Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Drollu je kri zalila obraz. Lovil je sapo in kričal V pretrganih stavkih po zraku: »Zounds —! Sir, mar mislite, — da — da sem vetrnica —? Ali sem zato prišel — na svet, da — da naj plešem okoli vaše glave —? Ko veša —? Vsa sreča, da je moja usnjata suknja močna, sicer bi mi bili ovratnik utrgali in zletel bi bil v valove —.« Zlezel je z zaboja, si oddahnil pa spet pomežiknil orjaku. »Sicer pa ste preizkušnjo dobro prestali, sir! Vidira in čutim na lastnih kosteh, da ste res Old Firehand! In žs tudi zaio bcm verjel, ker bi sicer na raoji osebici še enkrat razkazovali temle gentlcmanom, kako se suče zemlja okoli solnca —. Kadarkoli sem čul o vas, — in mncgokrat sem čul! — vsikdar sem si želel, da bi vas spoznal! Tule je moja roka in če me nočete razžaliti in užaliti, je ne bodcte zavrnili!« Krepko rnu jo je Old Firehand stisnil. »Zavrnil —?« se je srnejal. »Vsakemu poštenemu človeku rad podam roko, tem rajli pa še takcmu, kj se mi je predstavil aa tak odličen način!« »Predstavil sem se vam —?« »Da! Ko ste ustrelili panterja.« »A tako —? Tisto pač ni bilo nikako odlično dejanje, ni vredno ziniti o tistih dveh strelih! Žival se ni dobro počutila v vodi, pa sem ji pomagal. »In zelo pametno ste storili, sir! Panter se ne boji vode, izvrstno zna plavaii, brez posebnih naporov bi bil splaval na suho. In koliko nesreče bi bil povzročil! Mnogim ljudem ste rešili življenje! Pravite, da bi me radi spoznali —. Tudi jaz bi rad bolje spoznal teto Droll —!« »Če je taka želja tudi vaša, pa se kar začniva spoznavati! In v ta in tak namen prcdlagam, da stopimo v obednico na dober požirek! Nisem prišel na tole izvrstno ladjo, da bi od žeje t.miral! Pojdimo!« IV. Trampi. Zedinjene države Severne Amerike so vkljub svoji svobodomiselni upravi, ali pa morebiti vprav radi nje, le prepogostokrat torišče čisto posebnih družabnih razraer in tudi neprilik, ki bi bile v evropskih državah čisto nemogoče, vsaj v taki izmeri ne. Med take družabne neprilike — šibe, bi bolje rekli — spadajo prcdvsem prepirljivi loafcrji, rowdyji in runncrji, ki bi jih sktipno najbolje istovetili z našinii postopači in berači. Nevarnejša so roparska krdela, ki se klatijo po zapadnih državah in se ne ustrašijo niti umora ne. Med nje spada tajna drnžba kuklukserjev, ki so posebno za časa meščanskc vojne in tudi pozneje strahovali južne države. Najnevarnejši pa so trampi, zastopniki najbolj nasilnega in najdJvjejšega potcpuštva. Ko je zavladala pred nckaj le.li težka kriza po Zedinjenih državali in ko je obstalo na tisoče tovarn in velepodjetij ter vrgio na cesto deseltisočc in stotisoče brczposelnih, so šli ti ljudje — brez d.narja in brez kruha — na potovanje in se obrnili na zapad. Države onstran Mississippija sr> kar preplaviii. Poštenejši med l.jiini so si poiskali de!o, pa če je bilo tt.di težavno in slabo plačano. Večinoraa so našH zapoclitev na razsežnib farmah, — ve.sposestv.h — kier so pomagali pri žetvi. Jn_enovali so jih harvesterje — poljske, žefvcne delrvce. Drugi, ki jim vobče ni bilo za deio, pa so se žbirali v krdcla in živeli c_ ropa in plena, propadali so in se pogrezali vse globlie v nižine človeške družbe, _ vsei. a so bi!i zmožni, tudi najgnusnejšega umora, in niihovi vodje so bili Ijudje, ki so že davno zapadli roki pravice in ki jim je bila policija povsod za petami. Navadno so se zbirali v družbah po dvajset in trideset ljudi. Napadali so farme in naselbins, celb manjša mesta, in jih izropali. Tudi železnice so radi napadali, žclezniške postaje in ceie vlake, jih izpraznili, ustrahovali železniško osobje ali pa ga postrelili in se odpeljali. Civilno občinstvo je bilo preslabo, da bi se jiin ubranilo, vojaštvo je moralo priti na pomoč in jih ugnati. Taki trampi so bili tudi cornelovi ljudje, kakor sta čisto pravilno zasodila kapitan in krmar Dogfisha. K sreči je štsla njihova družba le dvajset ljudi, preslabi so bili, da bi se smali lotiti potnikov in moštva, pa previdnost nikakor ni biia nepotrebna. Ko je družba v/estmanov izginila pod krov, se je priplazil iz luke črnec, ki ga je kapitan med predstavo nagnal na delo. Njegove ure so minile, drug delavec je nastopil pri strojih in črnec je šel iskat senco za svoj popoldanski počitek. Slabe volje in počasi jc stopal po krovu. Cornel ga je opazil. »Nigger je slabe volje —! Ponudil rau bom čašo brandyja pa bo naš!« Mignil mu jc. Črnec je stopil bliže. »Kaj bi bilo, sir?« je zagodel. »Če mislite naročiti, pokličite sJtewarda — strežnika —! Jaz nisem za goste.« »Vem, da ne!« je dejal cornel. »Vam iudi ne raislim nič naročiti, le vprašal bi vas rad, ali bi pili z nami čašo brandyja?« Črncu se je razlezel obraz. »Če je tisio, pa sem vaš mož! Pri peči spodaj sc človeku posušita grlo in duša. Ampak,« je pogledal, »saj niinata nič mokrcga —!« »Dolar vam dam, vzemite si tamle v točilnici, kar se vam poljubi, pa pridite k nam!« Črncu je minila slaba volja. Vzel je denar, stopil k natakarju in prinesel dve steklenici žganja pa sddel h cornelu, ki se mu je rade volje umaknil. Hlastno je izpil dve čaši. »To pa to!« je dejal zadovoljno. »Takcga krepčila sem bil pa res potreben —! In človek moje vrste si ga lahko le redkokedaj privošči! Kako pa vam js prišlo na misel, da ste me povabili? Vi beli navadno niste nič kaj prijazni z nami črnci —.« »Za mene in za moje prijatelje tule velja črnec prav toliko kakor beli človek. Kurjač ste, vaše delo je naporno in užeja človeka in ker si lahko mislim, da vam kapitan m plačujc s stodolarskimi bankovci, sem si deja), da bi vam takle požirek prav dobro teknil.« »Vaša misel je bi!a res izvrstna! Kapitan plačuje slabo, niti za pošten požirek ne dobim, predvjema pa ne daje. Šele cb koncu vožnje seže v žep —.« »Na piki vas ima?« »Da! Pravi, da sern preveč žejen. Drugim plačuje dnevno, meni pa ne. In zato ni čitda, če je žeja vsak dan večja.« »No, na vas je, ali si bodete danes pogasili žejo! Rad vara ctam zaslužiti nckaj dolarjev, če mi ustrežete z majhno uslugo!« >-Nckaj dolarjev —?« Črnec se ja zadovoljno režal. »Huzza —! Za nekaj dolarjev dobim nekaj stekleaic žgania! Na dan z vašo željo, sir! Če je treba zaslužiti za brandy, sem vsikdar vaš mož!« »f'iotfoče. Ampak zvito se je treba stvari lotiti!« »Kaj pa bi bilo? Zvit 5.sni in prekanjen, da takega r.e bodete kmalu našli, sir!« ^¦Prisluškovali bcdete, nekaj minut prisluškovali!« »Kje?« »V jedilnlci.« Črnec je maial z glavo. »Tam —? Hm —! Zakaj pa, sir?« (Dalje sledi.)