Kovaštvo.
Kovač je prost rokodelec, kateri s kladivom na terdern nakovalu dela — kuje; posebno iinenujemo kovača tistega, kateri vozovom dela okove in konje podkava. A vsem ostalim rokodelcein, kateri imajo se železom posel, pridevamo
Volfe.          (Cauis Iujms.)
— 129 —
 ttaka imena, kakoršna njih delo najbolj označajo. Tako zovemo žrebljžrja 6nega, ki žrebljedela; kotlarja, ki kotle kuje; orožarja, ki orožje, nožarja, ki nože, ključaničarja, ki ključanice nareja i. t. d. Samokovnik (fužinski kovač) zveršuje največje in najtežje stvari: nakovala, kotve (mačke) ladijam ali korabljem itd. Namesto navadnega mu služi velikansko kladivo, katero voda goni, da zatorej samo kuje brez njegovih rok, zaradi česar tako napravo Slovan samokdv imenuje. Kovači, žrebljarji, ključaničarji in orožarji železo kuj6 zraanj-šimi ročnimi kladivi. Orožarjev je kar dlje tem menj, ker zdaj orožje največ delajo tovarnice.
Kovač si železo kupuje od železninarja. Železno plesmo (šino), kateropotem razkuje na raznovrstne stvari, pervič preseka z razsekačem na več manjših kosov. Ako n. pr. hoče kola okovati, odseka od železuega plesma toliko železa, kolikor mu ga je treba v okove na kolesih. Potem železo v ognji razbeli z mehom, ter postavi na svoje nakovalo, kjer je često po več kovaškib. pomagačev po taktu kuje s kladivi, po 11 do po 16 kilogramov težkimi. Železo se tanjša in tanjša, da se naptfsled prestori v šibak obroč. Ko je kolesno opasflo gotovo, tedaj se s prebijačem na več krajih žrebljem prebijd skv6žnjice (luknjice), da se železni obroč h kolesu prikuje.
Kovač dela v kovačnici, kjerimaobiloorodja, anajvečklešč, s katerimi železo v ognji derži, da se ue opeče. Tudi rabi mnogo kladiv razne velikosti, da ž njimi tolče.
Kotlarje štejemo tudi h kovačem. Oni od rumene medi in bakra delajo raznoverstno posodje: kotle in kotliBe, sklede, skdvrade (ponve), verče, razno-verstne cevi i. t. d. Kotlarji tudi hiže in zvonike pokrivajo z bakrom.
Kotlarji v tovdmicali kupujejo med in baker, njim uže nalašč pripravljen, rekše tenko razblinjen, ter ga potlej v posebne stvari še po svojein načinu pri-pravljajo. Treba da vsako posodo še poprej od znotraj pocfnijo, prednojoprodadš, ker drugače bi vse take posode ne bile samo kvarne (škodljive) zdravju, nego tudi jako opasne življenju.
Kleparji ob kositru in rumenej pločevini narejajo raznd katero hižno ter kuhinjsko posodje, cevi i. t. d. Oni navadno delajo, kakor kotlarji, ter jim rabi malo ne isto orodje. Tudi ti liiže in zvonike pokrivajo se železno pločeviuo.
Nožarji gotove nože ob železu. V starih časih so ljudje rezali z noži od kamena, ali da bolje rečemo: namesto nožev so rabili ostro kamenje in skoljke. Stari Gali, Rimljani in Gerci so uže poznali nože, a nijso z njimi rezali primizi, kerjetedajbilanavada, uže razrezane ia razdrobljenejedi namizo nositi. Pri obedu nij zatorej bilo druzega treba, nego jedi s persti devati v usta. V 13., 14. in 15. veku so jeli rabiti nože tudi pri jedi ter uže taktfj v tistem času nahajarao več verst nožev v Angličanskej, Prancoskej in Nemskej zemlji, tudi uže pri nas. Vilice so izumeli v 15. veku in pervi so je Lahi rabili. Nožarji delajo nože na dvobno, a na debelo se gotovŽ v posebnih tovdrnicab, izmej katerih je najimenitnejša agličanska v Scheffieldu. Perva britev je bila narejena 1638. leta, pervi peresni nožič 1650. 1., a pervi mizni nož in vilice 1798. 1.
Ključdničarji ne gotove ob železu samo ključanic inključev, nego tndi razne druge stvari: mline za kavo, ok<5ve, verige, rešetka i. t. d. Homer pripo-veduje, da so uže v starih časih poznali ključanice in zapore. Lakedemonci so izumžli ključe, katere so pozneje Kimljani in Gerci doveršili.   Perve uineteljne
— 130 —
ključanice je izmislil Ivan Ehemann v Norimbergu 1540. leta; potem so Fran-cozi in Angličžni izumčli raznoverstne ž&bnice (obešalne ključa~nice_) in jako umeteljne spr«5žnice. Ključžničarji novejše dobe so v tej stvdri uže zeld zel<5 na-predovali. Komu nijso znane umeteljne ključ&nice železnih blagajnic? — Mi Slovenci imanio verlih nožarjev, katerih zdelki so bili na razstavab. javno pri-znani. V Ljubljani sluje Nikolaj Hofmann.
Tudi ključaničarji z ognjem zdelujejo železo. Treba jim je meha, razno-vrstnih klešč, klddiv, pil, prebija~čev, dlet, presekačev i. t. d. Kovine zdelovati so ljudje znali uže v starodavnih časih. Mnogo je še drugih rokodelcev, ki zde-lujejo kovine. Taki rokodelci so: srebr&rji, zlatžrji, zvon&rji, orož&rji, kositrarji ali cinarji.
Zvon&rji lij<5 zvonove od zvonovine, katera ima v sebi 3 do 5 delov bakra in jeden del kositra (čistca). Uže v pervih časih so irneli po jutrovih de-želan majhene zvonce. Egipčani so je rabili v nekako godbo ob slovesnostih in plesih; Hebrejci so s takimi zvončki lepšali svojoobleko, a Rimljani so z njimi dajali znamenje, kadar so hoteli kak zbor sklicati. Namesto denašnjih. velikih zvonov so jim rabili bakreni kotli, po katerih so s kladivcem ali s čim drugim tolkli. Perve cerkvene zvonove je v začetku petega veka uvMel škof Pavlin v mestu Noli blizu Vezuva na Laškej zemlji. Do 12. veka so žvonove rabili vedno samo v zvonjenje; a ko so v tem veku izumeli ure na zvonikih, upotreb-ljevali so zvonove tiidi takira uram.
Najimenitnejši zvonovi so v teh mestih: zvon sv. Štefaaa v Dunajskem mestu, z jarmom vred 28.787 kilogramov teždk; največji zvon je v Pekinguna Kitajskem, 67.207 kilogramov težak; anaRuskem je največjiv Moskvi, do 1000 centov ali 56.006 kilogramov tež&k, iineuovaa ,,boljšoj" fveliki); treba je 24 ljudij, da mog6 z Hjira zvoniti.
Kositrarji so iineli v prejšnjib. časih mnogo več dela, nego-li zdaj. Nij je bilo hiže, v katerej bi se ne bila našla kositr<5na posoda. Gerkoin iu JRirnlja-nom je bilo mizno ter tudi vse pitno posodje od kositra. A kadar so izuineli por-celan, od tedaj je kositrenih posod tako menj in inenj, da je zdaj uže malo kje vidimo.
Orož&rji gotove raznoverstno orodje drugim rokodelcem, n. pr. dleta, klešče, i. t. d., a delajo tudi kolomere (cirklje), ki je kupujejo risarji, da jim rabijo v risanji.
Oroždrji se v uekterib. zdelkib. približdvajo ključdničarjem, a v drugih zopet strojetvorcem.                        „____