V športno
rekreacijskem
društvu
slepih in slabovidnih
Okrog dolge mize sedimo, na spodnjem koncu so mladi. Še se spominjajo nenavadnih sposobnosti slepega Denisa, ki je znal pisati o nenavadnih stvareh, zahajajoče sonce mi sveti v obraz, zdi se mi, zaradi vzdušja, da smo se vsi spremenili v njegove žarke. Poslušamo zgodbo o poti mladega slovenskega matemati-ka in fizika. Z našim časom merjena je bila dolga deset let. V Šri Lanki je magistriral iz jezika pali, merjena u drugačnim časom, v ka-terem mentalni impulz lahko oblikuje svet bogov ali demonov ali ljudi, živali, pa lačnih duhov z majhnimi usti in velikim trebuhom in njih, ki živijo v peklu, kar vse je posledica dejanj iz preteklosti - merjena torej s tem časom je bila pot Primoža Pečenka dolga tiso-čletja, saj je šel po sledeh princa, starega 24 let, ki je ljudem kazal pot skozi goščavo ne-vednosti. »Pa so vas kaj spreobračali v svojo vero« pravi vase zazrta žena. »Ne,« pravi »bu-dizem ni vera v tem smislu. Strpni so do vseh verozpovedi. Upoštevati je treba le pet načel: ne sme se ubijati, krasti, lagati, prešuštvovati in jemati mamil, ne sme se tudi piti alkohola.« »In kaj človeku potem še preostane, mi pravi drugi dan mladenič, ko sem mu pripovedovala o obisku v društvu »Karel Jeraj«. »Iskanje modrosti«, ponavljam, »zavedanje, da lahko žanješ samo to, kar seješ, zlo rodi zlo in dobro dobro«. »Kdo pravi, da je dobro stimulativno za življenje, mi pravi, kdo pravi, da bi bil človek srečnejši, če bi zavladalo dobro,« pra-vi. Ko se je Pečenko vrnil po desetih letih v domovino, smo se mu zazdeli »grobi in barbarski«. Revni ljudje na vzhodu so notra-nje bogati in plemeniti. »Evropejec razmišlja o sebi kot središču sveta, težko razume, da je ves svet celota. »Ali proglašajo kakšnega bo-ga« vpraša nekdo. »Vi sami ste bog,« pravi. » »Spoznati je treba, da je svet skrajno nepri-jeten zaradi naše nevednosti. Indijci pravijo, da ne morejo ničesar trditi brez lastne skuš-nje«. Ko smo se preselili v klet, v dvorani so vadili pevci, ki bodo nastopali na občinski reviji, sem se vsedla k Matjažu. »Budizem me ne zanima,« mi je rekel na kratko. V naročju so mu ležale dolge, bele, plemenite roke. Omizje je razpravljalo o belem in črnem kru-hu. Nekdo se je duhovito spomnil Marie An-toinete. Nad nami so pevci peli pesem o son-cu. Zunaj je bila tema. Razmišljala sem o so-rodnosti slovenskega jezika in jezika, v kate-rem so stari brahmini žrtvovali. OBAIMATA DVOJINO. In stara razodeta knjiga se imenu-je VEDA. Pomen je isti kot v slovenščini.
JASNA ŠKRINJAR