V* ZVON V IIIHHiUllltUllllllllllll||||||||||||||jj[{jjj||{||||!||!li||i||||l|lllilllUIIIMii:il:ilil: IUIUHU Prepada med njima ni bilo več in ko ga je Hispala prosila, naj dano besedo glede zaobljube umakne, da ne pride v kraj nesreče, kjer bi moral pretrpeti najhujše in če bi ostal pri življenju, biti orodje groze, ni več v trepetu čakala odgovora. Publius jo je prižel k sebi in vedela je, da je zmagala Duha zemlje in njegovo Tovarištvo... IX. Publius se je vzdramil v svojem kubikulu okoli tretje ure; medla svetloba je pod zastori pri vratih silila iz atrija in hotela pregnati mrak, ki je polnil še sobo. Obrnil se je in nič se mu ni ljubilo, da bi vstal. Zaslišal je, kako lije iz kompluvija v impluvij, in poslušal je prijetno pršenje in žuborenje pomladanjega dežja in zdelo se mu je, ko da se kopljejo nimfe in se škropijo... «Jupiter Pluvius je bil nevoščljiv lepi Dianini noči, pa hoče pokazati, da je močnejši in da je tudi vigred njegov čas! Pa bom še malo posanjaril, prav je, nikamor se mi ne mudi!...» In je kar tako gledal v polmrak skozi priprte veke in skušal obličiti svoje misli, ki so iskale v zastrtih obrisih po stenah vsemogočih obrazov in slik. Odsev pritlične svetlobe mu je risal ko južno vreme voljno nimfo z razpletenimi lasmi in smehljajočimi se, vlažnimi očmi, ki so klicale, vabile... Zastrmel je vanjo in zazdelo se mu je, da se giba in iz trenutka v trenutek spreminja. Kar naenkrat ni bila več nimfa — Hispaline poteze in izraz je prevzela in širila roke ko v objem... «Hispala!» je dahnil, se sladkozadovoljno nasmehnil in lepel s pogledom na steni, kot bi se bal, da izgreši obrise in mu zavedni privid splahne. Pa mu ni. V Hispaline roke je vzrastel nov lik in oba sta se strnila v eno ... «O da sem slikar,» je mislil, «preden bi šel vnovič na clivus Publicius, bi bila v najlepših barvah ta slika, sama svetloba bi lila iz nje — plamen dveh src: Hispalinega in mojega...» Ko je Publius zamaknjen sanjal življenje v slikovit obris, je obstala pred njegovimi vrati mati Duronija, razmaknila zavese in tiho vstopila. Ni je slišal, a svetloba, ki je ob njenem vstopu zabrisala njegovo tvorbo, ga je opozorila nanjo. Obrnil se je in se vznak vzpel na ležišču; nič kaj dobre volje ni odgovoril na materin jutranji pozdrav. Žal mu je bilo za sliko, ki bi jo kar naprej in naprej gledal kot bi hotel doživeti Pigmalionovo čudo... «Četrta ura dneva bo kmalu, a ti še ležiš, kot bi bilo ob četrti nočni straži! Kaka priprava je to za tvoj novi poklic! Pomehkužiš se. Kar vstani! V trikliniju te čaka zajutrk, potem pa v kopel, po kateri te utre suženj z nardom in mirinim oljem. Takega še ni bilo pod našo streho. H Ksenonu sem poslala in naročila, naj da najboljše...» «Dobro, dobro, mati, koj vstanem in pridem,» je obljubil sin in ko je Duronija izginila iz kubikula prav tako tiho kot je prišla, se je Publius vrgel z ležišča, raztegnil v pesti stisnjene roke na desno in levo, glasno zazehal in zeh se je prevrgel v sunkovit smeh, ki je razposajeno odmeval po vsem atriju ... «Ksenon, nard in mira! Hahahaha!...» Ktesifon je v svoji vratarski celici veselo mežikal, ko je slišal odmev dobre volje mladega gospoda, mater pa je smeh veselo presenetil baŠ ko je zavila proti trikliniju in vsa srečna je že s praga zaklicala Semproniju, ki je slonel na zofi za mizo čmeren in pust ko nebo nad peristilom. «Ali ga slišiš,» je rekla, «omenila sem mu in ga spomnila priprave za novi poklic — pa je pozabil na zaspanost in reži se ti ko šoja v pinijevem gozdu... Pa bi se jezil nanj, če ga ni bilo sinoči!...» «Obljubil je Cerinnijema. Držal bi besedo in prišel!» «Mogoče si sam ni upal... Mogoče je dobil kako drugo družbo, ko je bilo vse na cesti...» ' «Opravičuješ ga, a ne zasluži. Prepričan sem, da je obtičal pri oni tam ob Publicijevi poti; več mu je ko mati in njena sveta zaobljuba... O, lepega sina si vzredila, lepi časi naju še čakajo... Sužnja pritepenka bo nama gospodovala...» «Nikoli! Pri bogovih se zaklinjam, nikoli! Ne, Duronija, hči , svobodnega Rimljana, ne bo sprejela snahe-sužnje pod krov. Hišni lari bi bili onečaščeni in sohe Ebucijevih prednikov bi ne prenesle tolike sramote... Nikoli, nikoli ne bo Hispala moja naslednica v teh prostorih!» Sempronius je z vidnim zadovoljstvom gledal ženo, kako se je ob njegovi osti razvnela, in obraz se mu je zjasnil in ljubeznivo jo je pohvalil: «Vidiš, tako bi morala vedno govoriti, potem bi ne doživljala nepokorščine in zapostavljanja. Vsaka tvoja želja bi mu bila ukaz in še na misel bi mu ne prišlo, da je ne bi izpolnil. Če smo mu popuščali vajeti, jih bo treba pa sedaj bolj napeti! Ob zaobljubi 22* 339 mora zlasti čutiti, kaj se pravi ubogati in spoštovati starše in njihove ukrepe!...» «Prečrno ga sodiš, Sempronius! Mladostne lahkomišljenosti mu vendar ne bomo šteli v zlo...» se je vzbudila v Duroni ji mati. «Ti ga gledaš s svojimi očmi, ki so mu bliže ko moje. Ali je to zaupnost ali spoštovanje, če dvomi, da bi mu ne bil drugi oče skrben varuh in zahteva račune? Ne, Duroni ja, to ni več mladostna lahkomišljenost, preračunjenost je, ki ima napeljane že vse niti, da jih v primernem trenutku zasuče v konopec, s katerim naju zadrgne...» je spet trdo govoril Sempronius in gledal izpod čela ko zver iz zasede, kako bodo učinkovale njegove besede. «Materina ljubezen je slepa, pravijo, a vendar, kdo pozna bolje otroka?» «Dokler se ne pretvarja, ga spregleda, potem ne več in sama doživi največje razočaranje, pred katerim hočem tebe obvarovati, Duroni ja! ...» «Tako mi je, kot bi hotelo srce drugačnih besed ...» «Pa poslušaj srce in pusti pamet, ki se je prejle oglasila v^ tvojih besedah, če hočeš, da ti zagrenijo življenje. Modrost izkušnje uči: srce na jeziku, tu — Sempronius se je potrkal z desnico na levo stran prsi — tu kamen in človek jo dobro vozi in izpelje!» «Za Hispalo ga ne bom imela niti na jeziku,» je zatrdila Duroni ja žolčeno, ko ji je vzbudil Sempronius vnovič spomin na Publijevo ljubico, ki jo je bil tok razgovora izločil. «In za sina?» Duronija ni utegnila odgovoriti, ker na vratih se je pojavil Publius, pozdravil očima in razigrano ponovil njegovo vprašanje, ki ga je bil ujel: «In za sina, očka? Skrbi ti dela, kaj?» «Skrbi, skrbi,» je odgovorila mati. «Saj veš, kako te imava rada!» «Vem, vem,» je objel sin mater, «in hvaležen sem ...» «A svojo hvaležnost kažeš redko; tvoje obnašanje je bolj podobno nehvaležnosti.» «O?» se je začudil Publius materi in opazki in pogledal njo in pogledal očima, ki mu ni odgovoril in je slonel na zofi, kot bi ga započeti razgovor nič ne zanimal. «Čudiš se? Vidim, kratek spomin imaš. Sinočno ravnanje ni nehvaležnost?» «Ne zavedam se,» je odgovoril sin bolj hladno. «Na zaobljubo si pozabil in kličeš jezo bogov nase. Pri Hispali si bil!» «Bil.» «Tedaj ti je več ko mati in zaobljuba! Če bi jo bil sinoči pustil in šel s Cerrinijema, bi si bil prihranil deset dni pripravljanja — kot pravi oče. Tako boš čakal do konca meseca...» «Bogovom čast in hvala, da sem bil z njo! Kar se pa tiče pripravljanja, ga ne bo treba!» «Kako, si govoril vendarle še s kom, od Tovarištva?» je vprašala mati pomirjena. «Nisem. Premislil sem vse in se odločil, da se ne bom pripravljal, ker se ne maram pustiti uvesti v družbo, ki bi mi bila v pogubo...» Mati je vzrastla, obraz ji je preletela bledica, ki se je v trenutku umaknila škrlatni zariplosti, oči so ji zaplamtele, zagnala se je v Publija in ga zgrabila z obema rokama, ki sta se ji tresli od razburjenja, in vzkliknila je — furija bi ne mogla huje: «To, to je tvoja hvaležnost! Deset noči ne moreš prestati brez Hispale! O, ta kača te je presunila in otrovala, da ti ni več mar ne za mater ne za očima in ne za bogove! Prekleta ona, preklet ti!...» In pahnila ga je od sebe. «Mati!» je prosil sin. «Nič več, mati, ne poznam te več, izpred oči se mi izgubi! Prekleta ura, ko sem te zanosila!...» «Mati, mati, poslušaj, on, tvoj mož, je kriv — po življenju mi streže!...» je Publius prišel z bridko odločnostjo do besede, hoteč si rešiti mater, a tedaj je planil izza mize očim in sikal ko gad: «Ali si ga Čula? Kaj sem pravil? Po življenju da mu strežem? Lepe stvari ti je tvoja tepa ubila v glavo! Seme suženjsko! Naj jo srečam! Razčesnem jo na mestu! In ti, ti, to uro od hiše!» «Jaz? Čigav je dom?» se je postavil Publius in se vzravnal ter meril očima s pogledom, polnim gneva in prezira. «Moj, ničvrednež! In da si ne boš še kaj domišljal — tam so ' vrata! Nehvaležneža, brezbožneža, ki posluša rajši vlačugo ko rodno mater, ne trpim več pod streho! Izgini, človek!» «Prej mora oni izginiti!» je rezko odgovoril sin materi in pokazal na Sempronija, ki se ni mogel več premagovati in je plosknil Publija po ustih, da se mu je ulila kri. «Prav,» je rekla mati, «to naj ti bo zadnje slovo pod tem krovom!» in je stopila na prag ter zaklicala proti kuhinji in proti ost i ju: «Da vos, Geta, Sanga, Ktesifon, ko j sem, koj!» Davos in Geta sta pritekla z vrta, kjer sta kopala in urejevala grede, ker je bil dež ponehal, Sanga je planil iz kuhinje, Ktesifon pa se je obotavljajoč se bližal iz atrija, kamor ga je bil že privabil nenavaden krik gospodarice Duronije, in je v skrbeh za mladega gospoda prisluškoval, kaj snujejo in kujejo proti njemu. Stiskal je pesti in škripal z zobmi in mislil: «O, če bi se spovrnil ta trenutek Publijev oče Aebutius, s cen-turionskim mečem bi pokazal Semproniju na mestu, kaj se pravi goniti njegovega sina iz rodne hiše!» Duronijin klic je razumel in vedel je, kaj hoče, zato se mu ni mudilo. «Oni bi šel, da bi mogel in smel pomagati Publiju!...» je mrmral in solze so mu zalile oči, ko je videl, kako so oni trije na materin in Sempronijev poziv zgrabili Publija in ga tirali proti atriju. Na hodniku med peristilom in atrijem se je pridružil svojim sosužnjem. «Gospod!» je šepnil užaloščen Publiju in ga pobožal po roki, one je pa prosil, naj mladega gospoda obzirno vodijo, da mu ne zagrenijo še s svojim ravnanjem slovesa od doma. Izpred triklinija sta se drla Sempronius in Duronija m klicala za razdedinjenim izobčencem še naprej prekletstvo in porogljive psovke... Publius je v atriju zaprosil sužnje, naj trenutek obstanejo in ga pustijo. In Davos, Geta in Sanga so odnehali in dvignil je roke. in molil k hišnim penatom in larom in k manom očetovim in njegovih prednikov, katerih sohe je še enkrat objel s pogledom in prosil z ihtečim glasom: «Bodite mi dobri, ki mi je svet vaš spomin, in naklonite mi boginjo odhoda Abeono, dajte, da mi bo dobra spremljevalka Iterduka, ki naj se kmalu izpremeni v Domiduko in veselo Adeono!» Ktesifon si je brisal oči in tudi njegovi tovariši so bili ginjeni in preden so mislili, se je Publius obrnil z odločno kretnjo, ki je bila v njej bridkost in je pričala, da se je s krvavečim srcem odtrgal, in je sam stopal proti vestibulu in osti ju. Stopili so hitro za njim, da ne bi izdali svoje obzirnosti in zaslužili za njo palic... Iz vestibula se je še ozrl Publius in še iz osti ja. Videl je, kako sta prišla v atrij mati in Sempronius, ki se je zmagoslavno smejal, in bilo mu je, ko da ima nož v prsih. Ktesifonu je stisnil roko in kakor omahnil je čez prag na ulico, ki je bila vsa izprana in se svetila v solncu, lijočem s prevedrelega neba pomlajeno svetlobo, polno življenja. Kot iz podzemlja je prišel za njim iz atrija še sunkovit krohot in sklonil je glavo in šel po cesti in ni videl ne solnca ne prvega cvetja niti ni slišal ptičjih hvalnic na zelenih žrtvenikih Pomladi... Ktesifon je pdgnal Davosa, Geta in Sanga iz ostija, češ naj gredo in povedo, da so naročeno točno izvršili, sam pa je gledal s praga za Publijem, ugibajoč, kam se obrne. «K Hispali gre,» je menil prvi trenutek, a ko je videl, da je zavil v Vrtno ulico, se je popravil: «Nak, drugam jo meri!» V misli je preletel vse hiše v Vrtni ulici in ugotavljal njihove gospodarje in ko je obstal ob hiši vdove Ebucije, je šepnil: «Iterduka mu je dobra, k teti ga pelje!..(Dalje prihodnjič.) Jos. Wester: Iz Aškerčeve literarne ostaline (Nadaljevanje.) 9. Srečonosna srajca šah Nadir je bogat in mogočen. Grad njegov je bajka orientalska. Sam bel marmor, svetel ko zrcalo, ki leskeče v parku se zelenem, kadar solnce ga obseva zlato. In dvorane, po katerih Šeta in počiva šah in kjer sprejemi je svetovalce svoje (in)8 ministre — Kdo opiše jih in kdo oriše? Pod nogami pisane preproge drage so in težke razprostrte, da korak ne sliši se nobeden. In pohištvo! Les izbran najlepši, bronovina stara plemenita pa zlatnina in pa srebrnina! Bržko vstane šah, glej, navsezgodaj tristo slug ga čaka črnih zvestih, [na trebuhih] čakajo na tleh kleče ukazov. Šah jim migne — mahoma izpolni želja se mu vsaka najsmelejša. Jaspisova miza se pogrinja in na mizi so jedi najslajše, vino sveti v čašah se kristalnih, kakor jantar sveti se na solncu trsov sok, ki ga rodil je Širas. In £o noč svoj temni plašč razgrne, čaroviti plašč iz črne svile, 6 (in) vrinil priobčevalee. tudi šahov grad [zgubi se) utone beli v plašču nočnem, samo zvezde7 zlate gledajo [še] nanj* svetle iz višine. In v dvoranah grajskih bajevitih plešejo pred šahom odaliske, lepe deve mlade, vse z obročki zlatimi na rokah in na nogah. In glasijo strune se nevidne in po jo in vriskajo objestno, vžigajo po žilah kri vladarju, k vžitkom sladkim vabijo [Nadirja) ga nočnim. Vsega dosti šah ima na gradu v izobilju šah živi mogočni, ali šah ne smeje se nikoli, črn oblak mu obsenčuje lice in z očij mu ne izgine tuga. Šah Nadir ni srečen v gradu svojem. «Kaj pomaga mi vse to bogastvo, kaj koristi mi vse to razkošje —» govori vsak dan ministrom svojim — «če pa srce v prsih mi je prazno, če pa duša sreče ne okuša! Sreče hočem! Dajte mi jo srečo!» In potrti hodijo ministri in molčeči tavajo po gradu in boječi stopajo pred šaha. Sram jih je, ker gospodarju sreče ni prinesti mogel še nobeden. To zadrego vidi dvorski norec, dvorski norec, [stari] sivi Abu Kasim. Pa poklekne tisti dan pred šaha pa tako-le reče pred prestolom, pred Nadirjem vpričo vseh ministrov: «Šah! Odpravi se na potovanje! Od izhoda romaj do zahoda, in potuj od severa do juga ter poišči srečnega človeka po deželi svoji neizmerni! 7 zvezde — v rokopisu s svinčnikom vstavljeno. 8 nanj — v rokopisu s svinčnikom vstavljeno. Kadar najdeš ga, mu sleci srajco pa obleci sam si jo pri priči na svoj goli život — in [prisegam] boš videl! — sreča se te prime, sam boš srečen!» Drugi dan, ko zasijalo solnce komaj je nad šahovo grajščino, osedlani že stoje velblodi, osedlani čakajo pred pragom. Slug že čaka cela karavana, ki odide s šahom po deželi. In prikaže šah Nadir se mladi, in počenil je velblod največji s sedlom svojim krasnim, zlatotkanim. Šah popne se mu na hrbet krepki in iz parka odpotuje dolga in sijajna karavana dvorska... Tretja jesen že prihaja s sadjem, tretja jesen že prinaša grozdja, šah Nadir pa ni se še povrnil. Srečnega ni našel še človeka! Siromaki niso zadovoljni, tare beda jih in jih ubija. Bogatini tudi niso srečni, radi bi še več in več imeli. Zlobneži pa tudi niso srečni, vest težf jim krivda kakor mora in bojijo kazni se pravične. In pobožni in ljudje pošteni hrepenijo više, vedno više do vrhunca, kjer stoji popolnost in zato [pač] še tudi niso srečni. Razočaran jaha šah velbloda svojega za pestro karavano. Ves poglobljen v samega je sebe, \es zamišljen je® in pa čemeren. Leta tri je zgubil in potratil, brez uspeha romal je po svetu, srečnega ni našel še človeka!10 9 je — s svinčnikom pripisano. 10 Verz se glasi prvotno: Ni še našel srečnega človeka! «Dosti, dosti!» šah veli nevoljen, «Na svoj grad se hočem povrniti!» Šah ukaže — dolga karavana proti domu vrača se naravnost. Jaha šah in, glej, ob cesti beli star pastir na paši pase čredo. Bos stoji na travniku velikem. Ob gorjačo se naslanja starec, Gologlav je, v halji siromašni. Nič ne meni se za karavano, pase čredo svojo mnogoglavo pa prepeva pesmi dobre volje. Gleda šah ga dolgo in posluša, stopi s sedla in ga vpraša: «Čuješ! Ali srečen si in zadovoljen, ker vesel si in tako prepevaš?» ««Srečen? Kajpak!»» reče revni starec. ««Še naš šah gotovo ni tak srečen! Kaj ne bil bi srečen, zadovoljen! Glej, nebo nad glavo mojo sinje, pod menoj pa travnik ta zeleni, kamor gonim čredo svojo ljubo! Solnce greje stare ude moje, čisti zrak je moje trdno zdravje, mleko hrana moja je vsakdanja11 in pijača sveži ta studenec! Kaj ne bil bi srečen, zadovoljen?!»» «Torej vendar! Našel sem naposled, kar sem iskal tri že dolga leta! Ti si torej srečen!...» Šah objame reveža od samega veselja pa mu reče: «Čuj, pastir moj srečni! Daj mi srajco svojo! Dam ti zanjo rad cekinov žoltih polno mošnjo!» ««Rad, prav rad prodal bi tebi [svojo] srajco, ko bi sam imel jo na životu! Ali kaj [kaj] bi ti pomogla srajca, ki jo nosil kak je srečen človek? V tebi bodi sreča, ne na tebi!»» 12.—15. X. U. 11 Verz se glasi prvotno: hrana moja je vsakdanja mleko. Kunala I. V Pataliputri kaj se je zgodilo? Vse mesto v žalost se je ogrnilo. Kralj Ašoka potrt je in molči, nikogar pred svoj prestol ne pusti. Še Ganga teče tise med bregovi; valijo tise mimo se valovi, da ne bi se vznemirjal stari kralj, teko oprezno proti morju v dalj. V samoto je pobegnil princ Kunala. Katera skrivna moč ga je pregnala z očetovega dvora danes proč? Izginil je, ko vzela bi ga noč. Kralj Ašoka lepo je prosil sina: «Ostani tu! Ti moja si milina, moj up si, moja sreča, moj zaklad! Ostani, kraljevič! Imam te rad! Premlad si še, Kunala, za samoto, preživ si za [meniško še] puščavniško tihoto! Kar nameravaš, to je samomor! Brez tebe kaj bo moja siva glava?12 Ne kraljev sedež, žalostna puščava brez tebe ves bo moj sijajni dvor! Če gledam, [te] sinko, ti v oči prekrasne in ko nebo nad nami čiste, jasne, skrbi se težkih črnih iznebim in mahoma se v tebi pomladim!» Kunala reče: «Da, oči, oči!... Oči mi moje delajo skrbi! Kaj morem jaz za to, če res so lepe! O, želel bi, da bile bi mi slepe! Ne veselim se božjega daru, zarad oči ne dajo mi miru na dvoru tvojem ženske nore mlade. Vse gledale bi zmerom vanje rade!... Nečimernosti vse posvetne prost premišljati čem Buddhovo modrost. 13 Prvotno se glasi verz: Kaj bo brez tebe moja siva glava? Naj grem zato, dovoli mi, v samoto, umaknem naj se iz sveta v tihoto! Naš neizmerni park, naš temni gaj ima že zame svoj primeren kraj. V kiosku tam lesenem, v nizki koči prebival bom po dnevi in po noči. II. Košate vitke palme kroginkrog ko zelen se razpenjajo obok nad kočo, kjer prebiva princ Kunala. Tam grad očetov, tu koliba mala! * Pa tam je šum in hrum in tukaj mir, samota in tihota — sreče vir. Za goro padlo solnce je goreče, ugasnil je poletni vroči dan. Drevo z drevesom, z listom list šepeče. ' Večer je prišel ko čaroben san. Večer je indski. Bleda luna sveti in zvezde zableščale so z neba. Nekje začel je plaho slavec peti in Ganga ob pobrežju tam šumi ja ... Sloni pri oknu kraljevič Kunala. Kam fantazija ga je zapeljala v svet, poln ugank in čudes? Tajnovit je svet, ki [ga] gleda [princ v duhu] ga, in čarovit. In globlje, vedno globlje zre oko njegovo... Pride li na samo dno kdaj duh njegov vsemirove skrivnosti? Jeli močan in bister mu zadosti? Razume li, kaj Buddha je učil? Res Buddha zastor zadnji je odkril, odgrnil z drzno svojo ga desnico, poslednjo razodel nam je resnico? Kunala premišljuje, sam s seboj njegov duh smeli bije krasen boj. Njegove misli [se borijo] v glavi se bori jo, ko meči argumenti se iskrijo ... O, daleč je iz vidnega sveta odvedel boj notranji mu duha! Kar zgane se ... Kaj? Petje? — Je mogoče? Pod oknom, čuj, njegove tihe koče! Ni Ii dovolj se skril v obširni gaj? Kdo prišel motit ga je sem v ta kraj? Prestraši se mu duša ... Kdo ga skuša? Res, nekdo poje ... Kraljevič posluša ... «O, lepi princ, pokaj, zakaj pobegnil si od nas v ta gaj? «Brez tebe pust zdaj ves je dvor! Kunäla, moj nebeški vzor! «Oh, kakšne ti imaš oči! Srce po tebi hrepeni! «Cvet lotosov je krasen res, ko padel bil bi iz nebes. «Na ribniku je lep, kedar razvije ves svoj nežni čar. «Gazele lep ima pogled, ko zre z višav dolinski svet. «In mesec lep je, ko z neba srebrn in Čist se lesketa. «In lep je solnčni zlati soj, ko zažari nam nad goro j: «Pa lepše ti imaš oči! Srce po tebi hrepeni! «Kako sladak je tvoj pogled in ljubši mi ko ves, ves svet! «In noč in dan in dan in noč me vlekla sem je tajna moč, «da zrla spet bi ti v 0Č1! Saj lepših ni oči j pa ni! «Princ, ljubim te! Oh, le nocoj usliši me in bodi moj! «Prikaži se, Kunäla! Naj spet vidim te, moj sladki raj!» ... Nekako znan se princu zdi ta glas. Pa čisto tuj mu pevkin je obraz. Zaljubljena pač kaka dvorska dama prispela v mraku sem je k njemu sama. Podoknico je prišla pevat mu, ljubezen svojo razodevat mu, pa motit, dražit ga v premišljevanju, v globokem, resnem, težkem modrovanju! Nesrečna ženska! Kdo je neki, kdo? Na kljuko že pritisnil je roko ... A ženska zmerom še pod oknom poje in kaže srce mu goreče svoje... Pa odpre dver in stopi že na prag — in toliko, da ne omahne vznak! Kunala. Ti, mati?!... Žena mojega očeta! Ti Tissarakkha!?... Ni li vez ti sveta, ki vaju veže s kraljem?... O, gorje! Za sina plameni ti res srce? Sicer je moja mati Padmarati bila pokojna, vendar si mi mati, ker ljubi oče moj je soprog tvoj... Kaj hočeš, mati... Tissarakkha. Bodi moj nocoj! To hočem, ker te ljubim pregoreče! Podari mi trenutek sladke sreče, moj sin, Kunala! Prej ne grem odtod! Kunala. O, mati, kar želiš, je zmota zmot! Greh je, zločin je, kar si poželela! Izdajat si očeta sem prispela! Zvestobe je oskrumba tvoj korak! Zaprt na vekomaj ti moj je prag! Tissarakkha. Ti nisem všeč? Sem lepa ti premalo? Ne gane te moj beli ženski čar? Kaj ni telo ti moje dosti zalo? [Nemara pa] Moj kraljevič, prestara sem ti Kunala. Zaman razgaljaš, mati, se pred mano! Da lepa si, mi davno je že znano. Tvoj bujni stas je moškim zapeljiv. Žal, žal, saj vidim, mati, greh si živ! Zaman pa ljubiš me, zaman me vabiš! Prešestnica, v dno duše se mi gabiš! Tissarakklia. Odbijaš me? Pa dobro! O, gorje! Globoko si razžalil mi srce! Za to sramoto bom se maščevala! Zapomni si, moj lepi princ Kunala! III. Pred Ašoko stoji sin samotar in oče reče: «Vem, da ti je mar usoda moje, tvoje domovine! Ob Indu puntajo se pokrajine in v Takkasili se preliva kri! Uporu kos, moj sin, si samo ti! Preljubi, zvesti sinko moj, Kunäla, da prišel na poziv si, lepa hvala! Zdaj vem, da nisi samo učenjak in samotar — ti tudi si junak. Popolnoma zaupam samo tebi, zaupam ti, Kunala, kakor sebi! Naberi si vojakov pa na pot, odidi v Takkasilo brž odtod! Kunala. Povelje, oče, tvoje so mi želje! Vse izpolniti bode mi veselje. Rad prišel sem na dvor na tvoj ukaz, da vidim zopet blagi tvoj obraz! A šoka. Moj dobri sin! Naj, naj te še objamem in te poljubim pa slovo naj vzamem, ko greš za kralja in očeta v boj! Srce bo moje romalo s teboj. Želim, Kunala [hrabri] moj, ti bojno srečo, želim, da vstajo zadušiš grozečo! Naj potopim še v tvoje se oči! v oči prekrasne, zveste te oči! In ko pomiriš Takkasilo, pridi v Pataliputro, da te oče vidi zmagalca hrabrega! A zdaj — naprej! Povrni se, Kunala, mi čimprej! Udušena je vstaja v Takkasili. Meščani so se princu uklonili, čez noč Kunäla je napravil mir, povrnil je življenje v stari tir. Pa nič krvi Kunäla ni prelival, upornike z milobo pridobival je zase in očaral je ljudi brž s svojimi prekrasnimi očmi. In Takkasila se je zaljubila v Kunälove oči črez dan in noč, občutila je njih čarobno moč in moči njihovi se pokorila ... Ne samo ženske, tudi moški svet očaroval Kunälov je pogled. In Takkasilci v miru so živeli, vsi srečni, da le gledati so smeli prekrasne kraljevičeve oči, ki lepših še nobeden videl ni... In sreče zlato solnce je sijalo nad mestom mirnim in se mu smehljalo Pa tisti dan priplava črn oblak nad Takkasilo, naredi se mrak. To iz Pataliputre priletelo iz dvora samega je pismo belo, glavarju padlo mestnemu v roko in v pismu dvorskem stalo je tako: «Kunäla je zločinec, izdajavec, sebičnik trdosrčen je, hinavec! Iztaknite, meščani, mu oči, obe oči! Tako se naj zgodi!» ««Saj to je nemogoče, nemogoče!»» — prebral ukaz je mestni poglavar — ««Kaj pač je to? Pomota kaka mar? Pa pečat Ašokov! No, kaj se hoče?»» Pokažejo Kunäli še ukaz — zmrači se za trenutek mu obraz, potem veli: «Povelje je povelje! Izpolnite očetove mi želje!» Kdo naj se nad Kunälo pregreši? Kdo upa se iztakniti oči ljubimcu vseh meščanov, kdo, kdo? Ni ivaj Diazni ta UKaz mescanc origai Sam princ poziva na zločin zaman. Nobe[de]n se ne dotakne ga meščan. Kunala sname diadem svoj zlati s temena rekši: «Temu čem ga dati, kdor kraljevo povelje izvrši, kdor brez strahu iztakne mi oči!» Umazan suženj stopi zdaj h Kunali. In česar vsi storiti so se bali, to za zlato ničvrednež izvrši — iztaknil kraljeviču je oči--- Udan v usodo svojo odpotuje po svetu slepi princ v dežele tuje. Potuje ko berač skoz večno noč, kot godec služi kruha si gredoč. V. Kralj Ašoka zarana se sprehaja po vrtu svojega gradu. Dan vstaja in solnce je priplulo izza gor. Kako je čist in jasen ves obzor! Ko mati dete svoje poljubu je in zjutraj ga na pösteli ljubkuje, tako poljublja zlati solnčni žar na zemlji se vzbudivšo vsako stvar. Kralj Ašoka vesel je prerojen ja in jutrnega novega življenja v prirodi, kamor se ozira kroginkrog, čim više plava solnce črez obok neba. Po drevju rosa še trepeče ko diamant, spreminja se, leskeče. Kralj šeta mimo bujnih se gredic — o, koliko je pisanih cvetlic! Te krasne barve, žive, mnogotere, ko mavrica nebeška tisočere! In ptice pevke tudi že pojo. Najlepši dan pomladni bode to! Kralj Ašoka obstane ... Kaj zasliši v napol razpadli stari vrtni hiši? Na lutnjo brenka nekdo ... «Kdo je ta?» In sluga pravi: «Slepec tam igra ubog, razcapan. Prišel je ponoči pa kar (prenočil] nastanil se je v trhli koči...» In kralj posluša pesem ... Znan napev! In v duši vzbuja globok mu odmev ... Kralj gleda godca, gleda ga in gleda in premotriva njega lica bleda ... «Kdo si, ubogi slepec iz tujin?» «cKunäla sem, o, kralj, tvoj zvesti sin!»» [Ašoka.] «Moj sin Kunäla slep!»... In kralj omahne in omedli in skoro da izdahne ... Ko kralj zave se, reče: «Sin, moj sin! Moj sin Kunäla, dete bolečin!» ... Pa plače Ašoka in poljubu je, ob jemlje princa in nad njim tuguje ... «To, to doživel sem na stare dni! Moj sin izgubil krasne je oči!... Kdo oslepil te je? Povej!» Kunäla. Ti, oče! Ašoka. Jaz?!... Si li blazen? To je nemogoče! Kunäla. Ti v Takkasilo poslal si ukaz bil kruti in s pečatom svojim ... Ašoka* Jaz?! Kunäla. Ukazal si, da naj me oslepijo! Za rad izdajstva naj mi to storijo ... In izvršili so povelje tvoje ... Sedaj tu vidiš slepo dete svoje ... Ašoka. O, groza, groza! ... Moj nesrečni sin! Kdo pač ima na vesti ta zločin? Roke so moje čiste ... Kdo zlorabil je pečat moj? Kdo se je izpozabil? Kunäla. Kdo? ... Tissarakkha ... To jaz dobro vem ... Osveto njeno zvedel sem potem! Ašoka. Kaj?! Moja žena? ... Govoriš resnico? Njo obdolžiti, sin, imaš pravico? K n n ä 1 a. Hotela je, da bi grešil bil ž njoj, ko v parku [sem] še prebival sem v samoti in premišljaval Buddho sem v tihoti... In maščevala se je nad menoj, ker sem odbil ljubezen njeno ... Ašoka. Jaka je torej moja žena Tissarakkha! Umreti mora, pa še danes, da! Nesramnica zločinskega srca! Kunala. Stoj, oče! Ne ubijaj je nikari! Se ti oskruniti zdaj hočeš mari z ostudnim hudodelstvom si [roke] srce, s krvjo omadežiti si roke?! Četudi mrak me črn ogrinja večen, zato jaz vendar nisem nič nesrečen. Ne vidim sicer živega sveta, pa bister vid je mojega duha! Odkar sem slep, razumem bolj življenje, veliko globlje vidim vse trpljenje. Slep bolj razumem Buddhovo modrost in bolj njegovo vidim velikost! Sveta bolj vidim ničnost, spremenljivost in vse lepote pojmim zdaj minljivost. Na Tissarakkho nič se ne jezim in po osveti nič ne hrepenim ... Saj pravzaprav dobrotnica je moja ta Tissarakkha, [ta soproga] zlobna žena tvoja! Ašoka. Moj sin, usmiljeno imaš srce, velikodušen, blag si, to se ve! Fa prevelika njena je krivica, in vredna ni usmiljenja kraljica! Zato, Kunala, braniš jo zaman. Sežgati dam jo še današnji dan! (Dalje prih.) 21.-29. X. 11. 23* 555 František Götz: Pritok nove življenske energije (Nadaljevanje in konec.) 5. Občutek novih energij, čijih protuberance so vzvalovale duševno gladino nove Evrope, je privedel veliko večino nove poezije — v senco Rusov. Tudi poezijo, ki je po svoji prirodi tako logična, jasna in družabna, kot je francoska. Dostojevskij daje evropski poeziji človeško noto, prinaša ji kvas najbolj globokega, nagonskega, vizionarskega, pa tudi obupanega in teptanega ljudstva, ki vročično razvija najmočnejši žar psihične energije. Tam, kjer so Francozi poznali le socialne strasti, jih vodi Dostojevskij v temne plasti notranjosti, v iracionalnost nesocialnega človeka, v katerem sta stkana nebesa in pekel v bizarno realnost duše. Vsa šola francoskega in evropskega humanizma raste iz Dosto' jevskega. Sočutje, humaniteta, življenska preprostost postajajo v tej dobi kulturotvorna energija. Med tem, ko rastejo in ustvarjajo na Ruskem pesniki ogromne preplave Rusije z mongolsko močjo, divjostjo, brezobzirnostjo, na primer kak Vsevolod Ivanov, pri katerem so mužik, delavec, kozak, ženska, kmečki fant, pastir, neukrotljiv in puntarski živel j, deluje na Evropo ledeni žar Dostojevskega. Le vojna nam more razložiti, zakaj je dosegel toliko priljubljenost in ljubezen učenec Dostojevskega, Charles-Louis Philippe, pesnik človeške revščine, bede, sifilide, vla-čuge in pastirja, pri tem pa pesnik velikega hrepenenja in žeje po sreči, ljubezni in miru. Sam bolan, reven, slab in preobčutljiv, po srcu dete in po skušnjah eden ponižanih in razžaljenih, piše svoje romane za dobre ljudi. V njih je mnogo realne bede, bolezni in groze — pa vendar niso sentimentalni ter bude toliko poguma pred usodo. Njegovi ljudje so kosi okrvavljenega, po-valjanega in sirovo tepenega mesa — in vendar se v njih iskri ljubezen, strast, tesnobna nežnost. Iz globokega obupa koplje pesnik vero in moč barbara. In iz najstrašnejše bede, razvrata in gnusobe destilira čisti vzdih sočutja. A tudi v «Bubu z Mont-parnassa» in v «Očetu Prepelici», še v «Mariji Do nad ieu» — povsod strogi, nepatetični pogled na človeško bedo. Dostojevskij je krstil tudi G. Duhamel a, humanističnega romantika, čigar «Življenje mučenikov» je bilo velik dogodek evropske povojne senzibilnosti: iz groze špitalskega umiranja razbitih in krvavih teles, zavitih v tisoče z gnojem prepojenih obvez, je dal Duhamel zapeti človeški duši najtišji spev življenske preprostosti in ljubezni, vsemu vkljub. Postulat po zedinjenju vseh čistih src za odrešenje nesrečnega sveta in velika vera v dobrega človeka ter v možnost novega življenja, katerega ni skalila zavist, so napravile iz njega preroka novega človeštva. Seveda: ta vera v človeka je pri njem prav za prav kompenzacija njegovega temeljnega odpora proti njemu. V «Confession de m i nu i t» se naravnost spoveduje, da ljubi človeka — a često ga ne more prenašati. Seveda je Duhamel pesnik manjše moči. Dramatičen je malo — in v njegovem humanizmu je nekaj zlomljenega in bolnega. Njegov spiritualizem se razvija na potlačenem svetu stvari. Ni pa mogoče zatajiti: Duhamel je našel energijo novega humanizma, in sicer v sledu Dostojevskega. Francisa Carca pa je Dostojevski j naravnost ustvaril. «Imenujejo me psihologa,» je nekoč rekel Dostojevski j, «a po krivici; sem le realist v višjem zmislu, to je, jaz popisujem vse globine duše.» In ta realizem definira: «Ljubim realizem — realizem, ki skoraj meji na fantastičnost. Kar je drugim fantastično, pomeni zame naravnost temelj resničnosti.» No, Carco pozna ta fantastični realizem duševnih globin. Edina fantastičnost v naši dobi je a p a č, ki preobrača pravni red kapitalistične družbe. A ta fantastičnost je največja realnost današnje dobe. Vneta rana ima najmočnejše življenje — in apač je ta vneta rana družabnega telesa. Carco meri z apačem vse moderno življenje. Riše ga z ruskimi metodami, ki poznajo v človeku več, kot socialno strast. Poezija v senci Rusov (k nji spadajo tudi P. Mac-Orlan, Vil-drac, na katerega je vplival Čehov, J. J. Bernard, Arcos, D. Amiel, J. Sarment itd., itd.) je odkrila energijo — v etičnih plasteh človeške duše, pa tudi v nagonu, življenskem temelju človeštva. In to jo je privedlo do živali. Neskončna je vrsta romanov in pesmi, ki hočejo odkriti lepoto živali, njene nagonske realnosti, njene tragike. Realnost od kulture nedotaknjenega nagona se tu javlja kot prvotna energija. 6. V tej zvezi se je treba spomniti f u t u r i z m a, ki je z vsem svojim bistvom strastno, demagoško pridigovanje energije in njen zagovor pred akademijami, muzeji, profesorji, arheologi in antikvarji, ki jo onečaščajo. Od prvega manifesta preveva futu-rizem prepričanje, da svet ni pokopališče, ampak ogromen sveženj nove moči, ki se zliva na vse strani — civilizacija, tovarna, stroj, mesto, vojna so njene neposredne manifestacije. Svet naj se otrese degeneriranega sentimentalizma — poezija naj stopi s svetom v moško razmerje, trdo, energično, naj poje o bojih nove svetovne moči, ki rapidno spreminja obličje sveta. Hitrost, brezobzirnost, udar, učinkovitost, to so edine čednosti moderne pesmi. Poezija naj bo isto, kar je civilizacija — lirično pronikanje in popolno obvladanje snovi. Odtod izvira ogromno futuristovsko občudovanje stroja. Futuristi čutijo mehanično, čutijo, da jih inspirirajo stroji. Hočejo izraziti duha strojev, njih moč, ritem njihovega bitja. Tako razumljeni stroj postane inspiracija za vso umetnost; izvršil bo njeno popolno spremembo. Ves nazor seveda sloni na f temeljnem pogoju: svetovnega pandinamizma. Svet in življenje sta neprestan tok bojujočih se energij; vsak trenutek je krut boj ali propad sil; mnogobrojnc energije, ki neprestano iščejo udejstvovanja, spreminjajo življenje v večno dramo, seveda veselo. Javlja se pa to tudi v obliki, katero je določil pan-dinamizem in ki je nelogična, pijana zmes deformiranih stvari, vzklikov, izbruhov, iz katerih čutite besni tok časa. Še čas je silen, naravnost snoven tok. Ni torej čudno, da je futurizem preklel razum. Moč je v neposrednem nagonu. Nagon je stvarnik, rednik, zidar. Vitalnost, njena okrepitev, stopnjevanje, da, njen paroksizem je poslednji cilj umetnosti, ki mora biti nerazumna, blazna, nelogična, kot je življenje samo. Kajti v dobrem nezmislu je več vitalnosti, kot v največji filozofski resnici. Marinetti povzema: «Futurizem je dal glorifikacijo nelogičnega in blaznega genija, ki ustvarja novosti, mašinistično umetniško senzibilnost, hitrost, music-hall, simultanost modernega življenja, osvobojene besede, plastično dinamiko, sintetično gledališče.» Kajti futurizmu je edino ena stvar temelj in pogoj: zahteva novosti, modernosti. Lahko rečemo, da so futurizem Marinetti ja, Soffici ja, Govoni ja, Scttimellija, Vasarija itd. itd. in njegove usedline — Guilbeauxov dinamizem, Barzunov dramatizem in simultaneizem in druge podobne smeri — najskrajnejše meje energetičnega navdušenja. Seveda: navdušenje izključuje stvarnost. Vse, česar se dotakne futurizem, spremeni v paroksizem življenja. Futuristične pesmi ne zmorejo drugega, kot da proslavljajo ali pa zmerjajo in preklinjajo. To je tako — le malo malikovanja pred oltarjem energije, brez stvarnega, prodirajočega pogleda na stvari življenja in brez zadostne, resnične konstruktivne moči. Mnogo hrupa in malo tvornega dela. In največji izvor energije — to je povojniproletariat, razgiban in zaveden po socializmu. O njem pa je treba spregovoriti posebej. 8. A tudi tako zvani amerikanizem, ki se tako močno uveljavlja v današnjem evropskem industrijskem, trgovskem in umetniškem življenju, je postal evropska moda zato, ker je sam po sebi energetična koncepcija. Amerikanizem pomeni za evropskega Človeka truste, nebodere, velefilme, tehnična čuda, jazz-band, boks, režijo. V njem pa je več, kot same senzacije velikosti in moči. V njem je tudi metodaživljenja, oprtega le na konkretno, na dejstva, na sile; in posebej oprtega na t e 1 o. Amerikanizem prinaša odklon od abstrakcije in sentimentalnosti, glorifikacijo konkretnosti in življenja, ljubezen do športa, raz-življanje v praktičnih življenskih plasteh. Je mlad, barbarski, nekultiviran in oprt na voljo. Je nasprotnik sentimentalne romantike in zagovornik delovnega življenja, njegove posvetnosti in civilne lepote. Je severnjaški, jasen, siguren, smel. Realni svet mu je edina realnost in organizacija življenja temeljno hrepenenje, metodično realizirano. Vera vase, stroga moralnost, pionirski optimizem, konstruktivna volja, nacionalni amerikanski mesianizem, hitrost in uspeh — to so njegove temeljne čednosti. Karel Čapek je nedavno v ljubeznivem članku izrazil svoje dvome o tem kulturnem idealu. Proti idealu hitrosti je postavil evropsko počasno vztrajnost, iz katere se rode najboljše stvari. Proti idealu uspeha postavlja ideal dela iz notranje človekove potrebe. Vseeno pa je gotovo, da amerikanizem vpliva. Cel oddelek evropske utopistične poezije, ki projicira v bodočnost tehniška hrepenenja sedanjosti in zasleduje njihovo realizacijo, izhaja iz Welsa in torej iz amerikanizma. Döblin, Ercnburg, Čapek in toliko drugih učencev je prejelo krst od — Amerike in njenega ' kulturnega ideala. 9. Ta pritok nove življenske energije seje tudi drugače uveljavil: osvobojenje duševnega obzora je povzročilo močno izžarevanje starejših kulturnih plasti. Sedanjost je ogromna, v plasti zvrščena realnost. Kultura, jezik, umetnost, veda, družba, povsod močne plasti bojev in oblik, ki so vznikle iz teh bojev. Osvobojenje od političnega in duševnega tlaka je povzročilo aktiviteto potencialne energije starejših kulturnih plasti. Navajam le tri tipične primere. Jules Romains ima v svoji drami «Cromedey re-Ie- v i e u i 1» staro francosko gorsko mesto, ki oživlja v mladem bojevniku, obdarjenem z močjo in bojevitostjo vse rase. Ta proslava starega božanstva latinskega mesta napravlja dojem, kot bi prastare plasti narodne duše, pokrite s stoletnimi usedlinami, stopile na površje: kmečka, fevdalna Francija s starimi mestnimi božanstvi, rimski bog ulic in naselbin so oživljeni v polni moči. — In v Nemčiji je Döblinov roman o Waldsteinu obujen je stare Ger-manije, divje, anarhistične, nedisciplinirane, polne mitov in pravljic, polne škratov in tajnega, bajeslovnega življenja za stvarmi samimi. In pri nas: Šaldova drama «Z a s t u p o v e». Kako jasno in sigurno je v nji spregovorila stara, krščanska anarhija Chel-čickega, ki je ena temeljnih plasti češke narodne duše. Zanimajte se podrobnejše za polje zapadnih sil, ki ima najmočnejšo radioaktivnost v današnji kulturni zavesti. To je Francija. Ta kulturna radioaktivnost ima dve plasti: najprej je latin-sko-rimski imperium s kultom reda, radosti, razuma, forme, organizacije, discipline in moči in s svetovnim poslanjem razširjanja teh vrednot in čednosti po vsem svetu; in druga plast — to je plast keltskega duha, duha zdravega veselja, življenske konkretnosti, preproste radosti sveta, prirodne in žive simpatije do človeka, ki je osebnost. Vse, kar se v Franciji godi, se godi pod vplivom indukcije teh plasti. Tu so tendenca klasicizma, tradicionalizma, neotomizma, protidemokratične tendence — in nepretrgano govori v njih latinski temelj vse Francije — ta volja, zavojevati svet vsaj kulturno, vpliva vedno nebrzdano, ta ponosna plemenska aristokratičnost je vselej v zvezi s ponosom starega, svet obvladajočega Rima (Montherlant, Daudet, Mauriac, vsa Action Fran^aise itd.). So pa tudi demokratične tendence, živi volja socialne simpatije, živi romantika svobode, enakosti in bratstva — in vedno čutite za vsem tem najmodernejšim valovanjem staro keltsko plast bujnega veselja in zdrave simpatije. (Rolland, Romains, Duhamel itd.) Ali pa se spomnimo Nemčije, ki iz severa inducira svoje vsebine v moderno zavest. Tudi tu najdete dve, v bistvu različni plasti. Eno je mogoče imenovati latinsko-rensko — ono, na katero je močno vplival Rim; tu je pa nastala močna sinteza germanstva in latinskega duha: ta kulturna plast je dala Nemčiji humanizem in klasicistično kulturo 18. stoletja — in druga plast, to je mistično-slovanski duh na severu in vzhodu dežele, ki je dal reformacijo, romantiko, prusko državo, militarizem. Nemčija je zmes teh dveh plasti, ki se nepretrgano uveljavljata (Nadler). Nemški predvojni imperializem ima korenike tipično severne mistike moči. Nove, demokratične tendence povojne Nemčije imajo organičen stik s humanizmom klasične kulture. Ekspresionizem je ves plaval v severnem duhu razkroja, anarhije, diktature — novejše po-ekspresionistične tendence v nemški umetnosti se bližajo solnč-nerau latinskemu realizmu. In tako bi bilo mogoče razlikovati kulturne plasti vseh evropskih centrov, ki inducirajo v naš, češki duhovni svet neko energijo. In podobno je to tudi pri nas. Že v 14. stoletju sta se pri nas zgostili dve tipično različni plasti sil: humanizem je dal češki duši silen nagib k latinski veri vase, k zdravi čutnosti in k kozmo-politizmu — reformacija pa je postala erupcija severnega misticizma. Seveda je bil v času, ko nastaja bogata sinteza obeh plasti (poslednji Bratje, Jan Blahoslav, Komensky), tak razvoj prekinjen in ga je protireformacija uničila. A obe plasti vendar še nadalje delujeta. V našem preporodu se uveljavlja humanizem klasične Nemčije — Jaroslav Vrchlicky prav za prav šele doživlja češko renesanso, v Machi, Nerudi, Wolkeru pa se budi skoraj nabožni, severni misticizem. Plasti delujeta, inducirata, se uveljavljata — posebno, ker je njuna duševna sila pomnožena na eni strani z erupcijo socialnega misticizma v revolucijski Rusiji, na drugi strani z intenzivnim kultom latinstva v Franciji. V dobi, ko je Evropa doživela težak potres, čigar rane si pravkar celi, je vsa vzporejena kulturna Evropa inducirala v polje duševnih sil svoje najpozitivnejše moči, ki naj bi se udeležile preporoda Evrope. To je bil naravnost orkan duševnih tokov, ki so preplavili Evropo — in vsi so uveljavljali svojo energijo, svojo konstruktivno moč, samo da bi Evropa, raztreščena v sovražne otoke, oslabela, neprestano krvaveča in vulkanska, ozdravela. Če gledate na ta proces iz današnjega odstopa, se vam pojavi bogata in krasna igra: kolektivni napor za ustvarjanje novih duševnih in snovnih pogojev novemu življenju je dobil tu čudovito obliko. Takoj po vojni se je čutil težak sunek kulturnega 4 nihilizma: svet in življenje sta se pojavila kot nezmisel brez potrebe, kultura pa je bila stara, oslabela, brez moči, da bi živo delovala v živem človeku (Spengler). To je bil udarec zavesti vse Evrope. In da je odmeval tako močno v Nemčiji, v centru vojne, je naravno. Takoj zatem so se pojavili reaktivni pohodi. Iz Francije — iz keltske kulturne plasti — je zavel tok t o p 1 e g a v i t a-lizma, silno poudarjanje življenja, edine varne resničnosti sveta, ko so že vse druge resnice razočarale. «Življenje eksistira...», to je bilo spoznanje naivnega človeka, ki je izšel iz vojne — in iz tega spoznanja se je rodila vera, da bo življenje samo zacelilo rane, katere je vsekala vojna, da bo pobratilo narode, med katere je vojna vsejala sovraštvo in da bo strnilo celino, katero je vojna razdrobila. Ta fiziološki vitalizem je našel svoj nravni lik v humanizmu, v katerem živi vera, da mora biti svet zgrajen na globokem sporazumu ljudi, na zaupanju v človeka in na veri v njegovo prirojeno dobroto. Tak humanizem je bil po vojni frančiškanski kult preprostega srca, ki se je naučilo ljubiti vsakega človeka. To je bil humanizem živcev in nagonov, ki se ne spreminja v čine. Istočasno je Nemčija inducirala v evropsko zavest a k t i v i z e m, evangelij dejanja za ohranitev in pobolj-šanje sveta. Aktivizem je združitev klasičnega weimarskega humanizma s Fichtejevo koncepcijo življenja kot neprestanega napetja dejanj — čeprav breznamenskih. Aktivistični meliorizem meri na zemeljski raj — na maksimum človeške sreče za vse ' ljudi — hoče revolucijo zaradi hunianitete. Mistika čina — tako tipično nemška (Fichte) pronika vso Evropo. A čin je bil razumljen zelo široko: tudi pesnikova beseda je veljala za dejanje in pesnik ni hotel pisati besedne ilustracije k zunanjim činom, ampak besedno dejanje. Istočasno z aktivizmom prihaja tok ekspresionizma, v katerem se zopet javlja severni misticizem, mračna strindbergovščina in obupana raztrganost duše, ki je preplašena od groze sveta in kliče diktaturo ljubezni in humanitete... kot bi se mogli ljubezen in človečnost organizirati. Ekspresionizem je himeričen — in je bolj kaljenje vode, kot pa lek. Mnogo brez-obzirnejši je bil tok tako zvanega proletarianizma, vere v nekulturni proletariat, ki ima sveže kulturotvorne in konstruktivne moči, s katerimi bo preporodil od meščanstva pokvarjeni svet. V revolucijskem proletarianizmu je sinteza nemškega komunizma z aktivizmom in slovanskim misticizmom ter fatalizmom, ki vodita k revoluciji... A Evropa ni bila zrela zanjo. — Pa tudi hotela je ni. — Življenje je delovalo s sigurnostjo — Evropa se je umirila in preporod je napredoval. Najgloblje plasti kulturne Evrope so oplajale sintezo vsega tega, kar je v nas najboljšega — in tako je demokracija, kot regulirano sodelovanje vseh narodov in vseh razredov vedno varneje združevala razdrobljeni svet. Ž njo se pojavljajo kozmopolitične tendence in ame-rikanizem, ki je bil s svojim kultom zdrave energije, telesa, civilizacije, s svojim odporom do ogabne sentimentalnosti in romantizma, močan lek. S tem se druži filozofični in fizični relativizem ter pluralizem in vsi ti tokovi se skladajo v plasti na dnu poglobljene evropske duše... in tako ustvarjajo novo sliko sveta. Ta vsestranski pritok je biologičen in psihološki temelj nove kulturne tvorbe, ker daje zanjo — rodovitno polje. Iz knjige «Jasnici se horizont» (1926) prevel F. M e s e s n e 1. Ivan Albreht: Dve pismi (Iz zbirke die Rosen bliihn noch nicht. Bald ist der Frühling da, weckt Rosen fern und nah. Mein Herz dann ganz allein wird noch voll Trauer sein, hat keinen Frühling mehr, hat keine Freude mehr. Poleg ene narodne je še vrsta srbskih in hrvatskih pesnikov: Vojislav Ilič, Velimir Rajič, Vcljko Petrovič, Aleksa šantič, Danko Angjelinovič in Gustav Krklec. Prav posebno mil je prevajalcu ognjeviti D jura Jakšič, čigar slavni stihi «Jedan dim još, jednu čašu...» ga spremljajo povsod po našem jugu, kjer se bleskeče zlati in črni in krvavi sok vinskega trsa. Najnovejša Wendlova knjiga ni znanstveno razkritje. Preveč se ji pozna, da je nastala slučajno in da je bila v delcih napisana iz dneva v dan. Človek bi bil skoro razočaran, če se ne bi zavedal, da je to predvsem propagan-distično, čisto življcnsko praktično delo, namenjeno tistim širokim krogom, do katerih učena, a suhoparna učenjakova dela le tako redko prodro. Kar pa knjigo dela nam tako simpatično, je iskreno prijateljsko čuvstvo, ki odseva iz vsake njene strani, ki tolmači in posreduje, ki brani in zagovarja, ki kliče in vabi. Na platnicuh je narisan preprost kažipot: navzdol na desno, na jugovzhod, kaže roka. Masarvkov stavek «Če hočeš biti pravičen drugim narodom, treba, da poznaš njihove probleme», ki stoji na čelu knjige, je neumornega našega prijatelja napotil, da je te manj važne drobtinice s svoje bogate delovne mize zbral v celoto. Na velikem delu, — na mostu, ki naj zveže dva sovražna bregova —, katerega se je med Nemci ravno Hermann Wendel lotil z energijo in zanosom, kakršnega mora roditi le resnična, notranja duševna interesira-nost, bo značila tudi ta knjiga majhen, a zato celoti nič manj potreben delec. K. Dobida. Wendel Hermann: Die Welt der Südslawen im Spiegel Goethes. (Sonderabdruck aus dem Jahrbuch des Freien deutschen Hochstifts Frankfurt a. M. 1926, 251—270.) Teh dvajset strani, ki obsegajo predavanje II. Wendla v frankfurtski «Gesellschaft der Goethefreunde», podaja mnogo več, ko bi človek na prvi pogled mislil. Njih namen je, podati Nemccm vsaj približno sliko, kako stališče je v univerzalnem Goethejevem duhu zavzemal slovanski jug. Uvod podaja kratek, mogoče za nepoučene Nemce, ki jim je v prvi vrsti namenjen, prekratek pregled političnih in duševnih razmer v jugoslovanskem svetu Goethejeve dobe. Lep kontrast temu, s popolnim poznanjem stvari pisanem uvodu je sledeče poglavje, ki analizira sliko, kakršno je o južnih Slovanih one dobe lahko dobil Nemec iz svojih knjig. Goethe je bil v tem oziru mnogo boljše poučen, ker je imel v J. Grimmu in J. Kopitarju boljše informatorje nego v onodobni nemški znanstveni književnosti. Vedno pa ga je v prvi vrsti zanimala srbska narodna pesem. V mladih letih je prevajal, ves prevzet od njene lepote, «Hasanaginico», v starosti se je zopet povrnil k srbski narodni pesmi in pisal o nji. V prvi vrsti ga je zanimala kot poeta njena lepota; globlji zmisel jugoslovanskega nacijonalnega gibanja mu je ostal prikrit, saj kot človek brez zmisla za «histeričnost» ni nikdar pojmoval nacionalističnega gibanja med lastnimi rojaki. «Barbarski» elementi v snoveh srbske narodne pesmi so ga sicer — posebno v starosti — odbijali, zato pa je pokazal globoko umevanje za njeno estetično lepoto, za vse ono, kar je srbsko narodno pesem po njeni estetični strani kvalificiralo za sprejem v «svetovno literaturo». Pri tem ga je vodil fini instinkt umetnika, da je v nerodnem italijanskem prevodu zaslutil prirodne lepote izvirnika, ki mu je bil neumljiv. Na koncu skicira pisec na kratko — na dobri strani! — kako so se Goetheju južni Slovani oddolžili za njegov trud. Prevodi iz Goetheja in njegov vpliV na razne jugoslovanske pisce, vse to je samo kratka skica, ki Goethcjevega vpliva na južne Slovane nikakor ne more izčrpati. Prav posebno pa opozarja na Goethejevo lastnost, ki je pomembna v današnjih časih, na lastnost, ki jo je Goethe našel sam na sebi, namreč «Glück und Wehe eines Nachbarvolkes zu empfinden, als sei es dem eignen begegnet.» J. A. G. KRONIKA Levstikovo delo za Prešerna do leta 1866. — Nova orientacija v kritiki Prešerna in Koseskega je v dobršni meri zasluga Krana Levstika, ki je bil vsaj že leta 1849. z lastnimi pesnitvami pod močnim vplivom Prešernovim ter vsaj že leta 1851. v izraziti opoziciji proti Koseskemu, a začel končno, morda pod vplivom «Vodnikovega spomenika» iz leta 1859., zlasti tu objavljenega Auerspergovega «Nachruf an Prešern», obračati svojo pozornost tudi v smer raziskavanj Prešernovega življenja in dela (dr. Kidrič v predavanjih in v seminarju; prim.: Grafenauer, Zgodovina II, 275—323; dr. Žigon, Levstikovo delo za Prešerna, Slovan 1914—17; isti. Iz dijaških let Levstikovih, Slovan 1916: dr. Prijatelj, Klasje, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, 144—164). Najstarejši ohranjeni dokument Levstikovega gradiva za Prešerna je po moji sodbi članek «Nekoliko težjih reči o Prešernu», nekak komentar Prešernovim poezijam (objavil dr. Žigon, Slovan 1914, 317, danes v študijski knjižnici v Ljubljani). Sodim, da je nastal ta Levstikov spis med letom 1859. in I860., namreč v dobi pisateljevega bivanja na Kalcu pri Vilharju. Pisatelj se opravičuje, da nima «pri sebi potrebnih pripomočkov», na drugem mestu pa omenja, da v času, ko to piše, Slovenci še nimamo slovarja, a ta je zagledal beli dan leta 1860. To Levstikovo delo je neznanstveno in nesistematično. Ko se je pod jesen leta 1862. vrnil Levstik v Ljubljano, je zvedel, da zbira publicist Ludovik Gcrmonik, izza leta 1857. amanuensis v ljubljanski študijski knjižnici, že dlje časa gradivo za Prešernov življenjepis. Po njegovem mnenju bi bila «sramota velicemu Prešernu», če bi ta «šmaren» «prišel na svitlo in celo v nemškem jezici», zato je sklenil, da spravi spis iz Gcrmonikovih rok (Ljubljanski Zvon, 1920, 555). Tako je nastala sledeča pogodba med Levstikom in Germonikom z dne 22. decembra 1862 (doslej neobjavljena, ohranjena v Študijski knjižnici v Ljubljani v Levčevi «Prešernovi mapi»; original v gotici in s svinčnikom; črta / pomenja, da je v originalu tam nova vrsta): «B e d i n g n i s s e. 1) Das Manuskript muß berufen sein, Furore zu machen. 2) Zu diesem Zwecke muß eine tiefgreifende und einschneidende Charakteristik des slavischen Volkes, der Slovenen, der Zeit und der Zeitgenossen Preschern's im Geiste des Slovenenthums als Einleitung vorausgehen. 3) Es ist die Zeit gekommen, wo man ohne Rückhalt nicht veredelnd, über Prešern sprechen kann. 4) Wünschte ich vom Manuskript nach dem Druck im Naprej, der natürlich in dem Geiste dieser Zeitschrift mit Modifikationen erfolgt, in einer deutschen Zeitschrift (Wiener Zeitung) Gebrauch zu machen. 5) Wird über Prešern's Biographie im Naprej u. 15 Zeitschriften Reclame gemacht. 6) Honorar wird bei Nichtensprechung mit größtem Vergnügen mit Zinsen rückerstattet, weil es bereits von zwei Ztgen akeeptirt ist. 7) Wird das Manuskript in drei Wochen von heute an vollständig zur freien Benützung übergeben. 8) Quellen — alle gedruckten und etwa 4—5 mündliche Überlieferungen, daher Original. 9) Ich bin froh, wenn ich nicht als mitbetheiligt bei der Biographie erscheine, weil es schädliche Angriffe setzen würde. Germovnik m. p. Diese Bedingnisse werden unbedingt eingehalten, nur wird es in der Willkür des Acceptanten liegen, den Punkt 4) zuzulassen oder zu kassiren oder zu modifizieren. Germovnik ni. p. Laibach, 22. Dezb. 1862. Levstik m. p. Prešerns Jugend / (Geburtsort, Eltern, Verwandte) / Prešerns Studien / (In Laibach — / In Wien (Löwenburgisches Institut — / Doktorprüfung / Neuerlich in Laibach — / juristische (Advokat) Praxis / Prešerns Liebe / Prešerns Zeitgenossen (d. i. seine Freunde und Feinde in Laibach) / Čop, Supan (Jak.), Koritko, Smolej / Prešerns dichterische Glanzperiode / Zhbeliza / 1848 / Prešern in Krainburg (Anwalt der Nationalgarde / Prešerns Tod / Prcscrn's Poesien / Pesmi / Balladen / Sonet je etc. Napisi (Schiller — Göthe — Xenien — Epigrami / Namhaft-machung der literarischen Notabilitäten oder Dunkelmänner — / Seine deutschen Gedichte / U r t h e i 1 e über Preš. / Celakovsky Rizzi die bedeutendsten / Obersetzer im Deutschen / dessen ungedruckter Nachlaß / NB. Seine Beziehung zur deutschen Literatur / Seine Personsbeschreibung — / Portraite / Sein Privatleben / Seine Bedeutung als slov. Dichter / Vergleich mit Vodnik-Koseski» Tudi ta pogodba vsebuje dokaz, da se je Levstik resno pečal s Prešernom že pred 22. decembrom 1862., ko je nastala. In pripisi pod pogodbo nam značijo dovolj izčrpen zasnutek za spis o Prešernu v času, ko je bilo prešernoslovje še zelo revno. Germonik, ki je imel pogodbo za resno, je napisal o tem, kaj snujeta v Ljubljani «ein bekannter slavischer Literat» in Levstik, informativen članek, katerega so objavile «Stimmen aus Innerösterreich» dne 18. marca 1863 brez podpisa (str. 30—31). Levstik je hotel reagirati s sledečim odgovorom Germoniku z dne 21. marca 1863 (doslej neobjavljeno, ohranjeno v Levčevi «Prešernovi mapi» v Študijski knjižnici v Ljubljani): «Dopis. Iz Ljubljane 21. marca. — Gospod «Nekdo». V ... mestu je čuden mož, ki se mu pravi g. «Nekdo». Ta sloveča glava imenuje sama sebe «ein bekannter literat», dasitudi zunaj Ljubljane prav nihče ne ve za-njo. Kakor je g. «Nekdo» iz dna svojega srca ponižen, pa vendar ga jezi ta neprijetnost, in rad bi jej v okom prišel; zato sam sebe, koder hodi in kadar zine, hvali, kako mala stvarca mu je to, da velikanske misli «iztresa f iz rokava». Dopisuje tudi po časnikih, če ni drugače celo sam o sebi in o svoje j nepoznane j slavi — ali vse zastonj! Nehvaležni svet ne bere, in on še zmirom tiči v temnicah nczadolženega nepoznanstva! G. «Nekdo» sodi sploh, da je petelinje petje po časopisih grozno važna, jako imenitna reč. On meni, da bi se bil svet uže davno podrl, ko bi ga to, tako potrebno krkililanje krepko po konci ne držalo, in ker je tudi on sam krkililač, zato po vsej pravici misli, da je naslonjene tudi nanj vsaj polovica težfe vsega sveta. G. «Nekdo» svoje dopise potem reže iz časnikov, da jih svojim prijateljem daje za večni spomin goreče ljubezni. Potrebno se je zdelo, nekoliko povedati, kakošen je ta mož, da bi naši bralci laže razumeli, kar pride precej zdaj na vrsto. Ta g. «Nekdo» je 18. dan t. m. zakrkililal v «Stimmen aus Innerösterreich», da znan pisatelj uže tri leta po Ljubljani išče snovi (m a n j k a: za Preš) i r n o v životopis, in zdaj, ko je dovršil to delo, da se je dogovoril z menoj, da ta životopis obenem pride v nemškem in slovenskem jeziku na svitlo; da bodem tedaj slovenski jaz pisal, samo da sam po svojih mislih, kar se tiče Preširnovega razvijanja. Ali to je bilo tako-le: uže več nego tri leta je, kar je g. «Nekdo» res o Preširnovem životopisu govoril, pa nič storil, in lansko poletje še le je nekako zvedel za g. Ivana Zupana, dijaka 8. razreda ljubljanske gimnazije. Ta mladenič, ki je P r e š i r n o v e rodovine, povedal mu je več od polovice vsega, kar je g. «Nekdo» nabral; poleg tega je nekoliko slišal tudi iz druzih ust, ktera vsak dan lehko posluša, nekoliko celo od mene samega; ali v rokopisu nikogar ni imenoval, kakor bi bil raztrgal sam Bog vedi koliko podplatov, predno si je znesel Fenisovo gnjezdo, iz katerega se je menil povzdigniti na perutih prerojene slave iz pepela dolge, ne-zasluženc pozabe. Ko je vse to imel, popiše nekaj papirja, polije svoje umotvorje s prežgano juho triindvajsetletnega slovstveno-zgodovinskega učenja — kakor se rad sam pobaha — in potem jame trobiti po mestu, da ima Preširnov životopis gotov. — Uže pred nekaj leti sem pa se jaz mnogo pečal s Preširnovo poezijo in imam uže več pisanega o tej stvari. Črtic pa iz pesmarjevega živenja nisem iz ustnih izročil nikoli mogel zbirati, ker so mi branile okolnosti. Zato mi je bilo po godi, ko mi je g. «Nekdo» ponujal svoje «date», za ktere je dobil več, nego je zahteval izpočetka; ali zmenila sva se, da ž njimi naredim, karkoli hočem (zur freien Verfügung), in da on ne sme dati nič natisniti, predno...» Tu pa je konec strani in nadaljni rokopis Levstikovega članka se nam ni ohranil. Objavil Levstik članka ni. S trditvijo, da se je že pred nekaj leti sam mnogo pečal s Prešernovo poezijo in da ima tudi že več pisanega o tej stvari, meri pač na «Težje reči o Preširnu», ki sem jih lokalizirala v leta 1859—1860. Zdi se pa, da pogodba z Germonikom tudi na Levstikovi strani ni ostala popolnoma brez plodu. Domnevam, da datira Levstikov fragment «Preširnovo živenje» v to dobo (objavil dr. žigon, «Slovan» 1914, 285; danes last študijske knjižnice v Ljubljani). Da se je bavil ob tem času s to stvarjo, pravi v pismu sam. Sodim, da je nastal ta Levstikov spis časovno za pogodbo z Germonikom, a vendar najbrže še leta 1863. Da je spis nastal po 23. juliju 1862., je nedvomno. Levstik pravi namreč v njem o deželnem glavarju Ulepiču, da je že umrl v Ljubljani, a Ulepič je umrl 23. julija 1862. in sicer v Karlovih varili, o čemer so poročale «Novice» 30. julija 1862. (str. 261). Z Levstikovo opazko o 83letni Lenčici Prešeren, sestri Prešernovih «duhovnih stricev», pridemo v leto 1863., ker se je Lenčica rodila leta 1780. (prim. Kidrič, Prešerni, ČJKZ VI, 192, št. 120). Da delo ni nastalo po februarju 1864., pa izvajam še iz tega, ker so Levstiku podatki o Prešernovem bivanju v Ribnici, ki jih je omenjenega meseca prejel od graščaka Rudeža (LZ 1925, 106), ko to piše, še neznani. Tudi v tem svojem spisu Levstik ni povedal posebno mnogo novega, pač pa ponovil tudi marsikatero napako Germonikovega «šmarna». Za najboljšo karakterizacijo spisa smatram Levstikove lastne uvodne besede: «Da bi pokazal, da nič ne vem, da ne morem nikakor pisati Prešernovega životopisa, in menda nihče ne sam iz svojega znanja in iz tega, kar on sam ve, kolikor Slovencev nas je zdaj na svetu, zato sem zložil ta sestavek.» S tem izvemo pač vse. Sodim, da se je Levstik potrebe za izčrpno Prešernovo biografijo bolj zavedal nego kdorkoli, da bi pa bil storil, kar bi bil moral storiti, mu je manjkalo časa in pripomočkov. Danes smo Levstiku hvaležni tudi za omenjena dva fragmenta, saj sta nam veren dokaz za delo o Prešernu v tisti dobi, ko so tiskane besede o našem največjem pesniku tako zelo redke; dokaz, da so se v dušah nekaterih predstavnikov mlajše generacije že vršile priprave za veliko in pomembno pre-orijentacijo v kritiki o Prešernu in Koseskem. Izza začetka leta 1864. je skušal Levstik od prijatelja Rudeža izvedeti vse, kar bi se o Prešernu in o dobi Prešernovega bivanja v Ribnici sploh moglo dognati (LZ 1925, 45, 106). Naslednjega leta je po dr. Dolencu sprožil Levstik razgovor o Prešernovi biografiji v Slov. matici (LZ 1920, 553). A dne 2. decembra 1865. leta se je vršila v ljubljanskem deželnem gledališču javna Prešernova slavnost, za katero si je pridobil največ zaslug sicer Penn, a zopet tudi z Levstikovim sodelovanjem. 4 Kdor torej misli, da se je pričelo Levstikovo poglabljanje v Prešerna šele ž njegovim vodstvom estetično-teoretičnega in praktično-udejstvujočega kul-turno-bojnega nastopa Mladoslovencev, ni na pravi poti. Iz okoliščine, da so si glasniki nove dobe izbrali za svoj program nadaljevanje Prešernove tradicije, že sledi, da so se Prešernovega pomena takrat že zavedali in Levstik jim je pomenjal, kakor v vsaki drugi stvari, tudi v tem pogledu avtoriteto. Saj je tudi Stritar napisal v svojem pismu Levstiku leta 1866., ko je govoril o Prešernu, značilne besede: «Ti pa neki narveč veš.» Silva Trdina. Goldoni na ljubljanskem odru v 18. stoletju. — V teh dneh, ko se je končno vendar spet pojavil Goldoni na repertoarju ljubljanske drame — s svojo «Krčmarico» —, ne bo nezanimivo, če opozorimo na to, da so Ljubljančani že pred več nego 150 leti imeli priliko, videti na svojem odru Goldonijeve like. Leta 1769., nad 20 let pred Goldonijevo smrtjo (1793), je dajala «praška» igralska, prav za prav operna družba v deželnem gledališču ljubljanskem «muzikalno dramo» «La co n t a d i n a in Corte», ki jo je napisal gospod Carlo Goldoni in ki jo je uglasbil gospod Giacomo Rust. O tem priča broširana knjižica, ki jo hrani študijska knjižnica v Ljubljani (Prim. Kidrič, Dramatične predstave v Ljubljani do 1.1790., Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, V., str. 117, in R a d i c s 1865,110. — Op. ured.) opozoril me je nanjo knjižničar g. dr. Jože Rus, hvala mu — in katere dvojezični naslov se glasi (z vsemi napakami podan): «La Contadina in Corte. Dramma giocoso per musica da rapresentarsi nel nuovo teatro provinciale nel Carnevale del Anno 1769. dalla Compagnia di Praga di Giuseppe Bustelli. — Lubiana, Nella Stain-paria di Giav. Federico Eger, Stampatore degli Stati della Carniolia.» — «S>ie Bäuerin bel) beut £>ofe__(Sin luftiges ©htyfpid, 93on bent Jperai &rrl ©olboni, tocfdjcS itt ber §xiiLpi=>(5tabt Satybarfj auf bent neuen SanbfdjafHidden SUjeatet bon ber Gompagnie bes 23uftclli in fyafdjiitg 1769. 3irb. — fiätjbadj, Knjiga v majhni osmerki je urejena tako, da stoji na levi strani italijanski original (v verzih, z majhnimi ustavki proze), na desni pa nemški prevod (-v prozi, ki le po tipografski ureditvi teksta tu in tam imitira vezano obliko). Original in prevod mrgolita tiskarskih in brez dvoma tudi drugih pogreškov. Ne manjka pa tudi mest, kjer se kaže anonimnega prevajalca pomanjkljivo umevanje italijanščine. — Knjižica je očividno mišljena kot libreto, ki je služil italijanskega jezika nezmožnim posetnikom gledališča kot pomoček v boljše umevanje operete, ki so jo gotovo peli italijanski pevci v svojem jeziku. Zakaj za opereto gre, če hočemo ta oderski izdelek označiti tako, kot je današnjemu občinstvu najjasnejše. — Melodrama («melodramma», «dramma per musica», «dramma lirico», «Singspiel») se sicer na splošno pogosto dviga nad nivo današnje operete, tudi po tekstu. Porojena koncem 16. veka iz žlahtnega konubija renesančne muzike in pastirske igre, je v teku 17. stoletja res začasno propadala zlasti po svoji literarni vrednosti — dočim je ravno v tem času kot italijanska opera zavladala po vseh evropskih prestolicah; a resne ambicije Apostola Zena in pesniški darovi Pietra Metastasia, ki sta jo skušala približati antikni tragediji, so jo dvignili na dotlej nedoseženo stopnjo in ji dali, ne sicer antikne impozantnosti in globine, a vendar spet jasnost in gracijo. — Ob ogromnem konsumu operne literature v 18. stoletju je število melodramatskih avtorjev zelo narastlo, in le-ti seveda povprečno niso dosegali Metastasia. Med tako povprečno in podpovprečno blago spada tudi dobršen kos Goldonijeve produkcije, — kar pa temu plodovitemu piscu ne jemlje ogromnih zaslug za italijansko in evropsko gledališko umetnost, ki leže vse na polju komedije. Tekste za «muzikalne drame» je pisal Goldoni v vseh fazah svojega dolgotrajnega literarnega dela, od napol diletantskih pričetkov v različnih gornjeitalijanskih mestih (ko še ni bil povsem opustil advokatske kari-jere), pa do delovanja v pariškem «italijanskem teatru» v zadnjih letih življenja. Pisal jih je, slično kakor scenarije za komedije dell'arte, kot tribut okusu dobe, da mu je publika medtem dovoljevala vršiti življensko delo: nadomestiti ostarelo in posurovelo burko poklicnih igralcev («commedia dell'arte», «arte» v pomenu: obrt, poklic) z realistično karakterno komedijo. In med one manjvredne bastarde Goldonijeve Muze spada vsekakor tudi melodrama, ki jo je leta 1769. predstavljala (ali vsaj imela predstavljati) v Ljubljani Bustellijeva družba. Nje malo originalna vsebina je ta-le: Menichino in Sandrina, fant in dekle s kmetov v okolici knežjega gradu, sta si vdana v odkriti in iskreni ljubezni, ki jo pa kali Sandrinino hrepenenje po lažjem, sijajnejšem življenju in Menichinovo nagnenje k ljubosumnosti. Knez Rinaldo, ki je zaročen s knežnjo Clarice, je skrivaj zaljubljen v Sandrino in jo skuša pridobiti z darili in obljubami veselega razkošnega življenja na gradu, pri čemer služi kot posrednik obligatni dvornik; pomaga pa knežjemu zaljubljencu tudi Tancia, drugo kmečko dekle, ki sicer pozna zvesto ljubezen svojega Berta in je ž njim že napol v besedi, a sama ljubi Menichina in zato želi odstraniti Sandrino. (Tako postane veriga znane pastirske «ljubezni v krogu» tem popolnejša: Berto je vdan Tanci, a ona Menichinu, ta pa Sandrini; z druge strani ljubi Clarice Rinalda, ki bi imel rajši Sandrino, ta pa je v srcu zvesta Menichinu.) Želja, Menichina kaznovati in ozdraviti ljubosumnosti, še bolj pa Rinaldovi obeti, da bo živela na gradu v obilju kot dvorska gospodična, pripravijo Sandrino do tega, da sprejme knezovo vabilo in se poda na grad, ne da bi s tem nameravala postati nezvesta svojemu Menichinu. Ljubosumna pozornost Claricina pa povzroči, da mora Rinaldo pustiti zaeno na dvor tudi Menichina. Tam se izkažeta Sandrina in Menichino v svoji iskreni zvestobi: fant odkloni vzlic ogorčenosti nad domnevno nestalnostjo Sandrinino ljubezen Tance, dekle pa kljub vsemu naivnemu veselju nad razkošjem odkrito pove knezu, da ljubi le Menichina. Ko se še Clarice, ki je slučajno odkrila Rinal-dovo nezvestobo, zavzame za spravo in osvoboditev Menichina in Sandrine, je «konflikt» v glavnem rešen. Potrebno pa je tretje dejanje, in to je izpolnjeno z nerodno spletko, ki naj služi v to, da se Menichino uveri o Sandrinini zvestobi, zlasti pa, da Rinaldo spozna vrednost stanovitne ljubezni in se vrne h Clarici. To neznatno dejanje je natrpano in do primerne dolžine raztegnjeno s slavospevi dvorskemu sijaju, z modrovanjem o lepoti skromnega življenja na deželi, z izlivi ljubezni in strahu, kar vse daje snov arijam, duetom in pevskim ansamblom; kajti tudi zbor nastopa. A kakor je fabula šibka ter površno koncipirana in izvedena, tako so tudi oni refleksivni in sentimentalni vložki nepomembni in neoriginalni. še najboljši, ker najbolj jasen in po situaciji nujen, je izrek, s katerim si pomaga knez iz zadrege, ko zaročenka odkrije njegovo nezvestobo. Lahko si na sliki izmisliš ljubimcc in ljubimke, ki čutijo vedno isto ljubezen; toda resnični moški in ženske so izprcmenljivi, dokler žive: obožujejo se in se zapuščajo — ni pravila ne zakona, ki bi sodil srcu. — , Tudi dolga a nepotrebna epizoda v II. dejanju, ko na gradu promovirajo po dvorsko nališpanega Menichina v «viteza od zoba», je brez soli. Sploh je v celi stvarci bore malo humorja. — Vseskozi šablonski so tudi značaji; komaj kje najdeš nakazano originalno potezo. In kar je pri lahkem blagu te vrste posebno neugodno: verzi so neokretni, jezik pohleven in slab, sem in tja izražanje celo sirovo. Sicer pa velja za Goldonija vobče, da mu verz slabo teče, in da mu literarna toskanščina dela težave. — Njegova prava moč se kaže v komediji, kjer s prodimo bistrovid-nostjo slika resnične ljudi v resničnih odnošajih; zlasti v dialektični komediji, kjer njegov realizem dobiva najadekvatnejšo obliko. St. Škerlj. Ljudska univerza v Mariboru in «Zamišljeni pogledi na naše kulturno življenje» A. Lajovica. Gospod Anton Lajovic je posvetil v tretji številki «Ljubljanskega Zvona» posebno pozornost Ljudski univerzi v Mariboru. Kot njen večletni predsednik se prvi zavedam odgovornosti za storjeno delo in naj mi bo dovoljeno, da v zvezi z omenjeno razpravo A. Lajovica pojasnim naše delovanje. Pisec je pohvalil našo agilnost, vendar pa se ni dalje pečal s to pozitivno stranjo, ker se mu je zdela važnejša neka negativna, škodljiva stran našega dela, ki utegne po njegovem mnenju motiti nacijonalno-kulturni razvoj našega naroda. Zmoto vidi predvsem v tem, da uporablja naša institucija — čeprav zelo redko — nemški jezik in nemške kulturne sotrudnike, s Čimer vzdržuje stare stike z nam škodljivo nemško kulturo. Reči moram, da je njegovo razpravo narekoval duh resnicoljubja in za narodov napredek vnetega srca. Tako sem jaz sprejel njegove besede in prosim, da se tudi mojim vrsticam prizna, da izvirajo iz istega dobrega hotenja. A. Lajovic pravi, da bi rajši dopustil, da so njegova kritična premišljanja zmotna, kakor pa da bi obtežil zanosno in poleta polno delo Ljudske univerze. Prav tako trdim jaz, da bi takoj ustavili svoje delovanje, če bi spoznali, da ^ ne koristi našemu narodu ali mu celo škoduje. Glede ideološke strani izvajanj A.Lajovica bi imel razne pomisleke. Pisec sklepa, da je šele francoska revolucija povzročila individualizacijo posameznika, svetovna revolucija pa razvoj individualizma narodov. Meni se zdi to kavzalno pojmovanje zgrešeno in bi dejal, da je baš narobe pravilno. Stole'ja pred francosko revolucijo so stala v znamenju epohalnega razvoja naravoslovnih ved. Stare dogme so se rušile, kriticizem jc vedno smelcjc razkrajal filozofične in religiozne ideje, naposled pa je skrhal tudi zgradbo državnega absolutizma. Človeški razum se je proglasil za absolutnega gospodarja nad zemeljskim in nadzemeljskim, človeška osebnost za enako in enakopravno. Ta razvoj se je osredotočil v vulkanski eksploziji francoske revolucije. Torej sta povzročila individualistično duševno stanje naravoslovje in novo gospodarstvo, ni pa individualizem razvil znanstvenega in gospodarskega preokreta. Francoska revolucija je dala samo širši razmah individualističnemu stremljenju in tako so prišli do samozavesti tudi razni narodi, ki so se zbog tega ostro opredeljevali drug proti drugemu. V mojih očeh je narodnostno gibanje končni rezultat individualističnega pokreta prejšnjih stoletij. Nanj pa je neposredno vplival Napoleonov pokret, ki je bil za individualizacijo narodov to, kar je pomenila francoska revolucija za individualizacijo posameznika. Mali narodi smo prišli v tem procesu 100 let pozneje na vrsto nego veliki zapadni narodi — in v tem je pomembna razlika. V svetovni vojni in revoluciji tedaj ni šlo predvsem za osvoboditev narodov; narodnostni moment je bil zgolj postranski činitelj. V 19. stoletju so se razvile ogromne gospodarske sile vele-kapitalizma, pa samo deloma v okviru narodov, v največjem delu so segale preko meja lastnega naroda, razširjajoč se često po vsem svetu. Velesilam je šlo v svetovni vojni za obvladanje svetovnega položaja — svetovnega trga — ne pa za osvoboditev malih narodov, o čemer najbolj pričajo okrnjene meje in dejanska usoda narodne samoodločbe. Konec vojne pomeni začetek socijalne revolucije, ki se v glavnem tudi ne briga za narodnostne meje. Tako, kakor je šlo in gre politično in gospodarsko udejstvovanje zapadnih narodov daleč preko meja lastnega naroda, se tudi kulturne sfere vpletajo druga v drugo. Po mojem globokem prepričanju se noben narod ne more več odreči kulturnim ali gospodarskim impulzom drugih narodov; vedno mora spoznavati njih pridobitve in jih asimilirati, ker se sicer narodno telo bolj in bolj suši in izgublja prilagoditvcno sposobnost. Tudi A. Lajovic vidi višje oblike človeškega sožitja, ki gredo preko na rodnost 11 i li meja; da pa mu niso dovolj jasne njih konture, je kriv njegov lokalen, preozko zajet vidik. Za male narode bi bilo pogubno, če bi prezirali svetovni položaj, ki računa vedno manj z mejami posameznih narodov. Dokler nismo narodno docela konsolidi-rani, moramo napeti vse življenske sile, da dohitimo na vseh poljih bolj razvite romanske in germanske narode. Individualizacija našega naroda naj se tedaj ne vrši po načelih delne izolacije. Moderno gospodarstvo podira vse umetno postavljene plotove in težko kaznuje izolirane narode. Otresimo se eksperimentiranja. Preden smo si ustvarili dovolj novih virov in novih stikov, ne odrežiino naroda od dosedanjih kulturnih in gospodarskih stikov, ki se nam zde za narodov razvoj neobhodno potrebni. Če bomo začeli na vseh straneh graditi nove mostove k Hrvatom, Srbom, Rusom, Čehom in Francozom, se bodo docela avtomatično demontirali členi starih mostov k drugim kulturam. Tako zahteva organičen razvoj življenja posameznika in narodov — po sedanjem svetovnem položaju pa drugega razvoja ni, ali ga ne bi smelo biti! Take so torej naše splošne smernice, ki pa jih nikakor ne smemo ozko-srčno tolmačiti. Očrtal sem, kako gledamo mi, ki se zbiramo okoli Ljudske univerze v Mariboru, na časovne probleme in v čem se razhajamo z ekstremno individualističnim pojmovanjem narodnosti, ki ga zastopa A. Lajovic. Naše stališče, ki se izreka zoper kulturno izolacijo našega naroda, pa ne pomeni, da niso potrebne življenju našega naroda nove smeri in da mu ne smemo iskati kulturne hrane, ki bo boljša kakor dosedanja. A najprej mu jo moramo dati, šele potem lahko porušimo dosedanje zanj manj primerne vire in stike. S tega vidika se mi ne zdi škodljivo, če se prirejajo v Mariboru od časa dočasa inz vsoopreznostjo take nemške prireditve, ki utegnejo dati nam samim krepkih kulturnih impulzov, ki jih iz domače narodne sfere za sedaj še ne dobivamo. Nikakor se ne bojim, da bi moglo to kakorkoli zmanjšati našo narodno samozavest. Nasprotno sem mogel opaziti, da je ni moglo nobeno predavanje bolj dvigniti od onega, ki nam ga očita A. Lajovic, namreč predavanja svetovnoznanega umetnostnega zgodovinarja dr.Strzygowskega, ki je s tako prepričevalnostjo opozarjal na neprecenljivo vrednost naših domačih umetnin ter proslavljal našega Meštroviča kot najgenijaluejšega umetnika. Kulturni greh bi bil, če se ne bi dali duševno obogatiti od take kapacitete, ki ima v Mariboru svojo drugo domovino. (Konec prih.) — Janko Kukovec. Malo pojasnila. — Moje glose o izvajanju Beethovnove «Devete», priob-čene v aprilski številki «Ljubljanskega Zvona», niso bile mišljene kot kritika izvestne izvedbe tega dela; bile so osebni vtisi, ki sem jih zbral iz mnogih govoric, ki so krožile o priliki obeh izvedb, iz člankov in recenzij — in logično, da sein na vse to reagiral, ker sem se čutil — kot dirigent enega izmed dveh koncertov — prizadetega. Te glose so bile namenjene tistim, ki se zanimajo za razvoj naše reprodukcije simfonične glasbe; mislil sem si pač, da se bodo ti oglasili in razpravljali javno in odkrito o tem vprašanju. Oglasil se je pa samo dr. Čerin — in zdi se, da globoko užaljen v svoji samozavesti in morda v svesti si, da je za to edino poklican! — ter se lotil — najbrže zato, ker ni mogel ovreči mojih ugotovitev v omenjenih glosah — moje izvedbe «Devete». Morda zato, da bi zbudil pri neinformiranih in nekritičnih osebah vtis, da je moja izvedba tudi y podrobnostih slaba (da je po koncepciji zgrešena, smatra že a priori za dokazano!), citira vrste in vrste taktov; ne pove, še manj pa dokaže, kaj je bilo na njih slabega, in si dovoljuje pri tem celo slabe dovtipe, pri čemer ne pozabi, postavljati se v nekako pozo muzikalnega vse-znalca, ki odklanja — razen sebe seveda! — vse interprete Beethovnove «Devete». Na vse to dr. Čerinu pač ne bom odgovarjal, ker se mi kratkomalo ne zdi vredno. Pač pa bi rad — baš na izpad dr. Čerina name! — k omenjenim glosam pripomnil še to: Res ni važno, kako dolgo traja izvedba kakega stavka, če ima tudi sicer ta izvedba formo in če je nujna posledica dela po njegovem interpretatorju. Dr. Čerin pa deklarira, da je brezmiselno, meriti trajanje po minutah, hkratu pa trdi, da je Beethoven sam predpisal 12 do 13 minut! Strogo metronomsko iztaktiranje III. stavka «Devete» traja namreč 16 minut. Odkod je vzel to modrost, ne vem, citiram pa to kar en passant kot primer za mnogo sličnih momentov v njegovem članku! Nedavno je trajala izvedba tega stavka v Berlinu pod Brunom Walter jem 19 minut, nikdo pa ni smatral za potrebno, da bi proti temu protestiral. Saj f predpisuje Beethoven «Adagio m o 11 o e cantabile», in blagor onemu dirigentu, ki ima tak aparat na razpolago, da lahko zares izrazi ta m o 11 o = zelo. Če pa nekdo doseže žalosten rekord hitrosti tempa s tem, da se prelevi Andante (i = 63) naravnost v valček, tedaj ni dovolj, da poseže človek po uri in po-stotkih, marveč bi čisto upravičeno smel poseči po — brezovki! Pa še ena pripomba: kdor si v duhu rekonstruira tempo tega Čerinovega andanta (J = 63) in pa famoznega njegovega «parademarša» iz II. stavka (po njem h = 116f, bo našel, da v bistvu ni bilo v izvedbi nobene razlike med tema dvema vrednotama! Čudim se res blagohotni obzirnosti naše oficijelne kritike! (Sicer pa: Marsikdo od oficijelno-mcrodajnih gospodov, ki so po najinih izvedbah slišali — po radiju ali kakorkoli že — svečane izvedbe v Berlinu, Frankfurtu, Stuttgarts Zagrebu itd., je vendarle priznal, «da so Poličevi tempi bili pravilni»! Isto je potrdil v raznih razgovorih pred pričami tudi mojster Nedbal, ki se ni mogel dovolj načuditi, da so v Ljubljani mogoča taka pačenja tempov, kot jih je zagrešil dr. Oerin.) Da se na podlagi vseh teh lastnih in tujih izkušenj z dr. Čerinom ne bom prerekal, je menda vsakemu razumljivo. Vse namišljene poduke o fraziranju, tematični zgradbi dela itd. naj pa lepo spravi v svoj jubilejni arhiv in jih obdrži zase! Ravnotako nočem reagirati na razne insinuacije v omenjenem članku ali pa popravljati njegove sofizme in njegove nedoslednosti. Vse to se mi namreč zdi odveč! Omenil pa bi rad še nekaj: Na moji ugotovitvi, da se je njegova izvedba že v tehničnem oziru ponesrečila po krivdi dirigenta in drugih sodelujočih, kar se je najbolj jasno (za muzike in lajike!) pokazalo v finalu poslednjega stavka, si Čerin ne upa črhniti niti besedice! Pripominjam še, da so ga pod njegovim vodstvom — ako se izrazim po ljubljansko — «polomili» ravno na istem mestu tudi v Mariboru, kar dokazuje, da to ni bilo slučajno. Mar je tudi to bila po intencijah Beethovna strogo historično-klasično izvedena pointa? Moje glose so bile namenjene drugim. Naj t i povedo svoje mnenje, če jim je res do resnega gojenja simfonične glasbe v Ljubljani. Po tem, kar je «ustvaril» dr. Čerin iz V. in IX. simfonije (drugih njegovih «interpretacij» nisem slišal), sem jaz zase dobil svoj vtis in mnenje in s tem je zame stvar opravljena. M. Poli č. Urednikov «imprimatur» dne 21. maja 1927. :♦: $ :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: >: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: >; :♦: :♦: :♦: :♦: >: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: >* :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: £ >* >; :♦: >; :♦: :♦: :♦* :♦: :♦: :♦: :♦: >: >: :♦: :♦: :♦: :♦: £ :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: :♦: v if: :♦: :♦: :♦: :♦: Shakespearjeva dramatična dela v slovenskem prevodu. Tiskovna zadruga izdaja Shakespearjeva dela v znamenitem prevodu Otona Župančiča. Do sedaj je izdala štiri knjige: Sen kresne noči. Broš. 14 Din, vez. 20 Din. Macbeth. Bros. 14 Din, vez. 20 Din. Othello. Broš. 20 Din, vez. 26 Din. Kar hočete. Broš. 24 Din, vez. 32 Din. Započeto delo hoče nadaljevati in Oton Župančič pripravlja novo serijo prevodov: Zimska pravljica, Hamlet, Komedija zmešnjav, Mnogo hrupa za nič, Tako jo je ukrotil, Kakor vam drago, Rihard III., Romeo in Julija, Vihar, Antonij in Kleopatra. Shakespearja mora imeti vsak kulturni narod v svojem prevodu in v knjižnici nobenega izobraženca ne smejo manjkati njegova dela. Da se izvede načrt Otona Župančiča in Tiskovne zadruge, vabimo vse slov. izobražence, da se javijo Tiskovni zadrugi kot stalni naročniki na vsak nov prevod Shakespearjevih dram in da naročijo že do sedaj izišle. Stalni naročniki dobe vse do sedaj Izišle skupaj po znižani ceni broš. 60 Din, vez. 80 Din. Prvi zvezek nove serije izide jeseni in se naročnikom takoj dopošlje. Prijave za stalne naročnike in naročila sprejema knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani Prešernova ulica štev. 54. *+* >' V >' *♦* '+* V >' *+* *♦* v v v *♦* v >* v V V '♦* V *+' v *♦* *♦* v v v *+* >• V >' w >' >' v »T| Nova pripovedna knjiga: K s aver Meško: Kam plovemo. Povest. Strani 205. Broš. 36 Din, platno 46 Din, poštnina 3 Din. Naročila sprejema knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani. 020202020101000000020101000202010100020102020201022323230202020001010100 Ljubitelje lepih povesti in romanov opozarjamo na: Sienkiev/icz: Potop. Zgodovinski roman. Po vsi Evropi najbolj znani in v svoji domovini najslavnejši je znani poljski romanopisec H. Sienkiewicz. Napisal je celo vrsto zgod. romanov, ki so pred 20 leti izhajali tudi v slovenskem prevodu, pa potem že zdavnaj pošli. — Vnovič jih je začela izdajati Tiskovna zadruga. Predlanskim je izdala kolosalni roman Z ognjem In mečem. Lani je izšel I. del romana Potop. „Potop" popisuje silno pestre dogodke v drugi polovici 17. veka na Poljskem, ko so Švedi, večinoma po izdajstvu poljske šlahte, zasedli večji del Poljske, jo plenili, onečaščali ter uganjali orgije zverinstva. Roman je izredno zanimiv, napet vseskoz, pester v slikanju idilskih in dramatičnih, celo groznih prizorov. V sredini dejanja stojita Andrej Kmitic, silen junak, spočetka izdajica, kasneje glavni reševalec domovine, in Olenka Bilevičeva, njegovo ljubljeno dekle. Sienkiewiczevi romani izhajajo v snopičih po 20 dinarjev. Boccaccio: Dekameron. L—III. zvezek. Boccacciov Dekameron je v svetovni literaturi priznano klasično ital. delo. Vsebuje sto novel, katerih snov je zajeta iz ljubezenskega življenja XIV. stoletja, opisana od najnežnejšega čuvstva do najviharnejših, najtemnejših strasti. V novelah nastopajo kmetje, meščani, plemiči, duhovniki, menihi in nune. De-kamerona so zaradi njegove vsebine preganjali, prepovedovali in zažigali, pa ga vedno znova izdajali in čitali. Kdor se hoče izvrstno zabavati in iz srca nasmejati, pa ne išče povsod nemoralnosti in pohujšanja, naj ga naroči in čita. Slovenski prevod je izšel v treh knjigah, ki imajo sto ilustracij. Dekameron je čtivo le za odrasle. RAZPIS NAGRADE Ob svoji desetletnici razpisuje Tiskovna zadruga v Ljubljani kot založnica Ljubljanskega Zvona deset tisoč dinarjev nagrade za najboljšo izvirno povest, ki jo priobči v letu 1928. Ljubljanski Zvon. Povest mora obsegati vsaj deset tiskanih pol Zvonovega formata. G g. pisatelji, ki se bodo pote zali za nagrado, naj oddajo svoje rokopise najpozneje do J. oktobra 1927. knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani. O dodelitvi nagrade bo odločal poseben odbor. Pisatelj, čigar spis bo nagrajen, prejme poleg nagrade še običajen honorar, ki ga plačuje Zvonovo uredništvo. V LJUBLJANI, dne 7. novembra 1926. TISKOVNA ZADRUGA S^c) (5Xc) (5Xc) <5Xc) dHYTc) (*>Xc) (dXC) 6XC)