Ivan Razpotnik Skrivnost zelene jame (Čudovlti doživljaji dveh dečkov) Usodna bisera Cvetana se je vrnila z dečkoma v svojo sobico, potem ko je Erlenu obljubila, da bo preskrbela ustre-zajoča oblačila. »Zdaj mi pa konč-no povejta, kdo od vaju bo igral zlatega dečka?« ju je vprašala. »Ne vem,« je zagodrnjal Branko. »Skoraj gotovo Tomo, kajti on je brez dvoma pametnejši!« »Najbolje bo, da vprašamo žreb. Sicer se bosta še skregala!« je od-ločila Cvetana. Dečka sta bila takoj zadovoljna. Cvetana pa je prinesla košarico za ročno delo in svilen mošnjiček. Po-iskala je med zalogo steklenih bi-serov za vezenje dva bisera, velika ko lešnika. Eden se je svetil kakor zlato, drugi pa je bil črn. Površina obeh pa je bila enako gladka. »Poglejta si ta dva bisera, Ijuba prijatelja!« je rekla. »Vrgla ju bom v mošnjiček in ju dobro pretresla. Vidva pa zaprita oči in sezita isto-časno vanj. Kdor bo zagrabil zlati biser, prevzame odrešilno vlogo ,zlatega dečka'!« Dvoje rok je seglo v svileni moš-njiček in se s prsti oklenilo usod-nega biserai In dvoje atisnjenih pesti je prišlo zopet iz vrečice. »Odprita oči in roke!«! je za-klicala Cvetana s svetlim glasom. In glej: na Tomovi dlani se je lesketal zlati biser, medtem ko je zagrabil Branko črnega. »No, torej! Celo usoda je uvide-la, kdo je pametnejši od naju!« je zadovoljno zaklical Branko. Naslednji dan sta šla dečka spet v Erlenovo kajuto povedat, da bo Tomo igral »zlatega dečka«. Krmar je zmajal s sivo glavo. »Zabava to zate, moj dečko, ravno ne bo. Čeprav ne mislimo pri tem na nevarnost odkritja! Toda ne za-dostuje samo, da ti oblečemo zlato obleko. Tudi obraz in roke ti mo-ram pozlatiti, kajti v stari listini je zapisano: »Deček je podoben kipu, ki je ulit iz čistega zlata! Torej mo-raš imeti tudi lase zlate.« »In zlato lovorjevo vejico v ro-kah,« je pristavil Tomo. »Resnično. Tudi o tem govori prerokovanje. Mislim, da bom s pripravami gotov, ko bomo šli tri-krat spat!« Dečkoma in Cvetani se je zdel ta čas neskončen. Toda ukloniti so se morali Erlenovemu sklepu. Pol-ni nestrpnosti in ne brez bojazni so pričakovali uro, ki bi jim morala prinesti odrešenje, ali pa bi jih morda prikovala za večne čase med zidove potopljenega mesta. Zlati deček Krmar Erlen je neutrudljivo pri-pravljal preobleko, ki naj bi jo no-sil Tomo. Tudi Cvetana je marlji-vo pomagala s šivanko in nitjo, da je bila tesno prilegajoča se obleka iz blestečega zlatega blaga kmalu gotova. Medtem je Erlen pogruntal tudi pravilno mešanico zlate barve za pozlatitev Tomovih rok, obra-za, las in lovorjeve vejice. Vse je bilo pripravljeno in naši štirje zarotniki — kajti mali, črni Medo tu ni zraven vštet, ker se je samo smejal in obljubil. da se bo natančno ravnal po navodilih, ki so mu jih dali —, štirje zarotniki so torej vedno znova govorili in razpravljali o svojem bodočem na-črtu. Da, na ta način bo nemara res šlo. Cvetana je s spretnim izpraše-vanjem izvedela, da bo v kratkem sprejemal don Fernando v svoji hiši najplemenitejše meščane Este-re. Tudi najstarejši mestni sveto-valec bo navzoč. Ker sta dečka po-znala po golem naključju tajni hod-nik, ki je vodil k don Fernandovi dvorani, se bo prikazal Tomo kot ,zlati deček' tam, ko bodo zbrani don Fernando in njegovi gostje. Med tem časom naj bi bili Cve-tana, krmar Erlen, Branko in Medo pripravljeni. Vedeti seveda niso mogli, kako bodo meščani Estere sprejeli »zlatega dečka«, vendar so prijatelji upali, da jim bo mogoče uteči k vhodu v mesto; kajti pojav rešitelja bo gotovo napravil pre-cejšnjo zmedo med prebivalci. Čim bolj se je bližala ura, tem večje razburjenje se je polaščalo prijateljev. Nihče pa ni drugemu dal opaziti, kako je v notranjosti svojega srca upal in se obenem bal. Končno je prišel usodni dan. Medo kot izvidnik je naznanil, da je že nekaj meščanov v don Fernandovi hiši. Takoj je pomagal Erlen s tre-sočimi se rokami Tomu obleči zlato oblačilo. Nato je pomočil že poprej pripravljeni čopič v zlato barvo in težavno delo se je pričelo. Tudi Tomove lase je prepleskal z barvo. Kmalu so se nakodrali in so se zdeli, kakor bi bili iz zlate kovine. Ustnice je moral tesno stisniti. kaj- ti tudi te so dobile zlato prevleko, ravno tako trepalnice, obrvi in ro-ke. Barva se je mehko prilagodila koži, tako da ni bilo Tomu prav nič neprijetno, nositi to zlato pre-vleko. »Gotovo!« je zaklical Erlen in stopil nekoliko nazaj. Cvetana in Branko, ki sta napeto opazovala Tomovo spreminjanje, sta bila kar oduševljena. »Zdaj si pa tak kakor pravljični princ,« je rekel Branko in za tre-nutek so pozabili vsi skupaj resno zadevo v zvezi s Tomovo pozla-titvijo. Potem je bilo pa treba hitro delati. »Jaz pridem k mestnim vra-tom,« je zašepetal Tomo Erlenu in je pristavil v mislih, »če bom mo-gel!« Nato je stopil na malo zavito stopnišče, ki je vodilo k donu Fer-nandu. Kmalu je stal pred vrati, ki so imele na prednji strani sliko vi-teza v črnem oklepu, in se naslonil na mehanizem, ki jih je spravil v tek. Slišal je glasove — brez dvoma, gostje dona Fernanda so bili že zbrani. Počasi, zelo počasi so se zavrtela tajna vrata v svojih te-čajih... Don Fernando je prvi zaslišal tihi, škripajoči šum. Skočil je pokoncu. Zdaj so videli tudi njegovi gostje: slika črnega viteza je izginila in v praznem okvi-ru je stal — zlati deček, dolgo časa obljubljeni in zaželeni rešitelj Estere. Meščani s svojimi bledimi obrazi so bili spočetka osupli. Niso se na-dejali tega čudeža. Toda še preden so se oddahnili od prvega presene-čenja, je pričel Tomo, natančno ta-ko kot se je domenil z Erlenom, govoriti. Dvignil je nekoliko zlato lovorjevo vejico v roki in pričel: »Meščani Estere! Prišel sem k vam, kajti čas odrešitve je napočil. Dovolj dolgo ste trpeli. Mesto Este-ra naj se sedaj povrne k počitku! Toda samo pod enim pogojem! Še en dan, torej tako dolgo, da bo ka-zalec te ure dvakrat prepotoval šte-vilčnico, naj bo Estera takšna, ka-kršna je bila prej — mesto nai oži-vi od življenja in veselja. Še en dan, meščani Estere, boste delali kakor nekoč, vsak po svojem poklicu in načinu, še en dan, potem pa vas čaka odrešenje, pokoj, mirno spa-nje!« Tomo je govoril zelo gladko. Do-stojanstveno so ga poslušali možje. Nato se je trudno dvignil iz naslo-njača najstarejši meščan: »Ka.j pa kralj?« je vprašal s svojim votlim, ugaslim glasom. Na to vprašanje Tomo ni bil pripravljen. Ker niso nikdar nič slišali o kakem kralju, Erlen in on nista nikoli govorila o tem. Toda odgovoriti je moral: »Tudi kralj se mora pokoriti mo-jim besedam!« je rekel dostojan-stveno. Starec je globoko klonil s sivo glavo. »Kralj se še ni nikomur uklo-nil,« je rekel tiho, »in tako bo tvoi nastop brezuspešen, zlati deček!« »Govori ti za nas! Pojdi z nami h kralju!« je proseče rekel nato don Fernando in ostali meščani so se pridružili njegovi prošnji. »Da, zla-ti deček, govori s kraljem Marijem! Še en dan dela, potem smo odre-šeni! On mora to storiti, on se mora pokoriti!« tako so vzklikali razburjeni meščani vse vprek. Tomo je premišljeval: »Dobro, grem z vami!« je končno rekel, »pri-pravite gondole! Gremo h kral.ju Mariju!« Vsi so spremili zlatega dečka do hišnih vrat, pod katerimi je udar-jala črna voda ob skalnata tla. Tam so stale tesno druga ob drugi gon-dole meščanov. Preden se je dobro zavedel, je že sedel Tomo v čolnu najstarejšega meščana. Z bistrimi in urnimi očmi je gledal okoli sebe. Njegov načrt je bil storjen. Ko se bo gondola približala kanalu, ki je po njegovem mnenju vodil k mest-nim vratom, bo brez obotavljanja skočil v vodo, da bi plavaje dose- gel svoje prijatelje, ki so ga čakali pri omenjenih vratih... Ali mu ni ta skala že znana? Na tem mestu je napravil kanal ovinek. Toma ni več držalo. Tako krepko je odsko-čil, da se je veliki čoln močno za-zibal, in še preden so mogli ostali v gondoli preprečiti njegov beg, je zdrknil v vodo, se potopil in pričel plavati. Ali se mu bo drzna namera po-srečila? Kakšni doživljaji čakajo še njega in njegove prijatelje? ... Srečen povrafek Voda je Tomu šumela v uše-sih, zdelo se mu je, da sliši grozeče klice svojih preganjalcev. Naenkrat se je vrgel kvišku — in se prebudil. Še vedno mu je šumelo v ušesih in pred očmi so mu plesale zvezde. S silo se je skušal zavedati, se spo-minjati! Ali ni še pravkar plaval v temni, črni vodi podzemeljskega mesta Estere? Zmeden je pogledal okoli sebe. Ležal je v ozki, beli po-stelji v nepoznanem prostoru. Z začudenjem je opazil, da se nahaja v ladijski kabini. Skozi okroglo, z debelim steklom opremljeno okno je sijalo sonce. Tomo je čutil, da mu srce močno bije, kajti vsega tega si ni mogel raztolmačiti. Toda tam — njemu nasproti — je bila še ena postelja in na njeni beli blazini je ležala razmršena glava njegove-ga prijatelja Branka! Tomo se je vzravnal. Čudil se je, da je šlo to tako težko. Njegovi udje so bili kakor iz svinca. »Branko,« je zaklical. «Da —,« je prišlo motno od na-sprotne strani. »Branko, prosim te, povej mi, kje smo? Kaj se je zgodilo z menoj?« »To ti že lahko povem. Bolan si bil, prijatelj! Imel si precej močno mrzlico. Tudi jaz sem bil bolan, samo da sem se prej izkopal iz bo-lezni kakor ti! Kaj vse si zadnje dni brbljal, no, lahko ti rečem, da se mi je zdelo včasih kakor zmešana pravljica!« Tomo je z začudenjem zmajal z glavo. »Da, slišiš — jaz se ničesar ne spominjam, bolan, praviš? Mr-zlico?! Od česa pa sem bil bolan, kaj se nama je vendar zgodilo?« »Tomo, spomni se že vendar! S čolnom ribiča Mateta sva odveslala proti otoku z volčjo glavo, saj sva vendar hotela iskati potopljeno mesto Estero. In prišla sva tudi ne-koliko v jamo, toda tam je čoln nasedel na skrito čer v morju, pri-čel je puščati in se potapljati. Na-enkrat sva se znašla v vodi. Pričela sva plavati in kmalu omagovati — moči so nama pohajale. Prišla je jahta, katere mornarji so naju v zadnjem trenutku potegnili iz vo-de.« »Torej tako je bilo!« Polagoma se je Tomo navadil, da je lahko se-del v postelji. »In, kaj praviš, ob-držali so naju na ladji?« »Kakor vidiš! Tako lepo ravnajo z nama, posebno Cvetana------« Zdaj pa je Tomo skoro zakri-čal: »Cvetana —! Toda človek, po-slušaj, Cvetana naju je vendar go-stila v Esteri, Cvetano vendar do-bro poznam —« »Seveda jo poznaš, saj ti je ves čas tvoje bolezni stregla. V vročič-nih sanjah si jo venomer klical, po-tem ko sem ti enkrat, ko si bil pri zavesti, povedal njeno ime!«! »Toda ne ...« Tomo je napeto premišljeval —, »Cvetana je ven-dar s krmarjem Erlenom in Me-dom, malim zamorčkom, prišla v Estero, da odkrije njeno skrivnost kakor midva. In don Fernando je bil njen zaščitnik...« »To se ti je vse sanjalo, dragi dečko, ker sva prej brala povest o potopljenem mestu in verjela. da lahko sama prideva tja. Zato si med boleznijo sanjal vse najine doživ-Ijaje. V polnezavesti si slišal veli-kokrat ime ,Cvetana' in ,krmar Er-len'! Črni Medo ti je vedno prina-šal k postelji dobro mrzlo limona-do, ki si je popil nešteto litrov. Imena so te zasledovala tudi v tvo-jih sanjah.« »Da,« je odgovoril Tomo razmiš-Ijeno. »Pravljica o Esteri, o potop-ljenem mestu.; Oh, Branko, kako čudno je, da so bile vse to le sa-nje...« Naslednje jutro je Cvetana se-znanila dečka z gospodarjem jahte, s svojim stricem Mirkom Zaleskim. Tomo je že lahko vstal in si ogle-dal z Brankom lično ladjo. Ko so mu predstavili krmarja Erlena, ga je zopet presunilo. Ali je bilo mo-goče tako živahno sanjati? Tu je stal pred njim Erlen, taisti, ki ga je nedavno prebarval z zlato barvo in se je na vse grlo smejal: »No, dečko, ali si že pokoncu? Lepo je to!« »Prosim, gospod krmar, ali ste me vi potegnili iz vode?« je vprašal Tomo. »Bo že res, mladi gospod! Tebe in tvojega prijatelja! Bila sta kakor dve miški, ki so ju predolgo držali pod vodo... Potem pa sta stopila v kraljestvo sanj ...« »V kraljestvo sanj,« je pritrdil Tomo, Branko pa je dodal: »Da, da, a zdaj mora biti konec z Este-ro! Misliti morava na povratek in na ljube starše. Ti so marali biti precej prestrašeni, ko se nisva vr-nila domov. Ribič Mate je gotovo našel svoj razbiti čoln in je mislil, da sva žalostno utonila!« »Moj stric ima itak opravke v vajinem mestu,« je rekla Cvetana. Dečka sta slavila pravcato zma-goslavje, ko sta se nenadoma zopet pojavila doma. Bilo je spraševanja in pripovedovanja brez konca in kraja in vmes tudi mnogo solz, od veselja, dokler ni rekel Tomo: »Oh, mamica, zdaj sem zopet pri tebi, ne jokaj več! Slane vode smo imeli itak dovolj!« Tedaj se je razpolo-ženje spet dvignilo in vesel smeh se je razlegal. Cvetano so kot rešiteljico bro-dolomcev posebno proslavljali in ker so njenega strica posli še dalj časa zadrževali v mestu, so vsi trije prijatelji še dolgo ostali skupaj ... Nemara še danes obujajo vesele spomine na čudovite doživljaje v skrivnostni zeleni jami...