Očetov ^r^Fi. ii Ko nož mu je rezala ta misel srce. Zadnji dan je še enkrat premeril s počasnimi koraki vse njive, vse trate, ves gozd, od vsakega drevesa se je poslovil — in tam zunaj v kotu, na najvišji meji, odkoder je bil pogled na vse travnike, je počenil in z glavo udaril ob rjavo grudo, kakor da jo poljublja, in mrmral: »Moja, moja! Zemlja! Zemljica moja! — Nič ... nič ... več ... moja ...« Potem se je vrnil v hišo in je v kovčeg spravil svojo pražnjo obleko, dve nedelni in dve za vsak dan ter nekoliko perila. Tudi posle je izplačal, kolikor jih je še ostalo pri hiši. Ko je bilo že čisto temno, je še enkrat obhodil vso hišo, pokropil vse kote z blagoslovljeno vodo in zraven nekaj mrmral. Hladni gomazinci so ga spreletavali, oči so mu gorele kakor od vročice. Toda premagal se je, stisnil zobe, da so zaškrtali, zagrabil kovčeg in odšel v črno noč. Vse, kar mu je ostalo od mogočne domačije, je nesel na hrbtu: obleko in perilo. Vse svoje bogastvo je shranil v denarnico; bilo je drobiža za kakih petdeset dinarjev. Drugi dan je prišel na Dvornikovo novi posestnik, ki se je pisal Križnik. Tevž si je spodaj v vasi najel pri čevljarju Štefanu sobico; sem je spravil svoje reči, tu si je odslej tudi sam kuhal. Ko bi bili ljudje le vedoli, kak siromak je bil, večini bi se bil smilil. Tako pa so krožile najbolj gorostasne govorice o njegovem neznanskem bogastvu. Večkrat ga je kak radovednež povprašal, za koliko je kaj prodal domačijo. Ker od njega niso ničesar izvedeli in je tudi Križnik, novi posestnik, trdovratno rnolčal, so jeli ljudje ugibati ogromne vsote. Nekateri so dejali, da je prodal grunt za osem sto tisoč dinarjev, drugi so vedeli celo za en milijon. Razen tega denarja, so pravili, ima še okoli četrt milijona v banki. Zdaj pa zdaj ga je kdo podražil in prosil za majhno posojilo; vsakemu je odgovoril, da nima gotovine pri rokah. Zaradi tega so nastale nove govorice o velikanskih obrestih, ki mu jih plačuje neka banka. Čim več so mu prisodili premoženja, tem bolj so se zgledovali nad njegovim revnim življenjem in navidez neumnim garanjem. Hodil je namreč k lesnemu trgovcu Hiršlerju delat in je od zgodnjega jutra do poznega večera nakladal težke hlode. Jedel je malo in slabo: enkrat že zaradi tega, ker ni znal kuhati, pa tudi zaradi tega, ker ni imel časa. V gostilno ni šel nikoli. Po vsem tem so še bolj razvpili njegovo skopuštvo. Blazinovi, ki so bili štefanovi sosedje, so na vso moč podpihovali take marnje. Posebno stara in pa Liza sta imeli povsodi svoj nos zraven, in če sta kaj izvohali, sta vse obesili na veliki zvon. Kmalu so si ieli liudie nrirovpHovati, rla si Tevž od same lakomnosti že jesti več ne upa. Že tedne in tedne guza sam suh kruh in rodo polento; zato je tudi tako sestradan in upadel. Obleka mu je vsa zakrpana , tako da ga je že v delavnike sram, iti med Ijudi. Posušil se je Tevž zares, to je bilo pač zaradi trdega dela in zaradi drugih težav; ob nedeljah pa je bil slejkoprej čedno oblečen; tudi v obraz je bil ljub in bridka otožnost se mu je kar podala. Toda očitka, da je skopuh, se ni mogel iznebiti; večkrat mu ga je kdo kar v obraz zabrusil. Blazinovi so tudi pravili, da ponoči nima miru; ure in ure krama po Bvoji kamri in vžiga luč, da gleda, če so njegovi zakladi še na varnem. Pod posteljo iraa namreč polno vrečo zlatnikov; ti so njegov bog, na njih si pase oči. Kaj čuda, če so odslej tatinski rokomavhi prežali okoli njega! Nekega dne je peljal Tevž težek voz lesa v Hom. Ker je bil januarski dan kratek, se to noč ni.vrnil domov. Tedaj so mu hudobneži udrli v sobo in mu obrnili vse narobe. Denarja niso našli niti pare, niti zlatnine ne in ne kakih hranilnih knjižic. Zato bo mu odnesli pražnje in nedelne obleke in večji del perila. Ceprav je Tevž koj drugi dan vso reč razglasil in jo javil orožnikom, vendar tatov ni bilo najti. Za Tevža je bilo tem huje, ker ni imel denarja, da bi si bil novo obleko kupil. Pri nekem kmečkem kroiaču na gori si ie dal napraviti bukovo, da bi mu bila za nedel pozimi pa tudi poleti. Tudi nekaj hodnega perila si je kupil. Ker pa ni imel dovolj denarja — na posodo si ga ni hotel in ni mogel vzeti — je prodal svojo uro. Ko so ljudje, ki so mu krajo iz srca privoščili, še za to izvedeli, ni bilo hudobnim govoricam ne konca ne kraja. Tisti čas je zunaj v Jazbini neki kočar pogorel. Nesrečna družina je ostala brez vsega, ker niso bili nikjer zavarovani. Da bi jim pomagali, sta šla župan in kaplan po fari pobirat. Ljudje so radi dali: eni živež, drugi obleko, tretji denar. Manj kakor dvajset dinarjev ni dal nobeden. Ko sta moža prišla k Tevžu, ki so ga vsi v fari imeli za najbogatejšega, jima je dal osem dinarjev. Bil je to njegov zadnji denar, ki ga je nabral po vseh žepih, in niti para mu ni ostala. Županu in kaplanu pa se je zdel tak majhen dar sramoten. Rekla seveda nista nič, kaplan ga je nevoljno pogledal, župan pa je počasi štel in zaničljivo ponavljal: »Bog plačaj! Bog plačaj!« Prihodnjo nedeljo je kaplan vendar enkrat ujel Tevža na samem. »Tevž,« je začel strogo, »tudi če pozabim, da sva si bila prijatelja, že kot tvoj dušni pastir ti moram resnico povedati. Malo ti je mar za čast in dobro ime in poštenje, da le denar na kup grabiš! Nekaj pa ti mora biti mar! hodiš, vodi naravnost v Pot, po kateri zdaj Pijancu, lahko-pogubo. <i miselnežu človek še odpusti; lakomnost pa je najgrša strast ne le v človeških, ampak tudi v božjih očeh. Niti v sanjah bi si ne bil mislil, da bo s teboj tako. Toda kaj! Že v svetem pismu beremo, kam vse človeka lakomnost pripelja. Judež v začetku gotovo ni bil slab človek; tedaj ga Gospod ne bi bil med učence sprejel. Lakomnost pa ga je tako premotila, da je Zveličarja izdal in samega Sinu božjega prodal sovražnikom Njegovim zgolj za denar, denar. Ako se takoj ne spreobrneš, ti pravim, da boš kdaj še prišel v družbo Judeževo. Spreobrni se! Drugače se bodo obrnili vsi pošteni ljudje od tebe — tudi jaz. To je moja zadnja prijateljska beseda.« Tevž je zardeval in bledel in se tresel po vsem životu. Kakor nož so ga zbadale duhovnikove besede v srcu. Tako je torej govoril tisti, ki ga je nad vse spoštoval! ZBaj naj izgubi njegovo prijateljstvo? O ljubi Bog, ali ne mora z besedo na dan in mu vse, vse povedati? — Ne —- ne — ne sme! Očetu je obljubil, da bo molčal. Pa tudi, če bi ne moral, nikoli ne bi mogel izdati kaplanu sramote in greha ... Rajši bo trpel in veljal za skopuha. — Stisnil je zobe, pobesil glavo in molčal. »Tevž, ne bodi zakrknjen!« je spet začel kaplan. »Ukroti strast z enim mahGm! Za te ni tisoč dinarjev, ki jih daš za pogorelce, nič preveč. Ne pravim to zaradi denarja, ampak zaradi tvojega zveličanja; s takim plemenitim dobrim delom r.e boš otresni okovov svoje strasti. Z enim samim krepkim mahom!« »Moj Bog, tisoč dinarjev! Kje naj jih vzamem?« je bruhnil Tevž iz sebe. »Če je preveč, saj ti ne rečem, koliko. Samo dobro voljo pokdži! Pojdi, nesi revežem dar, ki je zate primeren. Lepo bo to. — Potem pa se oglej spet po kaki kmetiji, pojdi med ljudi, bodi spet dobre volje! — V kratkem odidem na svojo faro. Vsaj danes mi obljubi, da boš spet tak, kakor si bil; potera si ostaneva prijatelja. Daj mi roko!« »Ko bi bilo mogoče, rad — toda ni mogoče,« je tožil Tevž. »Kaj tako? Prav! Zbogom! Saj sem vedel, da bo vsaka beseda bob v steno. Nič drugega ne morem več kakor moliti zate. Seveda ti bo po volji, da me nič več ne boš ne videl ne čul.« Obrnil se je in šel. »Gospod!« je zakričal Tevž. Duhovnik se je vrnil in ga vprašal: »Ali si si premislil? Ali mi boš dal besedo?« »Moj Bog, saj ne morem,« je zahripal mladi mož, »ne morem. Vi ne veste, kako je.« Zdaj se je gospod odločno zasukal in jo je urno odmahal. Tevž pa ;e odtaval kakor brez uma v svoj« prenočišč^. Župan je v druščini pripovedoval, kako umazano ju je s kaplanom odpravil bogati Dvornik. Marenj o tem je šel po vsej občini in ljudje so se znova razburili in razkačili nad tako lakomnostjo. Še tisti redki, ki so mu ostali dobri, so ga zdaj zapustili. Med temi sta bila tudi mojster Krištof in njegov Janez. Janez je nekoliko sam izvohal, nekoliko pa iz mojstrovih besed razbral, kako in kaj je s Tevžem in z Marto. Že več kot leto dni ga je ta skrivnost tiščala; hranil io je le zaradi tega, ker ga je mojster zarotil. Zdaj pa je menil, da ga ne veže nič več. Ko je bil neko soboto pri Doberniku v šteri, je zanesla beseda tudi na Dvornikovega Tevža. Janezu se je nosek kar ugreznil med nabilhli lici, poškilil ¦je na levo in desno in dejal skrivnostno: »Rad bi vedel le to, kodi ga je zdaj pri Zvoniku. Dečla, ta Marta, bi se človeku kar smilila, ko bi se tako ne nosila. Lepo to ni, kar ji je napravil Tevž.« »Kaj? Zvonikova?« je hlastnil Blazinov sin, ki je bil slučajno v hiši; »kaj pa ima ta s Tevžem?« »Kaj? Toliko, kakor Eva z Adamom, hehehe!« »Pojdi, pojdi! Drugemu natvezi kaj takega, ne meni! Marta pa Tevža, kje!« »O pa še kako! Kolikokrat je bil pri Zvoniku, toda na skrivaj — kakor miš v kašti; vse je bilo v redu, vse v besedi, po enem letu bi se naj vzela. Odkar pa je Tevža zlodej obsedel, je ne mara več, ker mu ni dovolj bogata, hehehe!« »Ti, tega ti nihče ne verjame. Saj bi bili vendar kaj čuli in videli.« »Vsi skup ne vohate in ne vidite ničesar, ker ste gluhi in slepi kakor mrčniki. Jaz pa sem tolikokrat videl, ko sta se z očmi požirala in ko je Tevž letal k Zvoniku... Zakaj pa se dekle zdaj tako postavlja in z zlato verižico ponaša, kaj ? Jaz vem, kar vem. Vse je bilo uglajeno in zlikano kakor nove hlače; ampak Tevžu ni več zanjo, hihihihi!« Blazinov se je na glas zarežal in odhitel domov, da jim kar toplo prinese novico. Mati in sestra sta bili najprej kar žolti od same zavisti; nato pa se je vžgal stnri zelen ogenj v očeh. Zdelo se ji je, da mora Zvonikovo še bolj črtiti kakor Tevža. Iz te mržnje se je rodil nesramen načrt. Zaradi deklet so k Blazinovim zahajali razni poredni fantje. Tem je Blazinovka dopovedala, da bi za pust ne bilo nič bolj smešnega, kakor če bi Marto s Tevžem potegnili. Razložila jim je kar, kako bi se taka reč priredila. Fantom je bila misel po volji, pa še tem bolj, ker jih je veselilo, da se bodo mogli nad prevzetno Marto znesti. Tevža osramotiti, to pa se jim je itak zdelo prav junaško. (Dalje sledi.)