973
Peš, z mečem
Tomaž Šalamun
Z MEČEM    Za Adama Puslojiča in naj Stanescu ve.
Romun, ti si mi oslepil Adama! Dal si mu Aleksandra, v knjigi. Moj je živ, živ, izbral sem mu deželo, kjer ni ledu. Kruh je on sam, ne nosi mi ga več mati iz
mesta. Romun, vrni Adamu dar govora! Ti ubijaš konje! Tu, kjer so Argonavti nosili ladje na rami, te ustavljam, pri Ljubljanskih vratih. Tu nasede vsaka smrt, tvoja tudi.
Tu se spreminja Alejandro iz numizmatike v telo. Romun, Eliade ima prav! Božam te, Nikita.
Tvojo kri pijem, po rekah, venah. Ukrivlj am ti lok in ga zasajam v zemljo, da bo Adam spet spregovoril.
Tomaž Šalamun
XXX    Temne sence na terasah, ladje! Mesto, ki ga pije slepi stvarnik. Ostra rumena, ki zaboli moje oči, ne list. Plantaža svetle noči.
UKAZ    Naj me študira
narave znanost, ne
aparat, ki mi bo
pil kri!
Bolj sem podoben
čebeli kot
Dante.
Boli megli kot
zgodovini.
Tezi, ne
prahu.
. JACKSON    Ko pogledam skozi okno: Anglija. HEIGHTS    Ko je Metka tu, je Anglija.
Pod steklom, pod usnjem, list.
Ko gre Metka ven, je New York.
Voda kaplja v kuhinji.
Prihajajo požari.
Superintendent cvili z vozičkom po mizi.
Z rdečimi črkami na električni
uri piše štiri šestnajst.
Ljudi, ki kličejo, je strah.
Rečejo, kar sem jim rekel že zjutraj.
Letala grmijo.
Voda v kuhinji kaplja še zmeraj in se ne
ustavi.
XXX    Vse je zamujeno. Vse je krasno. Senca na belem stropu nad belo svetilko. Štirioglata. Kot zobje tigra. Zgorel bo, kdor bo brisal prah.
974
975
Peš, z mečem
SONET STATUSA
Ruska žena, ruska žena, ti si smrt. Žito je pobarvano oranžno, posušeno. Na steklu leži kamera. Usta za papir so kot tuneli, vlaki.
Kje se bo vključil um kapelj vod in deska na vratih, pobarvana belo? Glava je, kjer je trikotnik; med dvojno, dvakrat zlato črto, robom. Pesem
ubija odgovornost do resnice in bojevnika ne pokoplje. Vse leži z odprtim žrelom, rana nima minusa.
Lepota je kot kruh in tam je porcelan. Listam šume kot platnice težkih knjig. Umrl bom v ustih. Z oblakom. V Delfih.
TATO    Zločin je sveto olje.
Streljanje talcev v čelo razpira sinjino. Moje misli se vračajo kot galeb. Na dlan.
V kaj spreminjaš meso in kri?
V vžigalice in kruh.
V kaj spreminjaš kruh?
V vato in limuzino. Kam se pelješ?
V limuzini, tato.
Nas očete misli čas.
VSI SMO VESELI TEH METKINIH RISB
I am pure love and beautv, my wife calls me pantercek, a, čutiš kako se v Ameriki fuka bolj nobel, a! Čakaj, da vidim, čakaj da vidim, reče in me razlamlja kot kakšno presto — riše — čakaj, da vidim na televiziji. In res se zdi blazno velik, v ozadju screen z zgodbo o Moli
976
Tomaž Šalamun
Flanders — kanal trinajst. Lepotica,
petkrat poročena, enkrat s svojim lastnim
bratom, ki jo odpelje v Virginijo.
Končala v zaporu. Ampak zdaj smo drugje, v
Queens. To je bil moj trinajsti
polet. Metko moram nenehno
ljubiti, če ne, se boji ščurkov.
Kot bi sedela na vulkanu, reče.
Bojim se, da me pripravi do
tega, da bi šla služit kruh kot
waitress, piše Taji. Morda
edina varianta, da ga zdržim.
Grozni so kraji kamor zahaja. Bolani, bolani.
Tugo jasno pritrjuje. Prijatelj je
zdaj na tripu zvestobe in zdravja.
Zavzdihnem. Kakšna povorka ljudi in
lepote gre mimo, untouched.
BARVA    Barva večnosti je pečat.
V pečatu so štirje gradovi.
Jaz. Knjiga. Smrt. Barva.
Polje se ne zalamlja ne v trikotniku ne v krogu.
Ne v hasidizmu ne v kvadratu.
Pomen je umreti zmeraj. Mlad.
SIJ    Ti si moj angel.
Usta, posuta s kredo. Služabnik obreda sem. Nedotaknjen.
Bele gobe na belem polju. V ravnini ognja.
Jaz po zlatem prahu hodim.
BELO    Nebo se je odprlo.
Določen sem bil za nadaljevanje sveta.
977
Peš, z mečem
Pramen — od povsod — poljuba žareče beline, ki me je prepojila.
Verjamem v vzgojo.
Luč —¦ materija poezije —
je čudežna moč.
Misterij
cveta — človeka —
sam.
Naj se
nihče ne prestraši ran in
smrti mojega telesa.
Ohrovt — srce sveta — je moje.
DREVO    Sen dežuje na poljske hribe, roka zgrabi za zlati žig.
Veverica umre v torbi. Čriček preleti jasnino.
Odkod pogumnemu meč se ve. Mutacija očesa je skrivnost.
ECK    Ženska in smrt sta sestri. Mati in smrt — sestri. Moški in smrt — brata. Človek in smrt, dva velikana,
dve svetleči krogli, dva ljubimca.
Jaz — beli drevored — oba.
978                                                                                    Tomaž Šalamun
PAS    Moja inteligenca je kriminalna. Moja duša je kriminalna. Moji prsti so kriminalni. Moj pas. Vse je kriminalno, kar je na meni. Od A do Ž. Rob, rob, uta, uta, meč, meč. In sanje mojih bralcev. Kriminalne. Le rože na grobeh ljudi ob moji cesti zadisijo po nedolžnem, ki je šel tu mimo. Peš.
TRIBUNA    Moj zločin, moja
samota se topi v vaših glavah. Kreteni, ki me snežite na Slovenijo kot dodatek gluhim! Kako zmrznejo vrtnice, ki jih odpre Oziris! Kdo mi izropa izropano srce! Kdo vlada? Za otroke je preizkusni izpit smrt. Pokončuje tiste, ki so v mojih ustih. Najbolj dragocene. Neveste. Ničesar ne veste o meni. Jaz sem omen, kruh ljudi. •
-