----- 383----- Narodno blago. Spisuje Davorin Trstenjak. I. Žale žene. Po Koroškem; dalje na Štirskem, in sicer po edinem Pohorji in njegovih panogah, ter v Solčavi (Sulz-bacb) so med narodom znana mitična bitja z imenom „žaie žene". Prvi je bil nas slavni Urban Jaroik, ki je ime zapisal in jih tolmačil v „Nymphe". Vendar dozdeva se mi, da Jarnik imena ni prav slišal, jaz sem našel oblike: zale žene, žalke, želke, žel-žene, in v teh oblikah so mi imena sporočili tudi profesor Brelih iz Ribnice na Pohorji, prof. Stiftar in kmet Ložekar, oba rodom iz Solčave. Slednji mi je tudi priobčil, da zale žene, žalke) želke najrajši prebivajo v pečevnatih dupiah blizo voda, — pri jezerih, tam se kopljejo, umivajo svoja krasna lica in češejo si svoje zlatožolte vlasi. Krasne so te device, ljudem usmiljene, kateiitn ponoči oplejejo Jan, požanejo pšenico , če kmet ne more dela sam opraviti, varujejo otroke, katere matere na njivah same pustijo, da jih ne odnese orel v svoje gojezdo. Lepo pojejo, posebno o mesečnem svitu; blagoslovijo planinskim pastirjem Čredo in storč, da krave imajo obilo mleka. Kravam prinašajo z visokih planin posebno travo, katera povžita jim napolni vimena z obilnim mlekom. Zale žene, žalke, želke se zaljubijo rade v zale fante, pastirje, lovce, in jih vabijo k sebi s čarobnim svojim petjem. Enkrat se je nek lovec zaljubil v žal ko, ki mu je povila neskončno lepega otroka, katerega je žal k a koj po porodu nesla v svoje krasno poslopje, katero stoji v globlini jezera. Potem pride nazaj, pelje lovca varno po najviših rtih gor&, privabi mu srn in jelenov, da jih je nastrelil lahko, kolikor mu ljubo. Ko lovčeva žena zgreši svojega možd, gre ga iskat, in izve po planinskih pastirjih, da je v dupli pri Ž al k i. Stopi v parmo (v Solčavi: parma = Felsgrotte), poBvarf moža in zalo ženo, ta pa jej d& zlatpojas, in reče, naj se ne jezi, možu ni se nič zgodilo, naj si le pojas opaše, in lahko moža zopet nazaj vzame. Ko si je žena zlati pojas opasala, razpokne žena, in žal k a skoči z lovcem v jezero, in ni ju bilo več videti. Znamenita je v tej pravljici ta okoliščina, da tudi v slovenski basni ima pojas, kakor v skandinavskem mitu, po katerem Thorr, kedar si pojas opaše, vse raznese, — posebno moč. Kaj pomenjajo imena: zale žene, žalke, želke? Jaz teh imen ne morem iz nobenega druzega te-mata izvajati, nego iz onega, iz katerega so starosto-venske besede: žal-ati, žei-ati, cupere, desiderare, ruski: žal-ov-at, ljubiti, imeti v milosti. Prvotni pomen arijanske prakorenike: g ar-ga 1-žal, je: goreti; iz tega so se izobrazili pomeni: želja s sorodno nemško: Gier, Be-gier-de, gierig, gorenja — der Inbrunnst, in ime: zala — žal-ka — žel-ka odgovarja gršk. xaQai — Xa(mss> katero se izvaja iz iste korenike: g h ar, — sansk. harvati iz gharvati, gern haben, lieben , — litovski: gereti, gern haben, gotišk. geiran, begehren. Nemški mitologi in tudi nekateri slovenski pisatelji so hoteli v naših žal k ah najti tirolsko-nemške: ;}sa-lige Fraulein", a vendar jaz trdim, da tirolske „s&-ligen Fraulein" utegnejo slovenskega početka biti, in so mitični ostanki iz onih časov, ko so historično gotovo na Tirolskem bivali S love ni. Za mojo misel govori ta okoliščina, da je domovina teh „s a ligen Frau- ----- 384 ____ tera so pripeljala zaželjeno dobo, ko je moglo obdelovati polje, pasti čreda itd. To dobo so oznanovale svitle, teuke mladoletne solncem presijane megle, in te je ljudstvo napolnilo z ženskimi božjimi bitji, in ker se je njihov prihod močno v vsaki zimi zaželjeval, dalo jim je ljudstvo ime: zale — žele žene, žalke — želke, die Ersehnten, die Erwunschten, die Wunschweiber, in če uže Tirolci dokazujejo domačnost in nemštvo svojih „saligen — Salgfraulein", vendar mi ne morejo prevreči domačnosti in slo-stva naših „žalk — želk". Staritrg pri Slovenjem Gradcu 8. listopada 1879. lein" dolina Puster in Zillerthai, in Vintsch-gau, in da druga nemška plemena teh mitičnih bitij ne poznajo. Nekateri tirolski zbiratelji narodnih pravljic, kakor Ritter von Alpenburg, so začeli pisati: „seligen Frau-lein", pa brez vsega razloga, tirolsko ljudstvo jih imenuje Salgfraulein, die S alge. V gornjem Vintsch-gauu je se gora, ki se veli ,,die Salge'*, in ljudstvo pripoveduje, da so tam Salgfraulein stanovale, zato je J. Zingerle prav storil, da zmerom piše „Salgfrau-lein". Tirobke povesti imajo tudi s slovenskimi enak značaj, tudi one popevajo, vabijo pastirje in lovce, branijo otroke in pridejo pozimi v kmečke hiše prest (glej Zingerle „Sagen und Marchen aus Tirol" Nr. 23 — 27). Ne razumem tudi, kako bile bi na Pohorje prišle nemške pravljice, med tem, ko je na Tirolskem še ostalo mnogo druzih običajev, besed in imen slovenskih. Tako Tirolci poznajo vam pire (Zingerle i. c. 39), katere le nahajamo med Slovani, Vlahi (Kumuni) in Novo-grki. *) Zingerle omenja nekega zlega bitja: Dschedra-wee, in po Koroškem poznajo strašilo otrok: čodrav ded, čodrav = kodra v, crispus. Sovražnik žal k je divji mož. Prof. Sciftar m kmet Ložekar poročata, da divji mož rad preganja šale žene — žalke —želke. O a jim skali jezero, če se kopljejo, vzame batino, in če te nima, zmekne smreko in zapodi žalke. Ce jih viovi, jih razcesoe, kakor paječino. Iste pravljice imajo Tirolci, zato pritrdim Mannhardtu, kateri v „salgfraulein" nahaja personi-ficirane megle, v divjem možu pa — vihar, ki megle razžene. Tudi poznameno vanje: salig, seli g, felix, beatus, srečen, ni prikladno naturi teh mitičnih bitij. One niso srečne, ker v divjem možu imajo svojega sovražnika. Da tirolske „Salgenu niso germanskega početka, pričujeta okoliščina, da niti najbiižoji nemški sosedje, kakor Švabi, Bavarci in Švicarji jih ne poznajo, in še po Tirolskem so pravljice o „Salgah" najbolje v onem okrožji znane, v katerem nahajamo največ ostankov slovenskega jezika. Jarnikova pisava „želik-žena" mi se dozdeva popačena, jaz sem slišal: želk-žena, to je: želka-žena, ker korotanski Slovenci vokale na koncu besed radi odbacnejo, tudi žel-žena, ia ta oblika me opominja na srbske „debel-guza, šaren-gača, crven-kapa itd. Poskusil še bom razložiti, zakaj se ta mitična bitja velijo „žale žene, žalke — želke"? Tudi jaz, kakor Mannhardt v njih spoznavam personificirane megle. Zima, zimski demoni, zimski vihar — divji mož, zapre kraljestvo luči, zakrije solnce, le včasih se odprejo vrata lučnega kraljestva, ta čas, kedar se solnce skoz goste zimske megle prikaže, imenuje Nemec: „ W unschstund e". Razume se samo ob sebi, da si je v paganskih časih ljudstvo ravno tako želelo začetka kraljestva svetlobe — mladoletja — mladoletnega solnca, kakor še sedaj. Stvarilo si je tedaj posebna božanska bitja, ka- *) V letošnjem programu gimnazija briksenskega je vele-učeni gospod ravnatelj dr. Mitterrutzner napisal izvrsten članek: „Slawisches aus Pusterthal4t, v katerem srečno razlaga topična in rodbinska imena. Jaz sem iz Schopfovega ,,Tirolisches Idiotikon" nabral 150 čisto slovenskih besed, prof. dr. Mitterrutzner, universitetni prof. dr. B. Jiilg v Innsbruku, prof. dr. Bidermann v Gradcu, kateri so moj rokopis prebrali, so mi poslali jako pohvalna pisma. Profesor dr. Bidermann je našel slovanske običaje tje do mesta I m s t! Pis,