Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi. i. tečaj.         31.  Velkiserpana 1848.          9.
"pomba. Sledečo povestico smo vzeli iz slovenskih bukvic, ki se jim pravi: Poveš tiče za pervo začetno šolo. Te po-vestne bukvice se berejo od slovenske mladosti v začetnih šolah celit/a Primorskiga, in so bile v Terstu že leta 1846 z novimi čer-kami natisnjene.
Vrednik tega časopisa, zdaj v uradniških opravkih v Notrajnskim, nam jih je poslal z željo, de bi se ena ali dve povesti v Vedeži natisnile, de bi se vsak prepričal, de se v primorskih šolah slovenski jezik ravno tako govori, kakor na Krajnskim.
Zazdanje vredništvo.
Vsmiljenje do žival.
Evgeni, majhin otrok, je vidil v dvorišu, ko je melo, liščika od mraza oterpneniga in la-čniga, tako de je komaj več mogel letati. Ga inamiki s perstam pokaže, in z njih pripušen-jem ga teče vlovit. Vlovi ga lahko, ter ves vesel vpije:  „Kako lep tičik!  poglejte,  mamika^
66
zebe ga, revčika!" — Ga dene v klepko, in mamika mu dajo prosa, in konopelj. Evgeni mu precej jesti da, in lončik z vodo nalije. Spervič se je lisec deržal ves stisnjen v kotu, in se ni kar ganil; tode izbina gorkota ga je oživela, ter je začenjal jesti in piti, in od ene na drugo stran svoje klepke skakljati. Evgeni je celo zimo za-nj veliko skerb imel. Vsako jutro, kadar je vstal iz postelje in svojo molitev opravil, je tekel k lisčku, mu je klepko čistil, mu jesti in piti dajal, in dokler ga niso domači klicali, se ni vedil od njega ločiti.
Spomlad pride; in tičik je začenjal prepevati. O, de bi vi vidili, s kaksinim veseljem je ta fantik ga poslušal prepevati! Neki lep dan ga nese v vert, obesi klepko na nar nižji vejo neke slive, in stopi na stran. Drugi tički so se približavali, na klepko se vsedali, in fant je tekel, da bi jih vlovil, tode jih ni mogel prijeti, ker so odleteli. „Zakaj bežite?" jim reče, „saj per meni bi bilo boljši za vas, ljubi tičiki! Vsaki dan bi imeli že pripravljeno jed,- in zima bi vas ne dobila pod milim nebam, in bi vas ne zebi-lo." — Mej tem so prišli notri mamika, ki so te besede slišali, in mu rekli: „Evgeni, ti ne veš, de Ivojimu tičiku nekaj manjka, kar imajo tisti tam, ki jih po drevju vidiš." — „Recite, mamika, kaj mu manjka, zakaj jes mu hočem tudi to dati." — „Ze prav; odpri tadaj klep-kine vratica!" — „Pa bo Iisček všel." — „To j6 tadaj znamnje, de ni rad v klepki." — In ko jnamika.to izrečejo, gredo vun iz verta in ga
67
pustijo samiga. Evgeni, potem ko je enmalo čez ib pomislil, reče sam per sebi: „Mamika imajo prav, ubogi živalioi manjka samosvojnost. Koliko rajši bi bil on na tistih drevesih! In zdaj, ko je po polju vse zeleno, si bo sam živeža liajdeh" Na to odpre vralica: tičik zfe.rfra vun iz klepke, ter se nazaj oberne ga [»ogledat, kakor bi se mu hotel zahvalili. Ko je pa drugiga Sisca peti slišal, je proč odletil. Evgeni je irnel '/jriiiaiu va-nj obeinjejie oči, ga vidi, de se je vsedel ha neki osat, in kmalo poleni ga ni več vidil. Zalostin se v hišo verne s prazno klep-ko, im mamika ga objamejo rekoč: „No, tako si prav storil, de si ga izpustil, kakor si bil prav storil ga pod streho vzeli, kadar je bil lačen in ga je zeblo." — j^Res, mamika moja" pristavi on, „žal mi je bilo, tako Ijubiga tičika se znebiti, ker ga ne bom več slišal lepo žver-goleti, tode jez nisim hotel vživati tega veselja v škodo njegove prostosti."
Znamcnitne ladnoali pajka.
Sleherni od vas je- že vidil pajka, kaj ne? De čudne pajčine zna presti, to tudi vsak vč! Tode kako jih prede, in iz koga ? To [»a nobeden ne ve, in to vam čem tukaj v kratkim povedati.
Poslušajte! Pajk ima na zadnjim koncil života šest bradovičic in v vsaki bradovičici tavžeiit, v vsih šestih ledej šest lavžent strašno majhnih luknjičic, iz kterih pajčino izpuša aH prede. Svojo navadno nit prede iz vsih ščst
68
tlavžent Iuknjičic, iti vender je ta nit "še drob-neji, kot svilna ali zidana. Nit nar manjšiga pajka je tako drobna, de bi se za debelost člo-veškiga lasii, štiri milijone takih nitk potrebovalo. Ce pa pajk hoče, zamore tudi iz vsili Iuknjičic na enkrat šest tavžent nitk vsako ža-se presti. Mreže pajki zato delajo, de bi se v njih kaka muha ali druga živalica Vjela. Kader živalica noter zabrede, skoči pajk naglo iz svo-jiga kotička, jo zagrabi za vrat, zakolje, in — če je lačen — tudi prec kri iz nje popije. Ce pa ni lačen, živalico le zakolje, potem pa se okrog nje verti, ko de bi jo s čim opletal, de bi mu ne ušla. In zares se vidi čez nekoliko časa, de je vjela živalica z drobno drobno mrežico preprežena. Ta mrežica obstoji iz samih tistih nitk, kterih na enkrat šest tavžent vsako, posebej iz sebe ispuša. Ravno tako tudi prepreže tisto živalico, (postavim: komarja, muho , gosenco, ali kako drugo živalico), ktera tačas, dokler on eno mori, v njegovo mrežo prileti ali pade. Kailar ga pozneje lakota napade, ji pa kri izpije. Veliki pajki, na visokih nogah, si tudi majhne pajke za živež love. —
(Dalje sledi.)
Pogovor uvenika z učenci.
Muhar. Ko sim bil zadnjič iz šole domu prišel, sim naši dekli, ktera mi je že veliko čudniga od cdpernlc pravila, prec povedal, de co'pernic ni, de tedej tudi toče delati in po zraku letati ne morejo 5 je pa djala: So7
69
so copernice, naj reče kdorkoli, de jih ni; de pa zamorejo leteti — je djala — se na-mažejo po životu s cdpernskiin inazilam, kte-ro jih s svojo lastno močjo kvi.ško vzdigne. Učenik. Ljubi ojroci! nikar ne verjemite vsiga, kar varn nevedni posli pripovedujejo.. Ali ni neizrečena neumnost le misliti, de ume kdo zmed ljudi fajko mazilo narediti, de bi človeka s svojo močjo kviško vzdignilo; in de bi on potem zamogel po tičje letati?! Pred veliko leti si je bil nek umetnik pripravne pe-r rutnice naredil, s kterimi je zamogel zares leteti; tode to ni bila nobena copernija. Ta umetnik je namreč spoznal, de skozi tičje perutnice zrak ne more, de se tedej tiči s perutnicami lahko na zrak opirajo in z njimi maliaje, po zraku plavajo, ko riba v vodi. Naredil, si je potem iz platrta in lesa, kar je bilo moč, lahko in zadosti velike perutnice in scer tri: dve nastranske, end pa namesto repa od zadej; zakaj z repam se tič v zraku oberne, kamur mu je ljubo. Te tri perutnice je on tako umno sklenil, de jih je, ako se je na sredo ulegel, zamogel premikati, kakor je hotel. Ko se je bil prepričal, de je vse prav narejeno, se je večkrat v-prjčo dosti gledavčov kviško spustil. Ker se je pa človek s takimi perutimi preveč zmučil in tedej ni mogel dolgo in djbvolj visoko leteti, so učeni možje začeli misliti, kako bi se dalo više v zrak priti, ter se v njem dle obderžati, in glejte kmalo so znašli pripravo
za to, ktero balon (zračno kroglo) imeliu-jejo. Taka krogla je-*votla iti velika. Ako se dene vanjo vinski cvet,.to je dvakrat žgano žgan o v in o in se to potlej zažge, postane zrak v krogli loži od zunajniga in zato se vz.digu.je imenovana votla krogla kviško, in čeravno ima včasi velikost velikiga so'da, se vejider tako visoko vzdigne, de se ne vidi veči od muhe, ali pa clo nip. V taki krogli se naredi hišica ali se priveze na njo čolnič, de se ljudi noter vsedejo, in de jih krogla seboj nese. Ako se goreči vinski cvet po malini . gasi, se spuša krogla sama počasi niže in niže, de zopet do tal pride. AU ni to čudno? Pa vender ni nobena copernija. Kteri zmed vas bojo v osmo šolo prišli, bojo to tako natanjko iimeli, kakor de je dvakrat dva štiri, in potem neskončno modrost božjo, ki je. stvarem take čudne, moči dala, veliko bolj prečudvali, ko zdej. Prečudvali pa bojo tudi .um človeka in modrost učenih ljudi, ki take naforne moči spoznajo in tako čudapolne reči znajdejo. Ali mazila, ktero bi človeka kviško vzdignilo in v zraku ob-deržalo, še ni, in ne bo nikdar nobeden učen znajdel, zakaj to je kratko in.jnalo nemogoče.
Vprašam tedej, kje naj takiga mazila dobijo tisti nevedni ljudje , kterim prazno-verci copernice ali coperniki pravijo?! oe enkrat rečem: Ali ni neizrečena neumnost , kaj  takiga le misliti? — .Gdor je pa
71
zastran te reči še kaj slišal, kar mu še brani, prazno vero na cdpernice popolnama zapustiti, naj mi vse bli,žno pot pove. —
Plesajoči koijbji.
M se prečiiditi, kakih umetnost de se ne-ktere živali navadijo, ako jih človek'neprene-hama vadi. — ^ibaritci *) so nekdaj svoje konje plesati učili, in vsi njih vojaški konji so znali po glasbi ali miiziki plesati. Ali to konjsko plesanje jih je enkrat drago st&lo. Krotonjat-ci **3, s kterimi so se SibaritaTvojskovali, so bili namreč zvedili, kako ti njmBOviuaitila-Jggjjni konjem k plesu igrajo (muzicirajo/) V pervim boji potem so jo krotojanski trombarji ravno tako. zatrobentali; konji Sibaritcov so začeli, namesto de bi se bili po vojaško obračali, po navadi plesati; Krotonjatci tačas med-nje planejo in vojsko dobijo.
Zmes.
Morski som je tako velik, de leže mlade, ki so veliki, kot voli. Od prav veliciga morskiga soma se dobe včasi po dve kadi ribje masti, ktero strojarji ali usnjarji rabijo (riuca-jo.) Ta riba je nar veči žival, kar jih na suhim in v vodi živi, in edina žive mlade leže5 vse druge ribe ležejo svoje mlade iz jajc. Mo-
*) Sibaritci, to je, prebivavci nekdajniga mesta Silmris v Napolitanskim.
**) Krotonjatci, to je, prebivavci mčsta Kroton -v Napoli-tanskim.
72
čan je morski som  tako,  de  s svojim repam ladijo preberne.
Pred hudim psam, ki te hoče oklati, se mirno na tla vsedi, in kar nič ti ne bo storil; k večim bo lajal proti tebi, dokler sain odide, ali ga kdo zapodi. Zakaj pa takrat ne ugrizne? Morde si misli, de si človek kamnja nabira. — — Ko bi pa zares kam nje za njim metal, ali se mu s kako palico branil, bi ga še bolj razkačil.
IS mesni ca.
Nek strežnik je zunej svojiga gospoda suknjo iztepal. Med tem pride gosposk človek, in mu poda eno pismo, reko'č: „To pismo je od imenitnih rok tvojimu gospodu pisano; prosim, de bi mu ga prec ti sam v roke dal." Strežnik neutegama leti, in pismo gospodu da. Gospod prebere in zarezi: „Kteri bedak ti je to pismo dal? kaj hoče s temi besedami reči: Ce se mi po dobrim izidi, je dobro; če ne, je tudi dobro?" Strežnik teče vun, neznaniga človeka zastran tega poprašat; pa kmalo nazaj pride, rekoč: Oh, gospod! mu se je že po dobrim izšlo; Vašo suknjo je ukral.
Zastavica.
Beri liesedo nazaj al^ naprej, Vode veliko pomeni vselej.
Rozahja Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.