Zofka Vivodova:
»Po mami mi je hudo . . .«
Trepetala so clrobna otroška usteca, ko so mi izrekla te besede in modre oči desetletne Ane so se zalile s solzami.
Zasmilila se mi je sirota Ana, globoko v srcu me je zabolela njena osirotelost.
Drugi otroci so pisali o svojih mamicah, ki jini še žive, ki jih ljubijo in jim svetijo s sladko ljubez-nijo in skrbjo v njihovo mlado življenje. Aj, kako bistro in srečno so pogledovale očke mojih malih, ko so mi pisali o svojih mamicah. Srečni, presrečni otroci!
Ana pa je sedela v svoji klopi tiha in nema. Ni se mogla radovati z drugimi otroki, ni mi mogla 8 svo-jimi svetlimi očki povedati, da je srečna. ni mi mogla z drobnimi prstki napisati drugega kot grenko res-nico, pregrenko za desetletnega otroka: »Po mami mi je hudo . ..«
Odšla ji je mamica pred letom v večnost in pu-stila šest otročičev — šest negodnih ptičkov.  Ana je
108
bila najstarejša. Sama še otrok, a je morala svojim malim bratcem in sestricarn nadomestovati mamo. In nam je poetala naša Ana, prej tako zgovorna in ži-vahna, čudno tiha in resna, zatopljena sama vase in v svoje težko in grenko življenje.
Oj, ,Ana ubožica! Tako samotna in brez solnca bodo tvoja otroška leta!
Oj, Ana sirotica! Tako temno in grenko ti bo živ-Ijenje brez ljubezni materine.
ln veš, ti deklica moja, vsako leto boš bolj po-grcšala svojo mater, boš globlje občutila njeno izgubo.