¿010
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 726.27-523.4(497.4Koče)"16"
Prejeto: 1. 12. 2009
Božidar Premrl
univ. dipl. lit. komparativist, svetovalec programskega direktorja, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Poljanska 40, SI—1000 Ljubljana e-pošta: bozidar.premrl@rescen.si
Cerkev sv. Marjete v Kočah. Oris njene stavbne zgodovine in opreme
IZVLEČEK
Prispevek skuša najprej pojasniti stavbno zgodovino najmlajše cerkve v slavinski župniji na Pivki — podružnice sv. Marjete v Kočah, ki je bila na novo sezidana v letih 1862—1863. Sklicujoč se na skope arhivske podatke in epigrafske vire, datira nastanek prvotne cerkve v drugo polovico 17. stoletja. Na podlagi tega, sekundarno uporabljenih kamnoseških izdelkov iz podrte koške cerkve v novi cerkvi in po analogijah rekonstruira še druge arhitekturne sestavine in člene, ki so oblikovali podobo prvotne cerkve. Ta se je skladala s pivško različico stavbarskega stila 17. stoletja, v katerem so se prepletale prvine pozne gotike, renesanse in zgodnjega baroka. V drugem delu opisuje predvsem okoliščine gradnje, ki jo je financirala dobrotnica Marija Kalister iz Koč, sestavine in značilnosti nove neoromanske cerkvene stavbe in njeno notranjo opremo ter obrtnike, ki so sodelovali pri zidanju in opremljanju cerkve.
KLJUČNE BESEDE
Koče, cerkev sv. Marjete, stavbarski stil 17. stoletja, Marija Kalister, neoromanski slog, zidarji Sorci, urar Janez
Oblak, zvonar Albert Samassa
ABSTRACT
ST. MARGARET'S CHURCH IN K0ČE. AN OUTLINE OF THE ARCHITECTURAL HISTORY OF THE CHURCH AND ITS INTERIOR FURNISHINGS
The paper first attempts to present the architectural history of the youngest church in the Slavina parish in Pivka — the branch church of St. Margaret's Church in Koče, which was rebuilt in 1862—1863. Relying on scanty archival data and epigraph sources, the construction of the original church is dated the second half of the 17th century. Based on these data, as well as secondarily used stonework from the dilapidated church in Koče in the new church and analogies, the paper also reconstructs other architectural elements and components that formed the image of the original church. The latter corresponded to the Pivka architectural type characteristic of the 17th century, which combined the elements of late Gothic, Renaissance and early Baroque periods. The second part of the paper describes the circumstances of the construction itself, which was financed by the benefactress Marija Kalister from Koče, the elements and characteristics of the new neo-Romanesque church building and its interior furnishings, as well as craftsmen involved in its construction and decoration.
KEY WORDS
Koče, St. Margaret's Church, architectural style of the 17th century, Marija Kalister, neo-Romanesque style, the Sorc masons, watchmaker Janez Oblak, bell-caster Albert Samassa
¿010
Uvod
Med cerkvami slavinske župnije, v katero spadata danes poleg župnijske cerkve v Slavini še podružnični cerkvi v Selcah in Zejah, je podružnična cerkev sv. Marjete v Kočah najmlajša. Medtem ko se je podoba ostalih cerkva izoblikovala pretežno v 17. ali 18. stoletju, je sedanja koška cerkev edina, ki je v celoti nastala šele v drugi polovici 19. stoletja. Postavili so jo v letih 1862-1863 ob cesti na severovzhodnem koncu vasi, na mestu, kjer je stala njena predhodnica.
Prvotna cerkev v Kočah iz 17. stoletja
Ko se vprašujemo o stavbni zgodovini cerkve sv. Marjete v Kočah, se najprej zastavlja vprašanje o njenem začetku: kdaj je nastala in kakšna je bila. Janez Zabukovec, pisec zgodovine slavinske župnije, pravi v poglavju o njej, "da je bila prav majhna in nizka, podobna bolj kapelici kot cerkvi". O njej navaja še, da je slavinski župnik Matija Lorenzutti, ko je leta 1811 poročal škofijskemu ordinariatu o stanju cerkva v svoji župniji, o cerkvi v Kočah napisal, da se ne ve, od kdaj obstaja, in da je v njej prostora "za 200 duš".1
Bolj nazorno predstavo o nekdanji koški cerkvi in o njeni legi si lahko ustvarimo na podlagi nekaterih ohranjenih arhivskih dokumentov, med katerimi je najpomembnejša tlorisna situacija obstoječega stanja s hkratnim načrtom za novo cerkev v dveh variantah, ki jo je leta 1860 naredil inženir Franc Hanss iz okrajnega gradbenega urada v Postojni2 in v kateri je zapisal oceno, da cerkev lahko sprejme 150 ljudi.3
Na omenjeni situaciji so narisane tudi meje cerkvene parcele z obzidjem, v katerem sta bila dva vhoda, in občinska cesta, ki poteka ob njej. Vhoda sta bila na obeh koncih južnega zida: k vhodu na jugovzhodnem koncu je tedaj vodilo šest stopnic.
1	Zabukovec, Slavina, str. 112—117.
2	O inženirju Francu Hanssu vemo razmeroma malo. Po podatkih iz postojnskih rojstnih matičnih knjig, v katerih je vpisan kot oče otrok, sklepamo, da je bil v Postojni vsaj od leta 1841 do leta 1860. Bil je dvakrat poročen, najprej s Frančiško Markelj, nato z Marijo Jožefo Huth. Njegov stan je najprej označen kot Strassenbauassistent, nato kot Baubezirksingenieur. Stanoval je v gostilni Pri kroni, nato v Šmolovi hiši. Glej ŽA Postojna, RMK Postojna 1836—1857 in 1858—1879. Za te podatke se toplo zahvaljujem domo-znancu Andreju Smerduju iz Postojne.
3	ARS, AS 140, mape 1, 2, 3: Situation der bestehenden auf 150 Menschen grossen und die Stellung der neu zu erbauenden für 300 Menschen bemessenen Filiakirche St Margareth in Koče. Kk. Baubezirksamt Adelsberg am 18te Mai 1860. Na situaciji so navedene tudi nekatere mere v sežnjih (klaftrah), čevljih in palcih (colah). Glej tudi ARS, AS176, mapa 178. Provinz Krain. Kreis Adelsberg. Steuer Bezirk Adelsberg. Gemeinde Slavina. Gradbena parcela, na kateri je stala cerkev, je imela številko 107 in je merila 176 kvadratnih sežnjev ali okroglo 333 m2.
Cerkev je bila orientirana proti vzhodu, skoraj pravokotno na cesto. Imela je podolgovat tristransko zaključen prezbiterij, ki mu je bila na severni strani prizidana zakristija, razmeroma kratko pravokotno ladjo, pred njo pa široko, a dokaj plitvo lopo ali klonico.4 Zabukovec piše tudi, da je imela "zvonik"5 s tremi zvonovi, se pravi dvonadstropno zvončnico s tremi linami.
Na Hanssovi situaciji vhod v cerkev ni naznačen, nedvomno pa je bil sredi pročelja, pod lopo, kakor je praviloma videti pri podobnih sočasnih cerkvah. Portal je bil verjetno podobno oblikovan kakor sedanji glavni portal, ki je v gornjem delu sklenjen z lokom, nadločji in simsom, le da je bil manjši. Morda je okrušeni sims sedanjega zunanjega portala zakristije del nekdanjega glavnega portala. Kronist Zabukovec pa se moti, ko neposredno datira nekdanji cerkveni portal z letnico 1658.6 Ločna kamna z razprto klesano in deljeno letnico 1658, ki sta bila kasneje kot spomin na staro cerkev vgrajena v visoki lok vhoda pod zvonik nove cerkve, nista mogla biti sestavna dela portala, temveč sta morala biti v temenu slavoloka prezbiterija, levo in desno od sklepnega kamna. O tem se lahko prepričamo, če primerjamo mere teh dveh klesanih kosov in mere pokončnikov nekdanjega slavoloka, ki sta bila ponovno uporabljena za novi slavolok: ujemajo se tako po širini kot po globini. Globina (debelina) slavoloka pa je zmerom precej večja od globine portala. Tudi kamen, siv apnenec, je v obeh primerih enak in enako obdelan, razlika je le v tem, da sta pokončnika stopnjevito profilirana, ločna dela z letnico pa imata ravno lice. Ce je bil z letnico 1658 datiran slavolok prezbiterija, lahko sklenemo, da je bil takrat dograjen prezbiterij.
Kdaj pa je bila sezidana cerkvena ladja? Zabuko-vec pravi, da je cerkev stala že pred letom 1658, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je bil njen najstarejši znani urbar iz leta 1654.7 V župnijskem arhivu Sla-vina tega urbarja, žal, ni več in torej ni več mogoče iskati v njem še kakšne druge morebitne oporne točke za natančnejšo datacijo koške cerkve. Pri da-taciji pa se lahko opremo na drug vir, v katerem je zanjo pomenljivo prav to, da se ta cerkev v popisih cerkva prvič omenja razmeroma pozno. V mislih imamo Gradivo za historično topografijo predjo-žefinskih župnij na Slovenskem, v katerem so siste-
4	Na Pivki in še v nekaterih drugih delih Primorske pravijo klonica cerkveni lopi pa tudi odprtemu prostoru pod zvonikom, ki je pogostokrat nadomestil nekdanjo lopo.
5	Zabukovec, Slavina, str. 116. Pisec navaja, da so v zvončnici viseli trije zvonovi, težki 2,08, 1,95 in 0,93 stota. V opombi pristavlja pojasnilo, da na Pivki in na Krasu pravijo zvonik steni podobnemu nastavku na cerkvi, v katerem so line za zvonove. Iz drugih virov je razvidno, da so zvončnici rekli po domače ter. Glej k. o., Iz Pivke, str. 263. Na Pivki in v Brkinih pa je še danes slišati za zvončnico ljudsko metaforo lajblc, ki pomeni telovnik, brezrokavnik.
6	Zabukovec, Slavina, str. 117.
7	Prav tam, str. 117.
¿010
Vas Koče s cerkvijo sv. Marjete na mapi franciscejskega katastra (ARS, AS 176, mapa 178, Ust VII. Provinz Krain. Kreis Adelsberg. Steuer Bezirk Adelsberg. Gemeinde Slavina).
KRONIKA_58
BOŽIDAR PREMRL: CERKEV SV. MARJETE V KOČAH. ORIS NJENE STAVBNE ZGODOVINE IN OPREME, 73-86	¿010
Situacija stare cerkve z variantnima načrtoma nove cerkve iz leta 1860 (ARS, AS 140, mapa 2).
matično navedeni podatki iz vseh starih popisov cerkva na območju današnje Primorske. Cerkev sv. Marjete v Kočah je bila v njih prvič omenjena šele leta 1684, pri čemer pisec celo izrecno poudarja, da je v popisu iz leta 1665 (še) ni.8
Na podlagi navedenih dejstev lahko sklepamo, da so jo začeli zidati kmalu po letu 1654, ko so začeli voditi njen urbar, letnica 1658 z njenega slavoloka oznamuje leto dograditve njenega prezbiterija, dokončana pa je bila po letu 1865. Potemtakem so jo najverjetneje zidali v presledkih kakšnih deset let.9 Vhodno lopo so ji verjetno prizidali še v istem stoletju.
8	Hofler, Gradivo za historično topografijo, str. 172.
9	Za primerjavo lahko navedemo, da so v tisti dobi sezidali cerkev sv. Antona v Gabrčah pri Senožečah že v dveh letih (1664—1665), cerkev sv. Helene v Hrpeljah pa so zidali v
presledkih deset let (1661—1670). V Gabrčah je bila skoraj gotovo tako hitro sezidana s finančno pomočjo gospode iz takratnega trga Senožeče. Prim. Premrl, Stavbarska delavnica, str. 256—260.
Po nekaterih drugih kamnoseških izdelkih iz takratne koške cerkve, ki so bili ponovno uporabljeni pri gradnji nove, in po analogijah z drugimi sočasnimi podružničnimi cerkvami na Pivki in v Brkinih lahko rekonstruiramo še druge arhitekturne člene, ki so bistveno prispevali k njeni zunanji in notranji podobi v 17. stoletju.
Lopa je morala imeti zidane stene in trikapno streho. V pročelju pod njo je bilo verjetno dvoje majhnih oken kvadrataste oblike, po eno na vsaki strani vhoda s portalom, ki je bil, kot rečeno, najverjetneje ločne oblike. V stranskih stenah ladje in prezbiterija so bila večja pokončna pravokotna okna s posnetimi ostenji. Verjetno sta bili dve okni v južni steni ladje in eno v južni steni prezbiterija. Morda je bilo še eno okno v severni steni ladje.
Najverjetneje je imela cela cerkev poševno posnet talni zidec, streha pa je bila opasana s tripa-sovnim konzolnim vencem, ki ga sestavljajo ploščat spodnji zidec, niz profiliranih konzolic in profiliran
¿010
Kropilnik s školjkasto skodelo iz leta 1663 (foto B. Premrl).
gornji zidec. Streha je bila strma, prvotno verjetno krita s skodlami, kasneje morda že z opečno kritino.
Notranjščina cerkve je bila verjetno v celoti tlakovana s kamnitimi ploščami. Nekaj plošč iz tega tlaka so najbrž kasneje ponovno uporabili za tlakovanje nove zakristije. To so manjše kvadratne plošče z merami 31,5 cm x 31,5 cm, medtem ko imajo nove plošče v cerkveni ladji mere 40 cm x 40 cm. Desno od vhoda v cerkev je bil kropilnik s školj -kasto skodelo, ki zdaj stoji na desni strani v cerkvene veže. Na obodu skodele ima razprto vklesano letnico 1663, na njenem dnu pa nenavadno različico izbočenega Jezusovega monograma.10 Nekje v ladji je bila v tlak vsajena kamnita pušica ali škrabica v obliki nizkega oglatega balustra, ki je zdaj spravljena v zakristiji. To lepo kamnoseško delo ima v gornjem delu na dveh licih sklesane rozete v plitvem reliefu, na enem izmed njih pa je vrezana letnica 1696.
Prezbiterij, ki je bil za stopnico višji od tlaka v ladji, je imel, kot rečeno, slavolok iz klesanega kamna. Njegova pokončnika, ki sta bila obenem s profi-liranima bazama, kapiteloma in sklepnim kamnom kasneje vgrajena v novi slavolok, sta stopnjevito profilirana in v spodnjem delu okrašena z osemlistnima
10 To je zrcalna različica IHS, torej SHI, v kateri je namesto črke S sklesan znak v obliki stegnjene števke 3.
Pušica z letnico 1696, okrašena z rozetami (foto B. Premrl).
rozetama v plitvem reliefu, ki spominjata na deteljico. Taka profilacija in rozetni okras sta bila pogostna na nekaterih arhitekturnih členih cerkva na Primorskem v drugi polovici 17. stoletja.11 Prostor prezbiterija je bil skoraj gotovo obokan s poznogot-skim rebrastim svodom, ladjo pa je verjetno krasil lesen poslikan strop - oboje je bilo značilno za podružnične cerkve tistega časa na tem območju Primorske.
V cerkvi sta bila ob koncu 17. stoletja dva, nedvomno lesena oltarja: glavni oltar sv. Marjete device in mučenke in stranski oltar sv. Lucije device in mučenke.12 Kdaj točno sta bila postavljena, ni znano, nedvomno pa v istem stoletju.
Konec stoletja je bil na jugozahodni strani postavljen obzidni porton iz klesanega kamna in verjetno je bilo takrat narejeno tudi obzidje. Sestavni deli portona so bazi, pokončnika in kapitela, na katerih stojita obeliska ali piramidi. Na licih kapi-telov je vrezana deljena letnica 1694, na licih po-končnikov, ki sta okrašeni s kasetami in rombi, pa
11	Primerjaj Premrl, Zidarska in kamnoseška mojstra, str. 181227. Pripomniti je še treba, da so vsi doslej omenjeni kamnoseški členi in izdelki iz sivega apnenca, kakršen je doma na Pivki in v sosednji Košanski dolini.
12	Rossetti, Vizitacija tržaškega škofa Giovannija Francesca Mi -lerja, str. 101.
¿010
Obzidniporton na zahodni strani (foto B. Premrl).
Okno v zatrepni fasadi hiše Pri Matjaževih v Kočah, na katerem so sklesane tudi take rozete kot na južnem obzidnemportonupri cerkvi (foto B. Premrl).
sta izbočeno izklesani okrajšavi Jezusovega in Marijinega imena: IHS in MRA.13
Drugi porton, ki ni datiran, ima pa lepo reliefno okrasje v obliki keliha in nenavadnih stiliziranih rozet, bi lahko bil iz istega časa, še bolj verjetno pa se zdi, da je bil narejen v 18. stoletju.14
Na podlagi povedanega lahko sklenemo, da je cerkev sv. Marjete v Kočah konec 17. stoletja na zunaK in znotraK kazala podobo, ki Ko lahko označimo kot pivško različico stavbarskega stila 17. sto-letKa z značilnim prepletanKem prvin pozne gotike, renesanse in zgodnjega baroka.
Opremljanje in popravila cerkve v 18. stoletju in v prvi polovici 19. stoletja
Velika pridobitev za cerkev je bil nakup novega marmornega glavnega oltarja v 18. stoletju. Postavljen je moral biti okrog leta 1769 — v cerkvenih računih za tisto leto Ke namreč bil zapisan strošek 212 goldinarjev in 20 krajcarjev na račun za marmornat oltar.15 Po stilnih značilnostih ga umetnostni zgodovinarji uvrščajo v opus znanega ljubljanskega baročnega kiparja Francesca Rottmana.16 Sliko sv. Marjete, olje na platnu, je naredil za ta oltar leta 1822 slikar Janez Potočnik, ki se je nanjo tudi podpisal.17 Oltar in sliko še danes vidimo v novi cerkvi. Verjetno je bil v tem obdobju narejen tudi lesen pevski kor.
Med cerkveno opremo iz tistega časa omenimo srebrn procesijski križ iz leta 1769,18 poznobaročno spovednico z intarzirano letnico 1771 in rokokojsko
13	Porton je bil nekoliko prestavljen, tako da zdaj stoji na začetku v zahodnem zidu, pri prestavljanju pa so bili njegovi sestavni deli premešani in nekateri med njimi postavljeni "na glavo". Portoni tega tipa so značilni predvsem za Pivko, Kras, Brkine in Vipavsko dolino. Praviloma niso imeli vratnih kril, pač pa so bile v vmesni kamnit okvir v tleh vdelane močne rešetke iz kovanega železa, ki so preprečevale živino vstop na cerkveni prostor.
14	Na 18. stoletje napeljuje sorodnost njegovega okrasja in verske simbolike z okrasjem in verskimi simboli na izjemnem kamnitem okenskem okvirju v fasadi hiše Pri Matjaževih, Koče 22, ki ima na prekladi sklesano letnico 1776.
15	Zabukovec, Slavina, str. 114. Kipar, ki je delal za cerkev v Kočah, se omenja tudi v ZA Slavina, Manuale Parochi 1767; v njem je med izdatki zapisano, da je 27. maja 1769 prejel 20 dukatov.
16	Klemenčič, Prispevki k opusu Francesca Rottmana, str. 114— 115; isti, Oltarji Robbove delavnice v Slavini, str. 114. — Francesco Rottman, ljubljanski kipar, se je leta 1710 rodil v Benetkah in se tam šolal, konec tridesetih let 18. stoletja pa je prišel v Ljubljano. Tam je umrl leta 1788.
17	Janez Potočnik (Pototschnik), slovenski baročni, kasneje klasicistični slikar, rojen 15. junija 1749 v Kropi na Gorenjskem, umrl leta 1834 v Ljubljani. Poslikal je več cerkva na Slovenskem. Primerjaj Enciklopedija Slovenije, 9, str. 195.
18	Zabukovec, Slavina, str. 116. V slavinskem župnijskem ar-
hivu najdemo podatek, da so leta 1768 plačali za srebrn
koški križ 1107 lir, kar bi bilo okroglo 184 dukatov, skratka
zelo velik znesek. Glej tudi Manuale Parochi 1767, računi 9.
junija 1768.
¿010
zakristijsko omaro, ki ima na gornjem delu izrezljano letnico 1790.19
Sredi 19. stoletja je bila cerkev že v tako slabem stanju, da je bila potrebna večjega popravila. Dopis s prošnjo za soglasje, ki ga je septembra 1853 naslovilo okrajno glavarstvo v Postojni na ljubljanski škofijski ordinariat, poroča, da je pri podružnični cerkvi v Kočah leseni pevski kor s stopnicami vred povsem trhel in da je stenski omet znotraj in zunaj večji del odpadel. Poleg tega se je kazala nujna potreba povečati okna in narediti še nekaj novih, želeli pa bi tudi prizidati zakristijo. Po priloženem predračunu bi znašali stroški za to 572 goldinarjev 21 % krajcarja; če bi odbili ročno in vozno tlako, ki bi bili opravljeni v naravi, pa bi se strošek zmanjšal za 44 goldinarjev 33 % krajcarja. Ostalih 527 goldinarjev in 46 krajcarjev bi izplačali iz cerkvenega premoženja, ki se v nadaljevanju dopisa podrobneje navaja. Škofijski ordinariat je v odgovoru, v katerem je vrnil dopis z dokumentacijo, soglašal s predlaganim načinom plačila.20
Pisnih dokazil o izvedbi teh posegov sicer nimamo, vendar vse kaže, da so takrat cerkev popravili in ji tudi prizidali zakristijo. Njen obstoj dokazuje že omenjena Hanssova situacija obstoječega stanja iz leta 1860, v kateri je vrisan tudi tak prizidek k cerkvi. Podatek, da so leta 1856 v Kočah postavili nova lesena stranska oltarja,21 pa nakazuje, da so morali obnoviti vsaj omete v cerkvi, sicer najbrž ne bi šli vanjo postavljat novih oltarjev.
Zidanje nove cerkve v letih 1862-1863
Po teh popravilih in novem okrasu cerkve bi pričakovali, da bodo Kočanci za nekaj časa zadovoljni z njo. Vendar najdemo v zapisih o delih in popravilih na cerkvah in pripadajočih stavbah župnije Slavina v poglavju, ki govori o cerkvi v Kočah, že leta 1860 presenetljivo novost: "Sklenjeno je bilo, naj se zgradi nova cerkev."22
Da so se Kočanci tako kmalu po omenjenih popravilih odločili graditi novo cerkev - kar je tudi pomenilo, da bo treba obnovljeno staro cerkev podreti, ker so potrebovali prostor zanjo - so morali imeti več razlogov. Objektiven razlog je verjetno
19	O spovednici in omari pa je treba pripomniti, da se ne ve, ali sta bili narejeni prav za koško cerkev. Možno bi namreč bilo, da sta bili tja prineseni iz katere druge cerkve, kjer ju niso več potrebovali. K previdnosti navaja tudi podatek, da je bila leta 1870 za Koče narejena nova spovednica. Glej ZA Slavina, Herstellungen und Reparationen an den Kirchen, list
72v.
20	NŠAL, ŠAL/Z, Spisi Slavina 1793-1869, 1853, september, 4-20, Dopis okrajnega glavarstva v Postojni ljubljanskemu škofijskemu ordinariatu in njegov odgovor.
21	Zabukovec, Slavina, str. 116. — Kdo je avtor stranskih oltarjev, ni znano.
22	ZA Slavina, Herstellungen und Reparationen an den Kirchen, list 72.
bilo to, da je cerkev v drugi polovici 19. stoletja postajala pretesna za naraščajoče prebivalstvo vasi in se je zmerom bolj kazala potreba po prostornejši stavbi. Temu se je verjetno pridružila še iz tekmovalnosti porojena želja postaviti lepšo novo cerkev s pravim zvonikom, s kakršnimi so se že ponašale druge vasi na Pivki.23
Zadnji in odločilni pa je bila nedvomno rado-darnost bogate rojakinje Marije Kalister24 in njenega moža Janeza Kalistra iz Slavine, ki sta zelo obogatela s trgovanjem in sta že dalj časa živela v Trstu. Po ustnem izročilu je hotela "Kalištrca" v rojstnih Kočah s svojim denarjem sezidati cerkev, ki bi bila lepša od farne, a je slavinski župnik temu naspro-toval.25 Kljub temu pa je dala narediti precej veliko cerkev za tako vas.26 Zabukovec je o novi koški cerkvi takole zapisal: "Zgradila sta jo na svoje stroške Marija Kalister in njen soprog Janez Kalister iz hvaležnosti do Boga, ki je njuno gospodarstvo tako obilno blagoslovil. Brez zvonov, oltarjev, klopi in druge cerkvene oprave je stala blizu 20.000 fl. Vse je plačala Kalistrova gospa, tlake ni bilo prav nobene."27
Ohranjenih je tudi nekaj arhivskih dokumentov, ki govorijo o pripravah na zidavo cerkve v Kočah. Dne 26. marca 1861 je tržaško namestništvo poslalo okrajnemu uradu v Postojni pismo, ki je bilo hkrati dano v vednost ljubljanskemu škofijskemu ordinari-atu; v njem sporoča, da se je škofijski ordinariat v Ljubljani strinjal z načrtovano postavitvijo vaške cerkve v Kočah in z gradbenim načrtom deželne gradbene direkcije z dne 3. januarja 1861. Obenem je izrazil upanje, da bo po tem načrtu nastala smo-
23	V Radohovi vasi, na primer, so se vaščani že leta 1836 po-bahali z napisom na svojem zvoniku: Ta turen je naredila soseska (iz) svoje moči (leta) 1836. To je njegova nekoliko po-knjižena različici v gajici, v originalu pa je vklesan v kamnito ploščo v bohoričici. Primerjaj Matičetov, Primorski ljudski napisi, str. 5.
24	Marija Kalister, z dekliškim priimkom Bole, se je rodila 4. septembra 1805 v Kočah hišna številka 6, Pri Znidarju, danes Pri Zadniku, Koče 33. Leta 1825 se je poročila z Janezom Kalistrom, po domače Milharjevim iz Slavine, ki je prišel za zeta v Koče. Janez Kalister, ki je bil izredno nadarjen, delaven in podjeten, je zelo obogatel s trgovanjem in sčasoma se je z družino preselil v Trst. Oba z ženo sta se izkazala z dobrodelnostjo, še posebej pa sta gmotno pomagala rojakom iz Slavine in Koč, iz cele slavinske fare in iz drugih krajev na Pivki. Maks Bole, po domače Bolev Maks, doma Pri Sušlnovih, Koče 26, je pravil, da je "Kalištrca", ko so jo hodili Kočanci Gehtat v Trst, prosilcem dajala denar kar z merico. Janez Kalister je umrl v Trstu 17. decembra 1864, njegova vdova Marija pa 19. julija 1880. Glej ZA Slavina, Družinske knjige Slavina 1809, 1830, 1840, 1888, RMK Slavina 1804-1833, str. 17; PMK Slavina 1781-1830, str. 118; Zabukovec, Slavina, str. 297.
25	V tistem času je bil v Slavini župnik Anton Pokorn.
26	Ustni vir: Anton Slavec — Zvono, Ta dolnji Jecin, Koče 14.
27	Zabukovec, Slavina, str. 114. — 0 dobrodelnosti Marije Kalister govori tudi podatek, da je prispevala 16.700 goldinarjev (florintov) za zidanje cerkve na Mirenskem Gradu, za katero je bil prav tako položen temeljni kamen leta 1662. Primerjaj Pust, Mirenski Grad, str. 9; Baraga, Župnija Miren, str. 114.
¿010
Pogled, na cerkev sv. Marjete v Kočah od spredaj (foto B. Premrl).
trna nova cerkev, ki bo v veselje vsem prebivalcem vasi in njihovi pobožni dobrotnici.28 Ljubljanski škofijski ordinariat pa je v dopisu z dne 16. junija 1861 med drugim obvestil okrajni urad v Postojni, da Marija Kalister pisno soglaša z željo prebivalcev vasi Koče za povečanje stare vaške cerkve po načrtih okrajnega inženirja Hanssa.29
Temeljni kamen za novo cerkev je bil položen 3. junija 1862. V navzočnosti obeh ustanoviteljev, Janeza in Marije Kalister, ter vse župnijske duhovščine ga je slovesno blagoslovil postojnski župnik in dekan Peter Hicinger.30 Se istega leta je bila cerkev zgrajena do te mere, da so jo lahko pokrili.31 V naslednjem letu se je gradnja cerkve nadaljevala in jeseni je bila dokončana. 25. oktobra je bila že slo-
28	NŠAL, ŠAL/Ž, Spisi Slavina 1793-1869.
29	Prav tam, Spisi Slavina 1793-1869.
30	Peter Hicinger, ki je bil župnik in dekan v Postojni v letih od 1859 do 1867, se je rodil leta 1812 v Tržiču na Gorenjskem očetu Mihaelu in materi Uršuli, rojeni Poprijan. V duhovnika je bil posvečen leta 1835, umrl je v Postojni leta 1867. Glej ŽA Postojna, Ažman, Kronika župnije Postojna, str. 192.
31	ŽA Slavina, Herstellungen und Reparationen an den Kirchen,
list 72. — O blagoslovitvi temeljnega kamna za novo cerkev v Kočah so poročali tudi časopisi. Primerjaj prispevek S Pivke, str. 138—139. Glej tudi Zabukovec, Slavina, str. 114.
Pogled na cerkev sv. Marjete v Kočah z zadnje strani (foto B. Premrl).
vesno blagoslovljena.32 Tudi novo cerkev je blagoslovil postojnski dekan Peter Hicinger. O tem dogodku in o cerkvi sami je obširno poročal katoliški list Zgodnja danica. Navajamo nekaj odlomkov:
"Že si omenila, ljuba Danica, kako so prečastiti Postojniški dekan g. P. Hicinger druziga rožnika 1862 vogelni kamen k novi cerkvi v Kočah slovesno vložili. Razglasi zdaj, kako so ravno ta prečastiti gospod, po-oblasteni od v. č. škofijstva ljubljanskiga (4. vinotoka 1863), 25. pretekliga mesca novo cerkev v Kočah blagoslovili.
Prišlo je bilo k ti slovesnosti iz vse Pivke ljudi toliko, de je bilo sila. Med drugimi je bila pričujoča tudi blaga gospa vstanovitelica iz Tersta s svojim gospodam, dosluženi okrajni poglavar blagorodni g. Val. Murnik s svojo gospo, gospod inženir Pilc iz Postojne (zdajni okrajni poglavar, blagorodni g. Anton Globočnik, so bili vradno zaderžani), vsa farna duhovšina in nekaj gospodov iz bližnje okolice. Vse je že od deleč vabil lepi visoki zvonik in njegov tovarš, visok mlaj z zastavami narodnih barv. 0d bližej so prihajajoče pozdravljali manjši ob cerkvi postavljeni mlaji in dvoje slovesnih vmetno okinčanih vrat, ki derže v nar bližnjiši cerkveno okolico. Ko se je po 10. uri pričela slovesnost z
32 ŽA Slavina, Herstellungen und Reparationen an den Kirchen, list 72.
¿010
blagoslovljenjem vode po obredniku, in je po tem šla procesija med kropljenjem cerkve in svetim petjem okoli nove cerkve, se je pobožnim zbranim vernikam na obrazu bralo, kako močno so bili razveseljeni. Se bolj pa se jim je serce povzdignilo, ko so smeli v novo blagoslovljeno cerkvo stopiti, ki je bila zdaj opravljena ko vesela in sveta nevesta svojemu Ženinu, kteri je imel skoraj vanjo priti. /.../ To novo poslopje pa res tudi zasluži, de se hiša Božja imenuje. Posebno človeka povzdigne njena visokost, svitloba, terdnost; 4 sežnje in 4 čevlje ti je do obok visokost, 14 čevljev so visoke tla pevališa, okna so po 10 čevljev visoke, in obok nosijo stebri iz rezaniga kamnja. Poprejšnji inženir Hans, ki je obris naredil, in sedanji inženir g. Pilc, ki ga je po zidarskim mojstru Sorču iz Slavine33 in stenarskih mojstrih, Celanu iz Postojne34 in Oblaku iz Lučin,35 izpeljal, sta si postavila lep spominek. Posebno vsakimu dopade zvonik v čelo cerkve vzidan in po ostrešju tako
33	V Slavini je bilo več rodov zidarjev Šorcev. Prvi znani zidar med njimi je bil Franc Šorc starejši, ki se je rodil leta 1798 in je umrl konec leta 1864. Bil je tudi mlinar, zato se je njihovi hiši reklo Pri Malnarju. V času, ko so zidali cerkev v Kočah, je verjetno on vodil delo, gotovo pa sta največ delala njegova sinova: Jožef, rojen leta 1827, in Franc, rojen leta 1834, ki je kasneje nasledil očeta. Zidarji Šorci so precej delali pri cerkvah in med drugim sezidali tudi več zvonikov na Pivki: na primer v Kleniku leta 1853, v Gradcu leta 1877, v Nemški oziroma Slovenski vasi leta 1879. Glej ZA Slavina, Družinske knjige Slavina 1809, 1830, 1840, 1858, 1888, 1891 in RMK Slavina 1781-1812, 1834-1878, 1878-1913, PMK Slavina 1834-1874, 1875-1904, MMK Slavina 18121833,1834-1872.
34	Omenjeni stenarski oziroma tesarski mojster je bil najverjetneje Andrej Celan iz Postojne, hišna številka 152, ki je v postojnski krstni knjigi leta 1842 pri rojstvu otroka označen kot tesar (Zimmermann). Rodil se je 20. oktobra 1813 v Postojni, leta 1839 se je poročil z Marijo Klemen iz Šmi-hela, 6. novembra 1871 pa je umrl, potem ko so mu amputirali nogo. Glej ZA Postojna, Družinska knjiga Postojna 1858, RMK Postojna 1836-1857.
35	Tesarski mojster Oblak iz Lučin, ki je sodeloval s postojnskim tesarjem Celanom pri izdelavi ostrešja cerkve v Kočah,
je moral biti ena in ista oseba z urarjem Janezom Oblakom, ki je podpisan na stolpni uri v zvoniku. Janez je bil prvo-rojeni sin Jurija Oblaka, kovača, tesarja, krovca cerkva in zvonikov in izdelovalca stolpnih ur, iz zaselka Prelesje pri Lučinah, po domače Pri Kožuhu. Rodil se je 25. marca 1822 v Prelesju in bil dvakrat poročen. Po drugi poroki z Marijo Bozovičar se je preselil na ženin dom v sosednjo vasico Suhi Dol 10, po domače Pri Janezu. Tam je umrl 3. junija 1896. V kroniki župnije v Lučinah je opisan kot "iz-boren kovač, izurjen tesar, toda predvsem neprekosljiv izde-lovatelj turnskih ur". Tesar je bil tudi njegov sin Peter iz prvega zakona, rojen leta 1853, poročen v Kovkarjevo bajto, Zadobje 1. Primerjaj Bučič, Urarski rod Oblakov, str. 19-26; ista, Ure skozi stoletja, str. 120. Glej NŠAL, ŠAL, Družinska knjiga Lučine 1746-1892 ca.; Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah, str. 79, 80. — Glede tesarskega deleža Janeza Oblaka pri cerkvi v Kočah se zdi najbolj logično, da je pokril streho zvonika, v katerem je naredil tudi uro. V tistem času je napravil še nekaj del v bližnjih cerkvah: v Slavini je leta 1882 naredil novo stolpno uro, v Palčju pa je leta 1883 v zvoniku prenaredil jarme za zvonove in obesil zvonove. Primerjaj Zabukovec, Slavina, str. 105, 174.
okusno izpeljan, de ga mu blizo ni para. Pa kako bi ta sveti kraj kej posebniga ne bil, ker, de si ravno z duhovnišem vred po notranji svetlobi na dolgosti meri le 10 sežnjev in 1 čevelj, in po širokosti v čelnu /sic/ le 4 sežnje in 4 čevlje, vender brez zvonov, altarjev, stolov in druzih cerkvenih priprav stane blizo 20 tisuč goldinarjev. Zato je vstanovitelica te veže Božje pač res zaslužila, da se ji je nad velike vrata od zunaj v kamen vrezan in pozlačen napis postavil: To cerkev sv. Marjete je dala zidati v letu 1862 gospa Marija Kalister iz Tersta, rojena v Kočah. "36
Opis nove cerkve
Cerkev je torej bila zgrajena po načrtu inženirja Hanssa, od katerega nam je znana že nekajkrat omenKana situaciKa z dvema variantama načrtovanega tlorisa. V črni barvi je varianta z večjim tlorisom cerkve, a brez zakristije, v rdeči barvi je varianta z manjšim tlorisom in s prislonjeno zakristijo na južni strani prezbiterija. Odločili so se za rdečo varianto, se pravi za manKšo cerkev, kar se uKema z že omenjenim ustnim izročilom. Pri njeni izvedbi pa so vnesli še nekaj sprememb. V nasprotju s staro cerkviKo, ki Ke bila pravilno orientirana od vzhoda proti zahodu, so postavili novo cerkev v smeri se-ver—jug, se pravi vzporedno s cesto, zakristijo pa so prestavili na zahodno stran prezbiterija. Preoblikovano cerkveno parcelo so ogradili z novim obzidjem in prestavili obzidna portona, ob cesti pa so morali še prej pozidati dolgo škarpo iz grobo klesanega kamna.
V tlorisu cerkve si po načrtu sledijo pravokoten prezbiterij z rizalitno izpahnjeno zadnjo steno in s prizidano zakristijo na zahodni strani, velika pravokotna ladja in zvonik, ki je deloma vgrajen, deloma izstopa iz pročelja. Cerkev je krita z opečnim bob-rovcem, deloma s pločevino.
Zvonik s korenasto-laternasto pločevinasto streho stoji v osi fasade, ki je zaključena s trikotnim zatrepom. Njegova zvonica ali klonica se odpira z visokim neoromanskim ločnim vhodom, v katerega sta vkomponirana že omenjena ločna kosa nekdanjega slavoloka z letnico 1658 in še nekaj drugih takih kosov. V fasadi nad njim je vzidana plošča z napisom o donatorici cerkve iz Koč, ki se v zvestem prepisu glasi takole:
To cerkev s. Marjete je
dala zidati leta 1862 Maria
Kalister rojena v Kočeh.
Šivani vogali zvonika in cerkvenega pročelja so zidani iz grobo klesanih apnenčevih kvadrov ali škvadrancev. Vso stavbo, z zvonikom in zakristijo vred, opasuje poševno prirezan talni zidec, njene
36 k.o., Iz Pivke, str. 263—264.
KRONIKA_58
BOŽIDAR PREMRL: CERKEV SV. MARJETE V KOČAH. ORIS NJENE STAVBNE ZGODOVINE IN OPREME, 73-86	¿010
Napisna plošča donatorici Mariji Kalister na zvoniku, pod njo ločni del vhoda z deljeno letnico 1658 iz nekdanje cerkve (foto B. Premrl).
strehe in pročelni zatrep pa tripasovni konzolni strešni venec. Talni zidec in strešni venec sta večji del dediščina stare cerkve. V stranskih stenah ladje so trije pari velikih oken, sklenjenih z rustikalnimi polkrožnimi loki v neoromanskem stilu, prezbiterij pa ima podobno okno na vzhodni strani. Tako je tudi visoko okno v prvem nadstropju zvonika in podobno so oblikovane tudi vse štiri line zvonišča. Masivni loki so sestavljeni iz klinasto oblikovanih klesancev, oknjaki pa imajo poševno posneta ostenja v stilu 17. stoletja - očitno je, da so zanje ponovno uporabili dele okenskih okvirjev stare cerkve, manjkajoče kose pa so zaradi tega morali oblikovati na enak način. V stranskih kotih pročelnega zatrepa sta manjši lunetni lini za zračenje podstrešja, v vmesnem nadstropju zvonika pa je velika lina lunetne oblike. Tudi te line so sklenjene z rustikalnimi loki.
V cerkev vodi visok ločni portal s profiliranima bazama in podboji, z nadločjema, ki sta okrašeni z rozetama, in z bogatim simsom. Profilacija baz in podbojev se zgleduje po že omenjeni profilaciji prvotnega slavoloka v cerkvi - morda tudi po nekdanjem portalu. Skozi vrata stopimo v majhno vežo, ki jo oblikujejo notranje stranske stene zvonika, in dalje pod obokan pevski kor, ki se proti ladji opira na dva klesana slopa. Prostorna, visoka ladja, tlakovana z lepimi kamnitimi ploščami, je s pilastri, ki imajo kamnite toskanske kapitele, razdeljena na tri pole in obokana s češkimi kapami, omejenimi z
vzdolžnimi in prečnimi oprogami. Obok krasijo štukirani okvirji.
Tudi prezbiterij, ki je za stopnico višji, je členjen s pilastri in obokan s češko kapo, okrašeno s štukiranim okvirjem. V ladjo se odpira z velikim slavolokom, ki ima kamniti profilirani bazi, profilirana pokončnika s kapiteloma in sklepni kamen prvotnega slavoloka, medtem ko je sedanji višji in širši lok zidan, a tudi na njem se nadaljuje profil pokončnikov, tokrat v ometni izvedbi.
Iz prezbiterija vodi v obokano zakristijo portal, ki ima na napisnem frizu razprto vklesano deljeno letnico 1862. Poleg tega ima zakristija tudi zunanji portal.
Cerkev je opremljena s tremi oltarji, ki so vsi že stali v stari cerkvi. Marmorni baročni oltar v prezbiteriju je leta 1887 dopolnil kamnosek in podobar Janez Vurnik starejši iz Radovljice na Gorenjskem.37 Dodal mu je neobaročno atiko z vdelanim reliefom Svete Trojice, za opravljeno delo pa je
37 Janez Vurnik starejši, rojen 28. avgusta 1819 v Stari Oselici nad Trebijo, od leta 1841 samostojen podobar v Radovljici. Delal je predvsem oltarno arhitekturo in cerkveno opremo v novoromanskem, novogotskem in novorenesančnem slogu. Umrl je 2. marca 1889 v Radovljici. Glej Zitko, Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga, str. 650. — V cerkvah na Pivki so njegova dela še prižnica v Matenji vasi oz. Stivanu (1881), stranski oltar sv. Antona v Petelinjah (1887) in atika glavnega oltarja v Slavini (1888).
58_KRONIKA
¿010	BOŽIDAR PREMRL: CERKEV SV. MARJETE V KOČAH. ORIS NJENE STAVBNE ZGODOVINE IN OPREME, 73-86
Prezbiterij s slavoločno steno (foto B. Premrl).
prejel plačilo 352 goldinarjev.38 Datiral ga je z naslikano letnico na ometanem hrbtu oltarja. Ze precej prej, leta 1866, pa je slikar Štefan Šubic iluzio-nistično poslikal steno za oltarjem s stebriščem, vo-lutno atiko, baldahinom in draperijo in tako pove-ličal njegov vtis.39 Stranska lesena oltarja stebrnega tipa, ki sta bila izdelana leta 1856 v baročni tradiciji, sta postavljena v kotih ladje ob slavoločni steni. Na levi strani je oltar sv. Lucije, na desni oltar sv. Sil-vestra.40
38	NŠAL, ŠAL/Ž, Spisi Slavina 1871-1900, Dopis predstoj-ništva podružnice sv. Marjete v Kočah knezoškofijskemu ordinariatu v Ljubljani dne 27. januarja 1887; Zabukovec, Slavina, str. 114.
39	Slikar Štefan Šubic, sin Pavla Šubica, kmeta, mlinarja in rezbarja iz Hotavelj, rojen 22. decembra 1820. Z bratoma Janezom in Blažem je nekaj časa vodil podobarsko delavnico doma v Hotavljah, po smrti prve žene in po drugi poroki pa se je preselil na ženin dom v Poljane. Tam je umrl 9. januarja 1884. — Na Pivki je več njegovih del: leta 1865 je naslikal podobi za stranska oltarja v cerkvi sv. Nikolaja v Palčju in na novo naredil desni oltar; za cerkev sv. Jerneja v Petelinjah je leta 1868 naredil lesena stranska oltarja sv. Jakoba in sv. Antona. Glej tudi Zabukovec, Slavina, str. 152.
40	Opis cerkve je v splošnem povzet po V(idmar) L(uka) in
K(emperl) M(etoda), Podružnična cerkev sv. Marjete v Ko-
V zvonik se povzpnemo prek pevskega kora, na katerega drži kamnito polžasto stopnišče na desni strani. Vhod s kora v zvonik je uokvirjen s kamnitim portalom, ki ima na prekladi vklesano letnico 1862. V zvonišču so do prve svetovne vojne viseli trije zvonovi iz leta 1866, ki jih je ulil Albert Sa-massa v Ljubljani. Stali so 3.400 goldinarjev. Tudi zvonove je plačala dobrotnica Marija Kalister. Leto kasneje je ista dobrotnica kupila še repetirno stolpno uro za 460 goldinarjev.41 Na njeni notranji številčnici je podpisan Janez Oblak, urar.42 Samassovih zvonov ni več v zvoniku, Oblakova ura je še, vendar ne dela več.
Vsi zvonovi so bili okrašeni in opremljeni s podobami in napisi. Veliki zvon, ki je tehtal 859 kilogramov, je imel podobi sv. Marjete in sv. Križa z Marijo in sv. Janezom ter napis: ŠT. 7. TE TRI ZVONOVE JE IZLITI DALA BLAGA GOSPA
čah. Leksikon cerkva na Slovenskem. Dekanija Postojna 2, str. 145—148. Primerjaj tudi ZVKDS, OE NG, Spomeniški elaborat Koče, p. c. sv. Marjete.
41	ŽA Slavina, Herstellungen und Reparationen an den Kirchen, list 72v. Primerjaj še Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 28; Zabukovec, Slavina, str. 116.
42	Glej opombo 35.
KRONIKA_58
BOŽIDAR PREMRL: CERKEV SV. MARJETE V KOČAH. ORIS NJENE STAVBNE ZGODOVINE IN OPREME, 73-86	¿010
Detajla slavoloka: na levi strani baza s spodnjim delompokončnika, na desni kapitel (foto B. Premrl).
MARIJA KALISTER IZ TERSTA ROJENA V KOČAH. Pod reliefom sv. Marjete je pisalo: SV. MARJETA BODI VSELEJ NAŠA POMOČNICA, pod sv. Križem pa je bil mojstrski podpis: ŠT. 10. VLIL ALBERT SAMASSA V LJUBLJANI 1866.43 Srednji zvon je tehtal 477 kilogramov, okrašen je bil s podobama sv. Križa in sv. Gregorja, pod katero je bil napis: S. GREGOR UČI NAS PRAV BOGA LJUBITI IN ČASTITI. Na pasu je imel mojstrski podpis: ŠT. 10. VLIL ALBERT SAMASSA V LJUBLJANI 1866. Na malem zvonu, težkem 266 kilogramov, ki se je leta 1887 ubil in ga je potem Samassa prelil, je bil poleg podob Marije Brezmadežne, sv. Križa in sv. Lucije mojstrski podpis: ALBERT SAMASSA C. K. DVORNI ZVONAR V LJUBLJANI ŠT. 1712 + 1887.44
43	Albert Samassa (1833-1917) je pomemben predstavnik ljubljanske zvonarske "dinastije" Samassa, ki se je začela v
18.	stoletju in se je obdržala do prvih desetletij 20. stoletja.
19.	stoletje je bilo v znamenju treh zvonarjev iz te rodbine: Vincenca, Antona mlajšega in Alberta Samasse. Njihova zvonarna je tedaj postala največja v Avstro-Ogrski. V njej so naredili tudi mnogo zvonov za primorske cerkve. Verjetno jih je največ naredil prav Antonov sin Albert, ki je vodil livarno od leta 1866 do 1899 in je ulil največ zvonov od vseh zvonarjev svoje rodbine. Vemo, na primer, da jih je v obdobju od leta 1867 do 1888 naredil za cerkve v Slavini, Podgorju, Podragi, Ilirski Bistrici, Knežaku, Palčju, Slivju ... Glej Premrl: Turni, teri, lajblci, preslice, str. 28.
44	NŠAL, ŠAL, Spisi V, fasc. 350, Zvonovi, Mantuanijev po-
Po ustnem izročilu so Avstrijci med prvo svetovno vojno vzeli vse tri zvonove za vojne potrebe. Po vojni je država Italija, pod katero je prišla Primorska, dala sredstva iz vojne odškodnine za tri nove zvonove, med drugo svetovno vojno pa so spet vzeli dva zvona Italijani.45 Ostal je en sam, z latinskim napisom na pasu nad spodnjim robom: 1918 ME FREGIT FUROR HOSTIS AT HOS-TIS AB AERE REVIXI ITALIAM CLARA VOCE DEUMQUE CANENS 1921. SLAVINA KOCE. Slovensko bi se glasil: 1918. sovraga srd me je razbil, iz brona sovražnika pa sem oživel ponovno, Italiji in Bogu glasno pojoč, 1921. To je bila ena izmed dveh možnih različic napisov za tako imenovane odškodninske zvonove, ki sta bili predpisani od države. Na pasu v gornjem delu zvona je mojstrski podpis zvonarja Francesca Broilija iz Vidma: FUSE FRANCESCO BROILI UDINE.46
pis 1916/17. Zvonovi ožje župnije slavinske. Koče. Podružnica sv. Marjete. Glej tudi Zabukovec, Slavina, str. 116.
45	Ustni vir: Anton Slavec - Zvono, Koče 14, Ta dolnji Jecin, Koče 14.
46	Zlasti v desetletju po prvi svetovni vojni in še nekaj kasneje, ko je italijanska država financirala izdelavo in namestitev novih zvonov tistim cerkvam na Primorskem, ki so jim jih rekvirirale avstrijske vojaške oblasti ali so jim bili uničeni med vojno, so bili uliti številni zvonovi. Če sodimo po raziskanih zvonikih, jih je največ naredila prav livarna Francesco Broili v Vidmu. Njene zvonove, ulite v letih 1920 do 1927, najdemo še v cerkvah v Malih Ločah, Gradišču pri
¿010
Ta opis cerkve in oris njene stavbne zgodovine naj sklenemo z ugotovitvijo, da so načrtovalci in izvajalci nove cerkvene stavbe in njene opreme ravnali zelo racionalno in s prefinjenim čutom za kamnoseške kvalitete stare cerkve. S tem, ko so v novo cerkev smotrno ponovno vgradili kvalitetne stare kamnite arhitekturne člene, kot so talni zidec, strešni venec, okenski okvirji, deli slavoloka in drugo, so ravnali kot varčni in dobri gospodarKi, obenem pa so novo arhitekturo, ki se Ke navdihovala ob sodobnem neoromanskem stavbarskem slogu, oplemenitili in obogatili s prevzetimi oblikami tradicionalne pivške arhitekture. Teh sestavin in oblik pa niso prevzeli zgolK mehanično, temveč so po nKihovem zgledu oblikovali tudi nove arhitekturne člene — če omenimo, na primer, samo slope, baze in kapitele pila-strov — in jih vkomponirali v skladno stavbno celoto. Po teh značilnostih je tudi cerkev v Kočah svojevrsten zgled silno trdožive in dolgotrajne kontinuitete umetnostnih in kamnoseških oblik in stvaritev na Pivki, ki soustvarjajo genius loci.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS — Arhiv Republike Slovenije
AS 140, Okrajni gradbeni urad Postojna 1827— 1890.
AS 176, Franciscejski kataster, mapa 178. ^ NŠAL, ŠAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana, Škofijski arhiv Ljubljana
Družinska knjiga Lučine 1746—1892 ca.
Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah na
Gorenjskem.
Zvonovi, Mantuanijev popis 1916/17. NŠAL, ŠAL/Z — Nadškofijski arhiv Ljubljana, Škofijski arhiv Ljubljana / župnije Spisi Slavina 1793—1869, 1871—1900. ZVKDS, OE NG — Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica Spomeniški elaborat Koče, p. c. sv. Marjete. ZA Postojna — Župnijski arhiv Postojna Andrej Ažman, Kronika župnije Postojna. Rojstna matična knjiga Postojna (RMK) 1836— 1857 in 1858—1879. Družinska knjiga Postojna 1858. ZA Slavina — Zupnijski arhiv Slavina
Herstellungen und Reparationen an den Kirchen und dazu gehörigen Gebäuden der Pfarr Slavina seit 1857. Manuale Parochi 1767.
Materiji, Hrušici, Slivju, Kleniku, Palčju, Štivanu, Podpeči, Lokavcu, Crničah, na Planini pri Vipavi in v Štanjelu. Glej Premrl: Turni, teri, lajblci, preslice, str. 24—29.
Družinske knjige Slavina 1809, 1830, 1840, 1858, 1888, 1891.
Rojstne matične knjige (RMK) Slavina 1781— 1812, 1804—1833, 1834—1878, 1878—1913. Poročne matične knjige (PMK) Slavina 1781— 1830, 1834—1874, 1875—1904. Mrliške matične knjige (MMK) Slavina 1812— 1833, 1834—1872.
USTNI VIRI
Bole, Maks (roj. 1921), po domače Bolev Maks, Pri Sušlnovih, Koče 26.
Slavec, Anton - Zvono (roj. 1934), Ta dolnji Jecin, Koče 14.
LITERATURA
Baraga, France, s sodelovanjem in pomočjo župnika Cirila Ceja: Župnija Miren skozi stoletja. Miren : Župnija Miren, 2009.
Bučic, Vesna: Urarski rod Oblakov iz Prelesja, Suhega dola in Lučin. Loški razgledi, 39, Škofja Loka, 1992, str. 19—26.
Bučic, Vesna: Ure skozi stoletja (katalog razstave). Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 1990.
C(evc), A(nica): geslo Potočnik Janez. Enciklopedija Slovenije, 9, Plo — Ps. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995, str. 195.
Hofler, Janez: Gradivo za historično topografijo pred-jožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica : Goriški muzej, grad Krom-berk, 2001.
k., o.: Iz Pivke. žgodnja danica, 16, list 33, Ljubljana, 20. listopada 1863, str. 263.
Klemenčič, Matej: Oltarji Robbove delavnice v Sla-vini in okolici. Slavenski zbornik (ur. Janko Bo-štjančič). Slavina, 2005, str. 103—122.
Klemenčič, Matej: Prispevki k opusu Francesca Rottmana. žbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta, 31/32, Ljubljana, 1995—1996, str. 109— 118.
Matičetov, Milko: Primorski ljudski napisi, 21. Ljudski tednik,, 2, 18. 9. 1947, str. 5.
Postojinsko okrajno glavarstvo. žemljepisni in zgodovinski opis. Spisali in izdali učitelji v okraji. V Postojini, 1889.
Premrl, Božidar: Stavbarska delavnica družine Roji-na v Brezovici v Brkinih v 17. stoletju in na začetku 18. stoletja. Barok na Goriškem — Il barocco nel Goriziano (ur. Ferdinand Šerbelj). Nova Gorica : Goriški muzej, Grad Kromberk, 2006, str. 251—270.
Premrl, Božidar: Turni, teri, lajblci, preslice. žgodbe zvonikov s Krasa in okolice. Sežana : Kulturno društvo Vilenica, 2007.
¿010
Premrl, Božidar: Zidarska in kamnoseška mojstra Janez Sever in Matija Bitenc v Dolnji Košani v 17. in 18. stoletju. Dolnja Košana in okolica. Študije, dokumentarna in literarna besedila (ur. in avt. Marjan Dolgan). Celje : Mohorjeva družba, 2006, str. 181—227.
Pust, Anton: Mirenski Grad pri Gorici. Miren : Misijonska družba — lazaristi, 1991.
Rossetti, Pietro: Vizitacija tržaškega škofa Giovan-nija Francesca Milerja v župniji Slavina leta 1693. Slavenski zbornik (ur. Janko Boštjančič). Slavina, 2005, str. 97—102.
S Pivke. Zgodnja danica, 15, list 17, Ljubljana, 10. rožnika 1862, str. 138—139.
V(idmar), L(uka) in K(emperl), M(etoda): Podružnična cerkev sv. Marjete v Kočah. Leksikon cerkva na Slovenskem, Škofija Koper, Dekanija Postojna 2 (ur. Luka Vidmar). Celje : Mohorjeva družba, 2006, str. 145—148.
Zabukovec, Janez: Slavina. Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije. Ljubljana, 1910.
Zitko, (Sonja): geslo Vurnik Janez starejši. Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga. Taborska — Žva-nut (ur. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petre s sodelovanjem uredniškega odbora). Ljubljana, 1980—1991, str. 650—651.