Gerkvene zadeve. Gabrijel Postružnik, (V službi šole in cerkve.) Gospoda Gabrijela Postružnika pozna v Ljutomeru vsak otrok in vsaki Ljutomerčan jili spoSlljivo pozdravlja; kajti to so mnogoletni zaslužni Ljutoinerski učitelj, ki so bili v zaeetku tekočega šolskega leta stopili v stalni pokoj. Kot vzgledni učitelj, dober gospodar, vesien kristjan in pošten narodnjak so si v celi Ljutoinerski okoliei pripravili občno spoštovanje, njih obče korislno delovanje pa zasluži biti na svečnik postavljeno, da ga tudi drugi vidijo in posnemajo. Ta namen iuia la kratek življenjepis. Gospod Postružnik pohajajo iz prave učiteljske rodbine, kajti oče so bili Ljutomcrski učitelj in za ta stan sc vzgojili vse svoje četiri sinove. Gabrijel so bili rojeni 1. junija 1825. leta; po dovršenib domačih šolah so jih poslali na GraSko pripravnišče, kjer so dne 2. julija 1841 dobili spričevalo zrelosti za podučitelja na ljudskih šolah. Prva (iabrijelova služba je bila doma v Ljutomeru, od koder so črez leto dnj prišli, za podučitelja k Sv. Petru na Ottersbacbu. Tam so služili pet let ter s pohvalnim spričevalom leta 1847 šli v Cmurek. Ondi so naredili skušnjo za stalnega učitelja, zraven pa z izvrstnim vspehom tudi skuSnjo iz godbe in iz sadje- in vinoreje. Od 7. avgusta 1848 so bili stalni učitelj na Ljutomerski šoli, dokler niso v jeseni 1891 stopili v stalni davno zasluženi pokoj. V tem dolgoletnem službovanji so gospod Gabrijel gotovo veliko pretrpeli, pa tudi mnogo dobrih naukov zasadili v srca svojib učencev, in ker so celib 43 let službovali v Ljutomeru, videli so tudi v svoje veselje pri uiarsikaterem učencu, kako je njihov nauk v poznejših letib tudi sad rodil. Dolgo življenje je milost božja in dolga služba šc ni nikakošnja zasluga, ali kdor dolgo življenje in .službovanje vedno obrača v čast božjo in v prid svojega bližnjega, kakor g. Postružnik, ta si nabere zaslug, katerih še na tem svetu ne morejo prezirati, in katere bode Bog o svojem času obilno poplačal. Kot učitelj so dobili Postružnik res že marsikatero pobvalo in priznanje, kar jib je v težavnem učiieljskem stanu tolažilo in spodbujalo. Tako so bili 1. 1861 zavoljo svoje marljivosti in vzglednega zadržanja iineno- vani »vzgledni učitelj«, in leta 1862 je vsled inspekcije deželnega šolskega nadzornika viteza Močnika viaoka namestnija vzglednemu učitelju G. Postružniku za njegovo vspošno delovanje izrekla popolno priznanje. Tudi še v novi žolski dobi so g. Postružnik dobili taka priznanja od okrajnega šolskega sveta in od svojih tovarišev, ki so jih bili izvolili svojim zastopnikom v okrajni Solski svet in jih poslali k deželni šolski konferenci v Gradee. Najlepšo čast pa so jiin delali njib učenci, ki so šli v viSje šole. Postružnikovih učeneev je innogo študiralo in skoro vsi z izvrstnim vspeboin, zato se zdaj nabajajo gospodje v mnogib visokih službah, ki so liodili k njim v šolo. Z najnovejšimi Solskimi razmeraini pa niso bili več prav zadovoljni, ¦ zalo so prosili za pokojnino, čeravno so v primeru s svojiini leti še zdravi in dovolj krepki na duliu in telesu. Da so g. Postružnik tudi dober gospodar, priča najbolj jasno to, da so si pri svojej precej majhni učiteljski plači po poštenem potu pripravili in tudi obranili lepo premoženje. Kot mladi učitelj so si z dobriin premislikom poiskali tovaršico življenja med domačimi poznanimi gospodičnami, Marijo Kotnikovo, s katero so dobili hišo in lepo posestvo. Poleg svoje učiteljske službe so tudi kot gospodar svoje dolžnosti lepo opravljali ter svojo dedščino ne le ohranili, ampak še povekšali, čeravno jim je Bog gospodinjo vzel, katera jim je zapustila tri nedorasle otroke. Iz ljubezni do otrok se niso boteli drugoč ženiti, ampak gospodarili so s svojo sestro ter lepo skrbeli za odgojo svojih otrok. Ko pa je Bog tudi njih otroke in sestro k sebi poklical, ni jiin bilo več mogoče samim gospodariti, zato so si poiskali drugo tovarSico življenja, da bi v svojih starib letib imeli pomoč in postrežbo. Da so g. Postružnik kot gospodar in tržan bili ravno tako na svojem mestu, kakor učitelj, kaže to, da so bili skoz šest let prvi občinski svetovavalec, dalje so bili naeelnik konkurenčnega odbora in gotovo bi še bili v občinskih zadevab lebko mnogo koristili, ko bi ne bili prišli v občini na knnilo ljudje, ki so manj gledali na zmožnosti, kakor na politično mišljenje. In po svojem političnem mišljenju so bili gosp. odločno na konsservativno-narodni strani. Kako bi niogli tudi drugače slovenske otroke z veseljem podučevati in vzgojevali za pridne državljane in poštene Slovenee? Svojega političnega mišljenja sicer oni niso nikomur brez potrebe razodevali, pa tudi ne zatajevali. Pri volitvali so vselej glasovali z narodno stranko, več pa se od učitelja ne more zabtevati. Gospod Postružnik so bili tudi ves čas svojega službovanja v Ljutomeru farni organist. To službo, kakor sploh vse svoje cerkvene in kršuanske dolžnosti so vestno spolnjevali. Njih natančnost je občudovanja vredna. Vsaki dan po letu in po zimi ao bili na svojem mestu pri orgljab ali pri sprevodu ali pri kaki drugi cerkveni svečanosti, kedar je bilo opravilo napovedano. In s tako natančnostjo Se službo orgljarja zdaj opravljajo. Cerkveno petje v Ljutomerski cerkvi jim dela vso čast. Vseh farmanov srčne želja je, da bi to cerkveno službo še dolgo opravljali ter še vedno v lepšem posnemu ostali učitelj Ljutomerskem ljudstvu. Ljubezen in bvaležen spomin bodo si s tein zagotovili, saj pravi sv. Duh »da kdor jib veliko podučuje v praviei, bode se svetil, kakor zvezde na večne ease«. (Daniel 12, 3.) +