Pereiraea gervaisi (Vezian) iz miocenskih plasti južno od Šentjerneja Pereiraea gervaisi (Vezian) from Miocene beds south of Šentjernej in Lower Carni- ola, Slovenia Vasja MIKUŽ Katedra za geologijo in paleontologijo, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Ključne besede: polži, makrofavna, miocen, geološka naravna dediščina, Slovenija Key words: Gastropoda, macrofauna, Miocene, geological natural heritage, Slovenia Kratka vsebina Obravnavane so značilnosti hišice miocenskega polža vrste Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856), njegova geografska in stratigrafska razširjenost ter del njegove makrofosilne združbe iz sivega badenijskega laporovca. V Sloveniji so vsa najdišča pereirej na Dolenjskem, v glavnem na južnem robu Krške kotline, točneje južnozahodnovod Šentjerneja. Samo en del pereirejine hišice je bil najden tudi v cestnem useku pri Šmarjeti severno od Krke. Abstract Considered are characteristics of the test of the Miocene gastropod of species Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856), its geographic and stratigraphic distribution and a part of its macrofossil assemblage from the grey Badenian marl. In Slovenia all localities of Pereira-eas occur in Lower Carniola, mainly along the south margin of the Krško basin, soutwest of Šentjernej. Only one part of the test of Pereiraea was found in a road cut north of the river Krka, at Šmarjeta. Uvod Na Dolenjskem je v miocenskih kamninah veliko fosilnih ostankov, ki so bolj ali manj vezani na določena območja. Poznamo najdišče velikih ostrig, balanidov in morskih ježkov pri Podgračenem, nahajališče leščurjev v Dolenji Stari vasi pri Ško-cjanu, številne lokacije s polži, školjkami in skafopodi v okolici Šmarjete, Šentjerneja in drugod. Med fosilnimi ostanki je najlepši in najlažje razpoznaven "polž posebnež" Pereiraea gervaisi, katerega zadnji zavoj nima trnov, in je tako bistveno drugače ornamen- tiran kot ostali zavoji, kar je redkost med polži. Najdemo ga le na nekaj mestih južno od Šentjerneja, v bližini Orehovice, na pobočjih Ivanjega dola in Gorenjega Vrhpolja. Pereireja je z "Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto" iz leta 1992 zaščitena oziroma zavarovana geološka naravna dediščina. Pereireja je prisotna in lahko razpoznavna tudi v ostalih najdiščih Paratetide in Mediteranske Tetide. Njena stratigrafska razširjenost je nekako od sredine spodnjega do sredine zgornjega miocena. Dosedanje raziskave pereirej na Slovenskem Leta 1867 je Schloenbach napisal poročilo o izidu članka Pereire da Coste, ki je opisal terciarne polže Portugalske. V poročilu je še zapisano, da so našli tudi zelo lepe primerke polžev Pereiraea gervaisi (Vezian) v neogenskih skladih pri Moravčah. Podatek je zmoten, saj smo pri nas pereireje našli le v širši okolici Šentjerneja in Šmarjete. F u c h s (1877, 667) piše, da so v grundskem horizontu pri Motniku našli polža Pereiraea gervaisi, kar je tudi malo verjetno.RaziskovalcaHoernes in Auin-ger (1884) sta opisala pereireje Kranjske. Omenjata jih iz najdišč Stara vas, Orehovi-ca in Gorenje Vrhpolje. Plasti s pereirejami pa sta uvrstila v srednjemiocenski grundski horizont. Zelo podrobno je opisal pereireje iz Ivanjega dola in Stare vasi pri Šentjerneju Kinkelin (1892). Naslednje leto je H i 1 b e r (1893) opisal favno iz plasti s pe-reirejami iz okolice Šentjerneja, od koder omenja devet najdišč. Znova je iz Ivanjega dola temeljito opisal pereireje Hoernes (1895), ki tudi pravi, da so značilne za grundski horizont. Prav tako jih v isti horizont uvršča Gorjanovič-Kramber-ger (1896), ki piše, da je ta horizont baza srednjemiocenskih plasti, ki ležijo pod lito-tamnijskim apnencem. Pereireje iz Ivanjega dola omenja tudi Šuklje (1929). Salo-pek in Kochansky (1948) sta tudi na kratko opisala vrsto Pereiraea gervaisi, ki je najdena v grundskih plasteh pri Šentjerneju, kjer je zelo pogostna. Nadalje pravi R a k o v e c (1952), da je polž Pereiraea gervaisi pogost v srednjemiocenskih plasteh pri Šentjerneju, enako je razmišljala tudi Kochansky-Devide (1964, 1970). Ramovš (1974) piše, da se pereireje pri nas pojavljajo v badenijskih plasteh v okolici Šentjerneja. Oba avtorja, Kochansky-Devide (1964) in Ramovš (1974), pišeta, da je vrsta gervaisi edina vrsta polža rodu Pereiraea. Seveda ta trditev ne drži, ker Dartevelle in Roger (1954, 259) navajata še vrste Pereiraea strombiformis (Pomel) iz miocenskih plasti Alžirije, P. schmeinfurthi Oppenheim in P. beyrichi Op-penheim iz terciarnih plasti severne Afrike, P. brevispira Lecointre iz miocena Maroka ter P. africana H. Douville iz miocenskih plasti v Angoli. Pleničar inPremru (1977, 29) sta napisala, da so srednjemiocenski skladi na Krškem polju v morskem in brakičnem razvoju predvsem na njegovem obrobju. Na podlagi mikro in makro-favne pa je mogoče ločiti badenijske in sar-matijske sklade. V laporovcu in apnenčevem peščenjaku pri Šmarjeti in Šentjerneju je znana fosilna favna, med katero omenjata tudi rod Pereiraea. Po podatkih Rijavčeve in Pleničarja (1979,76) ležijo v Krški kotlini spodnjebadenijske plasti neposredno na triasnih skladih. So morske do brakične in sestoje iz peščenjakov, laporovca, apnenca, laporaste gline in tufa, zgornjebadenijske nad njimi so prav tako morske in brakične, sestoje pa iz lapo-rastih apnencev, laporja in litotamnijskega apnenca. Paleontoloski del (Sistematika po: Golikov & Starobogatov, 1975 in Wenz, 1938) Classis Gastropoda Cuvier, 1797 Subclassis Pectinibranchia Blainville, 1814 Superordo Littorinomorpha Golikov & Starobogatov, 1975 Ordo Alata Lamarck, 1809 Superfamilia Stromboidea Rafinesque, 1815 Familia Strombidae Rafinesque, 1815 Genus Pereiraea Crosse, 1867 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856) Tab. 1, si. 1-2; tab. 2, si. 1-5; tab. 3, si. 1-4 1875 Pereiraea Gervaisii - Böckh, 137, tab. 7, fig. la-lb 1884 Pereiraia Gervaisii Vez. sp. - Hoernes & Auinger, 169, Taf. 20, Fig. 8-18 1892 Pereiraia Gervaisii (Vez.) - K i n k e -1 i n, 407, Taf. 5, Fig. 1-5; Taf. 6, Fig. 6-9 1893 Pereiraia Gervaisii Vez. - H i 1 b e r, 15,(1019) 1895 Pereiraia Gervaisii Vez. - Hoernes, 1, Taf. 1, Fig. la-lb, 2, 3a-3b, 4, 5; Taf. 2, Fig. 1-7 1896 Pereiraia Gervaisii Vez. sp. - Gor-janovic-Kramberger, 142-143 1929 Pereiraia Genvaisii Vez. - Suklje, 19, Tab. 1, Fig. la-ld; Tab. 2, Fig. 1 1938 Pereiraea gervaisi (Vezian) - Wenz, 946, Abb.2761 1948 Pereiraia gervaisii - Salopek & Kochansky, 150, SI. 245 1952 Pereiraia Gervaisi Vezian - G. Termier &H. Termier, 424, Fig. 140 1952 Pereiraia gervaisii Vez. - Rakove c, 4, SI. 5 1957 Pereiraia gervaisi Vezian - Zbys-z e w s k i, 165, Pl. 13, fig. 139, 143-145 1960 Pereiraia gervaisi Vez. - Vadasz, tab. 46, fig. 5 1960 Pereiraia gervaisi Vezian - H. & G. Termier, 415, fig. 3064 1964 Pereiraia gervaisii -Kochansky-Devide, 150, 173.B 1966 Pereiraea gervaisi Vezian - S t r a -us z, 224, Taf. 24, Fig. 8-10 1966 Pereirea gervaisii (Vezian) - Koka y, 54 1970 Pereiraia gervaisi (Vezian) - Ko-chansky-Devide, 12, si. 5 1974 Pereiraia gervaisii - Ramovš, 86, SI. 149 (57) 1995 Pereiraia gervaisii - P a v š i č, 57, si. 28 1998 Pereiraea gervaisi (Vezian) - M i k u ž et al., 4 SI. 1. Položajna skica nahajališč polža Pereiraea gervaisi na Dolenjskem. (1 = Orehovica, 2 = Ivanji dol, 3 = Gorenje Vrhpolje) Fig. 1. Location sketch map of findings of the gastropod Pereiraea gervaisi in the Lower Carniola. (1 = Orehovica, 2 = Ivanji dol, 3 = Gorenje Vrhpolje) Material: Večina primerkov je iz vinogradov in njiv vzhodnega pobočja nad Iva-njim dolom, med Gorenjim Vrhpoljem in Gorenj o Staro vasjo, veliko pa tudi iz nasprotnega brega pri Orehovici (slika 1), kjer so v letu 1998 naredili izkop za novo stanovanjsko hišo. Pokazal se je profil s številnimi pereirejami in spremljajočo favno. Omenjen profil je za starejšo domačijo Pavličevih s hišno številko Orehovica 47. Skoraj vse pereireje so izolirane, ker posušen lapor s hišic odpade. Le dva primerka sta ohranjena v matični kamnini. Pri nobenem primerku niso ohranjeni vsi trni in celotno ustje. V obdelavi je bilo 161 primerkov. Značilnosti vrste:Velika trnasta bi-konična hišica, nizki in široki zavoji, delno prekrivanje zavojev (tab. 3, si. 1), spiralne črte na zgornjih delih zavojev (oz. zadaj), veliki trni na sedmem, osmem in devetem zavoju so prekriti s kalusom, zadnji zavoj je brez trnov, kar je med polži velika redkost. Zelo specifično za pereireje je oblikovano ustje in zunanja ustna s kratkimi trnastimi izrastki, ki se le poredkoma ohranijo (tab. 3, si. 2-4). Opis: Razmeroma velika vretenasta fu-ziformna hišica sestoji iz 10 do 11 zavojev (tab. 1, si. 1, lb). Prvi štirje zavoji so nizki, ozki in neornamentirani (tab. 2, si. 1). Hišica se močno razširi pri petem in šestem zavoju. Zavoja sta širša in še vedno nizka, v zgornjem poševnem delu imata okoli osem spiralnih tankih črt (tab. 1, si. 2), pod njimi je na konveksnem delu okoli 18 vozličev, pod vozliči sledi nizka, strma in gladka površina. Na šestem zavoju so že opazni rahlo navzgor zavihani trni, ki se navspred proti zadnjemu zavoju vse bolj povečujejo. Na sedmem zavoju so trni že precej veliki. Največji so na predzadnjem devetem zavoju, kjer jih je okoli 14 (tab. 1, si. lc). Trni na predzadnjem zavoju so lahko zavihani navzgor, rahlo navzdol ali pa vodoravni in dolgi do 18 mm (tab. 2, si. 5). Na zadnjem zavoju, ki obsega 2/3 celotne hišice, trnov ni (tab. 1, si. 1). To pomeni, da je bil plaščev rob zavihan nazaj čez površino hišice, kjer je tvoril trne s kalusom naknandno, vedno na predzadnjem zavoju. S kalusom so prekriti trni in spodnji stopničasti deli zavojev (tab. 2, si. 5, 5a). Tudi ornamentacija zadnjega zavoja je značilna za hišice pereirej. Takoj pod spiralno šivno zajedo je močnejši spiralni greben, sledi poševna in rahlo konkavna stopnica, nato najbolj izbočeni del hišice z najmočnejšim spiralnim grebenom, izravnani del in še tri do štiri tanj še spirale na konkavno-poševnem delu. Pod njimi so še kolumelarni nabori (tab. 1, si. lb). Čeprav njihovo veliko stromboidno ustje pri nobenem primerku ni ohranjeno, je videti, da je ovalno do hruškasto s krajšim in ozkim sifonalnim kanalom (tab. 3, si. 1). Notranja ustna je gladka, zunanja je zelo tanka in ima nekaj krajših izrastkov oziroma trnov. Wen z (1938, 947) ima ilustriran primerek, pri katerem ima zunanja ustna štiri krajše izrastke. Notranjost hišice je povsem gladka. Vzdolž celotne hišice potekajo številne ukrivljene osne prirastnice, ki so na zadnjem zavoju najbolj izrazite. Dimenzije (Dimensions):Na podlagi meritev širine 161 hišic pereirej lahko ločimo pet velikostnih skupin z naslednjimi razponi (On a basis of width measurement of 161 Pereiraea specimens we can distinguished five different groups): 1. skupina s širino od 20 do 30 mm = 4 primerki (1" group with width from 20 to 30 mm = 4 specimens) 2.skupina s širino od 31 do 40 mm in višino okoli 90 mm = 12 primerkov (2nd group with width from 31 to 40 mm = 12 specimens) 3.skupina s širino od 41 do 50 mm in višino okoli 95 mm =111 primerkov (3" group with width from 41 to 50 mm and height about 95 mm =111 specimens) 4.skupina s širino od 51 do 60 mm =31 primerkov (4th group with width from 51 to 60 mm = 31 specimens) 5.skupina s širino od 61 do 70 mm = 3 primerki (5th group with width from 61 to 70 mm = 3 specimens) Največji primerek ima 67 mm široko in 131 mm visoko (tab. 2, si. 5, 5a), najmanjši pa ima 23 mm široko in okoli 44 mm visoko hišico (tab. 2, si. 2). Polovica vseh primerkov (80) ima hišice široke med 45 in 55 mm, s plevralnim kotom okrog 46°. Zaradi poškodovanosti njihovih hišic pri vseh manjkajo embrionalni, pri mnogih tudi zgornji starejši zavoji in spodnji sifonalni del, zato ne moremo ugotoviti njihovih pravih višin. S t ra t i graf s k a in geografska razširjenost: Razširjenost vrste Pereiraea gervaisi je prikazana na tabeli 1 in sliki 2. Podatkov o stratigrafski in geografski razširjenosti opisane vrste ni veliko, pa še ti so stari in nekateri vprašljivi. Številna najdišča pereirej navaja med prvimi H i 1 b e r (1893, 1019) in sicer iz okolice Barcelone v Španiji, Portugalske, Francije (?), Madžarske in Slovenije. Iz najdišč Hrvaške jih omenja prvi Gorjanovic-Kramber-g e r (1896, 142), za njim pa Š u k 1 j e (1929, 19), ki med drugim piše, da je rod Pereiraea SI. 2 Geografska razširjenost miocenskega polža Pereiraea gervaisi v Evropi in severni Afriki. 1-Španija, 2-Portugalska, 3-Alžirija, 4-Italija, 5-Slovenija, 6-Hrvaška, 7-Madžarska, 8-Francija(?), 9-Avstrija(?) Fig. 2 Geographical distribution of the Miocene gastropod Pereiraea gervaisi in Europe and northern part of Africa. 1-Spain, 2-Portugal, 3-Algeria, 4-Italy, 5-Slovenia, 6-Croatia, 7-Hungary, 8-France(?), 9-Austria(?) značilen za plasti pri Grundu v Avstriji. Tudi nekateri starejši avtorji pišejo, da je vrsta Pereiraea gervaisi značilna za grundske plasti, vendar jo nihče ne opisuje iz imenovanih plasti. To pomeni, da je zastopanost opisane vrste v Avstriji vprašljiva. Darte-velle & Roger (1954, 259) omenjata, da je bila vrsta Pereiraea gervaisi najdena v miocenskih plasteh Španije, Portugalske, Ukrajine, burdigalijskih skladih Alžirije, miocenskih Francije in Sardinije v Italiji. Najdišča pereirej v Ukrajini seveda ni, ker sta omenjena avtorja nemško poimenovanje za Dolenjsko (Unterkrain) zamenjala za Ukrajino. Zbyszewski (1957, 165) jih navaja iz burdigalijskih in helvetijskih skladov Portugalske, helvetijskih Katalonije in Alžirije. Iz spodnje in zgornjebadenij-skih plasti Madžarske jih omenjajo Vadasz (1960), S t r a u s z (1966) in K o -k a y (1966, 87-88). Zaključki Pereireje so najdene v horizontu sivega badenijskega laporovca s številnimi drugimi fosilnimi ostanki. Največ je zdrobljenih in manj celih školjčnih lupin in polžjih hišic. Zanimivo je, da v plasteh s pereireja-mi ni turitelid, kar je ugotovljeno v profilu za novogradnjo v Orehovici. Na nasprotnem bregu Ivanjega dola in pri Gorenjem Vrhpolju najdemo hišice pereirej skupaj s številnimi turitelidami, predvsem iz rodu Protoma. Med školjkami so v profilu pri Orehovici prisotne Acanthocardia vidali ritzingensis (Sieber) (tab. 3, si. 6), Corbula basteroti Homes (tab. 3, si. 5), Loripes den-tatus (Defrance) (tab. 4, si. 1), Anadara di-luvii (Lamarck) (tab. 4, si. 2, 2a) in Ostrea meriani Mayer, med polži Sphaeronassa du-jardini (Deshayes) (tab. 4, si. 3), Calyptraea chinensis (Linné) (tab. 4, si. 4), Clavatula asperulata (Lamarck) (tab. 4, si. 5) in Naro-na varricosa (Brocchi), ciripedni rak Bala-nus stellaris (Brocchi) (tab. 4, si. 6) in številne foraminifere. Vse pereireje so najdene v okolici Šentjerneja, le en del hišice je iz bližine Šmarjete. Celotnih hišic pereirej ni mogoče najti, ker so hišice v zgornjem delu in pri zunanji ustni izredno tanke in ranljive. Hišice so široke med 23 in 67 mm ter vi- soke med 44 in 131 mm. Največ je primerkov s hišicami širokimi med 45 in 55 mm ter plevralnim kotom okrog 46° . Ornamentaci-ja hišic je zelo značilna in bolj ali manj stalna. Nekoliko se razlikujejo v zavihanosti trnov na zadnjih dveh zavojih, kjer so lahko trni zavihani navzgor, navzdol ali pa so vodoravni. Tudi kalus je lahko pri nekaterih primerkih bolj, pri drugih pa manj izrazit. Veliko je tudi primerkov, pri katerih je zunanja ustna praviloma enako odščipnjena, kar je posledica delovanja plenilcev (tab. 2, si. 5a). Vrsta Pereiraea gervaisi se je najprej pojavila v Mediteranski Tetidi, kjer je živela od srednjega burdigalija do tortonija. V Pa-ratetido se je razširila pozneje, saj jo poznamo samo iz badenijskih plasti (tabela 1). Življenjske razmere so se v Paratetidi koncem badenija močno spremenile, tako da vrsta ni preživela in jo v sarmatijskih plasteh več ne najdemo. Večina recentnih vrst družine Strornbi-dae živi v litoralu plitvih morij blizu obale, vse vrste so rastlinojede in imajo roževinast operkulum (Abbot & Dance, 1991). Za izumrtje vrste Pereiraea gervaisi so bile najverjetneje krive naglo spremenjene fizi-kalno-kemijske lastnosti vode, ki so nastale s prekinitvijo povezave med Paratetidinim in Tetidinim morjem. Zaradi spremenjene slanosti in temperature morja je bila v začetku ovirana in na koncu onemogočena reprodukcijska veriga same vrste, ali pa je prišlo do izginotja njihovega glavnega prehranjevalnega vira. Manj verjetni razlogi izumrtja so takratni načini in hitrost kopičenja usedlin ali pa zelo povečane populacije plenilcev njihovih v želatinaste štrene zavitih jajčec ter odraščajočih in odraslih pereirej. Pereiraea gervaisi (Vezian) from Miocene beds south of Šentjernej in Lower Carnio- la, Slovenia Conclusions Pereiraeas were found in a horizon of Badenian marl associated with numerous other fossil remains. Most of them were crushed, rarely intact bivalve shells and gastropod tests. It is interesting that in beds Tabela 1: Stratigrafska in geografska razširjenost vrste Pereiraea gervaisi v Mediteranski Tetidi in Osrednji Paratetidi. (Po avtorjih od 1 do 14) Table 1: Stratigraphical and geographical distribution of the species Pereiraea gervaisi in Mediterranean Tethys and Central Paratethys. (After authors ltol4:l = Dartevelle & Roger, 1954, 2 = G o r j a -novic-Kramberger, 1896, 3 = Hilber, 1893, 4 = Hoernes, 1895, 5 = H o e r n e s & Auin-ger, 1884, 6 = Kochansky-Devide, 1964, 7 = Kochansky-Devide, 1970, 8 = Kokay, 1966, 9 = Rakovec, 1952, 10 = Ramovš, 1974, ll = Salopek & Kochansky, 1948, 12 = Šuklje, 1929, 13 = Wenz, 1938, 14 = Zbyszewski, 1957) Z u S Z il . s o Z N D z e Ul Z p w 5 z w u z P mediteranska tetida mediterranean tethys država state stopnja stage messinij messinian tortonij tortonian serravallij serra vallian langhu langhian burdk3alij burdigalian akvitanij aquitanian Z < < S» Q~ t/l P S 2 << U] ■Ñ O j -j < < Í* — j < H H — Í« - U zz < at « u. Uu osrednja paratetida central paratethys država state stopnja stage pontij pontian panonij pannonian sarmatij sarmatian badenij badenian karpatij karpaltan ottnangij ottnangian eggenburgij eggenburgian EGERIJ EGERIAN <« U - «o H < < >o ft <* X <-> < •n * * < < a ■N z. O 3