Sodobna slovenska poezija Boris A. Novak Izgnanstvo Obisk (zamirajoči sonet) Spominjam se poletnega poldne na vrtu davnodaljne rojstne hiše, ko je prišel Obisk, ki ga srce razume z grozo, razum pa ga briše. Dva moška srednjih let, preplašena gospoda, sta se predstavila: nekoč sta tu živela. - Kot strela z jasnega. - Hiša je Usoda. Zato sta prišla nazaj. Zato sta si hotela ogledati vrt svojega otroštva, ki je bil tedaj vrt mojega otroštva. Iz varnosti izvržen v tesnobo, sem čutil, da moram biti gostoljuben in spoštovati njuno hrepenenje. Medtem ko sta, ozarjena s svetlobo otroštva, pila vonj te hiše in puhtenje vrta, sem - devetletni deček - dobro vedel, kako bom tudi sam nekoč, iščoč besede, trkal na ista vrata, na izvir izgube, in spraševal, če smem še enkrat vdihniti ta zrak. Ta vonj, ki veje iz zidov. Ta poldan. Ta somrak. Sodobnost 2004 I 395 Boris A. Novak: Izgnanstvo Živo mesto (repati sonet) Ko zdaj po mnogih letih znova hodim po ulicah, tako neznansko znanih, po brazgotinah na najgloblji rani, prelomljenih pečatih na usodi večnega tujca, se čudim, kako je možno, da moja stara hiša še zmeraj stoji, da za istim vogalom venomer otožno zavija isti veter, da obstret luči, neštetokrat razbite, še zdaj sveti nad kot nekoč prekrasnimi dekleti, da moje rojstno mesto še živi... Pričakoval sem, da bo mesto izumrlo, kot sem umrl sam, ko sem odšel. Na dno noči... Nakar mi jok hvaležnosti zadrgne grlo: O, naj živi! Tudi brez mene. Tudi brez mene ... Sodobnost 2004 I 396 Boris A. Novak: Izgnanstvo Nad mestom Od ljudstva, ki živi na varnih tleh, si se preselil daleč stran, navzgor, med ljudstva zraka, žvižgajoči smeh vetrov, dlani daljav. Tu ždiš, nag, nor, nikogaršnji, le svoj. Rad opazuješ obris gradu, spreminjaste oblike oblakov, ki potujejo na tuje, in kaplje, ki trenirajo dotike na koži šip. Ponoči netopir nenadoma prereže rahlo spanje. Poslušaš sovo. Zjutraj in zvečer naviješ sončno uro. Zvoki mesta prihajajo do tebe kot mrmranje sanj. Mečeš dolgo senco po teh cestah. Sodobnost 2004 I 397 Boris A. Novak: Izgnanstvo Izbrisani (repati sonet) Najhujše se je posloviti in ostati. V istem mestu. Na isti cesti. V isti hiši. Obstati pred zaklenjenimi vrati z zamenjano ključavnico, nečisti, nevidni sosed. Človek brez pravice do sebe. Tujec sredi hrupne množice. Vsi vedo, kako. On ne. Ne pozna resnice in ne zna prestopiti čarne krožnice. Čeprav doma, vsi pravijo, daje na tujem. Izgnan globoko vase, kjer potuje. Notranja emigracija je strašna veda. Morda bo treba stran. Morda bo treba dokončno izpod sence tega žleba. Morda ta meja ni tako visoka. Morda na drugi strani čaka roka. Tam bo vse to nekoč na glas povedal. Njegov je molk, njegova je beseda. Sodobnost 2004 I 398 Boris A. Novak: Izgnanstvo Strah pred vrnitvijo Edina stvar, ki mi še brani iti stran, je strah. Strah pred vrnitvijo. Bojazen, da bo pogled nazaj še bolj porazen, kot je pogled naprej. Da bo še bolj razdejan ta svet. Da bo ta zrak še bolj postan. Da bom po starih, ljubih cestah blodil blazen, raztrgan med ljubeznima, hiteč narazen, izbrisan z vseh seznamov živih, na smrt neznan. Da se bom zjokal zaradi zgubljene vere v mali, topli, varni kot spomina, kjer znanci dihajo skoz kožo. Da bo mere mojih besed jemala mrzla domovina. Da bom spoznal, kako je moj edini dom selitev. Kako je od slovesa težja le vrnitev. Domotožje brez doma (Zadnja večerja) Si zadnja priča izginulega sveta. Tvoj rojstni kraj je nespoznavno spremenjen. Se tu in tam odmeva znani, topli zven pribora pri večerji, a ga hrup lajanja brž preglasi. Drhal kriči. Bog trajanja je mrtev, jezik je izgubil svoj pomen. V tkivo lačnega spomina potopljen, zdaj črpaš le še temelj lastnega srca, vse bolj izčrpan. Prevelika je razlika med belim mestom, ki si ga poznal nekoč, to ladjo iz luči, in breznom brodoloma ... Naj bo vse, kar ostane, ta spominska slika: zadnja večerja. - Naj ostane le nemoč, to strašno domotožje. Lepše je od doma ... Sodobnost 2004 I 399 Boris A. Novak: Izgnanstvo Listine Moj rojstni list, ki ga skrivam na dvojnem dnu kovčka, je z mirno roko spisan v cirilici: izdal gaje Matični urad v nekem davnem snu. Moj potni listje stiskan v latinici: izdala gaje Upravna enota v Ljubljani, v slovenščini, angleščini in francoščini. V srčnem žepu suknjiča ga stalno hranim, za vsak primer, če bi nenadoma iz nuje moral na pot. Število štempljev brž naznani vsem varuhom meja, da preveč potujem. Preveč prestopam varne meje. Temen in nečist. Z drugačnostjo okužen. Večni potnik. Tujec ... Kdo bo štempljal moj polni potni list na zadnji meji k nedoseženi daljavi? Kdo bo preveril, če drži moj rojstni list? Kdo bo z mirno roko podpisal moj mrliški list? V katerem jeziku? V kateri pisavi? ... Sodobnost 2004 I 400