Y sredo in sabolo izhaja in velja: za celo leto . . 5 for. - kr. za pol leta . . 2 n 70 „ za četert leta . 1. » 40 » Po pošti: za celo leto . . 6 for. 30 kr. za pol leta . . ^ » 20 „ za Četert leta . 1 w 70 M SLOVENEC. „Žm, živi duh slovenski, hodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila Za navadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr. ktera se enkrat 8 kr. ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; več« pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (stempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. St. 30. V Celovcu v sredo 26. aprila 1865. Tečaj I. Narodni dom in njegovi stavitelji. II. (Konec,) Častiti gospodje duhovniki ravnajte se po naših mislih takole: a) Imejte posebno skerb za šolo. Ljudska šola izreja nam slovensko ljudstvo; naj bo torej ljud¬ ska šola, kolikor le koli naše postave pripuščajo, skoz in skoz domača, slovenska. Ne tirjajte, da otroci slo¬ venski znajo nemški diktando pisati, obračajte zla¬ ti čas na druge bolj potrebne reči: na kerščanski nauk, na branje, na rajtanje iz glave; razlagajte tudi kaj iz kmetijstva, obertnije, domače zgodovine; to bode dra¬ go seme, ki bode rodilo obilno sadu. Se tega ne mo¬ remo zamolčati, da so vneti rodoljubi začeli o večerih, posebno o zimskih večerih, za bolj odraščeno mla¬ dino napravljati tako imenovane „ večerne šole 11 . b) Glejte, da osnujete pri vsaki fari či- tavnico. Ne ustrašite se in ne bodite budi, da kaj tacega svetujemo. Za čitavnico ni ničesar treba, ka¬ kor le ene izbe in 3 —- 4 časopisov. Izba se najde morebiti v šoli, časopise pa kupi 5 — 6 družnikov. Gotovo bode tudi g. učitelj pomagal in to hvalevredno napravo podpiral, bode kakih novih pesem si prisker- bel in kako novo zapel. Ljudje bojo le derli v či¬ tavnico in lahko se vsako leto par „besed“ ali veselic napravi. Imamo tudi novih, prav lepih in kratkočas¬ nih iger za gledišče. Naj se glediščine naloge ali role razdele med pripravne mlade ljudi, in se bero prav počasno in jederno, — to bode smeha in kratkočasa, in ljudje bojo imeli glediščine igre, akoravno nimajo pravega gledišča. In kadar je več ljudi zbranih, kako lepa priložnost za gg. duhovnika ali učitelja, povedati kaj novega in podučnega!— c) Začnite tudi, kolikor koli brez po¬ sebnih sitnost morete, v slovenskem jeziku uradovati. Nobena živa duša vam ne bode branila ali zamerila, da spisujete farne bukve za okliče po slovenski. Imamo pa po Koroškem še slovenskih far, kjer se oklicne bukve spisujejo po nemški in še le na leči ali kanceljnu prestavljajo na slovensko! Po¬ šiljajte oklice za slovenske fare vselej po slovenski. Skerbite, da se vsi napisi po šolah, pokopališčih, cerk j vah, delajo po slovenski. Tirjajte, da vam ogledniki merličev dotične liste napravljajo po slovenski. Po na¬ ših mislih se vam tudi braniti in prepovedovati ne more, da slovenska imena v farne matice pišete v nemškem, zraven pa tudi v slovenskem jeziku. To se nam potrebno dozdeva, in bi se imelo od dotičnih ob- lastnij še celo zaukazati, če ne, bojo se godile za nami velike in sitne težave , navstale še bojo cel6 pravde. Zakaj naši potomci bojo gotovo znali brati slo¬ venski; ali pa bojo znali tudi nemški, tega pa ne vemo in še celo dvomimo; tako se bode godilo, da marsikdo še svojega imena brati ne bo znal. Ne zabite, gospoda! da se kolo verti, verti se na slovensko stran in se ne bode dalo več ustaviti. Zatorej tisti razume potrebe sedajnega časa, kdor se ravna po slovenski, kolikor le premore po naših žalibože nam še neugod¬ nih prilikah. Tim veča hvala in slava pa njim, Id storijo, kolikor okoliščine pripuščajo. Vemo in mdgfit bi imenovati take duhovnike, ki cerkvenim računom^ dokladajo slovenske priloge, — ki svoje uradna na¬ znanila okrajnim oblastnijam pošiljajo po slovenski, ki denar za družbo sv. Mohora visokovrednim škofijam pošiljajo s slovenskim dopisom, — ki novo izvoljena cerkvene očete poterjujejo s slovenskimi dekreti. To^ so veseli začetki in lepi primeri. Zatorej mirno in po¬ stavno, pa krepko in neustrašljivo naprej! — d) Slednjič pomagajte tudi srenj skim županom pri slovenskem uradovanju. Ima¬ mo že precej rodoljubnih županov ali srenjskib pred¬ stojnikov, kteri bi svoja opravila radi opravljali po domače, po slovenski. Nemščine so se nekaj naučili, pa terda terda se jim godi; — v slovenskem jeziku bi jim šlo vse bolj urno in lože izpod rok, pa sirote v maternem jezika ne znajo ne brati ne pisati, — to je tisti žalostni sad nekdajne nemškutarije: Naše najbi- strejše glavice so ostale zabite, naša najžlahtnejša ser- c a so nam postala tuja. Častiti gg. duhovniki poma¬ gajte, kolikor premorete, da se naše srenj ske uradnije spreveržejo na slovensko plat. Hvala in slava vsem duhovnom, ki tudi na to imenitno stran delajo za našo reč! Cela deržava in visoka vlada jim morate biti za to hvaležne. Naše srenje so kaj novega in vsak za¬ četek je težek. Ne zamerite, da je „Slovenec 1 ' tudi vam, čč. gg. duhovniki! spregovoril to besedo. Ni treba vas še le nagovarjati in spodbujati, da ste rodoljubi, da stojite za pravice slovenskega naroda, in pomagate staviti narodni naš dom. Le to nas je napeljalo, da jih je toliko, ki duhovnikom vsako politično djanje za zlo jemljo in v greh štejejo: Duhovniki! Vi smete, vi morate politizirati! — Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avstrijanske. la Kanalske doline. L. (Sneg — železnica — cesta.) V sredo t. j. 19. t. m. je sneg zlezel iz našega polja; danes, t. j. 20. aprila, je pa že vse živo na po¬ lju. Pred 14 dnevi smo še mislili, da pred št. Lipše- vim ne bomo mogli s plugom na polje. Solnčna toplo¬ ta je pa snegu tako dodajala, da ga je v 12 dneh do čistega spravila. Lansko jesen so nam plohe hudo nagajale, mnogo senožet, kajsi polja so zaprodile, mno¬ go potov raztergale, kajsi poljskih pridelkov je v vodi ostalo, ker jih je jezero zaplavilo. Prišla je spet ve¬ sela spomlad in začeli srno z veseljem delo, nadjaje se obilnejšega blagra od zgorej. Ker so lansko jesen in še celo v žaški inženirji tu merili, pričakujemo 1 —118 kaj nam bo prinesla, še ne vemo. Gotovo je, da dru- f im okrajnam naše domovine sila sreče ni prinesla; je o mar naši ubogi dolinici več? Mislim, da je železnica naše dni in za naše kraje potrebna nadloga! Žita se nam že sedaj navaža, da ga ljudje, ki ga po večem kupujejo, prav ceno dobivljajo. če bo pa žito tako po ceni, se kmetovanje v naših rovtarskih kra¬ jih ne bode splačevalo. Da bi le bilo drugega zaslu¬ žka, ljudje si bojo potem že pomagali, ker so dela 1 vajeni in dela veseli. Hujše bo za naša polja, ako deržavna kasa ne bo več pripuščala toliko stroškov za vzderžanje glavne ceste. Zavolj glavne ceste se gorski potoki zavarujejo, da polja preveč ne zaprodijo in ceste ne razderejo. Včeraj so bili pervi možje na sv. Višarjih, sprav¬ ljat naneseni sneg s podstrešja Pravili so, da tudi že gori sneg na solnčni strani kopni, in da ga tudi v sen¬ ci že močno spravlja, tako da bo do Kristusovega vne¬ bohoda gotovo že vse kopno po gori. | Ise zilsUe doline. (Družba učiteljem itd. v pomoč.) Od vseh štirih vetrov slovenskega g sveta donaša „Slovenec“ mične dopise, od naše zilske doline pa še ni zinil. Po zilski dolini živi še veliko prelepih slovenskih navad, od kterih drugod ni več ne sluha ne duha. Pa od slovenščine pišem drugikrat, * — danes omenjam le neko drugo za učitelje kaj ime¬ nitno napravo. Imam v rokah od previsoke škofije ukaz , v kterem se učitelji Kerške škofije vabijo, naj pristopijo k družbi, ki se napravlja učiteljem, njihovim vdovam in sirotam v pomoč. „D r u ž b a ob¬ nemoglim učiteljem, njihovim vdovam, in sirotam v pomoč 11 , oh blažena misel in zlata beseda! Kdo je tedaj, ko obnemore ali se postara, da ne more službe svoje več opravljati, izdatne podpore bolj potreben, nego ljudski učitelj ? Ktera vdova in ktera sirota je omilovanja in pomoči bolj vredna, nego vdova in sirota učitelja ljudske šole? Njegova plača je tako pičla, da v zdravih in mladih letih komej iz¬ haja in si ni v stanu, kaj prihraniti na žalostne dni ob- nemoglosti in starosti. Njegova počitnina (penzija) je tako borna, da ž njo ni ne živeti ne umreti. Posebno huda in terda bode se zanaprej godila ostarelim in ože¬ njenim učiteljem, ako imajo veliko družino; zakaj sre¬ nje imajo po novi postavi veliko pravic zastran svojih učiteljev in žalibog, da ne bojo [gledale na to, kdo je bolj zaslužen in priden učitelj, temuč, kdo je mlajši in terdnejši in kdo jim pripelje manj družine na glavo. Tisti časi, Bogu bodi potoženo! so še daleč, ko bojo ljudje spoznali, kolika dobrota da je dobra šola, kako visokih obresti donaša ves za šolo potrošeni denar, kako velik dobrotnik in zvest prijatel da je celi soseščini priden in izurjen učitelj. Vse se naše dni druži za raz¬ ne namene in potrebe, napravljajo se družbe mnogotere ba- že. Imamo družbe za izdajanje dobrih knjig, — družbe proti škodi po ognju , toči, kugi, — družbe v pomoč obnemoglim duhovnikom, uradnikom in tergovskim pomočnikom, — družbe v podporo obertnikom, roko¬ delcem in kmetom, — družbe v pomoč učiteljem, nji¬ hovim vdovam in sirotam. Ali bodemo mar sami uči¬ telji na Koroškem zaostali, sami sebe in ljube svoje za¬ pustili in jih pozabili na stare dni ? Ne kličimo na po¬ moč samo ptujih ljudi, ne zanašajmo se na srenje in deželo, — skerbimo sami za se, pomagajmo si sami in Bog nam bode pomagal! Nobeden učitelj ne reci; „Imam dobro službo in lahko se oskerbim za stare dni". Prijatel! Že marsi- ( teri milijonar je obožal in pomoči potreboval. Ali pa: „Kaj bi jaz plačeval tej družbi, saj se ne bom ženil". Tako zdaj misliš, pa koliko krat se človek premisli: ,,Človek obrača, Bog pa oberne“. In ljubi moj brat! ali ne veš, da so vsi učitelji le bratje med sebo in prav je, da premožniši segajo po bratovsko bolj ubožnim od rame, in kako sladka je misel: Storil sem kaj do- rega svojim sobratom in si zakladov shranil pri nebe¬ škem očetu. Zatorej naj ne manjka noben učitelj in no¬ ben podučitelj pri tej družbi, ktera obeta prav veselo prihodnjost. Le poslušajte, koliko se je za to družbo že storilo in kako modra so njena pravila ali sta¬ tute. (Konec prih.) Od Savinje. B. Nedavno nam je prišel v roke „XVII. Schlussprotokoll liber die bei den Pastoral- Conferenzen des Jahres 1864 in der Lavanter Diozese besprochenen Gegenstande und dariiber festgesetzte Be- stimmungen.“ 'V tem zapisniku smo pod oddelkom „ge- stellte Fragen" našli, da je mnogo dekanij slavni ordi- narijat prosilo, naj blagovoli dopustiti, da se lastna ime¬ na in imena krajev v kerstnih bukvah in v šematizmu slovenski pišejo. Prišel pa je sledeči odlok, kterega tu-le od besede do besede bravcem „Slovenčevim“ po¬ damo: „Das Ordinariat ist nicht in der Lage, dieses in Betreff der Matrikenbiicher zu gestatten und es ist sich diessfalls an die hierortige Currende vom 15. De- zember 1847 zu halten; beziiglich des Schematismus aber behalt man sich das Weitere vor. Ausdriicklich aber und um so strenger wird untersagt, die Matriken- biicher irgendvvo in anderer als in deutscher Sprache zu ftihren. Wo diess eigenmachtig versucht wurde, hat es ohne Verzug wieder a ufz uh 6 r en.“ Bog ne daj,^ko bi kdo mislil, da hočemo s tim mirne in poterpežljive Štajerce podpihovati, samo pokazati smo hoteli, kako žalostno se nam štirskim Slovencem godi, odkar nam je nemila osoda tako rano odvzela očeta našega, neumerljivega Slomšeka. — Če vemo, da bode zgodovina sodila delovanje naše, skerbeti bi morali, da na vsako stran pravično ravnamo. Ali se pa s štir- skimi Slovenci glede njihovih narodskih pravic od strani njih „katoliškega škofa (glej 14. list 1. „Novic“ : dopis iz Maribora) pravično ravna, vidi se zraven mnozih dru- zih reči tudi iz gornjega odloka. „Ministri, deželni po¬ glavarji, in škofje — vsi ljudje pridejo in spet odidejo 1 ', si rekel ti, dragi naš „Slovenec“ v 15. svojem listu, „narodipain njih pravice ostanejo veko¬ maj!" Vsaka sila do vremena! la Ljubljane. K. (Dalje.) Kako je s sloven¬ ščino v pisalnicah? — Prav slabo. Zavernitipa nas zna‘kdo, da to ni res; da je ministerstvo ukazalo vloge v slovenskem jeziku sprejemati, tako jih tudi reševati, s Slovenci posebno v kazenskih rečeh tudi slovenske zapisnike pisati itd. Temu odvernemo, daje vse res, pristaviti pa moramo, da se pa tako ne godi. Slove¬ nec« se je posebno v tej zadevi možato obnašal in krivice naravnost pripovedoval. Kar zadeva slovenske vloge, moramo priznati, da se one pri nekterih sodni¬ jah tudi resnično v slovenskem jeziku rešujejo, ali to je pa tudi že vse, kar se zgodi, več nikar ne zahte¬ vaj ; če se ti bo pri drugih uradih tako godilo, si pa posebno srečen. Naravno se nam zdi, da bi se mnogo- brojni uradi ene in iste deržave morali enega in istega pravila deržati. Naj viši vladar, ko je zagotavljal ena¬ kopravnost vsem narodom, ni pri nobenem uradu raz¬ ločka delal; on sam nam je že djansko pokazal, da tudi Slovenca spoštuje in si prizadeva, vsaj nagovoriti ga v njegovem maternem jeziku ; mislimo tedaj, da bi tudi — 119 — politični in drugi uradi nikdar napačno ne ravnali, abo bi njih uradniki, posebno sinovi slovenskega naroda, na slovenske vloge tudi slovenske odgovore dajali. Ne rečemo, da se to nikjer ne godi; le kar smo mi sku¬ sili, zgodilo se nam je nasprotno; zraven se je pa še posebno na slovensko vlogo kmetu tako odgovorilo, da bi moral le pravnik biti, ako bi jo bil razumel, čerav¬ no bi se bilo to prav po domače odgovoriti zamoglo. Ko so slovenski županje zahtevali, naj bi se jim slo¬ venski dopisovalo, govorilo se je celo od večega pla¬ čila za uradnike, kakor da bi slovenski kmet ne pla¬ čeval davkov, kakor nemški, madjarski ali italijanski. (Glej v „Napreju“, kako nekteri možje enakopravnost razumejo.) — (Dalje prih.) Dežele trojedine kraljevine. IKervaška. Govori se, da bode ban Sokčevič od¬ stopil in da na njegovo mesto pride general Filipovič, ki je že iz več zborov znan , da se po vladinih mislih verlo dobro obnaša. — Zbornica za poslance je že pri¬ pravljena, tedaj ne manjka nič druzega kot dobrih po¬ slancev! — Iz Varaždina. 13. (Dalje.) (Županijske skupščine.) Te so prava hramba prestarih ustavnih pravic. Nobeden imenitniji predmet, ki se tiče župa¬ nije, ne sme se nikjer drugod rešiti, nego v županij- skej skupščini. Ako se je kaj silnega zunaj skupščine rešilo, mora se skupščini naznaniti. Skupščine sklicuje veliki župan, ali, ako je on za- deržan, podžupan redovito štirikrat na leto. Ako se nabere važnih predmetov, s kterimi se ne more čakati do redovite skupščine, skliče se ta tudi pred redom, ali vsaj tako imenovana mala skupščina, na katero se povabijo bližnji udje. Kar se pa sklene na mali skupščini, to mora poterditi velika skupščina. Skup¬ ščinske seje so vselej javne t. j. vsak jih sme obi¬ skovati m poslušati, o čem in kako se posvetuje. Udje skupščine. Pravico mesta in glasa v skupščini je osebno ali zastopno. Osebno morejo priti v skupščino: 1. Vsak polnoleten mož, ki ima v tistej županiji veče posestvo (realitaet). 2. Vladika, opati, korarji, pravoslavni arhimandriti, župniki (faj- moštri) vsake vere in rabini. 3) Tako imenovani odlič¬ niki ali imenitniši prebivavci kacega mesta (honoratio- res). Sem-le se štejejo: kraljevski uradniki, odvetni¬ ki, doktorji pravoznanstva in zdravništva, učitelji, di¬ plomirani zemljomerei in pomorski kapitani. 4. Tovar- niki (fabrikanti), veči tergovci ali kupci in lastniki bro- dov. Ali toto pravico ima vsak le v tistej županiji, kjer prebiva. Zastopnike in sicer po dva pošiljajo v županijsko skupščino: Slobodna in kraljevska mesta, ki so pa čisto neodvisna od županij, in pa vsaka politiška selska ob¬ čina (srenja). Že gori sem rekel, da se vse važnejše županijske zadeve le v njihovih skupščinah rešavajo. Niti župa- nijski častniki, niti isti veliki župan ne smejo v župa- nijskih zadevah ničesar storiti, za kar jih ne pooblasti skupščina, kterej morajo odgovarjati in račune dajati za vsa svoja službena opravila. Oni so le zverševavci volje županijskih skupščin, te pa njihov gospodar. Naj¬ prej se v skupščini čitajo viši ukazi ali dopisi, pridši od namestniškega svetovavstva ali kraljevske dvorske oblasti. Skupščina skleplje, kako naj uradniki te više ukaze zveršujejo. Ako se skupščini zdi, da je kaka naredba protizakonita ali neustavna, naloži županijske- mu bilježniku, naj napiše predstavko na tisto oblast, od ktere je prišla takova naredba, ali pa pritožbo na samega kralja. V takej predstavki se vse natanko raz¬ loži, zakaj da ne more županija zveršiti one naredbe. Dokler ne pride odgovor na kako predstavko, dene se naredba na stran (ad acta). (Konec pride.) Dežele češke. Praga. Imenitni možje govore le o imenitnih re¬ čeh. Slavni naš Palacky je 21. decembra 1849 po¬ dal v „Narodnih novinah“ imenitni svoj sestavek „o cen¬ tralizaciji in narodni ravnopravnosti v Avstriji. 11 Sno¬ vala se je tedaj nemška centralizacija, ki joje minister Bach v Avstriji vpeljal, ž njo pa tudi skorej celo Av¬ strijo pokončal. Proti tej centralisaciji se je bil ogla¬ sil g. dr. Palackj. Pa njegov glas se ni bil poslušal in kome j je minulo deset let in mogočna Avstrija je bila v veliki nevarnosti. Snuje se ravno zdaj med Nemci in Madjari neka skrivna zveza, ktera bi Avstrijo rada razsekala na dva kosa, v enem bi gospodovali Nemci, v unem pa Mad¬ jari, snuje se tisti nam Slavjanom posebno nevarni dua¬ lizem, o kterem je tudi „Slovenec‘ marsikaj že po¬ vedal. Oče slavjanske politike, po celem svetu sloveči g. dr. Palacky, je spet povzdignil svoj glas in podaja v „Narodu“ pod imenom „o ideji Avstrije 14 celo rajdo preimenitnih sestavkov. Jasno in temeljito dokazuje, kako je avstrijanska cesarevina postala iz raznih naro¬ dov, kaj je njen imenitni in slavni poklic in kako more obstati srečna in mogočna. O svojem času bo tudi „Slovenec“ najimenitnejše misli teh sestavkov podal bravcem svojim, danes pa kratko le to reče, da ti se¬ stavki jasno dokazujejo, da za Avstrijo slava in sreča ne cveti niti v centralizaciji, niti v dualizmu, temveč samo v federaciji, ktera daje vsakemu narodu, kar mu gre. Avstrija! ne presliši spet glasu in besed svojega najboljšega sina in najzvestejšega prijatla! Dežele galicijske. jLevov. 18. t. m. je bil po vsej deželi obsedni stan vzdignjen. To je zares kaj veselega za vse, ker je tolikanj — hribov in dolin — poravnati treba. Naj¬ bolje bi pa zdaj gotovo bilo, če bi se kako tako de¬ želni zbor sklicati mogel; ali to ni mogoče, ker je der- žavni zbor še skupej. Ta pa gotovo še ne bo tako hi¬ tro svojih obravnav končal. In vendar je treba hitre pomoči, ki je pa derž, zbor dati ne more. — Cesar je spet veliko tisoč goldinarjev med galicijske reveže raz¬ deliti ukazal. Tedaj mora pomanjkanje pač silno biti! Rusinci se čedalje bolj za slavjansko politiko vnemajo. Prav tako! —- Oni dan je umeri tukaj nadelpolni in učeni slavj. jezikoslovec, g. Miha. Osadca, kije pred 2 le¬ toma rusinsko slovnico na svitlo dal. Dežela ogerska. BMda-Pešt. Upanje prihaja vedno veče, da se bode skorej kaj v vladi spremenilo. Za gotovo se pri¬ poveduje, da bodo kmalo vojaške sodnije nehale, in da prevzemč vsa sodnijska opravila civilne (deželske) sod¬ nije. Žeje tudi dozdajni viši vojaški deželni poveljnik, grof Coronini, iz službe izpuščen v pokoj stopil, in mu nasleduje banaški poveljnik, knez Lihtenstein, kar 'Ogrom vedno bolje upanje daje. Tudi politikarji prihajajo bolj na dan in se od vseh krajev oglašajo, kar S ra vij o da je dobro znamnje. Se celo Deak, ki ga igri čez vse čislajo, je na veliko noč spregovoril in v nekem ogerskem listu svoje namere razodel. Kedar pa on govori, mora nekaj prav posebnega biti! Kaže a namreč s tim, da je zdaj pripravni čas, deželske za- eve poravnati, mir in spravo z dunajsko vlado nare¬ diti. Kakor se sliši, pripravljajo se že tudi tamkaj pota poravnati in na „ogersko vprašanje* odgovarjati, vsaj nemški liberalci prijazno migajo. Nič bolj bi ne bilo želeti, kakor to, da bi bilo teh homatij enkrat že ko¬ nec. Ali Deak še z vso močjo zagovarja to, da Ogri niso po vstaji ustavnih pravic zgubili in da jih tedaj zdaj ne morejo meni tebi nič z februarskim patentom zamenjati. Avstrijska deržava se mora ohraniti, in pri¬ pravljeni so Ogri, toliko v svoji ustavi spremeniti, ko¬ likor je to celoti koristno in potrebno, da se ustava ovsod ohrani in razvijati zamore, in vsaka sprememba, i se zgodi, je edino le mogoča po ustavni poti! — To so gotovo važne besede, ki jih bode brez dvombe vsak svobodoljuben deržavljan poterdil, ne vemo pa, kaj bode g. Šmerling k temu rekel. Ali Deak bi bil tudi še mo¬ ral par besedi pristaviti, kaj zastran ogerskih Slavja- nov misli. Velik del njegovih prijatlov je še z dušo in telesom vdanih dualizmu, t. j. da Avstrija mora na dva kosa, v enem naj bi moževal Nemec, v dru¬ gem pa Madjar, in gorje potem Slavjanom tam pa tam ! Zatorej nam je treba dualizem na vso moč pobijati, zlasti ker že tudi nemški liberalci zelč zelo ž njim simpatizirajo! Razne novice. Nek štatistikar je preračunil, daje na celi zemlji okoli 1000 milijonov ljudi. Ti govorijo 3064 različnih jezikov in imajo 1100 različnih ver Poprek terpi življenje vsakega človeka 32 let in pol. Med otroci umerje četerti del že pred sedmim letom, in polovica pred sedemnajstim letom. Od teh 1000 milijonov ljudi umerje vsako le¬ to 33 milijonov, tedaj jih spada na vsaki dan 91 tisoč, 3730 na vsako uro, 60 na vsako minuto, in eden na vsako sekundo. Kodi pa se jih vsako leto čez 41 mi¬ lijonov. Ker spada na 120 ljudi ena ženitev, je torej vsako leto čez 83 milijonov ženitev na celem svetu. — Puntarski general Li (Lee) je v tridnevni bitvi pri Ričmondu 40.000 mož zgubil: 15 tisoč je bilo mertvih in ranjenih, 25 tisoč pa vjetih. Ostalo mu je še kakih 20 tisoč vojakov. Ker je bil pa potem spet kmalo boj, zgubil je spet 10 tisoč vojakov, vse topništvo in kakor se piše, tudi pet generalov. — Naši mehikanski pro¬ stovoljci pod poveljnikom baronom Kodelitom so bili spet v ognju. Zgubili so 22 mertvih, 16 pa ra¬ njenih. Tudi 40 konj je bilo ubitih. Po hudem boju so se pa morali čez široko zapuščeno polje verniti, kjer so strašno žejo terpeli. Solnce je tako pripekalo, da je 7 vojakov nagloma umerlo. Francozi so v ravno tem boju svojega poveljnika, majorja M a er šal a, zgubili. Pravijo, da ni bilo še tako hude vojske, kar je Mehiko cesarstvo. — V severni Ameriki je bilo 40.000 tacih posestnikov, ki so sužnje imeli, 4 milijone je bi¬ lo pa sužnjih in 8 milijonov belih revežev, ki niso bili nič boljši od sužnjih. — Dohodki od tobaka znašajo zdaj na Francoskem vsako let 180 milijonov frankov. Na Francoskem pa se nahaja tudi zdaj več kot 44.000 norcev. Nek učen mož terdi, da je temu tobak kriv, ker tobak, zlasti iz pip, slabi možgane in herbtni mo¬ zeg, kar stori, da človek znori. Pozor tedaj ! — Dunaj šteje dan danes 552.021 duš. —• Gen. Li je kapituliral. — Ruski carevič je umeri. Drobtine. Ciospoilarstvene. (Kako početi, da zernje hitro kali?) V bolj merzlih krajih, zlasti pa, kedar 120 — je spomlad bolj pozna, kakor letos, si kmetovavec ne ve s čim pomagati, da bi mu vsake baže jarica še o pravem času dozorela, in da bi nobene škode ne imel. Povemo tedaj, kako Holandci, prav umni kmetje, seme za sejanje pripravljajo, da potem hitreje kali in raste. Napravijo namreč lug, kteremu se pridene 1 / 3 vagana dobrega pepela in 1 libra (funt) gnojne soli na 25 bo¬ kalov vode S tem lugom, dokler je še topel, polijejo vse seme, ktero se potem dobro premeša, na kupce razloži, in dobro zadelano (pokrito) 12 ur ležati pusti. Ko ta čas mine, zmoči se spet seme in ravna ž njim, ka¬ kor poprej. To se ponavlja tako dolgo, dokler da po¬ stane zernje za tretjinko debelejše, kar se zgodi z ječ¬ menom in režjo v 50, s pšenico in ovsom v 100 urah. Kdor pa noče premokrega semena sejati, zmeša naj ga s pepelom, in če tega ravno nima, pa s suho perstjo. — Tako ravnajo Holandci s semenom, predno ga se¬ jejo. Je pa to tudi na več plati dobro in koristno, in kdor je enkrat poskusil, ne bo več z lepa opustil, zlasti ker se žito tako tudi snetja obvaruje. — Kar se pa lami tiče, pridelujejo ga Belgijanci najlepšega in najve- čega. Kako pa ravnajo? Takole: Seme devajo v na¬ lašč pripravljeno kositarsko pušico, ki jo tako dolgo lahno nad ognjem sučejo, dokler da se olje iz njega cedi; potem pa ga berž s pepelom zmešajo. Nekteri ga že prej s pepelom zmešajo, predno ga v pušico de¬ nejo, kar je ravno tako dobro. Vsak kmetovavec pa zamore to v veliki železni ponvi storiti. —• Tako se po Belgijskem seme — stara. Duhovske zadeve. Lj ub lj an s k a š k ofij a : G Matija Kulavec gre iz št. Vida pri Zatični za duh. pomočnika na Rako. Kerška škofija: Za korarja pri stolnem ka- piteljnu v Celovcu je imenovan g. Andrej Raspotnik, častni korar, duh. svetovavec in fajmošter na Reberci. Dragi moji prijatli in rojaki *) „Slovenec“ Vam je oznanil, da sem iz Ljubljan¬ ske prestopil v Kerško škofijo, ter da grem za mestne¬ ga kaplana v Pliberk (Bleiburg). Ker se pa pred svo¬ jim odhodom s Kranjskega niti osebno, niti pismeno od Vas ne utegnem poslovljati, sprejmite s temi versti- cami vsi moj serčni prijateljski pozdrav in hranite me v blagem svojem spominu. Podajam Vam svojo desni¬ co z obljubo, da se bom večkrat, kakor sein se do¬ slej, ne le v „Slov. Prijatlu 14 , ampak tudi v „Slovencu u in drugod kaj glasil , priporočevaje še Vam, da nas v tem delovanju na blagor cerkvi , cesarju in domovini, slogi in slovanski vzajemnosti, z zedinjenimi močmi du¬ ševno in materijalno podpirate, naj — Bode slava še slovela, Ki Slavjanom da ime! Z Bogom! Matija Torkar. *) Sl. rredn. »Novic 11 naj te verstice Sev svoj list vzeti blago¬ voli. P i s. Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E. Božič. — Natisnil Ford. žl. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom A. Kofler-ja.