26. štev. V Ljubljani, v . marca 181. Letnik IX. Inseratl ee sprejemajo in velja risi opna vrsta: i le.',, če se tiska Ikrat. 15 •> . " » " " " » " ii i> n J l| ?ri večkratnem tiskanji »e een» primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. M iroonino prejema opravniStvo (»dfv'nistracija) in okarodiciis »in Dunajski cesti It. 16 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji. Pilitiim lisi za slovenski uni Po pošti prejemati velja : '!.u ceio ieto . . 10 gi. — kr. ta poilet» i ., — ta i-etrt iet» . ■> ,, 50 „ V administraciji velja: ;'.a eeio ieto . , < 40 kr. ?.a poi ieti, . 4 ., 'jo „ za četrt k:« '.' 10 „ V t.inUjani ¡¡a aom t>i.5i 1 i,-i'j.^ voiiu i'o kr. več na len,. Vredništvo je Rečne ulice št. 5. izhaja po trikrat na teden In '• i,"'».,, sicer v torek, četrtek iu sooot.ov," ■¿'¡¿S*' Se nekoliko o narodnih šolah. v. Pri učnem načrtu v srednjih šolah pa ui gledati samo na učni jezik, ampak tudi na učno tvarino in njeno razvrstitev. Jako nev-kretno in zgodovinskemu razvitku neprikladno je to, ako ee hoče v Avstriji povsod po enem in istem načrtu podučevati, akoravno je Avstrija toliko različna po svojih narodih, kakor po zgodovini svojih dežel. Dozdaj so srednje šole v Avstriji uredjene po nemškem kopitu in po nemških nazorih, in upeljane so le take šolske knjige, ki so v tem duhu pisane. Tako smo v zcmljepisji morali znati vsako mestece na Nemškem in vsako državico natančno, koliko ima prebivalcev, in takih državic je bilo za časa nemškega „bunda" celih 36. Nasprotno pa o slovanskih krajih nismo nič vedeli, od velikih ruskih mest smo poznali po imenu komaj kake štiri, recimo Petrograd, Moskva, Varšava, Odesa, za važna in velika ruska mesta, kakor so Kišenev, Kijev, Kazati itd. pa je že malok&teri vedel, med tem ko smo morali poznati vsak ,,Krlihw nkel" na Nemškem, da je človeku kar po ušesih šumelo: Schwarzburg, Rudolstadt, Reiss-Greiz, Reiss-Schleiz, Meiningen, Hildburghausen, Böchingen, Sigma ringen, Detmold itd. Ravno tako smo morali v zgodovini znati za vsacega nemškega vojvodo, zgodovina nemških vladarčkov, knezov, grcfjv, vojvod, volilnih knezov, potem dogodki na Nemškem kakor reformacija, tridesetletna vojska itd. raz- pravljala se je na dolgo in široko; — nasprotno pa je bila cela zgodovina slovanskih narodov na treh ali štirih straneh opravljena, tako da nismo nič zvedeli iz zgodovine Čehov, Poljakov, Rusov, Srbov, Hrvatov, Slovencev. Kedar je prišla na vrsto zgodovina literature, morali smo zopet poznati vse nemške količkaj znane pesnike, celo take, ki zunaj Nemčije r.emajo nobene vel ave, ker so premalenkostni, morali smo poznati celo vrsto takih dvomljivih klasikov (?), kakor so: Platen, Kleist, Gotsched, Haller, Chamisso, Wieland, in tako dalje brez konca in kraja, nasprotno pa o zvezdah prve vrste v slovanski literaturi, kakor Mickievič, Karadžič, Preradovič, Puškin, Lermontov, Kolar, Homjakov itd. nismo čisto nič zvedeli. To je bila pač umetna metoda, da bi se v Avstrijskih Slovanih vsako narodno čutje zadušilo, in da bi se slovanska mladina navdušila za lepoto nemških dežel in mest, za nemško zgodovino in nemške slavne može, za nemške pesnike in učenjake. To se je deloma tudi doseglo in Nemci so si s takim enostranskim podukom pridobili brez števila renegatov iz avstrijskih Slovanov. Pa vendar je kjubu takemu poduku začela dramiti se slovanska zavednost, ter skušala osvoboditi se iz duševne sužnosti in odvisnosti od nemškega duha. Ako hočemo doseči pa polno duševno neodvisnost in samostojnost, moramo učni načrt za naše srednje šole tako prenarediti, da bodo postale narodne tudi po duhu, ne samo po besedi ali učnem jeziku. Ako se bodo rabile za poduk samo prestave sedanjih nemšk h knj g, ki preslavljajo nemško deželo in nemške viteze in nemške pesnike — o slovanskih velikih možeh, pisateljih in deželah pa kar molči, — potem bodo ostale te šole po duhu še vedno nemške, samo učni jezik bo spremenjen. Kakor malo je „Politik" nemšk časnik , akoravno je v nemškem jeziku pisana, tako malo bodo naše srednje šole narodne, akoravno bo učni jezik slovenski, dokler bodo učne knjige, po nemških prestavljene, le nemško slavo prepevale. Čehi, ki imajo sijajno zgodovino, se ne morejo zadovoljiti s tako zgodovinsko učno knjigo, ki o češki zgodovini le nekaj malega pove, nemško pa na široko razpravlja, Poljaki bodo rajši kaj zvedeli iz svoje zgodovine, Srbi rajši kaj od cara Dušana, Hrvatje rajši od kralja Zvonimira, — nego pa puato in za nas nezanimivo zgodovino kakega bavarskega ali saksonskega vojvode na Nemškem. Tudi v literaturni zgodovini ne sme biti poduk tako enostransko nemšk. Iz vsega rečenega sledi, da učni načrt in učne knjige ne morejo biti za celo Avstrijo ene in iste. Centralizacija tukaj ne gre, in je tudi nečemo. Vsak narod naj dobi svoje lastno šolsko nadzorništvo, ki ima učni načrt in učne knjige določiti. Gimnazijalci v Solno-gradu ali v Lincu, ali v Iuomostu, ali na Du-naji naj zuajo vsako nemško vas iz glave, če jih to veseli, naj se nauči imen vsih grofov in knezov, kar jih je kedaj na Nemškem živelo, kteri dan so se rodili in kdaj so umrli, naj znajo na pamet životopis vsacega nemškega šolmaštra, ki je kedaj kako pesmico zložil, — Slike iz domačega življenja. Moj prijatelj. (Dalje.) Par let pozneje je bilo. Mi smo bili takrat tiči, mladi skakalci, povsod nas je bilo dosti ali bolje rečeno preveč. Preveč pa nas je bilo posebno zato, ker smo bili Slovenci, pravi „gadje", kakor so nem rekli; za narodnost bi se bil vsak stepel kar s tremi. (Zdaj jih je pač več teh že nemškutarjev, drugi pa so le bolj mlačni, za narodnost pa bi se nobeden več ne tepel, mislim.) Ob nedeljah in praznikih smo se spreletavali in na zdravje domovine pili in popevali ne le po okolici, marveč če se je kaj več praznikov Bkup držalo, potegnili smo jo tudi v daljne kraje, kjer smo se pa ravnali vselej le bolj po politični veri tamošnjih prebivalcev, da ni bilo kacega ravsa. Tako smo jo bili potegnili binkoštna praznika v Celje, češ: ,,v Postojno gre ta praznik vsaka šleva, mi pa, ki smo tiči in kavlji, gremo v Celje povohat, če tam po nemškuta-riji res tako smrdi, kakor pravijo." No, res je smrdelo v Celji po nemšku-tariji menda ravno tako, kakor zdaj, zato smo jo po kratkem mudenji vsekali raje v Žavec, kjer smo med narodnjaki brez skrbi na zdravje domovine pili in popevali kakor doma. Drugi dan nas je bilo po drugih krajih okolice dosti iu še celo preveč, ker smo marsikje naleteli na kako nemškutarsko grčo. Vendar — lepo, prijetno in kratkočasno je bilo, čeravno ne precenö, in prav s silo smo še prišli v pon-deljek zvečer v Celje in na kolodvor; sreča, da je vlak imel nekoliko zamude, drugače bi se bil peljal brez nas in to bi bilo marsikte-remu sitno. Na kolodvoru je čakalo več ljudi, bila je nakaka gnječa. Eden izmed nas je zato kupil vozne listke za vse skup in ko nam jih ravno deli, se čuje s kooca boij tiho, pa sčasoma zmiraj glasneje in burneje od kase ta le pogovor: ,,Voiui list do Zidanega mosta I" „Bos? kenneus niks tajč?" „Kaj vam mar? Dajte mi list do Zidanega mosta ,,Bos heisstdos: citan must ? Sogens tajč, sonst fohrens net, basta, i loss mi net sekir'n von so 'nem bindisehen Esel." „Kaj? Bindischer E-iel ? Wer ist das, Sie deutscher Ochs, Sie !'' „Alo, fantje, to je pa nekaj za nas," vikne eden izmed naše družbe, ,,to je tudi kak si venski kavelj, le brž mu idimo na pomoči' Vsi deremo in rinemo h kasi ter si delamo gaz s komolci. Tam je že velik hrup, že se vzdigajo pesti in slabo bi bilo godilo se onemu pogumnemu človeku, če bi ne bili mi, po vinu že tako bolj veseli in nasajeni, priskočili in vse odrinili ; nas je bilo namreč ravno dvanajst in pri taki volji se nismo bali jih štirdeset. Morda bi bilo res treba poskušati kolikor toliko pesti, ker se je oglasilo še več nemškutarjev, železnični blagajnik (kasir) pa je za svojim oknom kričal kakor da bi ga bili napadli tolovaji, — kar se prikažeta dva mestna stražnika pa nekaj železniških služabnikov. Zdaj nastane ropot in besedovanje še hujše, eni kriči, da morajo nas kar prijeti in vkleniti, mi pa, da se ne pustimo; najhuje kriči, se ve da, naš varovanec, ki upije, da je bi razžaljen po železničnem blagajniku, ker je vozni list zahteval slovenski. Še le ko pride uačelnik postaje, se hrup toliko vleže, da je mogoče govoriti, in tako se polagoma razjasni vsa reč in konec je ta, da naš novi prijatelj dobi vozni list; vodja pomiri in okara blagajnika, mi pomirimo prijatelja in ker ravno vlak prižvižga, planemo vsi v en voz. Tu si obriše naš tovariš potno čelo, sb parkrat prav iz srca zaroti proti nemškutarskemu uradniku, potem pa sede spehan na klop. naj jim bode, če jih veseli, — pa nas ni treba 8 tem mučiti, mi Be hočemo podučiti o naših krajih, o naši zgodovini in naši literaturi; zato hočemo v resnici narodnih šolskih knjig, ne pa kake prestave iz nemškega, mi hočemo v resnici narodne šole! Nadalje je za vsacega izobraženega Slovana potrebno, da zna po dva ali tri slovanska narečja, namreč svojega in pa še enega ali dva druga; tako naj bi znal Čeh poljski iu ruski, Poljak češki in ruski, Slovenec srbski in ruski, Srbo-Hrvat bolgarski in ruski, Slovak poljski in srbski. Sedanji učni načrt za srednje šole pa za slovanske jezike nema prostora, on pusti tudi v narodnih srednjih šolah na češkem le edini češki jezik veljati, na Poljskem pa poljskega, slovanski vzajemnosti pa ne da nobene koncesije. Temu se mora v okom priti in učni načrt za slovanske srednje šole primerno spremeniti tako, da se bo vsak izobražen Slovan znal izraziti v svojem, v ruskem in še enem drugem slovanskem narečji. To je neobhodno potrebno, da Be enkrat ta nepriličnost odstrani, da morajo Slovani nemščino rabiti kot vseslovanski jezik; nadalje pa tudi iz tega uzroka, da bodo Slovani v duševni zvezi ostali, ter da bodo za-mogli čitati med sabo svoje knjige, da Slovani ne bodo tujci Slovanom, da ruska knjiga ne bo tuja Čehu, da srbBka knjiga ne bo neum-Ijiva Slovencu. Le tako uredjene slovanske srednje šole bodo zamogle svoj namen doseči in našim željam vstreči. Češka Praga bodi v narodnem življenji vzor beli Ljubljani. V Pragi se je priznaio pri čitanji ljudskem od 156.219 prebivalcev 123.477 k občevalnemu jeziku češkemu in 30.519 k občevalnemu je ziku nemškemu. Toraj je v Pragi 4/5 bival-cev s češkim občevalnim jezikom in ne cela petina prebivalcev z nemškim občevalnim je zikom. Treba pa nam pri tem pomniti, da ne naznanja jezik občevalni narodnosti ter da je v Pragi bilo veliko Čehov štetih k Nemcem. Z ugodnejim vspehom lahko bi Be ponašali, ko bi se bila popisovala uarodnost. K navedenim številkam všteti so tudi Židi; teh je v Pragi 16.172. K Čehom priglasilo Be jih je 3218, k Nemcem pa 12.954. Če odštejemo te številke od zgornjih, je Čehov v Pragi 120.259 proti 17.565 Nemcem; tako da se število Čehov proti Nemcem objavlja v razmeri 7. 1. Dokazujejo nam te številke, da je kraljeva Praga popolno povrnjena narodu, da spadajo tevtouske želje na uemško Prago v kraljestvo uničenih sanj. Bila je doba, ko ni imelo glavno mesto zemlje češke take podobe, ko so še z neko pravico govorili o nemški Pragi. Nasledek štetja ljudskega z rubriko jezika občevalnega pred 50 leti pokazal bi bil še grozne priče o delovauji ponemčevalnem, ktero je bilo provedeno v dobah ^globokega ponižanja naroda češkega. Praga imela je tako podobo, kakor dandanes Dunaj, ker le nizka ,,plebs" bila je češka, a kedor je hotel kaj veljati v javnem življenji, moral je spremeniti Be v Nemca. Zbor mestni, vse šole, vse javno življenje bilo je nemško, češčina bila je zaničevana. A glej, ta ponižana, zaničevana češka „plebs praška" izrasla je danes vže v meščanstvo praško, javno življenje v Pragi je češko in od Nemcev, nekdaj tako mogočnih, je da-neB le še 17.566 ljudi. Brez Grahov in šum-nih prevratov dokončano je delo slavno: tribuni naroda češkega so, mirno in tiho delujoči na polji vede in osvete, dokončali to ogromno delo. Toda stroj ponemčevalni, ki je deloval v prešlem stoletji z vso silo, še ni pojenjal; a vspehov nima nikakoršnih, ker pošilja v mesto vedno novih čvrstih Bil iz dežele narodni buditelj duhovnik. Brez teh živih pre-menov narodne sile češke bila bi Praga dan daneB pogrebišče slave češke. Težkega neumornega delovanja buditeljev narodnih bilo je treba, da je dobila Praga pravo svoje lice slovansko. Tem draži moral bi biti slehernemu čehu češki obraz kraljeve Prage. Žal, da temu ni tako! Mnogo je Če-hov, ki premalo cenijo važoo to pridobitev ter premalo povsod povdarjajo narodnost svojo. Tudi v drugem obziru še moramo se spo- Iminjati štetja ljudskega v Pragi. Naj nam pokažejo Nemci jedino mesto, v kterem bi se ozirali na zdatne češke manjšine, kakor se v Pragi Čehi ozirajo nanje. Nečemo govoriti o Dunaji, poglejmo do Brna, do Budejovic, do Litomeric, do Teplic a do drugih mest, kjer se povsodkaže surova brezobzirnost germanska v zboru mestnim prebivalcem češkim nasproti. Češka Praga je novi dokaz, da ne hlepe čehi po nadvladi , marveč da jim je povsod ravnopravnost vrhovni zakon. Politični pregled. V Ljubljani 4. marca. Avstrijske deiele Nemški „gcliulverein" hoče zdaj Kranjcem vojsko napovedati. ,,N. fr. Presse" namreč naznanja, da bo to društvo Bvoje delovanje poBebuo na Kranjsko raztegnilo. Pravijo, da so tukaj tisti Nemci v nevarnosti, ki jih nikjer več ni, marveč vSorici in Nemških R o v-tah. Ker bodo pa v teh čisto slovenskih krajih malo opravili, ugnjezdili se bodo najbrž v mestih, kjer je vsaj nekaj nemškutarskega živ-lja, ter tu ustanovljaji nemške šole. Razume se, da jim moramo mi z vso odločnostjo nasproti stopiti. jflailjarom Be čaB ugoden zdi, da ai prisvojijo mesto Reko, k\ je zdaj le začasno v njih lasti. Rečanski lahoni so za to idejo vneti, saj oni so hudi „ungheresi". Hrvatom pa, ki imajo pravico do Reke, to nič ni všeč, in zna se iz tega izcimiti nov prepir med obema odločilnima narodoma ogerske krone. Poslanec Ijieiiliaclier odgovarja na znana študentovska razsajauja, da se nikakor ne bo dal ostrašiti, in da bo še zanaprej delal in govoril za korist svojih volilcev. Zaradi praškega vseučilišča je mnogo prepira med Nemci in Čehi. Nemške občine Be izjavljajo tako, da naj sedanja univerza z vsemi pripomočki in ustanovami ostane nemška; za Čehe pa naj se čisto nova univerza ustanovi. S tem pa hočejo le češko univerzo , ad absurdum" speljati, ker mislijo, da čebom ne bo mogoče, napraviti lastno univerzo , ter da bodo še češki študentje rajši na nemški učilnici upisali se, kjer so ustanove, kjer je bogata knjižnica, kjer so pod- Še le zdaj mi je moč pogledati mu dobro v obraz in — ali nisem tega obraza, te postave že kedaj nekje videl? Da, pa kje? Premišljujem in premišljujem, pošljem svoj Bpomin na vse kraje, kjer sem že bil, in res! če to ni tisti „Jokelj" z Notranjskega, se pa jaz o njem ravno tako motim, kakor se je on takrat o meni. Moji tovarši so že vsi bili v živahnem pogovoru ž njim in hvalili njegov pogum, a on je odločno rekel: „A, kaj I Jaz sem Slovenec, če me prav ubijejo za to! Šleva pa nisem, da bi me vsak nemškutar komandiral." Vsi mu ploskamo ia brž je sklenjeno prijateljstvo. Hlapoa zapiska, naš prijatelj pokaže še prav odločno skoz okno nemškutarskemu Celju „osle" in odpeljemo se. Zdaj se stegnem tudi jaz, ki sem bil v drugem predalu, čez naslanjalo klopi in ogovorim novega tovariša: „Ne zamerite, gospod, ali niste bili vi pred par leti v B. na Notranjskem?" Ogovorjeni se spne kvišku, pomoli meni roko, mi pogleda v obraz in se nasmehne: „A., da, že vem. Ali niste tiste moje bla-maže še pozabili?' „I, kaj blamaža," odgovorim jaz, „veseli me, da vas zopet vidim in še tako vrlega in pogumnega narodnjaka." Stresava in stisneva si roke , daljni pogovor pa vstavijo moji tovarši 8 tem, da za-pojo „Mila naša domovina." Prvi glas šine v mojega starega znanca kakor električna iskra, brž poprime tudi on in to s prav krepkim baritonom. Tej pesmi jih je sledilo še več , naš prijatelj je neprenehoma priganjal in znal vsako. Le prehitro smo dospeli do Zidanega mosta, kjer je skočil z voza in nam, ko smo ga prašali po stanu in imenu, rekel le: „Se bomo že v Ljubljani videli." Meni pa je, skakaje z voza, še poBebej prikimal in rekel : „Zdaj že vem, kdo ste, ne bom Be več zmotil. V Ljubljani, upam, se bova natančneje spoznala." S tem je prizdignil klobuk, vošil nam srečno vožnjo in šinil s kolodvora. Mene so potem tovarši prašali, kdo je, a nisem jim vedel dati druzega pojasnila, ko da sem povedal, odkod je najino znanstvo. Tako sem se drugi pot seznanil ž njim, pa še zmiraj nisem vedel, kdo je. Tretjič naletel sem na*nj na nekem taboru, kjer se je zbralo lepo število Slovencev iz bližnjih in daljnih krajev. Zagledal sem ga tu v muož ci na čelu mlajših ljudi, ko je proti odru ril in ko je tje dospel , naznanil predsedniku, da bo tudi on govoril. „O kteri točki programa ?' praša predsednik in si ogleduje od glave do nog bolj za-nikerno ali recimo „ženijalno ' oblečenega mla-denča, kteremu se je tudi nekoliko poznalo, da je zjutraj mu že bilo vroče. „Kaj točka, kaj program!" pa renči junak, „to vse skup nič ni. Jaz bom govoril bolje ko vsi drugi, in če ne bom, iu je moja suknja, je ne maram več videti." S tem začne slačiti suknjo. Na odru za odbor, vladnega komisarja in govornike odločenem se začne precej živahno, pa kratko besedovanje, čegar konec je ta, da kmalu pride moj prijatelj godrnjaje in razburjen z odra ter b svojim krdelom vtabori se ob kraji, od koder je potem med govori slišati vedno kako zbadljivo besedo. Jaz nisem mogel do njega, le toliko sem videl še, da je na migljej z odra napotila Be četvorica krepkih žilastih „Sokolcev", ki bo taborsko policijo oskrbovali, v tisto Btran in potem je bil mir. Tabor je končan, vse se navdušeno in židane volje razide po šotorih, gostilnah in drugih, za telesno okrepčanje taboritom pripravljenih prostorih, kjer se zsčue živahno razgovarjanje, godba, popevanje domačih pesmi, govori, nazdravice — sploh, kakor je po taborih navada. (Dalje prih.) porne mtanove in take reč:. Čehi pa ho raz- j katoliku vzdigovala velika nevoljnost, ki se je jarjeui, da hočejo Nemci proglasiti se za edine lastnike pražke univerze, ki jo je vendar češki kralj Karol v prvi vrsti za Čehe ustanovil. V tem smislu se je izjavil tudi „češki klub", rekši, da se češki narod nikakor ne misli odreči svojih pravic do sedanje univerze, ter da se naj na tej ravnopravnost tako izvede, da se fakultete ločijo v češke in nemške. Dunajski listi so vsi polni poročil o zadnjem študentov» kem škandalu. Na vso moč se potegujejo za študente, akoravno njih početja na videz ne odobravajo. Zanimivo je) da je med tistimi 14 zaprtimi študenti sedem j udov, tedaj polovica. Največ jih je iz Mo-ravskega. Moglo bi se reči, da so aretirani žtudentje moravski judje in nemškutarji. Po tem soditi, so se tudi celega škandala menda največ reuegati in judje vdeiež li. Prusijansko itudentovsko društvo „akademisehe Lesehalle" je od policije zatvoreno; morda se bo še razpustilo. Vnanje države. Iz Londona se poroča, da se bodo vzdignili tudi Bolgari zoper Turke , ako bodo ti vojsko začeli z Grki. Prav tako ! Bolgare hočejo prisiliti, da bi svoje trdnjave ob Donavi razdrli, kakor je bilo v Berlinu določeno. Bolgari se pa izgovarjajo, da tega treba ni, ker so te trdnjave tako že same podrtije. Buski listi so zopet začeli pisati za spravo med Rusi in Poljaki. Tako pišejo „Petershurgske Vedomosti", da je Rusiji treba na zapadui meji prijateljev, ne sovražnikov, odkar je postala Nemčija tako močna in agresivna. Ravno tako p še „Golos", da ni več prikladno za devetnajsto stoletje , da se preganjajo poljski katoličani. Verska svoboda je podloga politične svobode. Na Pruskem izha jajoči poljski listi so za spravo, menj pa ga 1 6ki listi. — Angleži so bili v Afriki popolnoma tepeni. Zmanjkalo jim je streliva, in tako se Bojercem niso mogli dosti braniti. Angleži so metali na sovražnika kamnje, ter se branili : bajonetom. Pa Bojerci so neprenehoma stre ljali, tako da je bilo Angležev zmirom menj, in kar jih je še ostalo, morali so se v beg podati. General Colley je ubit. Od dveh kom-panij Angležev sta ušla komaj dva moža. Od škotskega polka, ki je štel 600 mož, jih je ušlo samo 100 mož, drugi so mrtvi in ranjeni. Vsled teh novic je v Londonu velika popar-jenost. Poslala se bo hitra pomoč. I*er«i in Turki se čedalje bolj grdo gledajo. Perziška vlada namreč turško vlado dolži, da ta Kurdom potuho daje. Ima namreč Kurde v Turčiji in v Perziji, ter so se per-ziški nedavno zoper šaha spuntali ; pomoč pa je puntarjem došla od turških Kurdov, ki so vsi oboroženi. Zdaj pa perziška vlada zahteva od turške, naj ta svoje Kurde razoroži, česar se pa Turčija brani. To bi znalo dati povod vojBki, saj Perzi že davno mislijo Turkom Bagdad vzeti. Izvirni dopisi. Isb Hrvatske, 2. marca. Šavorova interpelacija v hrvatskem saboru zasluži to opazko. Neki „ Dr." (sed non doetus) Boj ničič, pridošlec iz Budapešte, pisal je v „Agr Zeitung" ravno na božič, ne prej ne slej, tako pogrdno proti katoliški veri, taječ božanstvo njenega ustanovitelja, zanikajoč dogme njene šaleč se iz njenih obredov, da se je v vsakem obrnila celo do vlade za odgovor. A kaj je odgovoril g. vladni zastopnik dr. Derenčin? Rekel je, to so znanstvene razpravp, kojih vlada ne more prečiti, in celo tako daleč je zabredel, da je interpelantu očital — nepravičnosti Čudno ! Ko je dr. Starčevič rekel, da hrvatska vlada je samo „zagrebška uprava', vzdignil se je srdito g. Živkovič (brat vlaškega škofa Živkoviča), rekši, da hrv. vdada je vlada Njih Veličanstva. Ako primerjamo „Živkoviča z Derenčinom", je razvidno, da hrvatsko Veličanstvo je veče od božjega Veličanstva. Večina se je z D. argumentacijo, zagovarjajoče dr. Bojničiča, ki najenostavnejih stvari iz katehizma še toliko ne zna, ko srednje dobro šolsko dete v normalkah, zadovoljilo, opozicija pa ne. V pozuamovanje opozicije navedem Bamo to, da v njej bo skoro vsi svečeniki in pol dvanajstorice drugih poštenjakov, izuzemši Stražimira, ki Be je o tej priliki za steber skrival, in ki se je na „Ratarstvu" svojem podpisal: pop zelinski. Iz tega tudi lahko razberemo plemenitost borbe proti in za utelovljenje vojne krajine. Proti zdajšnemu utelovljenju je bila manjšina, po pravici, saj je cesar to stvar sam urgiral; manjina se imenuje ,,neodvisno Btranko" in to na Hrvatskem mnogo pomeni. „Narodna" t. j. vladna stranka se veže in je vezana s premnogimi oziri, ni čudo, da Madjari ne morejo imeti re špekta pred takimi narodnimi zastopniki, ki jim brzo vse dovolijo. Rauchov korrupcijski sistem ni še izginol. Hrvatska ide brzimi koraki, kam ? še ne vemo, to pa stoji, da Hrvatska še ni dozorela za najBlobodneje inštitucije ; temu je priča preveliki razloček med omikanimi razredi in prostim narodom. — Kaj so Starčevi-čijanci, koje narodna stranka tolikanj perhor-rescira! Kar so na Slovenskem oni, ki se po-tezajo za zedinjeno Slovenijo — in med temi sem bil na mnogih taborih tudi jaz — to so na Hrvatskem Starčevičsvi pristaši, ki govore za zedinenje Hrvatstva, čemer pa se upirajo specifični Srbi, ki delajo za srbstvo; evo, od kodi tista večna antagonija? — Naposled mi bodi dovoljeno eno reči o „katol. misijonih", ki so sicer nemški, ki jih pa slovenski toliko goreče v „Slov." priporočate. Ta; drugače izvrstni list bo dosegel svoj namen od sv. očeta želen, namen glede narodne omike in prosvete, ako bode — slovenski da ga more čitati vsaki tudi pričetno omikani Slovenec, a ne samo nekoličina izobraženih Saj tudi nemški „katholisehe missionen" niso druzega ko prestava francoskega v Lijonu iz hajajočega lista. Ako morejo Nemci dobiti dovoljenje za prestavo in pa lesoreze, ali bi jih Slovenci ne mogli ? morda še veliko ložej, ker Slovenci postajejo Romanom čedalje bolj simpatični. Treba je trdne volje, samo dobra ne zadostuje, pa odiočnopodjetnega duha, in prelepa stvar bode uspevala ua slavo in diko tistim, ki se bodo za-njo zavzeli. H. Domače novice. V Ljubljani, 3. marca. (Nemški „schulverein",) za kterega tudi pri nas nemčurji, posebno Pirkarjevi učitelji, na vso moč agitirajo, bo, kakor zdaj nemški dunajski listi pišejo, svojo delavnost razvil to leto posebno na Kranjsko, kjer je neki nem-štvo v nevarnosti. Kako bo to delovanje, se že naprej ve ; skušali bodo z denarjem učitelje podkupovati, da bi otrokom v šoli in zunaj nje vtepali nemščino. Nadrobneje o tem bomo že poročali še, za zdaj le: Pozor, narodnjaki! (Poštna prememba.) 8 1. t. m. je popu-ščena erarna poštna vožnja med Ljubljano in Novim mestom, toraj voz ne gre več ob 8 zvečer z Ljubljane. Prevzeli pa so to vožnjo ua svoj račun dosedanji poštarji in odslej gre ta pošta z Ljubljane zjutraj ob osmih iu pride zvečer v Novomesto in ravno tako narobe. Razloček za občinstvo je le ta, da se vozi zdaj podnevi namestu ponoči, kar je pa še prijet-neje popotuiku. (Tukajšnja hranilnica) je v svojem občnem zboru 28. svečana, kakor druga leta, tako tudi letos lepo svoto odločila v podporo mnogim šolskim, ubožmm in drugim zavodom. Po tem sklepu dobijo: Ljubljanska ubožnica 2500 gld. — Za obleko v čitalnici obdarovanih ubozih šolkih otrok 200 gld. — Za božičnico v zavodu malih otrok 200 gld. — V podporo revnim gimnazijstom v Ljubljani 200 gld. v No-vomestu 100 gld. in v Kočevji 100 gld. — V podporo ubogim realcem v Ljubljani 200 gld. — Preparandiji v Ljubljani 100 gld. — Prvi mestni ljudski šoli 150 gld., drugi mestni ljudski šoli 250 gld. — Za nakup učnih ^pripomočkov a) „narodni šo!«" 150 gld., in b) „Schulpfenuigu" 150 gld. — Za razdelitev šolskega orodja med revne učenke tukajšnje nunske šole 200 gld., in v Škofji Loki 100 gld. — V podporo revnim učencem tukajšuje pod-kovske šole 100 gld. — V podporo revnim učenkam na tukajšnji dekliški ljudski šoli 100 gld. — V podporo revnim učencem ljudske šole na močvirji 50 gld. — V podporo revnim učenkam na tukajšnji preparandiji 100 gld. — V podporo učenkam na dekliški šoli v Kočevji 50 gld. — V podporo revnim kranjskim učencem v viših razredih Krši"} meščanske šole 100 gld. — Za šolsko in risarsao «rodje revnim rokodelskim učencem na I. tukajšnji deški ljudski šoli 50 gld. in rokodelskim učencem na II. deški ljudski šoli 50 gld. — V podporo glasbeni šoli fiiharmouičuega društva 200 gld. — V podporo glasbeni matici 50 g'd. — Za vzdržanje tukajšnjega zavoda za male otroke 200 gld. — Za tukajšnjo podporno in oskrbovalno družbo bolnikov 100 gld. — Tukajšnji požarni straži 500 gld. — Za vzdržanje tukajšnje otroške bolnišnice 220 gld. — V podporo revnih bolnikov pri odhodu iz tukajšnje bolnišnice 200 gld. — Za opoldansko hrauo revnim kranjskim dijakom v Gradcu 100 gld. — Blagajnici delavcev in invalidov 100 gld. — V podporo tukajšnjemu gledališču za Ietol880/81. 450 gld. — Delavskemu izobraževalnemu društvu 50 gld. — Tukajšnjemu katol. rokodelskemu društvu 50 — gld. — Vincencijevemu društvu za podporo hiralnice 200 gld. Za deški azil 200 gld. in deški sirotnišnici 200 gld. V podporo Vincencijeve konference pri sv, Jakobu 100 gld. — Za Loichnarjevo ustanovo družbi kranjskih zdravnikov 200 gld. — Kranj* skemu deželnemu muzeju za nadaljevanje starinskih izkopavanj 200 gld. — V podporo tukajšnje dekliške sirotnišnice 150 gld. — Požarni brambi v Krškem za napravo gasilnega orodja 200 gld., v Postojni 300 gld. in v Toplicah 50 gld. — V podporo čebelarskemu društvu 50 gld. Vrh tega se je lansko leto po toči poškodovanim Dolenjcem novomeškega okraja podarilo 100 gld. — Pogorelcem v Kamniku za nakup semen 150 gld. — In mestnim ubogim o priliki odpretja novega hra-nilničnega poslopja 500 gld. — Po vsem tem znašajo navedeni milodari 11.220 gld. — Gori navedenih 46 podpornih rubrik je branilnično vodstvo nasvetovalo občnemu zboru, ki jih je brez debate sprejel, razen podpore za „glasbeno matico", za katero je gosp. dr. Zupanec pred' log stavil, naj se jej namesto 50 gld. daruje 100 gld., al predlog je padel z manjšino dveh glasov. Razne reči. — Živo srebro. V mestu Cmdad-Real na Španskem so našli v sredi mesta živo sebro, ko so prekopavali nek star vodnjak. Hišni gospodar bo pričel rudokop. — Novo sreberno žilo pa so našli v Semnicu na Ogerskem. — Zdravnikov je v Avstriji (brez vojaških) 7577. Razdeljeni pa so po raznih deželah jako različno. V dolenji Avstriji (z Du najem) pride že na 1062 ljudi en zdravnik, v Krakovski okolici pa še le na 27.430 ljudi eden. V dolenji Avstriji je 1841 zdravnikov, na Ceskem 1677, v Galiciji 830, na Moravskem 651, na Štajerskem 638, na Tirolskem 505, v gorenji Avstriji 443, v Šleziji 159, na Koroškem 126, v Dalmaciji 116, v Solnogradu 115, v Trstu 111, na Kranjskem 98, v Bukovini 88, na Predarelskem 67, v Istri 63, na Goriškem 49. Počez pride v Avstriji na 2668 ljudi po en zdravnik. — Zakoni. V prvi polovici I. 1880 bilo je v Avstriji (brez Ogerske) 84.842 porok, in sicer 64235 med fanti in dekletami, 4461 med udovci in udovami, 11.229 udovcev je vzelo dekleta, 4917 udov pa fante. Največ je bilo porok v Galiciji, namreč 22 677; potem na češkem 21.929, v dolenji Avstriji 9249, na Moravskem 8060, na Štajerskem 4606, v Bukovini 3427, v gorenji Avstriji 2913, na Tirolskem 2657, na Kranjskem 2076, v Šleziji 1828, v Dalmaciji, 1507, na Koroškem 957, v Istri 808, na Goriškem 773, na Solnograškem 543, v Trstu 513, na Predarelskem 319. Iz teh številk posnamemo, da se udovci bolj pogosto zopet oženijo, ko udove omože. Na Koroškem je pol menj porok, ko na Kranjskem, čeravno je število prebivalcev le za eno tretjino manjši, tako tudi manjša Bukovina prekosi večjo gorenjo Avstrijo in večjo Tirolsko. V obče je v slovanskih deželah več porok in se tudi prebivalstvo bolj množi. — Koliko se žganja popije, razvi-dimo najlože iz davka, ki ga žganjarski dac v vsaki deželi donaša. Na Ruskem namreč 310 miljonov, na Angležkem 155 miljonov, na Francozkem 40, na Nemškem 20, v Avstriji 9, na Ogerskem 7 in v Švediji 7 miljonov. V Rusiji donaša žganjarski davek 34-5 odstotkov vsih državnih dohodkov. Najmeuj žganja se popije na Laškem in na Japonskem, na Laškem pride namreč samo 3 krajcarje žganjarskega davka na glavo, na Japonskem pa 16 kr., v Avstriji 39 kr., na Ogerskem 45 kr., na Nemškem 49 kr., na Francozkem pa že 1 gl. 10 kr., na Švedskem 1 gl. 67 kr., v Rusiji pa 4 gl. 6 kr., na Angležkem pa celo 4 gl. 55 kr.; največ pav republiki Costa Rica, namreč 8 gl. 79 kr. na glavo. — Vojska med vrabci in eno podgano. V Berlinu so opazovali te dni zanimivo vojsko šestih vrabcev z eno podgano. Vrabci so našli na nekem dvorišču en kos potice, ter se nad njo spravili. Na enkrat se prikaže velika, dolgorepata podgana. Vrabc zbežč na streho ter od tam podgano opazujejo. Ko podgana potico glodati prične, prileti vrabci doli in začno podgano kavsati, pa le mimolete, tako da kolikorkrat podgana ravsne po kterem tičku, mu ta še za časa vbeži. Ker podgana le naprej jč, postanejo vrabci še predrzniši in podgano hrabro obdelujejo s svojimi kljuučki. Podgani se to že preneumo zdi, zato prime kos pot ce z gobcem in zbeži v svoje zavetje. Vrabci pa za njo; in ker se jim mora podgana vnovič braniti, pade jej potica iz gobca; ta trenotek porabi eden od vrabcev, ter pot co na stran oamakue, drugih pet vrabcev pa podgano z vednim klju-vanjem preženo v njeno luknjo, potica pa ostane v lasti zmagovalnih tičev, kteri jo potem po bratovsko med sabo razdele, to je med glasnim klepetanjem skupno pojedo. — Preuzvišeni biskupj. Stross-mayer vtemeljil je, kakor javlja „Kal. list' svoto 10.000 for. v delnicah srednje osješke hranilnice za mesto tretjega cerkvenega oskrbnika pri ondotni stolni cerkvi za večne čase, kteri naj posebno pazi, da ohrani uovo cerkev čisto in snažno ter gleda, da store cerkveniki v vsakem obziru svojo dolžnost. Duhovnik ta ja dolžan brati sv. mašo v kaki cerkvi dja-kovski, dokler ne bode nova stolna cerkev in grobo ca posvečena, potem pa vsaki dan v stolni cerkvi 'n s'cer pri oltarji sv. Josipa, v praznikih Marijmh pa pred oltarjem Marijnim za prevzvišenega biskupa, da ga Bog ohrani, dokler ujeniu litibo, da ga blagoslovi in mu dodeii milost, da vse ostale dni življenja svo jega posveti siavi Božji in koristi uarodn . Želi pa, da se po smrti njegovi sv. maša bere v grobnici za pokoj njegove duše. Iskreno tudi želi, ako dopusti Bog, počivati pod oltarjem v grobo c , da se pred truplom njegovim beio sv. maše. i » i« urnlirni nrimrtir cene 3 maica. Papirna rent» 7.1 70 — rtrenerna renta 74 10 — Zlat» renta 89 45 - lttOOletno težkih žlic iz britanskega srebra, 6 najlienejih žličic za kavo, iz britanskega srebra, 1 mlečna zajemalnica (velika žlica) iz britanskega srebra, 1 zajcmalnica za juho iz britanskega srebra, 2 lepa svečnika, 6 jajčnih kozarcev, 6 lopo izdelanih tac, 1 posoda za sladkor, (8) 1 presejalnik za čaj 42 kosov. Naroči se ali ali s poštnim povzetjem, ali Ipa da se denar naprej pošlje, pri nas: Britaniasilber-Depot C. Langer Wien II. obere Donaustrasse 77. Dražba premičnega blaga. Podpisani naznanja , da se bode po vanjcem gospodu kanoniku Antonu Mlakar-ju v No-vemmestu zapuščeno premično blago: polllšlia priprava, oblačila, preobleka in razna prtenina, vinski sodi, vinski tešk (preSat, kuhinjsko orodje, liomoopatiene knjige, liomeopatiena zdravila ter druga premičnina a -I. «lun niaiT» IIKf «lo-|H>l(lllC od 9. ure naprej in če bo treba tudi še drugi dan po prostovoljni dražbi prodajalo. lir. Albin R»oxnili, (1) c. kr. notar in sodn. komisar. Le dobra stvar se hitro prikupi. Komaj jo tri leta, kar sem prišel iz Novega Jorka v London, da angležko deželo soznanim z mojim novim izdelkom. Začel sem z malim , ter odprl početkom le majhno delavnico in pisarno. Pošiljal sem moj izdelke v malih zabojih na ogled in poskušnjo po Angložkem, Irskem in Škotskem. Moj ekstrakt bil jo povsodi z veseljem sprojet, in že v prvem letu so je naročilo pri meni 200.000 flašic. Mnogi so so naročili še lo potem, ko so dobroto mojega izdelka že sami poskusili. Drug ga je priporočal drugemu, in tako jo moja obrtnija dobro najtredovala. Iz začetka, prej da sem ljudi s svojim izdelkom soznanil, imel sem več stroškov s pošiljanjem, ko dobička. Zanesel sem so pa na to, da se mi bo to pozneje splačalo, kadar bodo ljudje moj izdelek že poznali in ceniti vedeli. V tem so nisem motil. Dobil sem toliko priznanja in naročil, da som svojo delavnico kmalo razširiti moral. V drugem letu so jo naročilo pri meni že GOO.OOO tlaš. Zahvalnih pisem som dobival toliko, na stotino in tisuče, da jih zo nisem vedel kam de\ati. Enoglasna bila je hvala mojega „slniker-okstrakta". Tako so namreč imenuje moj izdelek, in jo izvrstno zdravilo za bolezni na jotrah in v želodeu. Najprej so jo razširilo to zdravilo po Augložkom. Po dolgih študijah in preiskavah sem so namreč prepričal, da največ bolezni prihaja dandanašnji iz želodca in i/, jeter, iznašel som zojior te bolezni zdravilo „schiiker-ekstrakt1, in ko sem so v Ameriki prepričal, da je mnogim pomagalo, sklonil sem, prinesti ga tudi v livropo Pa nisem prišel v Evropo kot klativitez, kajti vodil som tam veliko kupčijo in imel sem več ko zadosti za življenje. Moja kupčija so je v tretjem letu še bolj razširila; samo na Angležkem som prodal 9U0.0Q0 tlaš, v treh letih skupaj tedaj l,7tK).0U0 flnš, in t» jo gotovo mnogo za začetek v tako kratkem času. Slaba stvar bi so no bila tako prodajala. Na Angležkem so brž spoznali, kako dobro zdravilo jo „shiiker-ekstrakt" zoper slab želodec in bolezni na jetrih, in da jo ros mnogim pomagal, so vidi že iz tega, ker se ga jo toliko pokupilo. Tolika spričevala od vseh krajev dalo so mi pognm, da sem svojo kupčijo že razširil na druge deželo. Zelodoc se kmalo pokvari, ta bolozen prido kakor tat v noči, zdravilo za to ¡ia jo „shäkcr-ekstral't." Ce jo želodec pokvarjen, boli človeka v prsih in na straneh, včasih tudi v križu ; človek jo zaspan in slabo volje, usta imajo čuden duh, na zobeh jo polne slin neprijetnega vzduha. človeku so no ljubi jesti, ill na želodcu leži nekaj, kakor kamen. Oči so vdrto; roko in noge so mrzle in mokre, kar jiride od mrzlega pota. Bolnik jo vedno zaspan, in če prav spi, mil vendar nič ni bolje; čez nekaj časa postano siten, razdražljiv in teman, v srcu mu jo, kakor bi se nečesa bal. Glava jo omotična, posebno, kedar človek vstane; čevapostanejo trde, koža pa suha in gorka. Kri je težka in se nerad» po žilah vali; belina v očesu postane rumena, lioluik pogosto živež izbljuje in občuti pri tem kislinast ali pa sladčikast okus. Včasih tudi srco tolče, da bolnik dostikrat misli, da je na srcu bolan. Oči slabo vidijo, kakor skoz meglo, človek postano klaveru in slab. Kmalo se prikaže tudi kašelj, početkom suh, jioznojo pa z zelenkastim izmotkom. To prikazni no pridejo vse na enkrat, ampak zapored; pa dostikrat jih jo več na enkrat opazovati. La* A. J. White vMotroiii na M. Zaloge imajo: na Dunaji: stara c. k. vojna lekarna, I. na Štefanovem trgu; Pr. Pleban, lekar; V. Tvrdy, lekar „pri zlatem jelenu", Kohlmarkt I.; C. Egger, Jekar „pri rudečem raku", I., hoher Markt; B. Bilms, lekar „pri labudu", I., Schottenring; Ph. Neustem, lekar „pri sv. Leopoldu", I. Plankengasso 7.; J. Weis, lekar „pri zamorcu", I. Tuchlauben 27; dr. Ehrmann, lekar „pri sv. Brigiti", II. Brigittaplatz; M. Sobel, lekar „pri medvedu" II. Taborstrasse; dr. Alekg. Rosenberg, ill. Radetzkyplatz; lekarna am Rennweg, III. Ant. Mayor-ja; dr. .1. Lamatsch, lekar „pri sv. Trojici", IV. Wiedener Hauptstrasse 16.; M. Žavaros, lekar „pri križu" VII. Mariahilferstrasse 72; Jul. Her-babny, lekar „pri usmiljenju", VII. Kaiserstrasse 90; Ludvik Lip, lekar „pri zlatem slonu" VII. Stiftgasse; C. Firbas, lekar „pri sv. Ani" IX. Währingerstrasse. Po raznih deželah: v Zagrebu: M. L. Fink, Jekar, in S. Mitlbach, lekar „pri balvatoru"; v Oster-lici: A. Prikril; v Badenu: G. Schwarz; v Belcu: (Galicija) Jos. Gross, lekar; v Brnu: P. Eder; v Bazenu: H. Spretter; v Bräxu: Feld Fleck, drogist; v Brodil: (Galicija) E Kiska; v Pesti: Jos. pl. Török, lekar, Königsgasse 12; v D. Földvaru: Jos PI. Pap.-v Gmundenu: A Raymann; v Iglavi: V. Inderka; v Inomostu: Fr. Winkler; v Kančugi: (Galicija) R. Heger; v Karlovcu: Z. Findeis, lekar; v Celovcu: P. Birnbacher; v Kruhovem: Jos. Trauezynski; v Kr em su S. E. Kleewein; vKutnihori: Pr. Slavnik; v Ljubljani: Jul, pl. Trnkocy; v Levovu: Peter Mikolaš, in K. Kri-žanovski; v Lincu: A. Hofstiitterja dediči, in A. Rup-pert; v Merami: A. Pan; v Milovki: (Galicija,) M. Quirin!; v Miskolczu: dr. M. Herz; v Nitri: Kornol Tombor; v Novemsadu: C. B. Grosssinger, lekar; v Novemtičinu: Jul. Neusser; v Oedenberg«,: A. Re-ckcrt; v Paneovi: W. II. Graff; v Plenu: E. Kaiser; v Pragi: Jos. Fürst na Porišči; v Prerovi: Ig. Psota; lekar „pri zlatem orlu" v Pressburgu: Pr. Hcnrici, lekar „pri sv. Trojici", in Rud. pl. Solz, lekar „pri sv. Martinu; v Presnicah: A. Griessl; v Éeichenberg: Jos. pl. Ehrlich; v Saasa: V. Kraus, drogist; v San-gerbergu: Jos Zicgler; v Solnogradu: dr. pl. Sorllitzky e. k. dvorni lekar; v Semnicu: Pr. Sztankay; v Stern-bergu: (Morava) A. Ferkl; v Segedinu: Kari pl. Bar-csa.v; v Opavi: A. Plahky; v Temešvaru: C. M. Ja-hner, lekar Hunyadigasse; in Štefan Tarczay, lekar „pri Mariji pomagaj"; v Ogersk. Hradišu: Jos. Stand: v Viillcovcih: L. pl. Alemán n; v Varaidinu: G. lioch-singor; lekar; v Wehn: K. Richter; v Dunajskem' Novemmestu: Fr. Kolčarš, lekar. (6) Iidjtelj in odgovorni urednik Filip e'l. J. lazniko nasledniki v Ljubljani.