, da ta prizadevanja
htzpcM&cm
TMrodfM s^KpMOSf Koroš^efn je poseko v zadnjih Jeti/? /j^dega pritisk (napaJ na dvojezične napžse, osporavanje samostojni sfovens^i organizacij, preštevanje itd.) na lastni ^ožl oMatlla, ^aj pomeni živeti ta^ore^oč v „i?iJor77Mcij-s^em geta". Znano je, Ja sredstva javnega obveščanja na žčorošbem o naši pogosto zelo aspešni abcljab niso poročala, ^amo en primer.* bo se je ob srečanja rožansbi pevsbi zborov v Z?orotdj%/? zbralo sboraj tisoč pevcev In poslašalcev, so časopisi In radio molčali; badar pa se na bab-šnl prireditvi boroveljsbega „Kaltar-rlnga" zbere 30, pogosto pa še manj Ijadl, je to tabo pomemben dogodeb, da ga zabeležijo bar vsi borošbl Jnev-nlbl.
Ko se nespoštovanja mednarodni pogodb, nacionalizma, asimilaciji In Jis&ri??H7Mciji postavljamo po roba s tem, da vodimo abtlvno dejavnost na baltarnem, mladisbem, športnem, znanstvenem, gospodarsbem In političnem področja, bo se vsestransbo povezajemo z demobratlčnlml silami v avstrljsbem prostora In bo vso to dejavnost postavljamo v obvlr odprte meje med Avstrijo In /agoslavl-jo, pogosto pozabljamo, da je objeb-tlven, nemoten In vsestransbl pretob Injormaclj v obmejnem prostora eden Izmed osnovni pogojev v boja proti nacionalizma, šovinizma, dlsbrlmlnacljl In zapostavljanja. Tedaj, bo bo obmejno prebivalstvo labbo nemoteno sprejemalo objebtlvne Injormaclje prebo televizije, radia In tlsba, bomo borošblm nacionalistom Izbi Iz rob eno zadnji orožij, bi ga še Imajo — namreč monopol Injormlranja In če-sto tadl zavajanja nemšbogovoreči Ijadl o problemi jažne Korošbe.
Tadl aglednl strobovnjabl Iz celotne ztvstr;;e, ^vlce, /tallje In /ago-slavlje so na posvetovanja v Železni Kapli soglasno agotovlll, da spada pravica nemotenega pretoba Injormaclj med osnovne človebove pravice; to potrjajejo tadl sblepl belslnšbe bonjerence In je to marslbje v sveta že postalo vsabdanja prabsa. /n na Korošbem?
ne smejo biti omejena na lastne vrsle, marveč morajo biti najtesneje povezane s prodorom v doslej neupoštevana področja, pri čemer osnova ne more biti opiranje samo na jezikovne in kulturne interese manjšine, temveč na socialne, gospodarske in druge interese vsega prebivalstva, ki živi v tem prostoru.
Dvojno nalogo manjšinskih množičnih občil je poudaril Kurt Traar z Dunaja, ki je govoril o pomenu jezika za obstoj narodnih skupnosti: po eni strani gre za dvig in nego slovenskega jezika znotraj narodne skupine same, po drugi strani pa morajo v nemško govorečem okolju sprožiti vzgojni proces, ki naj pomaga, da bo večinski narod razumel položaj in probleme manjšine. Pri tem pa je izrecno ugotovil, da je zadržanje večinskega naroda do manjšine preizkusni kamen za demokracijo. Kdor namreč lastni manjšini odreka človekove pravice — in svobodna nega jezika; spada k človekovim pravicam — bo težko ostal verodostojen, če bo drugod obsojal kršitve človekovih pravic.
O tem, v kakšnem položaju so narodne manjšine sploh in posebej v Avstriji glede na množična obveščevalna sredstva, je govorilo več referentov. Tako je Emidij Susič iz Trsta splošno prikazal pomen in vlogo množičnih obveščevalnih sredstev za narodne manjšine ter ugotovit, da je nujno, da ima manjšina, če se hoče ohraniti, na razpolago vse množične medije: od dnevnikov, revij in vseh drugih tiskanih medijev do radia, televizije in filmske produkcije. Podobno je menil Bogo Samsa, prav tako iz Trsta, ki je dejal, da .sama z bogato razčlenjeno, strokovno visoko kvalitetno in programsko pravilno zastavljeno politiko sredstev množičnega obveščanja lahko ustvarimo tako stanje, da bodo pripadniki narodnostne skupnosti kot obveščeni in kulturno obogateni ljudje lahko živeti tudi kot .manjšinci" res polno življenje, da bosta večinski in matični narod pravilno obveščena o problemih, o dosežkih in o zahtevah manjšinske skupnosti in da bo ustvarjeno ozračje, ki bo naklonjeno takemu pozitivnemu reševanju". Na meji med Italijo in Jugoslavijo je to že v dobršni meri uspelo, kar je Samsa ilustriral na konkretnih primerih.
Da pa smo v Avstriji in še posebej na Koroškem še zelo daleč od takega stanja, se je kot rdeča nit vleklo skozi večino referatov. Tako je Robert Saxer s celovške univerze kritično osvetlil odnos koroškega tiska in celovškega; radia do manjšinskega vprašanja. Dosti bolj pozitivno je izpadel prikaz, ki ga je podal Franz Pachner z Dunaja o položaju, ki ga zavzema manjšinsko vprašanje v nadregionalnem, to je širšem avstrijskem tisku oz. radiu in televiziji, kjer je gotovo dosti manj nacionalne nestrpnosti kot v koroških medijih. Vendar pa tudi za širši avstrijski tisk obstoja —
kot je pokazala diskusija — ^določena meja": pozitivnost se konča tam kjer bi morali začeti vplivati na javnost, da nastopi proti politiki in ukrepom, naperjenim proti manjšini oz. sprejetim v njeno škodo. Zakaj je odnos avstrijskega tiska do manjšinskega vprašanja takšen, je prikazal Gunther Nenning, predsednik avstrijskih novinarjev, ki je orisal politično zavest avstrijskih novinarjev in njen vpliv na poročanje o manjšinskih problemih. Nanizal je celo vrsto .resnic", ki oblikujejo odnos tiska oz. novinarjev do manjšinskega vprašanja — od ugotovitve, da objavljajo le mnenja politikov o manjšinskem vprašanju in tako .lahko objektivno poročajo o manjšinskem vprašanju, ne da bi poročali o položaju manjšin"; pri poročanju o manjšinskih problemih izhajajo iz samoumevnosti, da so Avstrijci vzvišeni nad drugimi narodi: „mi smo stari herrenvolk iz c. k. večnarodne države in imamo veliko izkušenj, kako je treba ravnati z drugimi narodi, namreč slabo, v kolikor to ne škoduje tujskemu prometu"; v poročanju o manjšinah prevladuje toleranca; vendar sama tako dolgo, dokler se manjšine zadržijo mirno in pokorno, .če pa ne, nas obide sveta jeza, kajti mir mora biti"; z enako objektivnostjo poročajo avstrijski novinarji o neizpolnjenih pravicah južnih Tirolcev in o jugoslovanskem vmešavanju v koroške zadeve; kdor piše, da je na Koroškem treba malo popraskati, pa se pod rdečo barvo pokaže rjava, tisti neodgovorno pogreva preteklost, to pa je treba zamolčati, pa do zaključne ugotovitve: kdor poroča o položaju manjšin namesto o mnenju politikov o položaju manjšin, tisti manjšinsko vprašanje dramatizira — „to je neodgovorno novinarstvo, zato o manjšinah raje nič ne poročamo, to je odgovornosti polno novinarstvo".
Podrobnejšo analizo medijske politike v Avstriji in še posebej odnosa množičnih občil do manjšinskega vprašanja so podali tudi Hans Heinz Fabris in Rudolf Strobl iz Salzburga ter Berndt Ender, Bern-hard Frankfurter in Hans Preiner z Dunaja. Pri vseh je prišlo do izraza po eni strani spoznanje, kako velikega pomena je za manjšine dostop do medijev oz. vpliv manjšin na poročanje o njihovih problemih — .od stopnje obveščenosti je odvisen odnos večinsekga naroda do manjšin"; po drugi strani pa
Pospeševanje manjšin
na primerih ene in druge države
Kakor so pripadniki madžarske narodnosti v Sioveniji pred nedavnim dobiti v ijubijanski teieviziji redne oddaje v materinem jeziku — poročaii smo tudi v našem iistu — tako so zdaj v teku priprave za uvedbo iastnih teievizijskih oddaj tudi za boigarsko narodnost v Jugosiaviji. Od novega ieta daije bodo namreč pripadniki boigarske narodnosti za začetek dvakrat na mesec iahko spremijaii teievizijski dnevnik v materinem jeziku.
Petnajstdnevni teievizijski dnevnik v botgarščini bo prinese! v program več novosti. Poieg dosedanjih poročii iz mednarodne dejavnosti Jugosiavije bo precej vesti tudi o živijenju in deiu ter o dosežkih posebej v občinah in na območjih, kjer živijo pripadniki boigarske narodnosti.
Vendar pa to ni edina obiika obveščanja pripadnikov boigarske narodnosti na ozemiju Jugosiavije. Časopisno-zaiožniška hiša „Bratstvo" v Nišu izdaja v boigarskem jeziku tudi iist . Bratstvo", nadaije iiterarni časopis „Most" ter otroški iist ..Drugarče".
Pri tem pa je treba opozoriti, da ves manjšinski tisk, ki izhaja v Jugosiaviji, vzdružuje v ceioti iz družbenih sredstev — ne ie z občasnimi subvencijami, kot jih koroški Siovenci dobivamo šeie v zadnjem času, medtem ko vsa prejšnja ieta iz javnih sredstev spioh nismo prejeti nobene tozadevne podpore. Pa tudi sedanje podpore nam zeio radi očitajo kot „veiikodušna dariia" — kakor da mi ne bi piačevaii davkov.
So pač veiike raziike v tem, kako v eni in drugi državi razumejo in ziasti prakticirajo načeia pospeševaine manjšinske po-iitike.
dejstvo, da medijsko politiko v Avstriji v pretežni meri usmerjajo in določajo sile, ki manjšinam niso naklonjene.
Končno je švicarski novinar Arthur Meyer spregovoril še o manjšinskem vprašanju v mednarodnem tisku. Zlasti je prikazal problem koroških Slovencev z vidika inozemskega novinarja in tej zvezi opozoril na naravnost bolestno prizadevanje vodilnih koroških politikov, da bi bilo manjšinsko vprašanje v mednarodni javnosti prikazano le tako, kot to želi .uradna politika". Sicer pa je referent menil, da del mednarodnega tiska objektivno ali celo pozitvno poroča; o koroških Slovencih, medtem ko je poročanje drugega dela povsem enostransko, protislovensko - vzrok: .le malo je držav, ki imajo glede manjšin čisto; vest". V ostalem pa je za svetovni tisk manjšinsko vprašanje .aktualno" in zanimivo le tedaj, kadar se zgodi kaj špektaku-larnega, kot so bili npr. atentati na spomenike, preštevanje in bojkot ter podobno.
Posvet v Železni Kapli je prinesel brez dvoma celo vrsto zanimivih ugotovitev — od kritične ocene predvsem avstrijskih in koroških razmer, ki manjšinam nikakor niso naklonjene, preko dosti bolj razveseljivega prikaza na; primer pri Slovencih v Italiji, pa do splošnega spoznanja, da morajo biti tudi pri nas ustvarjeni pogoji, ki bodo zagotavljali objektivno obveščanje
javnosti o položaju in težnjah manjšin. Na konec teh zaključkov pa bi lahko postavili ugotovitev, ki jo je v svojem referatu iznesel Bogo Samsa: .Ni dovolj, da se preprečijo vse ovire, ni dovolj, da državni in drugi javni organi ustvarijo pogoje zo nemoten pretok informacij, časnikarjev, vesti itd., treba je narediti korak naprej v smeri aktivnega sodelovanja. In prav politične sile, ki jim je zaupana dolžnost, da skr-be za; stvari javnega interesa, morajo biti v tej smeri pobudnik. .Njegove besede se nanašajo na položaj Slovencev v Italiji in na razmere na italijansko-jugoslovanski meji; toliko bolj so veljavne za nas.
Organizatorjem kapelškega posveta pa je treba še priznati, da so organizacijske priprave izvedli neravnost vzorno, tako da je delo potekalo brezhibno, da so biti referati večinoma že na razpolago tako v slovenskem kot nemškem jeziku in da je bilo tudi sicer poskrbljeno za strokovno prevajanje. Posebne vrednosti pa bo gotovo knjižna objava celotnega gradiva, ki bo v taki obliki dostopno tudi širši javnosti — kot podlaga za< nadaljnjo izmenjavo mnenj in stališč o vprašanjih, ki ne zadevajo samo manjšin in njihovega položaja, marveč so vprašanja; splošne demokratizacije v naši državi. Ravno na tem področju pa spada Avstrija — ka<-kor je nazorno pokazal posvet v Železni Kapli — še med .države v razvoju" ...
Velikan na zeleni celini
Brazilija in Paragvaj gradita naj večji jez
Na podlagi sporazuma, ki sta ga podpisala že leta 1966, sta Brazilija in Paragvaj začela graditi skupno hidroelektrarno na reki Parana. Začetek gradnje so zavirala dolgotrajna pogajanja, zlasti pa odpor in kritike iz Argentine, ki jo skrbi, ;da bo bra-zilsko-paragvajski podvig preprečil ali vsaj zavlekel izvedbo njenih ambicioznih načrtov za graditev podobnega velikana nekoliko niže ob rečnem toku.
Parana je za Brazilijo, Paragvaj in Argentino tisto, kar je Nil za Egipt. Reka je dolgo ločevala tri sosede, ki so se v preteklosti tudi vojskovali zanjo in okrog nje. Jez, ki bo zrasel v izsušeni strugi, bo premostil reko in povezal Paragvaj z Brazilijo; Argentina, ki snuje podobne gradbene načrte, pa vidi v njem resen dejavnik geopolitičnih motenj.
Kljub temu se je po dolgoletnih pripravah in pogajanjih končno le za-
čela gradnja velikana na reki Parana. Z mogočno detonacijo 55 ton dinamita so preusmerili reko iz stoletne struge v kanal, širok 90 metrov, in nastalo je največje gradbišče na svetu, kjer naj bi do leta 1983 zrasel jez, kakršnega idoslej še ni bilo. Širok bo namreč 1480 in visok 176 metrov, hidroelektrarna „Itajpu" pa bo s svojimi 20 orjaškimi turbinami dajala 12,6 milijona kilovatnih ur električne energije, kar je toliko kot vse jedrske elektrarne skupaj, ki jih namerava zgraditi Brazilija.
Projekt je doslej stal približno milijardo dolarjev. Ko bo hidroelektrarna zgrajena — prve turbine naj bi začele delati leta 1983 — se bodo Stroški gotovo povzpeli na najmanj 9 milijard dolarjev, z ozirom na inflacijo pa bodo verjetno še višji. Hidroelektrarna bo zadovoljila potrebe južnobrazilskih industrijskih središč po električni energiji. Po dogovoru
naj bi dobivala Brazilija in Paragvaj vsak po polovico proizvedene električne energije, ker pa potrebe Paragvaja trenutno še niso tako velike, da bi mogel porabiti okoli šest milijonov kilovatnih ur, se je Brazilija obvezala, da bo odkupila paragvajske presežke. S tem pa je za obe strani ugodno rešeno tudi vprašanje poravnave stroškov za gradnjo jezu in elektrarne: Paragvaj bo denar za gradnjo vračal Braziliji z elektriko, kajti v skupni načrt se je vključil le s poceni delovno silo, medtem ko se je Brazilija v svojem in v paragvajskem imenu zadolžila tudi v inozemstvu.
Ne glede na vse diplomatske in finančne probleme pa je gradnja bra-zilsko-paragvajske elektrarne, ki bo z jezom preko reke Parana povezovala obe državi, brez dvoma občudovanja vredna, saj gre zares za velik podvig na „zeleni celini" in hkrati med deželami v razvoju.
Pred petintridesetimi teti
je bito formirano vodstvo koroškega
partizanstva
V počastitev 3$. obietnice .Hotuijskega tabora", na katerem je biio pred 3$ !eti formirano vodstvo koroškega partizanskega pokreta, so v Kotijah prirediti teden kutturnih in športnih prireditev, ki je bi) minuto nedetjo zaktjučen z vetiko prostavo. Udetežencem zaktjučne svečanosti je — kakor pred 3$ teti — govorit čtan Sveta federacije in predsednik Osrednjega odbora koroških partizanov v Ljubtjani inž. Pavie Žaucer-Matjaž, ki je bit pred 3$ teti sekretar koroškega okrožja KPS. V stav-nostnem govoru na nedeijski prireditvi je spomnit na zgodovinske dogodke pred 3S teti in poudarit, da je hotutjski partizanski tabor pomenit vrh široko zasnovane potitične akcije po vsej Koroški.
Na prireditvi v Kotljah je spregovori) tudi tovariš Karel Prušnik-Gašper, ki je izrekel pozdrave Zveze koroških partizanov. Dejal je, da gre pri tej prireditvi za spomin na dogodek, ko je oboroženo protifa-šistično gibanje na Koroškem dozorelo in napredovalo do svojega lastnega vodstva. .Pri tem mislim zlasti na avstrijsko Koroško, kjer je slej ko prej treba poudarjati in biti na to ponosen, da nam je s skupnimi močmi v najtežjih pogojih uspelo razplamteti organizirani in oboroženi narodnoosvobodilni boj, in to v mejah samega Hitlerjevega rojha." Kot pogoj za uspešen razvoj protifašističnega boja je navedel po eni strani zasidranost med ljudstvom, po drugi strani pa dejstvo, da je gibanje imelo sposobno vodstvo ter je v tej zvezi izrekel priznanje in zahvalo KPS in posebej tov. Matjažu, ki je prinesel med na-še ljudstvo ljubezen in spoštovanje do delovnega človeka.
Tov. Gašper pa je spomnil tudi na težave, s katerimi se je moralo boriti koroško partizansko gibanje. Nacisti so blatili partizane in njihov boj; v ta namen so izdali celo posebno brošuro z imenom .Heimat ruft". Tudi danes, ko se koroški Slo-
INTART1978
sedaj v Cetovcu
V cetovškem Domu umetnikov je btta minuto soboto v navzočnosti števitnih gostov svečano odprta mednarodna razstava tikovne umetnosti, znana pod imenom tNTART, prt kateri sodetujejo tikovni umetniki treh sosednih dežet — Furta-ntje-Iutijske krajine, Stovenije in Koroške. Najprej je bita razstava prikazana v Vidmu, po ..gostovanju" v Cetovcu pa jo bodo prenesti še v Ljubtjano.
tNTART je pravzaprav že starejša obtika tovrstnega sodetovanja treh dežet, vendar je v minutih tetih doživeta raztične reforme. Ktjub temu je ohranita svoj prvotni značaj tn namen; da predstavi tikovne stvaritve treh dežet in tako prispeva k medsebojnemu spoznavanju tn razumevanju. O tem njenem namenu je bito govora tudi na otvoritveni svečanosti, kjer so spregovorit) predsedniki umetniških združenj treh dežet.
Letošnja prireditev se od prejšnjih raztikuje predvsem po prispevku Koroške. Medtem ko gre pri razstavah Furtantje-Jutijske krajine in Stovenije za skupinske razstave, je detež Koroške po zamisti Vatentina Omana, ki je bit odgovoren za det razstave, urejen tako, da umetnike predstavtjajo posamezne gaterije.
Sicer pa je razstava tudi tokrat izredno bogata in pestra ter poteg že znanih zastopnikov treh dežet predstavijo tudi nove umetnike, katerih deta vnašajo v razstavo svežega duha. Vedno spet pa seveda navdušujejo start znanci, kt so že večkrat sodetovatt na takih prireditvah. Med koroškim) umetnik), kt lodetujejo na tetošnjt razstavi, je tud) rojak Gustav Januš.
venci potegujemo za izpolnitev z ogromnimi človeškimi žrtvami priborjenega čtenai 7, nas nemški nacionalisti blatijo s podobnimi dema-goškimi (razami; celo ime glasila KHD .Ruf der Heimat" je le malo drugačno, kot je bilo ime tedanje brošure .Heimat rutt".
.Vendar pa v letih, ko smo na Koroškem razvili boj proti fašizmu in ga vodili do zmagovitega konca, nismo nasedati sovražni propagandi, kakor ji tudi ne nasedamo danes," je naglasil tov. Gašper. .Zakaj tudi bi? Kakor med vojno, tako nas tudi danes krepi zavest, da smo na svoji zemlji med svojimi delovnimi ljudmi. Zato smo koroški Slovenci ostali optimisti, kot smo bili med vojno. Vemo in prepričani smo, da bo tudi za nemške nacionaliste minil čas, kot je minil za Hitelerjevo Nemčijo."
Politično osveščeni in zato samozavestni pa nismo le koroški Slovenci; politično osvešča se tudi naš naravni zaveznik — nemško govoreči sodeželan. Danes se že marsikdo v vrstah večinskega naroda zaveda, da je odrekanje pravic Slovencem krivica in kršitev demokracije. Demokracija pa je nedeljivo, napredna pridobitev za vse, ne glede na to, kateri jezik kdo govori in kateri narodnosti pripada, je dejal tov. Prušnik. Ljudje obeh narodnosti vedno bolj spoznavajo, da politika ščuvanja nemško govorečih proti slovensko govorečim dežela-nom pelje v sovraštvo. Kjer pa vlada sovraštvo, tam je ogrožen mir in kjer je ogrožen mir, so prve korenine za vojno. Da pa je vojna največje zlo človeštva, vemo najbolje tisti, ki smo jo občutili na lastni koži.
.Zaradi tega je boj, ki gas vodimo koroški Slovenci za svoje narodne pravice, gledano iz zornega kota boja za mir, še toliko dragocenejši in nam zato ni žal osebnega žrtvovanja v tem prizadevanju," je poudaril tov. Prušnik. .Z zadovoljstvom pa tudi ugotavljamo, da se naša mladina tega dobro zaveda in s svojo mladostno odločnostjo, kot nekdaj mi med narodnoosvobo-
dilnim bojem, prevzema odgovornost za izvedbo člena 7 državne pogodbe. V boju proti hujskačem, v boju za pravične odnose in enakopravno sožitje slovenska in nemška mladina na Koroškem spet ustvarjata enotnost protifašističnega boja; njihova organizirana dela pričajo o skupni akciji boja za pravo, neoskrunjeno demokracijo."
Ob koncu se je tov. Gašper zahvalil bratom v matični domovini zo pozorno spremljanje dogajanja na Koroškem in posebej za vsestransko pomoč, ki jo nudijo našemu delu in boju. To nam utrjuje odločnost, da nikoli ne bomo zaputili temeljnih pridobitev in tradicij narodnoosvobodilne borbe, ki nas družijo.
V tednu, ki so ga priredili ob 35. obletnici .Hotuijskega tabora", se je zvrstilo lepo število kulturnih, športnih in drugih prireditev. Med temi so bile umetniške razstave, predvajanje filmov, odrski prizori, nastopi folklornih skupin in pevskih zborov ter športna srečanja; v soboto so odkrili spominsko obeležje padlemu borcu Alojzu Šfajnerju-Tesarju; na predvečer zaključne svečanosti pa so na Uršlji gori in drugih vrhovih prižgali kresove, ki so prav tako opozarjali na obletnico dogodka in obenem na krajevni praznik, ki so ga obhajali v Kotljah.
Napad a a
manjšinske pravice
pomeni napad na demokracijo spioh
Akcija koroških kristjanov za sporazumevanje med narodnimi skupinami je pred nedavnim priredila v Celovcu informacijski in diskusijski večer pod naslovom .Pohujšanje za večino". Ob tej priložnosti so predstavili tudi knjižico, ki je v obeh deželnih jezikih pod naslovom .Argernis tur eine Mehrheit — Pohujšanje za večino" izšla pri Slovenskem informacijskem centru.
Pohujšanje za večino je pomenil angažma graškega protestantskega učitelja verouka koroškega rodu magistra Gerharda Beermanna, ki je ob preštevanju manjšin v Avstriji odgovarjal za plakate, ki so v Gradcu pozivali na bojkot preštevanja. Graški desničarski krogi so takrat sprožili kampanjo proti Beermannu. Višek pa je kampanja dosegla, ko je deželni šolski svet za Štajersko proti Beermannu sprožil disciplinarni postopek zaradi .poziva k bojkotu zakona". Beermann je tedaj spisal obrambi spis, s katerim se je branil proti očitku; ta njegova obramba pa je sedaj v predelani obliki z dodanim dokumentarnim delom izšla kot knjižica.
Na diskusijskem večeru pod vodstvom Roberta Saxerja, kjer je sodeloval tudi Ulrich Trinks, ki je knjižici .šestdeset let po ustanovitvi republike Avstrije, štirideset let po uničenju njene svobode in izročitve njenih judovskih in slovenskih sodržavljanov .zdravemu čutenju ljudstva'" napisal predgovor, je Beermann svoj primer podrobneje razložil, pa tudi utemeljil svoj obrambni spis, ki argumentira na treh ravneh: na politično pravni, na etično demokratični in na teološki. Osrednja točka diskusije je bil pojem laži, ker je glavni očitek deželnega šolskega sveta bil, da je Beermann oz. Solidarnostni komite v Gradcu s plakatom: .Materin jezik štajerskih demokratov je 14. novembra slovenski!" pozival k laži oz. k dajanju neresničnih podatkov. Neki disku-tant je v tej zvezi opozoril na pristranost avstrijskih šolskih oblasti, saj so v primeru zavzemanja za Slovence in za bojkot preštevanja uvedli disciplinarni postopek, medtem ko na Koroškem podpredsednik Hei-matdiensta in ravnatelj neke celovške gimnazije, ki je s parolo .Karntner, entscheide am 14. November 1976 nur so: DEUTSCH" po tej logiki prav tako pozival k laži, kljub temu še naprej uživa najvišje časti.
Diskusija pa je poleg tega pokazala tesno povezanost diskriminacije Slovencev in drugih manjšin v Avstriji s splošnim propadom demokracije v Avstriji, kar je bilo nazorno videti iz brošurice, ki je bila na razpolago na diskusijskem večeru in ki je dokumentirala diskriminacijo v Avstriji nasploh. Večina od diskriminacije prizadetih so učitelji. Tudi Beermann je učitelj. V njegovem primeru se je splošno omejevanje demokratičnih pravic združilo s posebno nedemokratičnostjo do Slovenske manjšine.
„Koroška pričevanja"
zrcalo življenja in boja koroških Slovencev
.To deto ni nastaio iz domiJijije, ampak je fotografija tistega, kar tjudje mistijo in govore. KOROŠKA PRtČEVANJA so ircato živtjenja stovenskega iivtja na avstrijskem Koroškem v desettetjih druge poiovice dvajsetega stotetja. Zato niso muha enodnevnica, ampak pečat najtežjega obdobja v tisočietni zgodovini koroške dežeie, ko se med biti in ne biti koroški tjudje odtočajo — za živtjenje."
S temi besedami na ovitku predstavlja založba obzorja v Mariboru knjigo z naslovom .Koroška pričevanja", v kateri je slovenski novinar in publicist Marjan Remic zbral niz pogovorov, ki jih je v teku zadnjih let imel z raznimi ljudmi na Koroškem. Njegovi zapiski niso nastali po nekakšnem vnaprej določenem načrtu — nastali so priložnostno, enkrat ob kakem aktualnem dogodku, drugič povsem naključno, vedno pa v osebnih srečanjih z ljudmi, v pogovorih, ki so veljali enkrat temu in drugič kakšnemu drugemu pojavu v zvezi s Koroško in njenimi prebivalci. In tako je na-
Bogato arheološko najdišče v Ohridu
Ob kopanju temeljev za novo osnovno šolo „KHment Ohridski" so na vzpetinici poleg slovite cerkve .Sveti Kliment" v Ohridu odkrili pomembno arheološko nahajališče z nekropolami (grobšči) iz različnih obdobij civilizacije ter ostanke bazilike iz 5. stoletja našega štetja z bogatimi mozaiki. V grobovih, ki leže v treh plasteh, so ohridski arheologi odkrili tudi precej zlatega in srebrnega nakita, keramike in drugega okrasja.
Po prvih raziskavah terena sklepajo, da gre za grobišče, ki je bilo ustanovljeno že v 4. stoletju pred našim štetjem, o čemer priča tudi zlato okrasje velike umetniške vrednosti, ki ima vse značilnosti helenistične umetnosti. V drugi plasti nekropole pa so odkrili ilirske grobove, ki spadajo v čas do rušenja bazilike približno ob koncu 6. stoletja. Po prihodu Slovanov v te kraje je nastal za nekropolo premor, ker osrednjega predela starega Ohrida niso naselili. Proces se potem nadaljuje v 9. stoletju in traja do 13. stoletja.
Novo arheološko odkritje je zelo pomembno tudi zaradi tega, ker opozarja, da stari Lihnidos (staro ime za Ohrid) ni bil omejen samo na okolico Samuelove trdnjave ter da je na pobočjih, na katerih je stal, živel plebs. To tezo naj bi potrdila podrobnejša raziskava vsega, kar so sedaj odkrili, kar pa bo razumljivo trajalo še zelo dolgo.
Mozaik bazilike, kakor tudi eksponate iz grobov, ki so jih odkrili, bodo po zamisli ohridskega zavoda za zaščito kulturno-zgodovinskih spomenikov razstavili v avli nove šole, s čimer bo nastala svojevrstna razstava del arheološke in kulturnozgodovinske vrednosti, ki so jih odkrili na območju Ohrida.
stojal mozaik deželo in njenih ljudi v času, ki pomeni za koroške Slovence morda eno najtežjih preizkušenj v njihovi zgodovini.
Avtorjevo zanimanje za Koroško sega nazaj v dijaška leta, ko je prof. Luka Kramolc znal v mladini vzbuditi ljubezen do koroške dežele in do koroškega človeka. Prvo osebno srečanje s Koroško je avtorja ob pogledu na zeleno uniformirane carinike neprijetno spomnilo na vojne čase, ko je že v najrosnejših letih otroštva spoznal krutosti nacističnega režima. Pa tudi poznejša srečanja so se mu globoko vtisnila v spomin: ko je v Šentjakobu in v Škocijanu bil pričo policijskemu nasilju nad Slovenci, vendar ga tokrat ni več pretresla uniforma, pač pa izraz sovraštva, ki ga je videl v očeh uniformirancev.
Iz vsega tega je razumljivo, da je Koroška postala za Marjana: Remica ne le sestavni del njegovega poklicnega novinarskega dela, marveč tudi dobršen del njegove zavzetosti, morda celo prizadetosti. Zato v uvodu k svoji knjigi, v kateri pripoveduje o slovenskih ljudeh na Koroškem, o njihovem delu in boju, tudi izpoveduje; Kdo ne bi občudoval teh ljudi? Kdo jih ne bi vzljubi)? Še zlasti, če so to po krvi in govorici bratje in sestre naših skupnih staršev.
Iz take prizadetosti je nastala knjiga .koroških pričevanj", ki pričajo predvsem o enem: o ljubezni in zvestobi našega človeka do naroda in materinega jezika. Tej neomajni opredelitvi koroškega slovenskega človeka je sledil avtor knjige po vsej razsežnosti naše zemlje in pri vseh plasteh našega ljudstva. Z izbrušenim posluhom no-
vinarja je prisluhnil pripovedovanjem in s preizkušenim peresom publicista je zapisoval vse tisto, kar je v pogovorih zvedel o zgodovini dežele in posameznih krajev, o usodah ljudi in rodbin, o težkih izkušnjah preteklosti in o usodnih dogodkih sedanjosti. Iz skupnosti drobnih vtisov in izjav je zaživela podoba ljudstva, ki se mora že vso svojo zgodovino boriti za svoj obstoj, pa kljub temu ali morda prav zaradi tega — veruje v življenje.
Pri odkrivanju današnje koroške stvarnosti je Remic prisluhnit tudi drugi strani — seveda ne peščici nepoboljšljivih nemških nacionalistov in njihovim protektorjem v političnih strankah, pač pa tistim pripadnikom večinskego naroda, ki si enako kot Slovenci želijo mirnega, enakopravnega sožitja in sodelovanja, ker se zavedajo, da le taka pot vodi v evropsko bodočnost.
Na 254 straneh je strnjenih 55 pogovorov, ki jih je imel avtor knjige s koroškimi ljudmi. Ker so zapiski nastajali v daljšem časovnem obdobju, so nekatere stvari že .zastarele, posamezni sogovorniki so medtem že umrli. Toda podoba, ki jo dobi bralec knjige o Koroški in njenih ljudeh, je slej ko prej aktualno, življenjsko neposredna in prepričljiva, kajti nastala je kot sad srečanj, pri katerih — kot je dejal avtor pri predstavitvi knjige prejšnji teden v .Naši knjigi" v Celovcu — .smo si postali veliki prijatelji, ne samo znanci".
Tako bo knjiga res lahko to, kar hoče biti: pričevanje o neustrašnem boju koroških Slovencev za obstoj in hkrati obtožba nečloveškega nasilja nad rodom, ki umreti noče — kot je KOROŠKIM PRIČEVANJEM za uvod zapisal dr. Franci Zwitter. Da pa bo knjiga lahko prišla v čim širši krog naših ljudi, jo je Slovenska prosvetna zveza vključilo v svojo tradicionalno knjižno zbirko, ki jo bo razposlala skupaj s Koroškim koledarjem za leto 1979.
90 !et Posojilnice v Šmihelu
Minuto nedeijo je bita v prenovtjeni dvorani Posojitnice v Šmiheiu jubiiejna pro:tava 90-ietnice ob$toja domače posojitnice in hkrati otvo-ritev in biagostovitev novo urejenih postovnih prostorov. Oba dogodka sta soupadata v čas tedna varčevanja, kar je daio prireditvi že pri-vtačnejSe obeiežje. Tega veiikega in pomembnega praznika šmihetskih zadružnikov, ki stovi po tem, da ima najstarejžo posojitnico v Podjuni, so se poteg domačinov udetežiti tudi domači zadružniki iz drugih nažih krajev in pa tudi iz sosednje Stovenije.	_______________
Dolgoletni zadružnik Lojz Krištof je uvodoma pozdravil predstavnika Zveze slovenskih zadrug poslevo-dečega podpredsednika dr. Mirta Zwittra, predstavnika Ljubljanske banke iz Mežiške doline Maksa Jaša in Dušana Staniča, zastopnike sosednjih posojilnic in najstarejšega domačega zadružnika Franca Merta iz Bistrice.
Slavnostno okrašena dvoranica je bila polna mladih in starih zadružnikov, katerim si z obraza mogel razbrati veselje in ponos nad tem, kar je bilo ustvarjenega v
Stovenski pouk
za predšotske in šotoobvezne otroke je tetos ob četrtkih od 16. do 18. ure v otroškem vrtcu „Maš otrok" v Cetovcu, !0.-Oktober-Straf}e 2$.
Društvo .Naš otrok"
preteklosti in sedanjosti. Že umrlih zadružnikov so se spomnili z enominutnim molkom.
Zgodovino jubilantne kreditne zadruge od njenega nastanka vse do danes je izčrpno orisal predsednik upravnega odbora Stanko Vavti. Med drugim je povedal, da je zamisel zat ustanovitev zadružne hranilnice po vsej verjetnosti prišla od šmihelskega župnika dr. Somer-ja, 28. decembra 1888 so se na ustanovnem občnem zboru zbrali ugledni kmetje in duhovniki okoliških tara in sklenili pravila hranilnice in posojilnice Šmihel nad Pliberkom. V načelstvo so bili med
drugim izvoljeni predsednik Josip Kraut, pd. Poltnik na Bistrici in tajnik Miha Hanin iz Šmihela, kjer je bila tudi .poslovalnica" te novo ustanovljene kreditne zadruge. Posojilnica se je lepo razvijala in v desetih letih poslovanja nabrala že toliko denarja, da si je zgradila lastno hišo, v kateri naj bi bila poleg poslovnih prostorov tudi mlekarna. Do realizacije mlekarne pa iz splošno znanih vzrokov ni moglo priti. Glede takratnega poslovanja je zanimivo vedeti, da so hranilne vloge obrestovali s 4 procenti, za posojila pa so jemali 5-odstotne obresti. Torej so izhajali z enim samim odstotkom razlike med vloga'-mi in posojili.
18. januarja 1906 so na seji sklenili, da bodo odslej naprej uradovali z vsemi uradi izključno v slovenskem jeziku. Ta sklep je jasen dokaz, da; z gospodarsko osamosvojitvijo raste tudi ponos in samozavest. Tik pred prvo svetovno vojno je posojilnica imela nad 700 članov in bila finančno tako močna, da bi lahko zgradila še eno takšno poslopje kot je obstoječa posojilnična hiša. Vojna, pople-biscitni čas in razvrednotenje denarja so zapustita posledice, ki so se zelo odražale v nazadovanju zadružne dejavnosti. Šele leta 1927, ko so v odbor prišli mlajši zadru-niki, med katerimi se je še posebno profiliral Vinko Pečnik pd. Biči v Rutah, ki je naslednje leto bil izvoljen za načelnika, se je stanje začelo spet zboljševati, toda ne za dolgo, ker se je začela čutiti svetovna gospodarska kriza, kateri je sledila druga svetovna vojna, ki je nam koroškim Slovencem prinesla
Janko Ogris
80-letnik

Pred dnevi }e v Biičovsu obhaja) svoj 80-ietni jubiiej po širni Koroški in preko njenih meja znani in spoštovani Janko Ogris pd. Mikiavž iz Biičovsa.
80 iet je doiga živijenska doba, lako za nekatere prijetna, brezskrbno; za druge pa spet burna in poi-na grenkob in trpijenja. Za našega siavijenca veija siednja, saj dobro vemo, da se je morai v svojih miaj-ših ietih trdo boriti za svoj iastni živijenski obstanek, da je bii v času fašistične strahoviade, kakor na stotine drugih koroških Siovencev, pregnan z domače grude ter da se še danes bori z vsemi svojimi razpo-iožijim) siiami za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem.
Z imenom bikovskega siovenske-ga prosvetnega društva „Bitka" je tesno povezana tudi osebnost Janka Ogrisa, ker si ju enega brez drugega skoraj predstavijat) ne moremo. Ker pa je naš jubiiant univer-saien čiovek, ga najdemo tudi kot pomembnega dejavnika, tako na zadružnem kakor tudi na področju javnega obveščanja, saj spada ves čas med najboij marijive sodeiavce našega iista Siovenskega vestnika. Sptoh veija zanj praviio — sodeiuj kjerkoii je mogoče, da pomagaš svoji narodni skupnosti v boju za svoj obstanek. Osebnost Janka Ogrisa je tako markantna in vsespioš-no spoštovana in poznana, da mu
je ni primera med našim ijudstvom. On nam je svete) primer, kakšen naj bi bii iik čioveka, ki združuje vse vriine.
Ob njegovem prazniku žeiimo našemu siavijencu mnogo iet zdravja in piodnega deiovanja, z žeijo, da bi nam še doigo iet ostai tak, kakršnega spoštujemo in cenimo — potnega živijenske voije in vedno pripravijenega, da doprinese svoj deiež k našim skupnim naporom in prizadevanjem.
ogromno gorja in pa likvidacijo slovenskega zadružništva! sploh.
Po zlomu fašistične Nemčije je Vinko Pečnik I. 1948 spet prevzel predsedstvo. V naslednjih letih so prevzeli funkcije oziroma bili izvoljeni: Krištof Lojz v upravni, Kraut Lojze, Kopšnig v Šmihelu v nadzorni odbor, Mert Karel pa je prevzel poslovanje, katero je do tedaj upravljal Lovro Potočnik. Leta 1954 je bilo dograjeno skladišče Kmečko gospodarske zadruge Pliberk na posojilničnem zemljišču. Leta 1963 je odbor posojilnice vsled bolezni in smrti zaslužnih odbornikov utrpel težke izgube; umrla sta Vinko Pečnik, ki je posojilnici načeloval 35 tet in Leo Kral, ki je bil njen odbornik 34 let. Le nekaj tednov pred smrtjo Vinka! Pečnika je bil izvoljen za predsednika Stanko Vauti, ki še danes predseduje šmi-helski posojilnici. Naj še omenimo, da je posojilnica leta 1963 začela poslovati dvakrat tedensko, 1. januarja 1964 vsak dan poldnevno in šele pred šestimi leti s celodnevnim poslovanjem.
Na koncu svojega poročila se je predsednik prisrčno zahvalil sedanjim in starim odbornikom za njihov trud in požrtvovalnost. Prav posebno zahvalo pa je izrekel tudi Slovenski zadružni zvezi v Celovcu, katera je vsa ta leta dajala moralno in pravno pomoč. Zahvalo in globok poklon pa je nameni) ustanoviteljem in vsem že umrlim so-trudnikam, ki so s svojim idealizmom doprinesli največji delež k razvoju in procvitu zadruge, katere 90-letnico danes praznujemo.
Čestitkam k jubileju in otvoritvi novo preurejenih poslovnih prostorov se je pridružil tudi zastopnik ZSZ poslevodeči podpredsednik dr. Mirt Zwitter. V svojih izvajanjih je med drugim poudaril, da kljub dvema nasilnima posegoma v slovensko zadružništvo na Koroškem, tako v prvi kakor tudi v drugi svetovni vojni, ko je bilo le-to likvidirano, niso mogli uničiti volje naših zadružnikov, da ne bi znova začeli. Danes, je naglasil dr. Mirt Zwitter, beleži kreditno zadružništvo lepe uspehe, saj je porast naložb pri naših zadrugah skoro za 3 odstotke nad povprečjem vseh avstrijskih denarnih zavodov. Dr. Zwitter je tudi naglasil, da je povezava med zvezo in krajevnimi zadrugami slična kot je odnos krajevnih zadrug do svojih članov — Zveza naj služi svojim zadrugam s tem, da skrbi za njihovo vsestransko gospodarsko naprednost.
Na zaključku slavnostne jubilejne prireditve je šmihelski dekan Kristo Srienc blagoslovil novopre-urejene poslovne prostore in želel zadružnikom v teh prostorih sreče in uspehov.
Po oficialnem delu prireditve je bila pri Brezniku v Pliberku slavnostno pojedina.
Z tetošnjo potetno sezono smo !ahko zadovoijni
Kljub slabemu začetku letošnje poletne sezone, vzrok zanjo je bilo izredno neugodno vreme, je letošnja turistična bera na Koroškem, po petih mesecih proti pričakovanju, zadovoljiva. V primerjavi z lanskim letom se je število nočitev zvišalo za 3,9 odstotka. V času od maja do vključno septembra so na Koroškem našteli 13,348.434 nočitev.
Iz statističnih podatkov, ki so nam na razpolago, je razvidno da je v mesecu septembru na Koroškem bilo zabeleženih 1,210.858 nočitev, kar pomeni v primerjavi z lanskim letom dvig nočitev za 11,9 odstotka. V koncesioniranih gostinskih podjetjih je bilo naštetih 798.358 nočitev (dvig za 11,6 "/a), na privatnem sek-
torju 249.107 nočitev (dvig za 4 "/o), na kampingih 47.007 nočitev (dvig za 44 "/o) in v drugih prenočiščih 116.386 nočitev (dvig za 22,9 "/o). Skupno so v septembru našteli 233.087 nočitev domačih gostov, to je za 6,7 odstotka več kakor lansko leto. Inozemskih nočitev je bilo 977.772 ali 13,2 "/& več kot lansko leto.
Z letošnjo poletno sezono (sicer manjka še mesec oktober) smo vsekakor lahko zadovoljni, predvsem zaradi tega, ker so bile začetne številke nočitev porazne. Vse kaže, da bo letošnja poletna sezona v primerjavi z lansko boljša, kar daje našemu turizmu tako na Koroškem kakor tudi v Avstriji novega poleta za prihodnje leto.
Siovensko prosvefno društvo ..DANiCA" v Šentvidu v Podjuni vabi na dramsko uprizoritev
GROZDNA JAGODA V SONCU
v soboto 4. novembra 1978 ob 20. uri pri Vogiu v Šentprimožu.
Gostuje dramska skupina SPD Šentjanž v Rožu.
# Vstopnino od prireditve bodo igraici prispevaii za gradnjo Kulturnega doma v Šentprimožu.
odrske KTMftMosfi prisrčno udMjeni/
Več jasnosti v imenoslovju naših gora
Nad slovito Mlako (Marchenwiese) se dviga strma severna stena ponosne Vrtače. Tega gorskega imena so se zaradi svoje popularnosti med našim prebivalstvom poslužili tudi naši pro-svetaši v Slovenjem Plajberku, ki so svoji Slovenski kulturni organizaciji dali ime Vrtača. Sploh je znano, da se koroški slovenski prosvetaši radi poslužujejo v poimenovanju svojih društev gorskih imen. Tako so znana slovenska prosvetna društva Dobrač, Je-pa, Gorjanci, Obir, Peca, Vrtača.
Za nas koroške Slovence je gorsko ime Vrtača neoporečno. Vendar pa obstoja še eno slovensko ime za to goro - Nemški vrh. Kaj je sedaj prav ali ni prav pa damo besedo najboljšemu poznavalcu Karavank, avtorju vodiča KARAVANKE Stanku Klinarju (on je prvi, ki je izdal vodnik za celotne Karavanke leta 1971, medtem ko so ga Nemci izdali tri leta kasneje), ki pravi sledeče: Pri besednih spopadih med avtorji, ki so se ukvarjali z imenoslovjem Karavank (njihovi članki so izšli v
Žal pa je zmeda ravno tu še nekoliko večja, ker Triičani vzhodnemu sosedu Vrtače, Palcu, 2027 m, pravijo Nemški vrh in je to ime za to koto zapisano tudi na nekaterih specialkah, npr. Bled 2, GUNA 1952; Vrtača sama pa naj bi se v Tržiču imenovala Visoka Vrtača, kar pa se mi zdi nepotrebno, ker .Nizke Vrtače" ni. Odkar so se vtaknili vmes Nemci s svojim poimenovanjem, ki je temeljilo na slabem posluhu za domača imena in na vsiljivem germaniziranju, je zmeda popolna. Seveda, če Vrtačo zapišejo s svojim pravopisom in se tega imena drže, je to že zelo lepo in dostojno. Toda vsiljujejo ji ime Zinnenvvand in neslan prevod Deutscher Berg. Palcu pravijo Selenitza, pa tudi Zelenica, nekateri se silijo tudi s prevodom Doumen, le da ta ne pomeni več Palca, temveč vzhodni predvrh Vrtače (med Vrtačo in Palcem), tik nad žlebom, ki je z juga povsem nepomemben, a ima mogočno severno steno, in na specialkah ni označen kot samostojna kota
1 Pate:, Z iteb, ! Zelenjak, 4 Vrtača
Flaninskih vestnikih pred in po drugi svetovni vojni), ne dajem nikomur prednosti, pa tudi zaradi njihove vneme in marljivosti nikomur ne jemljem veljave. Po svojih dognanjih in nazorih pa moram npr. zavrniti Sašla (op. ured.: naš rojak iz Slovnjega Plajber-ka), ko napada Badjuro zaradi .Nemškega vrha" in hoče izključno samo .Vrtačo"; prav tako se po mojem Badjura brez potrebe zaletava v Sašla, ko trdi, da .Vrtača" po svojem besednem pomenu ne more biti vrh. Med domačini na jugu je v veljavi .Nemški vrh", med Korošci pa .Vrtača" (ovekovečena tudi v tisti nagajivki: .Di-žej hre, dižej hre, dole z Vrtače, našemu Jozeju v hvače."). Zakaj ne bi torej sprejeli oba naziva? Vox populi suprema !ex! Zapisal sem torej obe imeni, kljub moji osebni želji, da naj bi vsakemu vrhu prisodili samo eno, in da naj bi se v tem primeru vsepovsod uveljavila samo .Vrtača", ki je zveneče in pristno slovensko ime, tako zakoreninjeno, da so ga prevzeli tudi Nemci (Vertatscha).
in mu tudi nisem mogel izvrtati slovenskega imena; nadeli pa so mu tudi ime Pautz, ki je narečna slovenska izgovorjava Palec. Tej in podobnim zmešnjavam v Karavnakah skoraj ni konca.
Da je Vrtača zveneče in pristno slovensko ime utemeljuje Klinar s sledečimi besedami: in če dognanja jezikoslovcev kaj veljajo, je koren besede Vrtača .rt", to je pa lahko vrh (v nasprotju s kraško vrtačo, ki je jama). (.Rt" je nemško .Zinne", tako je .Zinnenwand' nekakšen prisiljen prevod .Vrtače"). To na robu omenjeno.
Glede zgoraj omenjenih zmešnjav v nomenklaturi gorskih imen pa naj omenimo kar našo Komnico nad znano Bleščečo planino, kjer stoji slovenska planinska postojanka, ki pozna kar tri nemška poimenovanja — Klei-ner Mittagskogel, Turkenkopf in Fer-lacher Spitze. Pri tem .prekrščevanju* nam pa še danes ni jasno zakaj ima 500 m severneje od Komnice nahajajoča se vzpetina (1571 m) v specialkah tudi ime Turkenkopf?!
Koncert ob avstrijskem državnem prazniku
Na predvečer avstrijskega državnega praznika je S)oven:ko prosvetno društvo „Zarja" v farni dvorani v Žetezni Kapii prirediio koncert, na katerem so poieg domačih sodeiavcev — mešani pevski zbor pod vodstvom Jožka Wruticha in miadinska foiktorna skupina, ki jo vodi Traudi Uršič, nastopi) tudi moški zbor SPD „Trta" iz Žitare vasi, ki ietos praznuje svojo sedemdesetietnico in ga vodi Jozej Starc [Ži-trajčani vsako ieto nastopajo na tem koncertu) ter obirski ženski oktet SPD „Obir", ki ga vodi Vatentin Poianšek.
Zbrano množico, med katero so bili navzoči tudi namestnik župana Aleks Jerlich, tajnik Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliks Wieser, centralni zborovodja SPZ Hanzi Kežar in sodelujoče kulturne skupine, je po uvodni pesmi „Pri-jafli, obrodile so trte. .." obirskega ženskega; okteta, pozdravil predsednik SPD „Zarja" Peter Kuhar. V svojem govoru, ki ga je imel je med drugim povedal sledeče:
nDanašnji večer posvečamo prazniku republike Avstrije, tiste Avstrije, ki je z Hitlerjevim vdorom
Podelitev častnih odlikovanj \/
Kakor tansko teto, tako so tudi !etos za državni praznik 26. oktobra avstrijskim državtjanom v zveznih dežetah in na Dunaju izročiti „častno odtikovanje za zastuge za osvoboditev Avstrije". Na Koroškem je bito tokrat odtikovanih 13$ oseb (tansko teto 76). Odtikovanja je v imenu zveznega predsednika dr. Kirchschtdgerja izročit dežetni gta-var Leopotd Wagner. Siovesna po-detitev odtikovanj se je odvijata v ircatni dvorani koroške dežetne vtade.
!z seznama imen odtikovancev smo tahko ugotoviti, da je bito med temi osebami odtikovanih precej tjudi iz južne Koroške, med njimi ztasti sorodniki oziroma svojci teta 1943 obgtavtjenih setskih žrtev. S tem je bit uradno priznan prispevek koroških Siovencev v boju proti fašizmu.
teta 1938 izgubila svojo neodvisnost. Avstrijsko ljudstvo je v tem času najhujšega terorja mnogo pretrpelo in doprineslo velike žrtve za zopetno vzpostavitev povojne Avstrije. Koroški Slovenci s ponosom tahko ugotavljamo, da' smo se z orožjem v rokah uprli, vodili krvavi boj in zmagali. Mnogo naših najboljših sinov je darovalo življenja.
Veliko jih je po strašnih mukah umrlo v koncentracijskih taboriščih. Zato imamo kot lojalni avstrijski državljani vso pravico zahtevati od republike Avstrije to, kar smo si sami priborili. Nihče nima pravice spreminjati določila člena 7 državne pogodbe!"
V nadaljevanju svojega govora je Peter Kuhar ugotovil:
"Boriti se moramo za boljši jutrišnji dan, za ohranitev delovnih mest. Če pomislimo, da je naš kraj v zadnjih letih zapustilo preko 400 ljudi in da so delovna mesta' 240 delavcem v Rebrci resno ogrožena, potem moramo ob tem prazniku pokazati nujno tudi na tiste, ki hočejo, dai bi se ta razvoj nadaljeval. V našem kraju se bomo vsi skupaj — Nemci in Slovenci, vsi ljudje dobre volje borili za to, da bo' tovarna obratovala', da' bo tam dobila zaposlitev mladina in da bosta v našem kraju zagotovljena soglasje in sloga na kulturnem in gospodarskem področju".
V okviru oticialnega delo prireditve sta poleg že omenjenih sodelavcev izvajala program tudi napovedovalca oz. povezovalca Miha; Travnik in Jože Blajs. Medtem ko je Miha Travnik vodil oziroma povezoval skozi bogati in pestri program nastopajočih pevcev in plesalcev, je po drugi strani Jože Blajs orisal zgodovino oziroma tri najpomembnejše obletnice avstrijske republike — nastanek oz. rojstvo repubtike, 12. november 1918; nove državne meje, katerih posledica je bila, dai so koroški Slovenci postali manjšina. Vdor Hitterjevth čet v Avstrijo, 12. marca 1938, nato druga svetovna vojna, v kateri so koroški Slovenci v boju proti fašizmu mnogo pretrpeli; in tretji zgodovinski dogodek — razgtasitev trajne nevtratnosti repubtike Avstrije (26. oktobra 1955) in pet mesecev poprej podpis avstrijske državne pogodbe. Napovedovalec je zaključil svoja izvajanja s sledečimi besedami:
"Koroški Slovenci odločno vztrajamo pri svojih pravicah in smo proti ukrepom, ki se jih sklene brez njihovega sodelovanja in ki ogrožajo narodni obstoj. V tem nam daje voljo in oporo tudi proslavljanje 26. oktobra, avstrijskega državnega praznika). Naš glavni izraz tega praznovanja pa sta slovenska beseda in slovenska pesem."
s/
Borci so se srečati v Mežici
Po večtedenskem iskanju v Slovenskem vestniku nisem zasledila nobenega poročila o počastitvi narodnega heroja Franca Pasterka-Le-narta v Mežici. Začutita sem potrebo, da napišem nekaj vrstic, čeprav je od tega poteklo že nekaj tednov.
Na povabilo vojnih invalidov občine Mežice se je odzvala delegacija koroških partizanov na skupno srečanje v Mežico. Delegaciji so se pridružili tudi člani Evropske kooperative Longo-Mai, sedanji Sfoparjevi iz Lobnika, ki se zelo zanimajo za antifašistični boj.
Pred slovestnostjo ob spomeniku pri kmetu Enciju, so nam domači tovariši pokazali tudi kraj napada na Mežico, kjer je bil komandant Lenart smrtno ranjen. Kmetija Enci bo ostala zgodovinsko pomembna, saj je prav Encijeva družina negovala ranjenega heroja. Kljub skrbnim prizadevanjem jim ni uspelo ga ohraniti pri življenju.
V steno Encijeve hiše je vdelana lepa spominska plošča, ki priča o borbi in hrabrosti narodnega heroja Franca Pasterka-Lenarta. Ob tem tovariškem srečanju so v spomin heroju spregovorili borci, med njimi edini še živ Lenartov tovariš.
Ob tej priložnosti so nam domačini pokazali tudi obmejno karavlo in osnovno šolo Mežica, ki se imenujeta po heroju.
Na spominskem srečanju so zapeli domači pionirji. V gostoljubni Encijevi hiši so stari borci zapeli partizanske pesmi in v tem vzdušju smo se tudi razšli in si obljubili, da je treba gojiti taka in podobna srečanja. Posebno za nas koroške Slovence so stiki z brati — sosedi zelo važni, ker nam dajejo veliko življenske sile in moralne opore.
V A B ) L O
na uprizoritev vesetoigre A. T. Linharta
„Ta veseli dan aii Matiček se ženi"
v soboto 11. novembra 1978 ob 19.30 uri v kuiturnem domu na Brnci. Prireditetj SPD ..Dobrač" na Brnci,
v nedetjo 12. novembra 1978 ob 11. uri (po maši) v farni dvorani v Žetezni Kapti. Prireditetj SPD "Zarja" v Žetezni Kapti.
Gostuje; igraiska skupina Zveze kutturnih organizacij Radovtjica. Zaradi odtične igre je imenovana skupina zastopata SR Stove-nijo na srečanju gtedatišč Jugostavije v Skopju.
Prisrčno vaUjeni/
TRjBUNA BRALCEV - TR!BUNA BRALCEV - TRtBUNA BRAL
Tako naprej
Kultura je tisto, kar nas drži pokonci. Ziljani smo pri tem vedno malo prikrajšani, ker se večina večjih slovenskih prireditev prireja v Celovcu ali Podjuni. Zato smo bili zelo veseli, da je Slovenska prosvetna zveza bila toliko pogumna in v Beljaku organizirala tako velik pevski koncert. Z veseljem smo se odzvali vabilu in šli v Beljak, da doživimo popoldne ob slovenski kulturi.
Tega pisma uredništvu Vestnika ne bi napisal, če v zadnji številki Našega tednika ne bi prebral poročila o tej prireditvi. Tam pravi, ,,da je obisk dal misliti". Pisec tega članka gotovo ni mislil, da bo s tem žalil nas Zilja-ne, ki smo v velikem številu šli na to prireditev. Vsak obiskovalec je videl, da je dvorana — razen nekaj sedežev — bila popolnoma zasedena. Med obiskovalci je bilo res veliko Zilja-nov od Brda navzdol smo se pozdravljali. Celo taki naši rojaki so prišli, ki sicer ne hodijo na prireditve. In so tudi bili navdušeni. Zaradi tega ne morem razumeti tega ugotavljanja. Najbrž pisec tednikovega članka nas Ziljanov ne pozna ali pa nas namenoma ni hotel poznati. Iz vsega sklepam, da je pri tem botrovalo otroško ljubosumje, ki pa v tem pri-
But autgehoben
150 JAHRE
**** GRAZER WECHSELSE!T!GE
VERStCHERUMG
meru res nima nobenega vzroka. Predsednik Poianšek je med gosti pozdravil predstavnike vseh slovenskih organizacij. To me je res veselilo. S tem smo v Beljaku pokazali našo širino in kulturno moč. Naši pevci z raznih krajev so nam lepo zapeli. Škoda je le, da iz naše doline ni bilo več sodelujočih. Morda bo prav ta
prireditev v spodbudo, da bomo začeli tudi tu zgoraj. S kakšnim tam-buraškim zborom bi morda kmalu šlo. To so nam pokazali zbori iz Loč in Hodiš. Take kvalitete pri tamburaših redko slišiš.
Naj na koncu še povem, da se o prireditvi 70-letnice Slovenske pro-setne zveze pri nas še govori. Za nas je koncert res bila velika stvar. Le tako naprej, pa bodo uspehi še boljši.
Obiskovalec iz Zilje
Nogometni turnir v Žeiezni Kapti
Na svoj način so praznovala Krajevna združenja Zveze slovenske mladine iz Podjune letošnji državni praznik. Mladina iz Pliberka, Globasnice in Železne Kaple se je namreč pomerila na nogometnem igrišču v Železni Kapti. Na turnirju je sodelovalo kar 5 moštev (2 ženski in 3 moške ekipe). Turnir so pričeli fantje in je po treh odigrat-nih tekmah prišlo do sledeče razdelitve mest: prvi so postali fantje iz Železne Kaple, drugi mladinci iz Pliberka, tretji pa Globašani. Pri dekletih pa so zasedle Kapelčanke prvo mesto pred mladinkami iz Pliberka.
V hotelu Obir je sledila razdelitev pokalov, ki so jih darovali Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenske mladine, Slovenski vestnik in Slovenska športna zveza. Predat pa jih je predsednik Zveze slovenske mladine Teodor Domej.
Nato pa se je mladina še izgovarjala o raznih problemih.
Takšna srečanja mladine so koristna ter potrebna, kajti mladina se naj srečava ne samo na političnih seminarjih, temveč tudi na vseh drugih področjih.


JANEZ ŠVAJNCER	44
Pridi k potoku
"Torej jima je dal vedeti, da zaman hrepenita po njem?" Predsednik Franc Firnež se je namuznil.
.Saj razumeš dekleta. No, tudi ko si bil fant, gotovo nisi štel do pet in pazil na zvezde, da ne ugasnejo."
"Ja. Kaj pa naj naredimo z Gregorjem Šipkom?"
"Pošlji mu vabilo, da pride na sestanek. Kar odločno ga primi. Boš videl, kako bo postal majhen. Ni tak rogovi-lež, kakor se dela. To je vse samo ponarejeno. Zakril bi rad, da se še ni popolnoma vživel v nas kolektiv. Kako je sploh mogel začeti z Zalo Merhar! V redu, ona je posiovodkinja nove trgovine. Sam jo poznaš bolje ko jaz. Gre ta zenska in se obesi na fanta, ko ima vendar na izbiro dovolj sebi podobnih moških."
..Piščanec je boljši ko stara kura ... Bom malo premislil. Saj se ne mudi, a ne? Najprej moram sam videti,, kako je v poslopju. Ali psička Aba moči stene? Ne prenesem tega! Nič nimam proti ljudem, ki imajo pse, ampak red mora biti. Zmeraj več jih je, ki si pripeljejo te živalce v hišo. To mi je samo v potrdilo, da dobro živimo. Če pomislim, da nekoč niti za kruh nismo imeti, se današnji čas ne da primerjati s tistim ...
Koliko jih je v našem kraju hodilo bosih! Ti ne moreš Vedeti, ker si se rodila šele po vojni. In kako so se oblačili! Mlajši otroci so nosili obleke za starejšimi. Če jih že sami niso Potrgali. Ja, ja, bilo je hudo, da si ne želim nikoli več česa takega...
Eh, tudi mene je odneslo nazaj. Torej praviš, da je nerodna zadeva. Jaz sem za to, da fanta pokličemo na sestanek."
.To sem hotela, to."	,	^	.	. „	...
"Kako pa naj napišem na vabilo? Pomagaj mi, ze tolikokrat sem te prosil in mi nisi odklonila.
Špela Hreščak je vzela z mize prazen list papirja in napisala:
Vabilo! Vabimo te na sestanek hišnega sveta. Dnevni red: 1. točka Dilema v zadevi psičke Abe v stanovanjskem poslopju, kar je treba takoj rešiti, 2. Razno.
,,Poglej. Je v redu?"
Predsednik Franc Firnež je pokimal. Sicer si ie priznal, da prve točke ni čisto razumel, ampak Špela že ve, kako se ,tn naredi. Najbolj mu je všeč, da ne zatrobi naokoli, da mu ona piše vabila in druge dopise. Kaj bi le rekli o njem, imajo ga za preudarnega in pismenega. Presneto mu je nerodno, kb pa utegne, toliko mora hoditi od hiše do hiše in po cestah, da komajda lahko odpre časnik. Za knjige mu ne ostane niti malo časa.
,,Jaz sem praktik. Pošlji me na cesto. Vsako luknjo ti odkrijem. Pišem pa ne rad, naj naredijo to drugi, ki so za to poklicani. Kot na primer ti. A misliš, da mu bo šlo do srca? Dilema se mi zdi odlično povedano. Zveni malo bolj po tuje. Pa to tako vsi počnejo. Če napišeš po domače, pravijo, da nisi prišel nikamor iz starih časov."
Toliko Je Špela Hreščak še počakala, da je predsednik Franc Firnež poklical tajnico Franjo in ji naročil, naj bi pohitela v trgovino po vrečko kave in skuhala za gostjo.
,,Danes ne, drugič. Zares se mi mudi," je hvaležno rekla Špela Hreščak in pomignila na vrata. Ko je že držala kljuko, je obstala in spregovorila nazaj v pisarno. ,,Ne pozabi Franc. Ti boš že izpeljal celo zadevo, da bo prav in da bodo stanovalci zadovoljni. Nikar ne povej, da sem bila pri tebi. Nimam rada, da kažejo s prstom za mano in me obrekujejo. Že tako nimam miru. Gregor Šipek me sploh zbada, če je le mogoče. Mu bomo že pokazali! Važno je, da smo enotni. Če midva potegneva vkup, nama bodo pritrdili tudi drugi. A ne?"
Franc Firnež je razumevajoče pritrjeval in z roko prijazno pomahal obiskovalki. Ko je odšla, je hodil po pisarni od mize do okna in se zazrl ven.
Veter je česal prazne veje. Listje je že odpadlo z dreves. Postajalo je hladno. Peči še niso kurili, pa ga je zeblo v roke, da si jih je pomel in potisnil v hlačna žepa.
Obletala ga je skrb. Ni bil čisto prepričan, da bo Gregorja Šipka zlahka ugnal. Z njim se še ni spoprijel, slišal pa je, da mu jezik teče ko namazan. V knjige je pogledal in mu gotovo ne bo kar tako mimogrede prišel do jeter.
Prijeti ga bo moral na pravem koncu. Ga bo že uklonil in ožel ko limono.
Spet se je zdrznil in čutil hlad po telesu. Ni hotel drezati v to nerodno zadevo. Pa ravno zdaj je predsednik hišnega sveta.
Ko bi Gregor Šipek vsaj odpeljal psičko Abo tja, kjer jo je vzel. Rekel bo Zali Merhar, naj le sama skrbi za živalco. Dobro, v trgovino ne spada, lahko pa ji postavi hiško in pripne na verigo. Zakaj pa ne? Tako gosposka ta psička tudi ni, da ne bi živela v hiški.
Treba jo je ravno imeti v stanovanju! Kam smo prišli, Zala Merhar ni edina, tudi v drugih hišah se je razpasla ta grda razvada. Kakor da je ljudem počasi več za pse kakor za otroke. Koliko jih pa sploh imajo. Po enega, dva.
Ženskam se ne ljubi roditi. O, bo že napočila ura, ko jim bo povedal svoje. Zares je nerodna zadeva, da se mora ukvarjati s tem. Pogledal je papir, ki ga je izpisala Špela Hreščak, in poklical tajnico Franjo.
,,Slišiš. Kaj meniš ti o tem?"
Franja je pogledala papir in pokimata. ,, Jasno, kar dajmo na dnevni red. Drugače tako ne vem, o čem naj bi se pogovarjali. To s smetmi, z vodo in elektriko smo že tolikokrat
Franc Firnež. ,,Najbolj ljudi na disciplino. Kam bomo pa prišli, če bo vsak gonil svojo vetrnico. Vse nam bo šlo v napačno smer. Zato smo v hišnem svetu, da organizirano delamo. A ne?"
,,Seveda, seveda," je vneto pritrdila Franja. "Ali naj takoj napišem? Kdaj bo seja?"
"Najboljše je, da se takoj lotiva. Je pa res nerodna zadeva. Upam, da bom že kako izpeljal, da bodo stanovalci zadovoljni."
"O tem ne dvomim." Tajnica je sedla za pisalni stroj in
premleti, da postaja smešno."
..Žalostno," je rekel predsednik

Največji iztepač na svetu
Leži njegovo veličanstvo zamorski kralj Tap Tap v svoji koči, leži in črni prst drži v ustih. Fej, bi mu rekli, to je zelo grdo. Pa mu ne smemo, ker je kralj in še grozovit po vrhu.
Naenkrat pa — tap tap tap po steptani ilovici pred kočo. Kaj pa je to? I kaj neki. Trije črni stražarji kralja Tapa Tapa so pritekli vsi zasopli. Radi bi njegovemu zamorskemu veličanstvu nekaj sporočili.
Poslušajmo, kaj vpijejo vsivprek.
Strašni kralj Tap Tap. V goščavi onkraj vasi tap tap tap.
Nehajte topotati, zagrči kralj Tap Tap.
V goščavi onkraj vasi tap tap tap ležita in smrčita.
Kdo leži, kdo smrči, vpraša kralj Tap Tap.
Dva bela lovca. Strašni Vid in še strašnejši Jošt.
Menda ja ne, vzklikne kralj Tap Tap.
Menda ja ne, zatopotajo tap tap tap trije črni stražarji.
Ali sta oborožena, povejte, črni stražarji.
Nismo videli, ker nismo upali pogledati, priznajo trije črni stražarji.
Alo, takoj nazaj, pogledat, ukaže kralj Tap Tap. Če ne bo šiba pela.
Pa ni bila šiba, s čimer jim je grozil. Še huje je bilo. Na steni je viselo in — nič ne laže-mo — največjemu iztepaču na svetu je bilo podobno.
In trije črni stražarji stečejo tap tap tap tja, tap tap tap nazaj in v tri glasove zavpijejo:
O najbolj črni kralj, poslušaj. Vsak svojo puško imata. Pa kako streljati znata. Vid je odprl levo oko in zavpil pif, Jošt pa idesno in je ustrelil paf. Vid ne zna samo zadeti, ampak tudi že šteti. Jošt pa zna zadeti in vpiti petnajst, tliinštilideset, stoklat.
In kaj imata še, se še bolj prestraši kralj Tap Tap.
Nismo videli, ker nismo upali pogledati, priznajo trije črni stražarji.
Alo, takoj nazaj pogledat, ukaže kralj Tap Tap.
In trije črni stražarji stečejo tap tap tap tja, tap tap tap nazaj in v tri glasove še bolj zavpijejo:
O najbolj debeli kralj Tap Tap, poslušaj. Tudi vsak svoj pas in tok s pištolo imata. In naboje, ki tako pokajo, da sploh ni treba vpiti pif in paf, ampak se sliši samo bum in bom. Če je bum, pade lev, če je bom, pade slon. Če je naenkrat bum in bom, se ti zabliska pred očmi in potem sploh ne vidiš, katera zver pade.
In kaj imata še, se še najbolj prestraši kralj Tap Tap.
Nismo videli, ker nismo upali pogledati, priznajo trije črni stražarji.
Alo, takoj nazaj pogledat, ukaže kralj Tap Tap.
In trije črni stražarji stečejo tap tap tap tja, tap tap tap nazaj in v tri glasove še najbolj zavpijejo:
O najbolj hitri kralj Tap Tap, poslušaj. Tudi vsak svoj nož in lok in puščice imata.
Od glave do peta sta oborožena. In take mišice imata na rokah, da jima rokavi pokajo, če jih napneta. Zdaj se samo pretegujeta, pa že grmovje iz zemlje pulita.
Kaj bo, kaj bo, če se še iztepača ne ustrašita, zastoka kralj Tap Tap in se najbolj počasi, takole: TAP TAP TAP, odpravi proti goščavi onkraj vasi. Največji iztepač na svetu za hrbtom skriva. Trije črni stražarji pa se, kar jim noge dajo, takole: taptaptap, hitro skrijejo za kočo.
Kaj pa imaš tamle za hrbtom, kralj Tap Tap, vpraša strašni Vid.
Kaj pa imaš tamle za hlbtom, vpraša tudi še strašnejši Jošt. In oba vsak svojo puško v kralja Tapa Tapa namerita. In vsak svojo pištolo v svojem toku zrahljata. In vsak svoj lok na hrbtu potreseta. In sploh najbolj črno pogledata.
Ah nič nič, strašni lovec Vid in še strašnejši lovec Jošt, zajeclja kralj Tap Tap. Nekaj takega za muhe odganjati.
Jaz sem najstrašnejši lovec, kralj Tap, Tap, da veš, se razjezi Vid. Sploh pa tukaj ni nobenih muh. Ko sva se levov in slonov nastre-ljala, sva še vsako muho posebej preluknjala.
Oba sta najstrašnejša lovca, oba, se tresejo kralju Tapu Tapu debela kolena. Glejta, sem že vrgel stran tisto reč. Samo nikar me ne ustrelita.
Ampak najstrašnejši lovec Vid in najstrašnejši lovec Jošt še zmeraj najbolj črno gledata. Tisto reč na tleh po strani pogledujeta in vsak s svojo puško še zmeraj v kralja Tapa Tapa ciljata.
AH ni tisto na tleh zelo podobno največjemu iztepaču na svetu, kaj. Jošt? vpraša svojega bratca Vid.
A takemu za po litki? vpraša še Jošt.
Takemu, takemu, pokima Vid.
Ne takemu, takemu, ampak čisto drugačnemu, se izgovarja kralj Tap Tap in debela kolena se mu še najbolj tresejo. Pri nas v Afriki so tako debele muhe, zato je tako velik. Verjemita, strašna fanta, in nikar me ne ustrelita.
No, dobro, reče Vid. Ne bova te ustrelila, kralj Tap Tap, nič se ne boj. Samo tisto stvar vrzi še malo bolj stran.
Kralj Tap Tap se skloni, Joštu pa se od strahu sproži puška. Takole: paaaaf.
Kralj Tap Tap se od groze poči na zadnjo plat. Takole: ploskplefplaf.
Trije črni stražarji jo ucvrejo izza koče. Takole: taptaptaptap.
Nekaj kokosovih orehov pade s palm. Ta-
Sesa!ec
Sesalec za prah, ki živi v omari se včasih pokvari.
Takrat je boian, dobi vročino
v trebuhu mu deia kiik, kiik, zdravnik ugotovi: kratek stik.
Boian sesaiec se čudno vede, včasih zarenči, včasih zaprede.
Zgodi se tudi,
da ni zdrav ne boian,
preprosto:
sesaiec ima svoj dan, takrat za hobi požre siona, ki trobi.
kole: bresk, bresk.
Vsa Afrika se zasmeje. Takole: holajiholajo. In vse to samo zaradi tistega nesrečnega iztepača kralja Tapa Tapa.
Zaplankarji so hodiii po mestu in ponujali kože svojih pobitih konj. Zahtevali so pa zanje toliko denarja, da jih nihče ni hotel kupiti. Naposled so jih meščani celo obstopili, se trkali po čelu in dejali, da tako drago prodajajo surove konjske kože lahko pač samo Zaplankarji, o katerih je od davno znano, da so se sprli s pametjo. To je Zaplankarje tako užalilo, da so obrniti mestu hrbet in se vrnili domov v Zaplanke. Spotoma so se hudo jezili na Janeza, češ da jim je samo on skuhal ta močnik, in so sklenili, da se bodo nad njim grdo maščevali.
.Posvetili mu bomo! Ne bo nas imei za norca!" so se odločili.
in so mu res posvetili. Še tisto noč so mu zažgali hišo.
Hiša je bila res samo lesena koča, toda Janezu je bilo hudo po njej, saj ni imei niti strehe več nad glavo. Žaloval je na pogorišču, naposled pa se je kar odločii:
.Naložit si bom zaboj oglja in ga v mestu prodal likaricam. Tako vsaj ne bo šlo čisto vse v izgubo." Storii je, kakor se je
namenil. Naložil je zaboj oglja in ga odnesel naprodaj. Toda v mestu ni imel sreče, nihče ni hotel kupiti. Razočaran in utrujen se je vračal domov.
Pod noč je prišei do stare gra-ščine in poprosil prenočišča. Graščakinja, sila bogato in še bolj zvedava ženska, mu je dovolila prenočevati, obenem pa ga je hitela spraševati, kaj tako težkega prenaša v skrivnost-
hu duša ušla, ko je uzrla v zaboju čisto navadno, črno oglje. Dolgo je ugibala, kako bi prikrila svoje početje, končno pa se je odločila, da bo oglje stresla na smetišče, v zaboj pa nasula same rumene cekine.
Zjutraj se je Janez poslovi) in krenil z zabojem na rami proti domu. Toda zaboj ga je silno težil in mu žuljil ramena. Sredi poti se je odločil, da bo iztresel
Zgodba o Zap!ankarjih
nem zaboju. Janez ji ni maral razlagati svoje nesreče in je odgovoril. .V zaboju je samo čisto zlato. Če bi ga pa kdo iz radovednosti pogledal, bi se brž spremenilo v črno oglje." Nato je mirno zaspal.
Graščakinji pa radovednost vso noč ni dala miru. Še spati ni mogla in neprestano je hodila okoli zaboja in ga ogledovala. Kar ni in ni mogla verjeti, da bi Janez govoril resnico. Končno se ni mogla več premagati, odprla je zaboj. Toliko da ji ni od stra-
oglje, saj ni vredno mučiti se in ga nositi nazaj domov. Odprl je težki zaboj in od veselja zavriskal, ko je zagledal namesto oglja blesteče cekine.
S cekini se je vrnil v Zaplanke, poklical zidarje in si dal postaviti hišo, lepo in visoko, kakršne ni bilo v vseh Zaplankah. Zaplankarji so opazovali njegovo početje, niso strpeli in so pri-šii k njemu. Nekoliko v zadregi so bili, čehali so se po plešah in ga ponižno vpraševali.
.Sosedje smo si in prijatelji,
lahko bi nam povedal, kako st prišel do tolikega denarja! Saj vsi vemo, da si bil revež brez strehe nad glavo."
Janez jih je po strani gledal, ni jim še odpustil, da so mu biti tako grdo zažgali hišo. Odvrni! jim je: .Ni je nesreče brez sreče! Ogtje moje požgane bajte mi je vrglo toliko, da sem sezidal novo hišo." Zaplankarji so spet zavrteli kazalce na čelu irt si pomežiknili: .Eh, tako< si pa tudi mi lahko pomagamo."
Stek!i so domov in še tisti večer so začele goreti zaplankar-ske bajte — druga za drugo. Ker so bi!e bajte lesene, gasilskega društva pa niso imeli, irt ker tudi bezgove brizgalne, ki so jo hranili za hudo silo, niso marali potegniti na dan, je vas kaj hitro pogorela do tal. Zaplankarji pa so vsi zadovoljni, postopali okoli pogorišč in si že slikali nove in velike hiše, ki si jih bodo postavili namesto starih.
Drugi dan pa so naložiti ogije v zaboje in se napotili v mesto, da bi ga prodali.
Mdenše^

začela tipkati. Vmes je pogledala predsednika in vprašala: .Naj napišem, kakor je napisano?"
Predsednik je odtujeno pokimal.
Razvedelo se je še isto uro, ko so mladinci raznesli vabila po hišah, da bo na sestanku hišnega sveta vroče. Muzali so se in se na tihem veselili, da bodo Gregorju Šipku izprašali vest. Privoščili so mu, ker se je tako zatopil v psičko Abo, da jim sploh ni več odzdravljal.
Vsako popoldne so prežali na mladega učitelja in se dogovarjali, kako bi mu jo zagodli, da bi psička pobegnila od njega. Nič pametnega si niso izmislili, vsi pa so pritrdili, da je psička Aba od vraga.
Aba je ubogala na povelje. Ko ji je Gregor Šipek rekel: Prostor! je počepnila in se zleknila po tleh. Ko ji je rekel: Gor! se je postavila na zadnji dve tački, prednji pa je vzdignila v zrak, ko da ga prosi. Navadil jo je tudi prinesti palico in kamen. Včasih je zagnal celo svoj klobuk in že se je zapodila po travi in mu ga prinesla. Niti zmočila ga ni. Držala ga je previdno v smrčku, kakor da izkazuje posebno spoštovanje svojemu gospodarju.
Gregor Šipek je prišel v sobo v mraku. Ko je odprl vrata in obrnil električno stikalo, je zagledal na tleh listek. Nekdo me nadleguje, si je rekel. Da ni morebiti Zala kaj sporočila? Mogoče ga vabi na sprehod?
2e se mu je razpotegnil obraz in šlo mu je na smeh. So pa posrečeni. Pišejo: Dilema v zadevi psičke Abe v stanovanju ...
Jasno, njega so si izbrali za obtoženca. Niso zdravi, če ne obrekujejo, stene pa so oguljene in na strehi manjka opeka. To naj popravijo, njega pa pustijo v miru.
Stal je na mestu in premišljal. Psička Aba je sedela pred njim in ga vprašujoče gledala, kakor da je slutila, kaj se je dogajalo.
.Ti si kriva," ji je rekel in jo božal po kožuščku. „Ne boj se. Zaradi tega boš vseeno ostala pri meni. Dokler hočem, te ne dam nikomur." Tiše je pristavil. .Dokler Zala tako želi."
Zadnja dva ni ni več tako prijazna, kot je bila poprej. Kadar pride v trgovino, se izgovarja, da je utrujena. Živci,
živci, dostavi in se zazre v blagajniške listke. Razmešča jih pred sabo, natika na pocinkane konice in zre mimo njega. Morda se ga je že naveličala? Ne, ne dovoli ji! Navezal se je nanjo, da mu je strašno dolg čas. Kar naprej si želi njene družbe. Boš zvečer imela kaj časa zame? Spraševal je že skoro-da vsiljivo. Odkimavala je in mu dala vedeti, da mora narediti obračun in poslati na občino.
Ni več okleval. Spodbudno je namignil psički Abi, ki je veselo porepkala. Pognala sta se po hodniku, kmalu dospela do vhodnih vrat in zdirjala ven. Toliko da nista trčila v hišnico Hildo Frecko. Poslonila se je s hrbtom na steno in začudeno gledala za njima. Ko sta se poganjala po cesti, sta pritegnila še natakarico Manko. Oberoč je odprla okno in nagajivo poklicala:
.Gregor, kam pa tako hitiš s to lepo spremljevalko? Te je Zala strogo prijela in se ji greš izpovedat?"
Še nekaj časa je hitečega učitelja in psičko spremljal natakaričin smeh. Ko sta dospela do hiše, je Šipek brez trkanja pritisnil kljuko, se razkoračil med vrati in zadihano stisnil iz sebe: .Ti si doma? Rekla si mi, da boš odpotovala v mesto."
Zala Merhar se je delala nevedno in mirno odgovorila sem od mize: .Zmešal si datume. Rekla Sem ti, da delam danes obračun za občino. Jutri bom odpotovala. Zapri že vrata, piha mi po nogah." Njena mirnost je ugodno delovala na razvnetega Šipka, psička Aba je pa takoj skočila in se zleknila na divanu.
.Čisto si spremenjena. Si mogoče bolna? Pod očmi imaš temne kolobarje."
„To se ti samo zdi, ker sem v senci." Obrnila se je proti njemu. .Zdaj me poglej. Jih še vidiš?"
.Ne."
„No, torej. Tebi bom menda morala vse dokazati. Kaj si nejeverni Tomaž? On Se ni zadovoljil le z besedo. Hotel se je sam prepričati tako, da se je dotaknil vsake fige."
.Ne vem in me tudi ne zanima. Zanimaš me ti. Zala, poglej!" Pokazal ji je listek.
.Ja, kaj potem? Ali se sekiraš? Ti si res posrečen. Če bodo obravnavali zgode in nezgode moje psičke Abe, malo je tudi
tvoja, bo veselo, meni pa v čast in ponos. Kdo je že kdaj govoril na sestanku o psu? Moja psička je izjemna, to že moram reči. Mogoče bi hišni svet rad vedel, kako je treba ravnati s tako srčkano živalco."
„Ti nisi vznemirjena tako kot jaz."
.Kje pa! Še v sanjah mi ne pride na misel. Pomiri se, sedi, takoj ti bom napolnila kozarec." Zala Merhar je odšla v sosednjo sobo.
Gregorju Šipku se je zdelo, da je slišal šepet. Mikalo ga je, da bi vstal in pogledal. Pa je samo vprašal tja čez. .Zala, s kom se pogovarjaš? Nisi še tako stara, da bi morala poslušati samo sebe. Poznal sem v naši vasi enega takega. Veš, da se ne spomnim, kako se je pisal. Sem že pri njem. Stari Marguč je bi), ja. Šel je po cesti in momljal, da smo se otroci podili za njim. Mislili smo si, da moli, zato smo mu hoteli priti čim bliže za hrbet. Predel je in predel, razumeli pa nismo nič. Steklenico si prinesla iz spalnice. Drugače jih imaš tu na polici. Kaj ne moreš vzdržati ponoči brez pitja?"
„Ti si norček. Zakaj naj bi steklenica stala venomer na enem in istem mestu? Premenjam ji lego. Škoduje nič, meni pa je všeč. Spremeba je del zdravja." Napolnila je kozarec.
„Ti ne boš? No, no, sprenevedaš se, a ne? Ali me pa hočeš presenetiti. Tega sem že navajen. Le vzemi kozarec in natoči tudi sebi. V dvoje mi je dosti bolj prijetno kot samemu."
.Res si poreden, Gregor. Zakaj si prišel v tej uri? Strašna sem zaspana."
.Vidim, vidim. Menda si ravnokar vstala. Pa mi nisi od-odprla vrata. Kako da si jih pozabila zaklenti?"
.Nikogar se ne bojim. Poštenjaki mi ne bodo storili sile, drugih pa ne želim srečati."
.Kakor da si doma na Švedskem. Tam pustijo vse zunaj in vsem na očeh. Nihče se ničesar ne dotakne. Misliš, da bi se v našem kraju obneslo? Mehanik Dolfe mi je že večkrat potožil, da njegov moped ni nikdar varen pred dolgimi prsti. Če ga samo za nekaj časa pusti pred hišo, se že smukajo frko-lini okoli njega in prižigajo motor. Pretrgali so mu vžig. Revež se je mučil, mopeda pa ni pognal v tek."
(Dalje v pnAodftjt številki)
„Kdo jih ne bi vzijubii..."
(Avtorjeve uvodne besede)
Med popotovanji po koroški deželi sem spoznat veliko ljudi. Ne le s Slovenci, ampak tudi se prenekaterimi Nemci sem izmenjal marsikatero besedo in misel.
„Obremenjen" z bolečim bojem rojakov onstran Karavank za njihov obstoj, sem nemara spregledal marsikatero spoznanje. Kot da v gozdu ne bi videl dreves! Če si skušam priklicati v spomin srečanja s Korošci, ki se imajo za Nemce, moram ugotoviti, da kakšnega izrazitega nasprotovanja, kaj šele sovraštva, kakršno hočejo prikazati ali celo netiti nekateri med nemškim in slovenskim prebivalstvom na avstrijskem Koroškem, nisem zaznal. Zlasti v manjših krajih, kjer se ljudje med seboj poznajo, se sosedje in znanci ne ločujejo po narodnostni pripadnosti, marveč po lastnostih, ki jih običajno pripisujemo ljudem.
Prenekateri Nemci, težko bi dejal večina, sočustvujejo z nemilostno usodo Slovencev. To niso zgolj člani solidarnostnih komitejev za pravice koroških Slovencev, ki se javno zavzemajo za pravično mesto slovenske narodnostne skupnosti v mejah avstrijske republike, ampak ljudje iz vsakdanjosti; ljudje, ki jim je politika načrtne asimilacije tuja.
^ Spomnim se moža iz Roža, ki mi je na vprašanje v slovenščini ljubeznivo odgovarjal v nemškem jeziku.
— Morda veste za svoje poreklo? Vaše ime je nemško, tu pa so pred več desetletji živeli samo Slovenci?
— Tudi jaz sem Slovenec, je odvrnil brez pomisleka. Toda slovensko tako slabo ,,mar-njarn", pa me je sram, ko sem tako pozabil na jezik, ki smo ga v hiši mojih staršev vselej govorili. Saj boste razumeli, če vam povem, da smo vselej in povsod morali govoriti nemško; v šoli, uradih, trgovini, gostilnah. Slovenskega jezika sem se odvadil in zato se raje zatekam k nemščini. Verjemite mi, da me je sram.
In ko je ob popisu izpolnjeval listič, na katerem so ga spraševali po materinem jeziku, je prav tako brez sramu zapisal: nemški!
*
Slovenščina je v dolgih desetletjih bledela m izginjala v nemškem morju. Na avstrijskem Koroškem pa poznajo še ,,hujše" primere asimilacije. Ne le, da se slovenski živelj staplja z nemško večino, koroški Slovenci poznajo tudi novejše primere janičarstva.
. Če bi prenekaterim Nemcem, Vindišarjem m Usterreicherjem z nemškimi imeni pogledali pod kožo, bi zlahka ugotvoili, da se podnjo pretaka slovenska kri. Zavoljo krvi ali oseb-vsi ti, ki jih statistika vodi v rubriki nemške narodnosti, Slovencem niso nenaklonjeni. Nenaklonjena je peščica strankarskih politikov, prežeta s šovinistično ideologijo vehkonemštva, katere korenine segajo še v čase nacistične strahovlade.
ali Bližnji vzhod. Vojna bi bila neizogibna!
— Evrope ne sestavljajo samo države, ampak tudi narodnosti. Osnova države so narodnosti. Tem pa ne gredo samo pravice, marveč tudi pomoč in so most, a ne prepad med državami. Pestrost Evrope z narodi in narodnostmi je njeno bogastvo. To so načela naše organizacije, je dejal generalni sekretar organizacije narodnostnih skupnosti Evrope (FUEV) Olav Meinhardt, ko se je mudil v Celovcu.
V	Franciji žive Bretonci, v ZR Nemčiji Danci, na Danskem Nemci, Švedi na Finskem, Nemci v Belgiji itn. Renesansa manjšin v Evropi je splošen pojav, in ne zgolj "kaprica" koroških Slovencev v Avstriji, kot hočejo prikazati boj koroških Slovencev za svoje pravice.
Manjšine So vedno trpele zastran premoči in prevlade velikih narodov. Časi pa se spreminjajo. Zahodni Nemci so na moč strpni z Danci, Nemci se na Danskem počutijo svobodne in enakopravne. Švedi na Finskem imajo vse pravice, vse je dvojezično, celo državni jezik.
V	Avstriji so uzakonili merilo 25 odstotkov, po katerem naj bi dodeljevali pravice. Tudi v Belgiji so njega dni poznali odstotke in pravijo, da so odstotki vselej rojevali težave. Celih 130 let so imeli med manjšino in večino probleme, popisi so povzročali zdrahe, dokler se niso odločili za ozemeljsko načelo.
Za vse izkušnje evropskih držav in narodov pa so v Avstriji gluhi. Smelo so se odločili, da ne bodo spoštovali mednarodnih obveznosti, prevzetih s podpisom državne pogodbe, kar v juridičnem jeziku ni nič drugega kot šolski primer mednarodnega delikta!
Kakšna bo prihodnost tega kontinenta, če zamiži pred dogajanji v Avstriji (tudi podpisnici helsinškega dokumenta!), po katerih med-
narodnih obveznosti ni treba izpolnjevati? In prav na primeru koroških Slovencev se utegnejo Evropi odpreti oči, ko se bo morala vprašati: ali se lahko sprejme in uveljavi praksa neizpolnjevanja ter ignoriranja mednarodnih obveznosti?
Čudno, zares čudno, da se mračnjaki v Avstriji, ki načrtujejo iztrebljane slovenske manjšine, niso naučili najosnovnejših naukov iz zgodovine. Ob tem, ko domala ves svet obsoja fašizem in rasizem, v Avstriji še zmerom in vse bolj uporabljajo geslo svetovnega krvnika številka ena: ,,Ena država, en narod."
Kljukasti križi, ki jih pred javnostjo ne skrivajo, so tabu, pred katerim vtikajo glave v pesek.
Pa bi iz zgodovine, če ne iz sedanjosti, vendarle lahko izluščili kakšno spoznanje. Naj citiram ustavno pismo avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. iz leta 1849. V takratnem glavnem mestu Avstrije Olomucu je namreč ta presvetli vladar, ki ga zgodovina imenuje tudi tirana narodov in narodnosti, izdal ustavno pismo, v katerem se četrti in del petega člena glasita takole:
— Paragraf 4 — Za splošno omiko ljudstva se ima z očitnimi napravami v deželah, v katerih so prebivalci razniga jezika, se ima tako skerbeti, da dobijo tudi narodi, kteri so po množini manjši, potrebne pomočke za olika-nje njihniga jezika in za omikanje v njem. Za uk vere v ljudstvinih šolah skerbi njih cerkev ali verno ljudstvo. Deržava (Staat) ima nad učelistvi in izrejištvi vikši oskerbništvo.
— Paragraf 5 — Vsak ima pravico z besedo, pisanjem, natiskovanjem ali podobami svoje misli svobodno naznaniti, itn.
Koroški Slovenci so preživeli številne viharje v tisočletni zgodovini. Kako si predstavlja zdajšnja uradna Avstrija opraviti rabeljsko opravilo zoper slovensko manjšino, kar v zgodovini nikomur, pa celo Hitlerju ni uspelo? Z "demokratično" pravico do. asimilacije?
Koroški Slovenci so bili najmočnejši tedaj, ko jih na papirju ni bilo. V najtežjih trenutkih svoje zgodovine so pokazali navečjo čvrstost in aktivnost. Če strežeš človeku po tistem, kar je zapisano v človečanskih pravicah in duhu poštenega sveta, torej po pravici do tistega, kar je, potlej mu preostane le dvojna izbira: kloniti in umreti ali se boriti in živeti.
Ne gre za visoko nacionalno politiko, ampak za preprostega človeka, ki mu hočejo iztrgati dušo in osebnost.
*
In naposled še besedico dve o ljudeh, ki so mi brez oklevanja in strahu odprli vrata svojih domov in svoje prsi. V pogovorih so bili sproščeni, prav nič vnaprej pripravljeni, pač takšni, kakršno je življenje.
Že res, da v odtenkih izražajo trenutne razmere in posamične konkretne situacije, v celoti pa so izliv bolečine, ki jo koroško ljudstvo doživlja že stoletja, zlasti boleče pa v agoniji zadnjih desetletij, ko mu velikonemški asimilacijski škorenj namenja smrtne udarce.
Kdo so ljudje, ki so previharili vse viharje zgodovine? Ljudje, ki kljubujejo tudi lastni so-
cialni in drugim varnostim ter ostajajo in hočejo ostati Slovenci? To niso ljudje, ki bi za ceno bojazni in žrtvovanja hoteli kovati gmotne ali kakršnekoli drugačne koristi. So preprosti, pošteni in lojalni državljani demokratične republike^ Avstrije, ki pač nočejo prodajati svojih duš za Judežev drobiž; ljudje, ki jim zavoljo prirojene vere v pravico do materinega jezika kopljejo grobove ostanki nabolj temačne zgodovine človeštva. Vse to v imenu in pod zastavo demokracije, vsemu svobodoljubnemu človeštvu v posmeh!
Morda bo nekoč resnično demokratični veter v tej deželi ozdravil rakaste celice sramotne ideologije, toda zgodovina tega ne bo mogla zamolčati. Pričevanja ljudi, pripadnikov majhnega, a žilavega naroda, bodo ostala in obtoževala.
— Koroški ljudje se že od nekdaj rojevamo zaznamovani, je nekoč dejal Karel Prušnik-Gašper, prekaljena grča partizanstva na avstrijskem Koroškem.
— Mi starejši smo orali ledino slovenstva, mlajši naj jo zasejejo in žanjejo, je dejal.
Kako jasnoviden je bil že pred leti ta nenehni bojevnik! Dandanašnji vstaja na avstrijskem Koroškem armada mladih. Združili so se mladi inteligenti, delavci in kmetje. Mar ni to repriza narodnoosvobodilnega boja v malem? In mar ni ta mladina, ki prevzema bremena starejših na svoja ramena, najbolj oprijemljiva in optimistična napoved za prihodnost?
— Boj je težak in nič lepega nam ne obeta tudi prihodnost. Mar naj zato klonemo? Če vemo, da imamo na izbiro samo dvoje: narodno smrt ali življenje, potlej nam ostane izbirati samo eno. Živeti in se za to življenje bojevati!
Kdo ne bi občudoval teh ljudi? Kdo jih ne bi vzljubil? Še zlasti, če so to po krvi in govorici bratje in sestre naših skupnih staršev.
AfcrjuM Remic
I^J ju vzrok zatiranju koroških Slovencev Prastrah, o katerem toliko govorijo? Prastral pred Slovenci? Ne, to je prastrah pred svoji lastno zgodovino. In strupene klice te zgodo yme so v današnji Avstriji, zlasti na Koroškem 3e zelo zlve.
Duh nacizma se spet oživlja. O tem „urad-Avstrija", s kanclerjem na čelu noče nič 3hšati m se pretvarja, kot da tega ne vidi. Na zborovanjih Heimatdiensta in bojevniških organizacij v Šentjakobu in Škocijanu, na primer, smo videli in fotografirali bojevnike Hit-lerjeve vojske, kako so na očeh vseh prisotnih, politikov in policije, nosili na prsih pripete kljukaste križe.
Jih mar predstavniki oblasti in policije kot zaruhmje avstrijske zakonodaje, po kateri je kljukaste križe bojda prepovedano javno nositi, niso videli? Nekako tako, kot ni videl vodja Heimatdiensta dr. Josef Feldner na oddaljenosti 15 metrov na celovškem zborovanju velikega transparenta z napisom ..Slovenska gimnazija — naj večji strup"? Kar mu je sodišče pri zagovoru kajpak brezpogojno verjelo!
Ljudje, ki so priče dogajanj na avstrijskem Koroškem in ki se še živo spominjajo dogodkov iz leta 1935 ter grozot iz minule vojne, si ne morejo kaj, da ne bi enačili zdajšnjih razmer na avstrijskem Koroškem z razmerami t)b začetku nacizma v letu 1935.
Toda doslej še nismo zasledili besedice iz ust avstrijskih politikov ali javnih občil, da bi te Pojave neonacizma omenili, kaj šele obsodili. In prav tu tiči jedro sovraštva, ki ga spretno sejejo garjeve ovce nacizma med poštene ljudi ^beh narodnosti na avstrijskem Koroškem.
^ Kakšna bi bila Evropa, če bi povsod, kjer kivi več narodnosti v eni državi, ubirali tako Pot kot v sosednji Avstriji? Denimo, če bi bila sestavljena samo iz večinskih narodov, če bi "neli pravico živeti samo ,,veliki" narodi?
Bržčas bi postala že zdavnaj Južna Afrika
Pismonoša iz „matega Beograda"
Za dober streljaj, dva od Pliberka sem na cesti sreča! ženico. S palico si je podpirala že dokaj upognjena hrbtenico. Koraki pa sa bili še katr lahkotni.
Kot bi ji na čelu pisalo, da mara biti slovenske krvi, pa sem jo nagovoril:
Katera! cesta pelje proti Šmihelu?
— Kar douta ite . . .
Prijazno mi je pokazala smer in zdelo se mi je, da bi rada malce pokramljala!. Kajpak, osem križev nai ramah in v eni roki košara s poljščinami, pa še trda asfaltna cesta, kakršne v njenih rosnih letih niso poznati.
— Človeku kar dobro de, če sliši domačo govorico, sem jo nagovoril.
— Kako pa naj govorim drugače. Moja mati in oče sta bila Slovenca. Doma govorimo slovensko). Kako naj bi drugače? Nobenega jezika ne znam prav dobro, ko pa njega dni za šolo ni bilo časa, še manj priložnosti. Slovensko so me učiti mati, nemško pa nihče.
Kako samoumevno se zdi ženici, da se oklepa govorice, ki jo je bila učila mati.
— Kako kaj živite?
Eh, tako, tako. Za starega človeka ni nikjer in nikoli kaj prida. Zdaj so drugačni časi. Kdo bi jih razumel. O, še dobro se spominjam, kako živahno je bilo včasih v Pliberku. Saj poznate tisto našo o pliberškem sejmu. Do nekako konca prve svetovne vojne je bil Pliberk pomembno trgovsko mesto. Zaradi svinca pod Peco in v Mežici. Zdaj pa pravijo, da je le večja vas. Nima industrije, ampak ga drži pokonci predvsem kmečka okolica.
Če si Slovenec in se takega tudi imaš, se pravi, da to javno poveš in priznaš, potlej v državni službi nimaš kaj veliko iskati. Takale je približno groba resnica, ki jo lahko zveš na vsakem koraku.
Hja, kmet pa podjetnik, tem ni tako) težko biti Slovenec, saj so gospodarsko dokaj samostojni. A vendarle so tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo. Pismonoša Stanko Vavti iz Šmihela je eno izmed njih.
— Slovenec je od peta do glave, pa vendarle v državni službi. Kaka mu to uspeva?
— Imam srečo, da je naš predstojnik tudi Slovenec. O ja), na sindikalnih sestankih pismonošev pa me zbadajo, ker to javno tudi pokažem. Saj ne, da bi me javno napadali, a tu in tam pa že prileti kakšna opazka.
Stanko, ki je poleg pismonoše še tudi kanček kmeta, saj noče, da bi zemlja, ki jo je podedoval, propadla, se je razvnel.
— Veste, pred odkritim, korajžnim Slovencem imajo večji .rešpekt" kot pred omahljivcem. Sprejmejo te takega, kakršen si, torej tudi kot Slovenca.
Navsezadnje pa tu v Šmihelu ni kdove kako tvegano biti Slovenec, saj je najbolj slovenski kraj na Koroškem in so) ga koroški Nemci nekoč preimenovali v mali Beograd.
Drugače pa; je na sedežu občine v Pliberku. Bil je vselej bolj nemško mesto, saj tudi v zgodovini Pliberka ni napisanega nič slovenskega.
Pismonoša Stanko je pravzaprav srčen človek. Izobilja ne pozna, sreče pa mu tudi ne manjka. Pri hiši, kjer je treba nahraniti in obleči deset ust, je samo ena plača, a še za to je znano,
da pismonoše po vesoljnem svetu niso najbolje plačani ljudje.
Zadovoljstva ne skriva. Kar osemkrat v življenju je slavil očetovsko srečo. Se ni tako dolgo, ko je bilo to nazadnje.
Pismonoša Stanko je ponosen na svoje otroke. Slovenci od nog do glave. In veliko mu je do tega, da ne bi ubrali poti za prenekaterimi študenti, ko pravi:
— Naš človek postaja vedno bolj odvisen od Nemcev in nemškega okolja. Medtem ko so ljudje tu naokrog predvsem kmetje, pa je najbolj zavedna mlada inteligenca. Zlasti mladi, ki so v šolah. Toda ko pridejo v službe, pa se prenekateri izgubijo. Vpliv delodajalcev in ekonomska odvisnost sta včasih premočna, da bi vztrajali pri koreninah, iz katerih so zrasli.
Posrečen in zanimiv mož je naš pismonoša Stanko. Številna družina, pa skromni dohodki ga ne odvrnejo od tega, da ne bi bil med prvimi v vrstah za slovensko stvar. Najde in vzame si časa za politiko, za kulturno udejstvovanje in slovenske knjige tudi rad prebira .. .
(Odlomek Iz knjige koroška pričevanja)
RAD!0 — TELEV!Z!JA
SLOVEMSKE ODDAJE R A D J A CELOVEC
PETEK, $.11.: 14.10 Hišna, tedinska in krajevna imena — Veseto naokrog.
SOBOTA, 4. 11.: 9.45 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
HEDEUA, 5. 11.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša dariio vam bo.
POHEDEUEK, 6. 11.: 14.10 Dnevnik — Zborovska giasba.
TOREK, 7. 11.: 9.30 Pisani svet — 14.10 Dnevnik — šport — Knjige za vas.
SREDA, 8. 11.: 14.10 Dnevnik — Komorna giasba.
ČETRTEK, 9. 11.: 14.10 Dnevnik — „Kdo je za koga?"
		A V S T R ) J A 1
t		PETEK, 3.11.: 9.30 Ruščina — 10.00 Obisk razstave —
10.30Seniorskik!ub — 11.00 v mestu 5 — 17.55 Otrokom za iahko noč
—	18.00 Začetek pustoiovščine — 18.25 Pre-gied sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Siike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki — 20.15 Stari
—	21.20 Konec in začetek 1918 — 22.15 Vsi !jubi tujci — 23.25 Poročita.
SOBOTA, 4. 11.: 14.45 Sence pretekiosti —
17.00	Otroci za otroke — 17.30 Moj stric z Marsa — 17.55 Otrokom za iahko noč — 18.20 Pregied sporeda — 18.25 Dober večer v soboto — 19.00 Siike iz Avstrije in 3uine Tiroiske — 19.30 čas v siiki — 20.15 Manevrski otrok — 21.55 šport — 22.15 Cesta v onostranstvo — 23.50 Poročita.
HEDEUA, S. 11.: 14.25 Zvezda na zahodu
—	17.00 Maček v škornjih — 17.30 Viki — 17.55 Otrokom za iahko noč — 18.00 Senior-ski kiub — 18.30 Sadeži tega sveta — 19.00
Šahovski tečaj
Siovemka JpoTtna iveza — Šahovski krožek vab! ijubife-tje Šaha na tečaj, k! bo vsak četrtek ob 18.30 ur! v Dijaškem domu SŠD v Cetovcu, Tarviset Strahe 16.
Tečaj vodita Deisinger !n Juri) iskra. Giede starosti ni omejitev. Zato vsi ijubitetji šaha
prisrčno vdMjfn:/
Slike iz Avstrije — 19.30 čas v sliki — 19.50 Šport — 20.15 Kraj zločina — 22.00 Šport — 22.10 Cirkus pesmi — 23.35 Poročila.
PONEDELJEK. S. 1).: 9.00 Poštni urad —
9.30	Dežela in ljudje — 10.00 Kaj je film? — 10.30 Sence preteklosti — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Iz zgodovine filma —
18.25	Pregled sporeda — 18.30 tvli — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v sliki — 20.00 Ponedeljski šport — 20.55 Na cestah San Francisca — 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 7. 11.: 9.00 Pismonoša — 9.30 Angleščina — 10.00 šolska oddaja — 10.30 Zadnji milijarder — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Dragulji 7. kontinenta —
18.25	Pregled sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki —
20.00	Riziko — 21.10 Telemuzej — 21.25 Panorama — 22.25 Zvezde gledajo z neba —
23.15	Poročila in šport.
SREDA. S. 11.: 9.00 Miška — 9.30 Gospodarstvo — 10.00 šolska oddaja — 10.30 Vrnitev v bodočnost — 11.15 Zgubljena mera
—	17.00 Zlati cvet — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Moški v hiši — 18.25 Pregled sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v stiki — 20.00 Water-loo Bridge — 21.45 Poročila in šport.
ČETRTEK. 9. 11.: 9.00 Telefon — 9.30 Francoščina — 10.00 Obraz stoletij — 10.30 Water!oo Bridge — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Kuharsko omizje — 18.25 Pregled sporeda — 18.30 Mi — 18.54 Moda
—	19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v sliki
—	20.00 Servis — 20.15 Dali-dali — 21.45 Poročila.
		A V S T R t J A 2
1		PETEK, $.11.: 18.00 Orientacija — 18.25 Pregied spo-
reda — 18.30 Nenavadno izmišljene postave — 19.25 Jaz, Klavdij, cesar in bog — 20.15 Novo iz znanosti — 21.00 Nova — 21.20 Polčas — 22.10 čas v sliki —
22.45	Mednarodna predstava.
SOBOTA, 4. 11.: 15.45 Zgubljena mera —
16.15	Prizorišča svetovne literature — 17.00 Klub-regional — 17.55 Gospodarstvo — 18.20 Pregled sporeda — 18.25 Brez nagobčnika
—	19.30 Pustolovščina divjine — 20.00 Galerija — 20.15 Hiša žensk.
HEDEUA, S. 11.: 11.15 Koncert v stereo
—	17.00 Dežela in ljudje — 17.30 štajerska
—	18.00 Zadnji milijarder — 19.30 The Mun-sters — 20.00 Bazar plošč — 20.15 James Cook — 21.10 Knjižni magazin — 22.00 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 4. 11.: 18.00 Angleščina —
18.25	Pregled sporeda — 18.30 Dva kubična centimetra življenja — 19.05 Praški De-kameron — 19.30 Kitara za vse — 20.00 Zvezde gledajo z neba — 20.55 Zabava ob glasbi — 21.40 Čas v sliki — 22.10 Merilci zemlje.
TOREK, 7. 11.: 18.00 številne poti, en cilj
—	18.25 Pregled sporeda — 18.30 Novo v znanosti — 19.30 Veselje z glasbo — 20.00 Žepar — 21.15 Čas v sliki — 21.50 Klub 2.
RADiO LJUBLJANA
NEDELJA, S. 11.: 4.30 Dobro jutro — 6.15 Danes je nedelja — 7.00 Jutranja kronika — 8.00 Poročila — 8.07 Radijska igra za otroke — 8.32 Skladbe za mladino — 9.05 še pomnite, tovariši — 10.05 Nedeljska panorama lahke glasbe — 10.30 Humoreska tedna — 11.00 Pogovor s poslušalci — 11.15 Voščila — 12.00 Poročila — 13.20 Za kmetijske proizvajalce — 13.45 Obisk pri orkestru Tico Marino — 14.00 Poročila — 14.05 Nedeljsko popoldne — 15.00 Poročila — 17.50 Zabavna radijska igra — 19.00 Radijski dnevnik — 19.35 Lahko noč, otroci! —
19.45	Glasbene razglednice — 20.00 V nedeljo zvečer — 22.00 Poročila — 22.20 Mednarodno tekmovanje Glasbene mladine —
23.15	Plesna glasba za vas — 24.00 Poročila.
PONEDELJEK. 4. 11.: 4.30 Dobro jutro —
5.30	Jutranja kronika — 6.20 Rekreacija —
7.30	Iz naših sporedov — 8.00 Poročila —
8.00	Glasbena matineja — 9.00 Poročila — 9.05 Ringaraja — 9.30 Izberite pesmico — 9.40 Vedre melodije — 10.00 Danes popoldne — 19.45 Turistični napotki — 11.03 Za vsakogar nekaj — 12.00 Poročila — 12.10 Veliki revijski orkestri — 12.30 Kmetijski nasveti — 12.40 Pihalne godbe na koncertnem odru — 14.05 Primorska poje — 14.30 Voščila — 15.00 Dogodki in odmevi — 15.45 Naši znanstveniki pred mikrofonom — 18.00 Poročila — 18.05 Glasbena izročila tisočletij — 19.00 Radijski dnevnik — 19.45 Minute z ansamblom Dobri znanci — 20.00 Kulturni globus — 20.10 Operni koncert — 22.00 Poročila — 22.20 Popevke iz jugoslovan-
skih studiev — 23.15 Za ljubitelje jazza —
24.00	Poročila.
TOREK, 7. 11.: 4.30 Dobro jutro — 5.30 Jutranja kronika — 6.20 Rekreacija — 7.30 Iz naših sporedov — 8.00 Poročila — 8.08 Glasbena matineja — 9.00 Poročila — 9.05 Radijska šola — 9.30 Iz glasbenih šol —
10.00	Danes dopoldne — 10.45 Turistični napotki — 11.00 Poročila — 11.03 Promenadni koncert — 12.10 Danes smo izbrali —
12.30	Kmetijski nasveti — 12.40 Po domače
—	14.00 Poročila — 14.05 V korak z mladimi
—	15.00 Dogodki in odmevi; — 15.45 Pota sodobne medicine — 18.05 Obiski naših solistov — 19.00 Radijski dnevnik — 19.35 Lahko noč, otroci! — 19.45 Minute z ansamblom Jože Kampič — 20.00 Slovenska zemlja v pesmi in besedi — 20.30 Radijska igra — 21.20 Zvočne kaskade — 22.20 Poročila — 22.20 Jugoslovanska glasba —
23.15	Popevke se vrstijo — 24.00 Poročita.
SREDA, 8. 11.: 4.30 Dobro jutro — 5.30 Jutranja kronika — 6.50 Dobro jutro, otroci!
—	7.00 Poročila — 8.00 Poročila — 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.25 Zapojmo pesem — 9.40 Aktualni problemi marksizma — 10.00 Danes dopoldne — 10.45 Turistični napotki
—	11.00 Poročila — 11.03 Po Talijinih poteh 12.10 Veliki zabavni orkestri — 12.30 Kmetijski nasveti — 12.40 Pihalne godbe —
' 14.00 Poročita — 14.05 Ob izvirih ljudske glasbene kulture — 14.30 Voščila — 15.00 Dogodki in odmevi — 15.45 Spomini in pisma — 18.00 Poročila — 18.05 Odskočna deska — 19.00 Radijski dnevnik — 9.35 Lahko noč, otroci — 19.45 Minute z ansamblom Milan Ferlež — 20.00 Simfonični orkester RTV Ljubljana — 22.00 Poročila — 22.20 S festivalov jazza — 23.15 Revija ju-
tnteresna skupnost Koroške dijaške zveze „Lutke miadje" in „Oder miadje". Krščanska kui-lurna zveza in Dom prosvete v Tinjah vabijo na srečanje v Tinjah v nedeijo $. 11. 1978 ob 14. uri.
Spored srečanja:
#	Ciani interesne skupnosti KDZ .Lutke miadje" in „Oder miadje" predvajajo iutkovni igri .Voik in koziički" Marjana Beiine in „Hiša tete barbare" Svetiane Makarovič.
#	Razgovor z režiserjem Tinetom Variom (Lutke miadje) in Francijem Končanom (Oder miadje).
#	Spiošni razgovor med sode-iujočimi.
#	Družabno srečanje ob .tinjski zakuski".
goslovanskih pevcev zabavne glasbe —
24.00	Poročila.
ČETRTEK, 9. 11.: 4.30 Dobro jutro — 5.30 Jutranja kronika — 6.20 Rekreacija — 7.30 Iz naših sporedov — 8.00 Poročila — 8.08 Glasbena matineja — 9.00 Poročila — 9.05 Radijska šola — 9.35 Domača in tuja zborovska glasba — 10.00 Danes dopoldne —
10.45	Turistični napotki — 11.03 Uganite, pa vam zaigramo — 12.00 Poročila — 12.10 Zvoki znanih melodij — 12.30 Kmetijski nasvet! — 12.40 Od vasi do vasi — 14.00 Poročila — 14.05 Koncert za mlade poslušalce — 14.40 Enajsta šola — 15.00 Dogodki in odmevi — 15.45 Jezikovni pogovori —
18.00	Poročila — 18.05 Z opernih odrov —
19.00	Radijski dnevnik — 19.35 Lahko noč, otroci I — 19.45 Minute z ansamblom Slavko Žnidaršič — 20.00 četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 21.00 Literarni večer — 21.40 Lepe melodije — 22.00 Poročila — 23.00 Poročila — 23.15 Paleta popevk in plesnih ritmov — 24.00 Poročila.
0Ž0 priljubljen povsod
Obirski ženski oktet, vokalni ansambel Slovenskega prosvetnega društva ,Obir" na Obirskem, je pod vodstvom Valentina Polanska s svojim ubranim in izvirnim petjem znan in priljubljen doma in v tujini. Od njegove ustanovitve je Obirski ženski oktet izvedel vrsto nastopov doma, v Sloveniji, Švici in Franciji, izdal samostojno gramofonsko ploščo in nastopil v televiziji in radiu.
Tako goji številne prijateljske stike s pevskimi zbori v Sloveniji. V soboto 28. oziroma nedeljo 29. oktobra se je mudil na dvodnevnem gostovanju v Litiji in Gabrovki, kjer je vračal obisk tamošnjemu ženskemu pevskemu zboru, ki je spomladi letos gostoval na Obirskem. Prvi koncert je Obirski ženski oktet imel v Litiji in sicer v dvorani osnovne šole „Dušan Kveder-Tomaž". Številno občinstvo je z zanimanjem spremljalo petje Obirskega ženskega okteta, pa tudi besede povezave, ki jih je napisal Valentin Polanšek, bral pa ravnatelj šole tovariš Žužek. V le-teh je bil nakazan naš problem in tudi
lepota naših krajev. Med obiskovalci koncerta v Litiji je bil tudi prof. Radovan Gobec, ki se je pohvalno izrazil nad sporedom pevk z Obirskega, kar je za ansambel gotovo lepo priznanje. Obirčanke pa je prevzelo tudi to, da se je prav na litijskem območju boril njihov rojak prvoborec Ivan Županc-Johan.
V nedeljo je Obirski ženski oktet pod vodstvom Valentina Polanška nastopil v Gabrovki, kjer je bil prav-tako prisrčno in bratsko sprejet kot v Litiji. Njihov gostitelj je bilo KUD „Fran Levstik". Dvorana je bila povsem zasedena, med poslušalci so bili tudi predstavniki litijske občine s predsednikom tovarišem Kresom na čelu. Po koncertu so za goste priredili sprejem v lovski koči, kjer so se dogovorili za nadaljnje prijateljske stike.
Zahvala, da je do teh stikov prišlo pa gre tovarišu Marjanu Oblaku, funkcionarju Kulturne skupnosti SRS, ki je spremljal tako ženski pevski zbor iz Gabrovke na Obirsko kot naše pevke v Litijo in Gabrovko.
Oktet Gaiius gostova) na Koroškem
Kol gost Krščanske kuiturne zveze in krajevnih društev je oktet Gallus iz Ljubljane pred nedavnim nastopal na Koroškem. Koncertiral je v Celovcu, Bistrici v Rožu, v Selah in v Šmihelu.
Oktet Gallus, ki je na Koroškem nastopal prvič — čeprav nekatere člane še poznamo kot nekdanje pevce Koroškega akademskega! okteta — je s svojo pesmijo zelo navdušil. Posebno dobro poje Gallusa, kar je povsem razumljivo, saj ansambel nosi ime tega velikega mojstra vokalne glasbe.
Kot zastopnik Slovenske prosvetne zveze se je koncerta v Celovcu udeležil njen podpredsednik Tomaž Ogris.
Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Klagenturt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 32 5 50 — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec — Borovlje.
Pavlihova pratika
žepni leksikon humorja
Celih 500 strani praktičnega žepnega formata obsega Pavii-hova pratika za teto 1979, ki je pravkar izšia. Spet vsebuje v besedi in stiki najraziičnejše duhovite prispevke z najraziičnejših področij, tako da bi jo iahko imenovati žepni ieksikon humorja.
Tu je govora o zgodovini, o znamenitih možeh, o iznajdbah, o kavi in njeni viogi nekdaj in danes, o začimbah in zdraviinih zeiiščih, o najpogostejših priimkih pri raznih narodih, o zanimivostih iz medicine in tukaj še posebej o tradicionaini kitajski medicini, o praznoverstvu, o avtomobiiu in prometu, o nenavadnih žabah, o čudnih dogodkih in o marsičem drugem. Vmes so vedno posejane smešnice, anekdote in drugi ^proizvodi" humorja. Pa še tradicionaini horoskop, križanke, testi itd.
Skratka: Paviihova pratika bo spet razveseiiia vse tiste, ki tjubijo ^popoprane" in „zasoijene" reči; vse tiste, ki se radi od srca nasmejejo, bodi si na svoj račun aii na račun drugih — kajti humor, ki ga prinaša, je mednarodno pobarvan.
Paviihova pratika, žepni ieksikon humorja za ceio ieto, stane samo 25 šiiingov. Dobite oz. naročite jo iahko v knjigarni „NaSa knjiga" v Ceiovcu, Paviičeva 5-7. Vendar pohitite, da vas ne bodo prehiteii drugi in se potem smejati na vaš račun!
ŠPORTNI VESTNIK
SAK - Žetezna Kapta 6:0 (5:0)
SAK: Dodič, Wieser (od 75. Perc J.), Woschitz, Pande!, Fera, Goleč (od 46. Hribar), Zabiatnik, Velik, Hobel, Polanšek.
SAK je v tej tekmi nastopil brez poškodovanega Jakopiča, toda pod vodstvom Goleča in izredno razpoložene napadaine trojice, je do polčasa že odločil tekmo. Kratka kronika tekme:
2. minuta 1:0 za SAK, po prodoru Velika je bil uspešen Hobel z glavo
18. minuta 2:0 po podaji Velika premaga Polanšek nasprotnega vratarja
20. minuta 3:0 Polanšek izkoristi napako v obrambi, poda pred gol, Hobel z glavo — gol
27. minuta 4:0 prosti strel Pandla, Hobel prelisiči vso obrambo in doseže hattrick!
31. minuta po desni strani pride žoga do Goieca in ta petič zatrese mrežo.
V drugem polčasu je SAK popustil, Kapelčani pa so bili vsaj enakovre-
so prenehali z namiznim tenisom, drugi spet so se posvetiti drugim panogam. Za prvenstvene tekme so Setani pridobili igraica iz Kranja, ki naj bi doprinesel svoj delež, da bi ekipa v 1. razredu prišla do prvih točk.
V splošnem razredu je ponovno posta) društveni prvak Oraže Mirko, pri šolarjih pa je . zmagal Haderlap Stanko, igralec iz Obirskega, ki pa se je priključil Selškemu društvu.
V DiJAŠKEM DOMU OOJiJO ŠAH
Vsak četrtek ob 18.30 se srečavajo v Dijaškem domu S$D slovenski ša-histi, ki trenirajo pod strokovnim vodstvom večkratnega deželnega prvaka v šahu, Jurija Deisingerja in Juiijo iskre. SSZ organizira ta tečaj v prvi vrsti za mladince iz Dijaških domov in okolice, mogoče bomo koroški Slovenci v nekaj letih spet imeli kakega Deisingerja ali kakega Singerja, ki bosta zastopala slovenske barve na raznih prireditvah in turnirjih na 64 poljih.
Nogomet
SAK igra v nedeijo 5. novembra 1978 na igrišču v Tinjah in sicer:
ob 12.45 uri SAK ii — Tinje ii ob 14.30 uri SAK i — Tinje !
Navijači prisrčno vabijeni!
den nasprotnik, boljše šanse pa je še naprej imel SAK. Največjo sploh Hobel, potem ko je zastreljal enajstmetrovko, zelo lepo priložnost pa je imel tudi Velik, sam pred golom je na-streljal vratarja. Nekaj minut pred koncem pa so SAK-ovi navijači spet imeti pritiko, da so se veselili, kajti Hobei je poskrbet s svojim četrtim golom za končni rezultat 6:0. SAK je po tej tekmi jesenski prvak, z dvema točkama naskoka pred Kamnom, v nedeljo pa igrajo slovenski nogometaši v Tinjah. Dragi bralci, podprimo SAK v tej težki tekmi.
SAK „POD 21" — ŽELEZNA KAPLA 8:2 (4:2)
Goleža SAK so dosegli Rozman, Sommeregger, Perč J. po 2, ter Grilc in Zablatnik po enega.
VETRiNJ mi. — SAK mi. 6:0 (2:0)
Mladinci so tokrat bili brez šans, saj so nastopili brez svojih najboljših igralcev, ki so igrati na nekem mednarodnem turnirju v Sloveniji in postati zadnji.
DRUŠTVENO PRVENSTVO V NAMiZNEM TENiSU V SELAH
Letošnje društveno prvenstvo športnega društva DSG Sele je biio v znamenju zelo slabe udeležbe, saj so v splošni skupini tekmovali štirje, pri šolarjih pa samo trije igraici. Kje naj bi se iskali vzroki, saj je bila udelež-ba v Selah na internih prireditvah trikrat večja kot tokrat? Nekateri igralci
Vsi prijatelji kraljevske igre so prav prisrčno vabljeni, da se udeiežujejo teh šahovskih večerov. Prav po končanem dvoboju za šahovsko krono med svetovnim prvakom Karpovom in Korč-nojem bi se zanimanje za šah morata povečati.
JUGOSLOVANSKA NOGOMETNA
REPREZENTANCA
PONOVNO iZOUBtLA ZA EP
Jugoslovani, ki so v zadnjih časih, po osvojitvi nasiova .svetovni prvak v košarki" bili vajeni zmag. Toda nogometaši iz matične države košarkarjev ne posnemajo. Boljše rečeno, niso tako uspešni kot košarkarji. Po porazu v Zagrebu proti Španiji z 1:2, so nastopili reprezentanti tokrat v Romuniji in podlegli 2:3. Moštvu nikakor ne omaga nekaj dobrih solistov kot so to urjak, Zungul in Cukrov, vsak skuša napraviti vse na svojo roko, povsem pa se zanemarja moštvena igra. Nerazumljivo da Jugosiovani nastopajo s tem moštvom, na igralce kot so Oblak, Popivoda pa pozabijo.
AVSTRiJSK! HOKEJ
Po prvi tekmovalni seriji hokejskega prvenstva v Avstriji, vodi presenetljiva mlado celovško moštvo KAC (ki ima eno tekmo manj) pred Kapfenbergom in Innsbruckom. Druga koroška ekipa VSV je na predzadnjem mestu. V zadnjem kolu je KAC oddat na domačem ledu v Celovcu proti lEV-u s 5:5 prvo točko.
V lestvici najboljših strelcev vodita sovjetska igralca Gurejev in Mar* tinjuk.