Izvolitev Iavantinskili škofov. (Dalje.) Zdaj stopijo novi vzvišeni knez in škof na svoje apostolske noge, in okinčaui s škofijsko mitro in s pastirsko palico v roki, prvokrat svoje duhovenstvo takole nagovorijo: „0 kako nerazumljive so božje sodbe ia neizvedljiva njegova pota!" — S to besedo sv. apostola Favla naj zaenem svoj govor, s katerim vas pozdravljam, preljubljeni bratje in sinovi moji v Kristusu Grospodu! Ali prav ta neizvedljiva božja volja nas je iznenadila ter nam dne 28. junija t. 1. prebritko žalost pripravila po prerani smrti izvrstnega škofa Jakoba Maksimilijana, moža jako pobožnega, do ljudi silno blagega, čudno učenega tudi ne saino v nabožnih, ampak tudi v svetnih vednostih, velikodušnega mojega dobrotnika in odgojitelja. Kdo, vprašam vas, bi se upal bil prerokovati, da bomo pieljubljenega škofa tako na skorem zgubili, kdo si veliko več ni bil svest, da nam bodo nebesa izbornega pastirja po dvojnem jubileju, katera je obhajal 1. 1888, še dolgo let ohranila in privoščila? Toda ,,vaše misli niso moje misli", govori Gospod po svojem velikem preroku Izaiji. Ko se je namree ranjki v mnogih rečeb. pokazal zvestega hlapca, in si je že nabral prebogate snopiče zaslug, podviza se ljubi Bog in ga pokliče iz tega sveta, da zarano dobi za neprestano delo zasluženo plačo. Nam pa druga ne ostaja, kaitor preblag spomin na odličnega moža, in prisrčna zahvala za vse dobrote. s katerimi je škofijo napolnil in za lepo in izgledno življenje, s katerimi je vse nas svoje žive dni spodbujal in krepčal. Komaj pa preteče po smrti izbornega škofa okoli štiri mesece dni, pokliče ista neizvedljiva volja božja mene na krmilo, da vladam obširno in lepo šbofijo lavantinsko. Zarad tega, kakor ste me vi, preljubi bratje in sinovi v Kristusu Grospodu, ravno zdaj iz ust velečastitega gospoda kapitolskega vikarja spodobno pozdravljali, isto tako jaz vam vsem iu vsakemu posebič v imenu trikrat svetega Boga čedno odzdravljam. Predragi mi tovariši v vojski Kristusovi! Edino-le volja božja me je nagnila, da sem došel k vain, kakor mi je tudi prečastni in prevzvišeni metropolit Solnograški prilično odpisal ter me lepo tolažil: nBog te kliče in duhovenstvo in verno Ijudstvo, in zato sem te jaz izvolil". In isto je povdarjal tudi v svojem prelepem govoru na den slovesnega potrjenja: ,,Sveti Duh, ki postavlja škofe, da vladajo cerkev božjo, mi je bil na pomoe, da sem prav tebe izvolil. To ni človeško delo, tukaj je prst božji". Da me je tedaj Bog sam izvolil, to mi je zdaj jasno, zdaj — po prostovoljni izvolitvi prečastnega metropolita Solnograškega, katero je pa pred že javil sv. Očetu Leonu XIII., in s katero se je vjemal tudi presvitli cesar Fran Jožef I. Nad tem zdaj tudi ne dvomim več iz lastnega prepričanja, po vročih molitvah in po potokib. solza; ker marsikatero noč sem prejokal in na kruh moj so mi kapljale solze. To  mi je očivestno slednjič tudi zbog tega, ker sem se v tej reči zopet in zopet posvetoval z možaki, katere učenost diči in čednosti kinčajo. In ker je tedaj duša moja prepri -ana, da me ,je Bog poklical, me napaja to s sladko tolažbo, iu me je nagnilo, da setn došel k vam, preljubi moji sodelalci v vinogradu Gospodovem! Volja božja naj tedaj velja kot vzrok mojega prihoda k vam, in prav ista volja božja me bo vodila pri delovanji med vami. To sem sklenil na den izvolitve svoje, na den postavnega preiskovanja, na den svečanega potrjenja, zlasti pa tisti den, ko sem bil posvečen v vašega škofa. Isto tudi trdno sklenem zdaj v tem svečanem trenotji, in vam obljubim, preljubi bratje in sinovi v G-ospodu, ter prisegam v tem zboru tako čislanih mož, v pričo večnega pastirja Jezusa Kristusa, ki je tukaj v presv. rešnjem Telesu resnično, stvarno in bistvend prisoten: Glejte, prišel sem, da storim voljo božjo! Božjavoljapa je, da pasem čredo, katero mije izro.il, z besedo in izgledom. Zato sem že večkrat ponovil sklep, da hočem z božjo pomočjo biti veren pastir vernih ovčic ter delovati v povišanje časti božje in v izveličanje duš, nikakor pa ne iskati ali svoje časti ali prijetnejšega življenja. Toda, kakor je to božje delo, da mi kaj dobrega hočemo, ravno tako tudi Bog včini, da to dopolnimo, kar hočemo, in je tedaj tudi dopolnjenje dar božji. Zato pa je sladko veselje napolnilo pobito moje srce, ko sem poizvede), da ste me dozdaj neprestano podpirali s svojimi molitvami, in da smem tudi za naprej upati ter zanašati se na vašo pomoč. 0 iz celega svojega srca vas zarotujem in vas za božjo voljo prosim, ne nehajte moliti. Naj sem še tako reven, a po vaših molitvah okrepčan. bom zamogel vse storiti za čast božjo in izveličanje duš. Molite tedaj, prosim, da bom bolj z molitvo vladal škofijo, kakor a cloveško modrostjo, ki je itak jako plitva. Še enkrat rečem: ,,Bodite stanovitni v molitvi, in bedite in molite". (Dalje prih.)