XLIX. LETNIK                  1929                    V. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
BALADA O FRANCETU KOTLARJU
ROHR   THANZBAND-fSRECKO   KOSOVEL
Da moral bo na šafot on, Kotlar, Kotlar, veliki revolucijonar — nikar, nikar!
O, do nebes planiti ta požar,
na grmadi zažgan da bo France Kotlar?
Nikar, nikar!
Že zadrga poka in plaka zvon, že sol nce se niža v rdeči zaton — nikar, nikar!
O, že na grmadi gori mu telo
in bela pobožnost odhaja v nebo —
to je France Kotlar ...
RUDARSKA   VOJSKA
FRANCE   KOŽAR
(Odlomek)
Pod zemljo, pod zemljo v osrčju prepadov,
mi vojska rudarjev gremo v boj smrtonosni
s krampi, sekirami, motikami.
Topovi so nam vrtalne mašine. In dinamit.
Gremo. Z bridko radostjo v srcu:
daj nam Ti, solnce, da te še vidimo,
daj nam še enkrat,
zbesneli takt ubijajočili osmih ur,
da se vrnemo domov k svojim dragim
med prijazne bele, strahotno zevajoče stene.
Gremo: čete, bataljoni črne vojske —
17
257
s težkim in trdim korakom na boj.
In naskakujemo sklade orjaške —
in iz zasede s topovi — vrtalnimi stroji napadamo,
sekamo, bijemo. Brez žarometov slepečih raket
in brez božjega solnca. Vsenaokoli
so težki, črno zlepljeni oblaki dima,
ki žgo in duše nas s strupenimi plini.
Bijemo se na življenje in smrt. In vsi smo brez plinskih mask.
Pa se zgodi, da nas prično iz zasede napadati
kakor podzemeljski avijoni strahote vzbujajoči praelementi...
To je katastrofa, zemljetres, ulom skladov orjaških.
To je, o vi pod solncem prebivajoči,
hropeči vzdih grudi matere zemlje.
A žgoča žalost in smrtni kriki nam srce
do krvi sunkoma zgrabijo.
In žrtve padajo v črne grobove,
v podzemeljske rove.
Vnemo se plini vžigalni...
Pa se zgodi: mandeljci, črni rudarski hudiči,
napovedo nam svoj boj, svoj neslišni zavratni napad.
Padajo žrtve, padajo, povsod — v tesnih, stoka jočih hodnikih na
na umiku, na lestvah skozi šahte bežeči, povsod,                 [begu,
Koder je njihov divji umik, tje vodi jih pot.
A tudi, če bije se boj še tak strašan
s sovražnimi praelementi,
mi se ne vdamo, ne klonimo in ne pobegnemo.
Brez mask, z motikami, s krampi mi odkopavamo
svoje padle žrtve, vzdržujoč borečo se fronto,
ker duše bodri nam in kruto razvnema poziv:
umik — to je smrt, le kdor se bori in upira, je živ...
NAS    CAS
VINKO   KOŠAK
Moj bog, le kakšni smo vsi:
v trudne obraze si gledamo,
dolgo v noč posedamo
in govorimo, govorimo si v obraz.
Ali je res tako leden naš čas,
da nimamo dobre besede za trudno srce,
ali je res tako leden naš čas?
258