------   384-----
Narodne stvari.
Gre li svoboda nad narodnost?
Govor v čitalnici Mariborski dne 8. listopada.
Nekdanja gesla bila so jedrni izreki resnice in pravice; dendenešnji čas pa tudi rad med svet pošilja sle-pivne izreke, ki so resnici in pravici celo nasproti*
Tako so si izmislili naši nasprotniki, kakor je obče znano, geslo: „Svoboda gre nad narodnost", to je, svoboda naj nadvladuje narodnost, in narodnost naj bode gospej svobodi pokorna, molčeča služabnica, sužnica. „Svoboda gre nad narodnost" — tako kričijo nemški kolovodje po velikih mestih, in med nami njihovi po-snemalci, 5°/0 prebivalcev po mesticih, trgih in vaseh. S tem, mislijo, da so Slovane, posebno pa nas Slovence in slovenske težnije v sramoto posadili, češ, da mi ne maramo za svobodo, da se prespenjamo le po narodnosti in da o tem svobodnih prizadeti] ne podpiramo, marveč svobodnim prizadetjem in svobodi poprek, kakor pravijo, še celo nasproti delamo ! Zato nas imenujejo s polnimi ustmi ^mračnjake", „nazadnjake", ki svobode ne umemo niti je želimo. Prav sužne stvari smo, po nagledu nasprotnikov naših; „ker svobode ne ljubimo, je ne zaslužimo", in takih kvant govorijo in pišejo o nas še več.
Ne dvomim, gospoda! da vsak izobražen in misleč Slovenec krivost navedenega gesla: ,,svoboda gre nad narodnost", sprevidi in obsodi, in posledice tega gesla z zasluženim zaničevanjem podbija.
A vendar se mi vredno zdi, temu geslu do jedra pogledati, sofistično šemo mu sleči in proti posledicam tega gesla v imenu zdrave pameti, v imenu svobode, v imenu omike nasprotovati, in če bote, gospoda slavna, z mojim razvijanjem zadovoljni, nasprotujte tudi Vi v svojih vsakdanjih društvih in govorih in spisih, nasprotujte nasproti našim nemškutarjem, nasproti njihovim kolovodjem,   nasproti tako imenovanim
-----   385   -----
^svobodomiselnim" govornikom nemških demokratičnih društev.
Tedaj naša trdnja je ta, da svoboda ne gr6 nad narodnost, ampak narodnost je bistven pridevek, bistvena lastnost svobode, tako, da svoboda, koji je narodnost podredjena sužnica, ni več svoboda.
Rodoljub magjarski Sečen je ob svojem času izrekel imenitno besedo, ki jo naj vsak rodoljub vedno v srcu nosi; rekel je: „Branimo si narodnost, branimo jo skrbnejše kakor svobodo, kajti če svobodo zgubimo, si jo opet lahko pridobimo; zgubimo li pak narodnost, smo jo zgubili za večno; ne dobimo je nikdar več!" To je istina, to vsak izmed nas spoznava, vsak vidi in čuti.
Morda pa je narodnost le po srcu in vželjah tolike vrednosti, po razumu pa ne? morda razum veleva narodnost pustiti in za svobodo hiteti? Vsaj nam nasprotniki tako svetujejo, govoreči: Pustite svojo narodnost, združite se z nami o svobodnih tirjatvah, in tako dobimo vsi skupaj vso svobodo; oni nam pravijo: prodajte narodnost, kupite si svobodo! — Da, da! Tako ie bedast hlapček zasluženo grudo zlata zamenil za brusni kamen, ki mu je v mlako padel.
Kaj pa je svoboda? Svoboda je vživanje pravice. Pravice, ki jih človek kot pameten človek ima, vživati, to se pravi: svoboden biti. Vsa svoboda je po takem naslonjena na pravico, pravica pa deli razmero med posamesnikom in vsem ostalim svetom, — recimo: med menoj in med vsacim drugim; zato je svoboda tudi medsobna, svoboda za-me in za vsacega druzega. Ne samo j a z naj svobodo vživam, ampak tudi vsem drugim ljudem imam dati svobodo vživati. Recimo tedaj, svoboda je: pravice vživati, in pravice gojiti ali živiti, — svoboda je življenje pravic.
Svobodi nasprotno je robstvo ali sužnost. Suž-nost ima mnogo stopinj. Kratenje ktere bodi pravice, je nesvoboda, je sužnost Ce o sužnosti govorimo, imamo navadno v mislih one sirote v človeški podobi, ki se kupijo in redijo za delo, in se odstranijo, kedar se imatelju ljubi. Ta je res najgroznejša sužnost, kajti človeku se vsa pravica vzeme, celo pravica do življenja. Al sužnost ostane tudi še sužnost, če se človeku le -ena pravica, ali en kos pravice vzame. Kajti pravica je, kakor resnica, ena^edina, ona se ne d& deliti ali razsekavati na kose. Ce se telesu le en ud odreže, je človek krulav; tako je pravica žaljena in oskrunjena, če se le v enem delu krati, ali kakor navadno pravimo, če se le ena pravica škrati.
Vsi smo sini Adamovi, tedaj vsi enaki rojeni, če tudi eden nizko na slami, drugi visoko na mehkih blazinah; ta more zadovoljen biti, ako se mu na list napiše , da je „visokorojen" gospod, a drugih posebnih pravic kot človek vendar nima. Tudi Bog sam pravi: -,,ljubi bližnjega, kakor sam sebe", to se pravi: ti in bližnji, vsi ljudje ste enaki, imate ene iste pravice. Tako kaže tudi človeška pamet, ki je rojena tolmačica večne pravice. Zato zunaj nas in v nas vse govori in kliče, da imamo enake pravice. Različnost posla in stana se naslanja v svobodnih razmerah na pravične pogodbe, a nikdar na nadvlado človeka nad človekom; kajti to je krivica in nesvoboda. Zato če človek človeku le en kos pravice, eno in najmanjšo pravico vzeme, ga s tem napravi nesvobodnega, ga spremeni v sužnega. Ne prašamo tukaj o stopinji sužnosti, ampak razvijamo le pojem (zapopadek) svobode in sužnosti; in vsakako tako stoji, da človeku pravico kratiti ne grč pod pojem svobode, ampak pod pojem sužnosti. Sužen je on, kojemu se pravica krati in tako krivica godi, ker ne vživa pravice;  nesvoboden pa je tudi on,
ki pravico krati in tako krivico dela, ker ne živi ali ne goji pravice, brez ktere ni svobode; nesvobodna in sužna sta oba, trpivec in delavec krivice; telesno prestane več on, ki trpi, duševno pa stoji na nizi stopinji on, ki krivico dela, ker je sužnik svojih strasti in ga ne vlada pamet, ki je edini pravičen in svoboden in doleten vladar,
Ce tedaj dokažemo, da je narodnost ena izmed tistih pravic, ki jih vsak človek s svojim rojstvom dobi, dokazali smo s tem to, da pravico narodnosti človeku kratiti je toliko, kakor človeka v sužnost spraviti, iz svobodnega človeka delati sužnika, tedaj delati za sužnost a ne za svobodo; dokazali smo "s tem, da oni naši nasprotniki, ki stavijo svobodo nad narodnost, slepivno o svobodi govoreči zagovarjajo le geslo sužnosti in robstva, ravno tako kakor če bi svobodo stavili, recimo, nad osebno pravico.
(Konec prihodnjič.)
------   392-----
Narodne stvari.
Gre li svoboda nad narodnost?
Govor v čitalnici Mariborski dne 8. listopada.
(Konec.)
Človek ima pravico do narodnosti. Gospoda ! med nami tega ne bi trebalo dokazovati; za nas je to dokazana reč, toda zarad naših nasprotnikov dovolite, da poskusim tudi formalni dokaz.
Pravico do narodnosti ima človek že po svojem bitju, ta pravica je izvir pojema pravice, in je človeška osebna in društvena, zasebna in javna pravica. Modrijan Kartesi, s kojim se začenja vsa novejša in dendenešnja svetna modrija, je svojo sistemo začel s prav prostim in lehko umevnim stavkom: „Cogito, ergo sum", to je, „ker mislim, tedaj sem." To je, pamet imam, zato sem človek s svojimi zmožnostmi in s svojimi pravicami. Pamet loči dobro in zlo, pravo in krivo, zato je podlaga svobodi, ker daje spoznanje pravic, zato je človek pred človekom svoboden. Kartesi je s svojim stavkom sklepal na človeško dušo, in ob enem tudi cel6 na bitje Božje. V prvem sklepu — v sklepu na človeško dušo — je vklenjen sklep o duševnih človeških zmožnostih in človeških pravicah.    Do
tega sklepa se stavek vsakako ne da podreti. Iz tega stavka izvira človeška vlada nad živaljo, človeška enakost, človekova osebna pravica. Osebna pravica pa je, kakor že beseda sama poveda, pravica do bitja, to je: jaz smem biti, svoboden sem, kot človeksem svoboden pred človekom, imam osebno pravico; kajti oseba je samostavnik od glagola: sem, biti. Kakor se dopolnujeta glagola sem in biti, tako se dopolnu-jeta samostavnika oseba in bi tj e. Z osebno pravico si brani človek svoje življenje, svoj vžitek, svoje premoženje, svoje delo, tudi razmerno plačo za svoje delo, svojo čast. „Ker mislim, tedaj sem", pod tem stavkom se človek druži, se razvija, blaži, omikuje in tako dobiva in vživa svoje društvene pravice. V tem stavku se sodijo in obsodijo sužnost, životolastnost, robota, stanovske prednosti, obrtniška in denarstvena samovlada, absolutizemske naprave: „Jaz sem pameten, tedaj imam človeške zmožnosti in pravice, sem svoboden ali vsaj smem svoboden biti", „cogito, ergo sum", „mislim, tedaj sem."
Na slovansko in slovensko narodnost obrnen ta stavek se glasi: „Jaz Slovenec mislim, tedaj sem Slovenec." S tem, da sem Slovenec, se ne odrekam pa-metnosti, ki je prisodek človeštva, zato smem biti Slovenec.    „Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos."
S tem pa ne delam tudi nikomur krivice; in to je ob enem tudi pojem pravice, ker pravica izključuje krivico. Zato se smem tudi braniti, če mi kdo drugi hoče narodnost zatirati, smem se braniti, kakor za svojo čast, kakor za osebno svobodo, kakor za življenje. Slovenec misli, tedaj je svoboden; Slovan misli, tedaj je svoboden.
Na dalje, — beseda pravica ima v vseh jezikih pomen ravnosti in enakosti. Tedaj vsak narod si misli, pravico kot pravo, to je, ravno pot do resnice, med tem, ko po krivi črti iz poti prideš, zagaziš; zato je pravici nasprotje krivica.
Pa tudi enakost tiči v pomenu pravice, tedaj ena in enaka mera, ena in enaka tehtnica za vse. Zato so Grki slikali podobo pravice kot devico z zavezanimi očmi, ki na svoji tehtnici vsem brez razločka enako meri. Ravnost in enakost pa zahtevamo, če zahtevamo svojo narodnost.
Ce zahtevamo ravnopravnost v šoli, hočemo iti do uka, do resnice, do istine, to je, do jestine ali bist-venosti po ravni črti, po ravni poti, po pravi poti, po naravni in prvotni slovenski poti, po kteri se nam naj-vzvišenejše modrosti, uki Kristusovi več kot tisoč let razlagajo, kar je najjasnejši, nepremakljivi dokaz sposobnosti jezikove, kajti jezik, v kterem se uči metafizika, bo vsaj tudi sposoben za fiziko, vsaj so vidne naravne stvari niže in prostejše od nevidnih nadnaravskih stvari. — Ce zahtevamo ravnopravnost pri uradih, hočemo priti do vravnave do razsodbe po ravni črti, po pravi poti, po naravni in prvotni slovenski poti: vse druge črte in poti so krive, zato krivične, postavimo, pot do šole in sodnije v nemškem ali laškem ali ma-gjarskem jeziku.
Pa tudi enakost zahtevamo, zahtevajoči narodnost svojo. Mi zahtevamo, naj se nam z eno in enako mero meri, s ktero se meri vsem drugim narodom. Zato stojimo na stalu pravice, tedaj tudi na stalu svobode. Zato je narodnost buditi blago početje, je delo za pravico, delo za svobodo, delo za napredek človeštva. Narodnost je načelo krščanstva in svobode. Nasproti pa, kdor pravico krati, zagovarja sužnost. Narodnost je osebna in društvena pravica. Nasprotnikov geslo: ,,svoboda gre nad narodnost" pomeni tedaj toliko kot „svoboda gre nad pravico", in, gospoda!   za tako svobodo se jaz, ia mislim,  tudi vsak
-----   393   -----
izmed Vas, zahvaljuje. Klic: „svoboda nad narodnost" pomeni po takem: ne pravica, ampak svoboda. Svoboda je življenje pravice; ta klic pa pravico zanikajo, zato je nasprotje v pridevku (contradictio in adjecto). je našemljen klic, ki se brez seme veli: „vživanje pravic brez gojenja pravic", svoboda zase, ne za druge, ali samovoljstvo in sila gre nad pravico. To pa je v obče anarhija in razpad in poživinjenje vsega človeškega društva. Obrnjeno proti nam, pa se ta razšemljen klic veli: „s i 1 a gr6 nad narodnost slovensko in slovansko", ali „podrobujmo Slovane."
Iz tega se vidi, kako si je stranka, ki hoče Slovane pritiskati k zidu, izmislila neko dvoumno geslo, da bi s tem nemisleče ljudi lovila in rabila v svoje namene. Kajti celo nemogoče je misliti, da bi kteri Nemec verjel na to geslo in htel, postavimo, svoje rojake na Ogerskem, na Ruskem in Francoskem, če so v nevarnosti, da se odrodijo, tudi pod to geslo postaviti in reči Magjarom in Rusom in Francozom: „ daj te tam našim nemškim rojakom svobode in nič nam ni mar, če jim tudi narodnost vzemete, kajti svoboda gre nad narodnost." Kaj tacega bilo bi bratomor, in ne spada niti pod pamet niti pod željo človeško, zato ni verjetno, in djansko življenje celo očitno kaže, da Nemci Nemcem inostranskih držav življenje narodnosti želijo in se za-nje borijo, dobro vede, da je narodnost bistven prisodek svobode in pravice, — dobro ved6, da brez narodnosti je osebna pravica v šoli in v uradih nemogoča, — dobro vede, da je tlačenje narodnosti duševna in gmotna tlaka vsega dotičnega naroda, — da je zatiranje narodnosti izvir sužnosti bil in bode, skratka, da zanikanje narodnosti je zanikanje svobode. Nemci z omenjenim geslom tedaj tega gesla za-se ne rabijo, ampak le proti Slovanom.
Premotrimo, gospoda! še tudi celo na kratko posledice tacega ravnanja. Kjer je pravica, ondi je resnica, ondi je luč, ondi je napredek, ondi je ljubezen, ondi je svoboda, ondi je omika. Nasprotno kjer je krivica, tam je neresnica, tema, nazadek, sovraštvo, suž-nost, strast in divjost. Že Platon je učil, da so si vse ideje, to je, dobre ideje v rodu, da so vse izvir dobrega, in da izključujejo vse nasprotno, in izključujejo tudi vse srednje; kajti kar je na sredi med dobrim in hudim, ni ne dobro ne hudo. To je tudi potrdil Aristotel]*, in dendenes se ravno tako uči, kajti pravimo, da je resnica neresnici in laži nasproti, a pravici resnica ni nasproti, ampak resnica in pravica ste si v rodu kakor rojeni sestri, pač pa je resnica tudi krivici nasproti, zato velja stavek, da je na tej strani, kjer je pravica, tudi resnica. Tako se da dalje sklepati na ljubezen, na omiko in na vse ostale pritrdivne pojeme. Naj nam zato naši nasprotniki z omenjenim geslom ne očitajo laži, niti sovraštva, niti mraka, niti nazadništva, niti neomike in divjosti! Te pušiče streljajo nazaj v lastne strelce.
Nekaj še mi ostaja omeniti, namreč to: kaj je sle-pivnega v geslu: „svoboda gre nad narodnost", s kte-rim si mislijo nasprotniki privržencev naloviti? Postavimo se na njihovo stališče. Nam se je ono stališče pokazalo krivo in krivično, nasprotnikom pa je ljubo in tudi vlovljencem Slovencem mora kot vada ljubo biti. Nasprotniki imajo v mislih politično svobodo, ki si jo hočejo priboriti in vzdržati nasproti takim strankam in posamesnikom, ki še hočejo absolutizem, to je, vladanje brez ljudstva. V absolutizemski vladi so ljudje podložniki, v pravnem ustavu pa so državljani, to je, državno društvo, ki se samo vlada po lastnih pravilih. I zakaj pa bi se tedaj s temi svobodnjaki ne družili? Zato ne, ker iščejo svobode, tedaj tudi politične   svobode  samo za-se,   da   bi jo   rabili
proti Slovanom, kajti oni slovanskega življa ne pripo-znajo, kakor njihovo geslo kaže, kterega jedro smo razkrili in mu šemo sneli z obraza. Nadvlada jednega ljudstva nad drugim pa je silnejši absolutizem, kakor samovladarski, kajti, kjer vlada ljudstvo nad ljudstvom, ondi so slabosti in strasti obširnejše in div-jejše, kakor posamesnikove. Nekdanji tirani so se bali za svojo osebo in so se laskali ljudstvu in blažji so se trudili biti, kolikor mogoče, ljudstvu najmanj krivični. Ce ljudstvo vlada nad ljudstvom, si prilastuje nadvlado vsak inorodec, da-si je po razumu in zvedenosti nizi od vladanega; hlapec inostranec si daje prednost pred gospodarjem domačinom, in če je namen nadvlade, vladani narod slabiti, pogubljati, vničevati zarad lastne varnosti, zarad vesti storjene krivice, zarad straha pred osveto, onda si naj ne vrednejši, najstrastnejši išče slave in junaštva v tlaki in tlačenju; pravica se zametuje in v kot poriva, sužnost se širi. Gospoda moja, to pa niso želje naše; mi težimo po pravici, ki je edina podlaga svobodi.
Zato v odgovor omenjenemu geslu naj ostane naša trdnja ta: Tudi politična svoboda ne sme biti brez pravice do narodnosti; svoboda nad narodnostjo je sužnost; narodnost je bistven prisodek svobode; brez narodnosti je svoboda laž, zato je naš klic: Cela svoboda! svoboda na vse strani, življenje vseh pravic, — ravnopravnost!                           J. Š.