Trmoglavost. Spisal Ivo Trošt. II. -Pogubno, ako pri vzgoji vlada ljubezen brez strahu ali strah brez ljubezni", tako pravi nek znameniti cerkveni učenik. Težko, da je mnogo takih roditeljev, ki bi vzgi jovali deco svojo brez Ijubezni. Veliko pa, ogromna večina je takih, ki vzgojajo otroke svoje brez strahu, barem ne vedo prave meje mej ljubeznijo in strahom. Srednja pot najsigurnejša pot. Toda tukaj ničunimo s faktorji, kakeršni imajo v naravi naši močne korenine, in to je naše čustvo ljubezni, naklonjenosti, s kratka — srce. Dobro in koristno pa je, ako pri vzgoji i v.-izim kedaj srce premaga. Torej dečko, srečni sinko, in kedaj mladi -princ", zdaj uže govorf, hodi, skače, igra se, zapoje katero in menjuje svnje stanove, kakor misli. Zdaj je voznik, zdaj je vojak, zjutraj veliki hlapcc, v poludne niizar, zvcčer čevljar, v večji družbi je sodnik, duhovnik in včasih celo — učitelj. Otroci ga imajo le zato radi, ker brez njega ne morejo nič napraviti; nobena igra se jim ne posreči, ako on ne ukazuje in -aranžira". Tudi tovariši uže d< bro čutijo, da je on imovitih roditeljev sin, torej mu morajo biti poknrni. Zdaj pa naj kedo trdi, da sekira ni drevesu uže v korenine nastavljena, ali kar drugače pompnja: ni li ta slepa pokorščina uže pri otrocih doma? Žalibože, da je, ali ne prirojena, ker le malo, malo idej je človeku priiojenih, (nekateri pedagogi trde, da nič), in kar jih je, so vzvišene, a ne ideje slepe pokorščine. Da otroci res to spoznavajo, dovajal bi samo iz posnemanja. Roditelji njih so Bog ve v kakih zadevah odvisni od starišev onega dečka in jini skazujejo spoštovanje, morda bolj s strahom, kakor prijazno. Deca to vidi in posnema „011 miniatur**. Bodi to uže tako ali tako, vender ima ta zadeva zelo velik vpliv na razvoj trmoglavosti, prevelikega dopadajenja do samega sebe, častihlepnosti in drugih takih usiljencev in usiljenk pri vzgoji. Reciino, da so skrbni roditelji pri dečku hitro spoznali, kam nagiblje njegov rcladi teniparenient iu so bili to v času tudi odpravili. Odvadil se je bil razgrajati in kričati, če riiu niso česa dovolili. Ali zdaj je uže nekoliko bolj porastel; v otročjem jeziku zaznaniuje se uže ta stadij visokosti z besedo „velik". On zahaja v otročjo družbo, če ima le čas in če niu roditelji dozvole. Družba ga vedno komaj pričakuje, naj bo uže zastran tega, da vedno prinese kaj novega s seboj: kako igračo, jed, ali pa da pride sam morda v drugi obleki. Toda tukaj je dvuga. Njegov glas morajo vsi poslušati, njemu morajo biti vsi pokorni, osobito če nima nobenega _tekmeca", ki bi mu morda kedaj vodo pomešal. Ako ga pa ne poslušajo, tedaj zapoje drugi .ton11. Nekoliko časa straši se svojo ostavko, da pojde doaiov, slednjič se res odpravi se svojo cenjeno osobnostjo proti domu; ali prej mora še tega in onega udariti, zalasati, zauhati ali rau pa kamen vveči. Ce ni to, razžali ga na kak drugi način. Pol ure potem se zopet prikaže. In glejte uže tukaj, da takozvani _vox populi" ni vselej Bvox Dei". Prej ga ni nobeden uiaral, zdaj mu pa uže hite nasproti, ali če uže tega ne, pa ga vsaj kličejo, da se jim pridruži. Seveda piide, ker nima baš druzega dela, (kakor po milosti) ali obnaša se vedno po starem kopitu: kriii in zapoveduje kakor kak general, svari in opominja, samo dela ne nič, ker on je — gospod, čegar volja se mora zgoditi, sicer je hud. Tako se tedaj lehko še pred šolsko dobo otrok zopet povrne v pogreške prvih treb, štirih ali petih let, ako roditelji ne pazijo zadostno nanj. V šoli isto tako. Njegova volja je postava. Součenci ga morajo ubogati, sicer se ujezi. Tudi učitelju ni vedno pokoren. Res, da so v šoli vsi enaki, ali baš to mu ni prav. On je nekaj več in tudi mora biti nekaj več, kot drugi — plebejci. Kakor hitro 23* pa tovariši spoznajo, da je on tak in tak, da ima rad, ču mu kade, tedaj šele vlivajo olja na žrjavico in strežejo njegovim mzuzdanostini. Tako torej i v tej dobi škodljiva Ijulika lehko kali in raste, ker seme je bilo uže prej, vlage dobiva pa zdaj v izobilji. Bližnji součenci to store. Ne morem trditi, da pridejo tovariši hote ali nehote do zaključka o njegovem temperarnentu (značaja pač še nima). Bržkone se to dogaja po niojsobneni občevanji, ali pa le po naključji so spoznali, da je on nekaj več (ali barem hoče biti) ko drugi, tedaj ga poslušajo samo, da so v prijateljstvu. Delajo pa to tako, kakor kedo, ki ima prepirljivega soseda. če mu reče: naj gredo tvoje čede na desno, gre ž njirui na desno; če pa reče, naj gredo na levo, umakne se tedaj tudi na levo, da le živi ž njim mirno in složno. Ljudje pravijo: Bder Gescheidte gibt nach". Sevčda v tem lehko kedaj odjenja, če je sosed izgubil pravdo, lehko pa tudi, ker je toli miroljuben. Tudi šolski tovariši so prijazni z našim gojenceru, a ne radi njega, temveč zato, ker je bogatih roditeljev sin. Privadili so se uže tako njegovira strogim zahtevam, da jih uže sarno ime njegovo naudaja z nekim slepim strahom do uslužnosti in modernega robstva. To robstvo je za današnji duh časa tako nesrečno in nespretno, rekel bi odvišno, da se marsikdo vanj ispotakne. Če se pa to začenja uže pri otrocih, nadaljuje se tudi pri odraslih in nekedanje egiptovske kaste so kmalu mej nami, da bi tega ne branili mogočniši faktorji, recimo: človekoljubje. Kapital pa sam le to zabteva. Taki in enaki učinki vplivajo na njegovo notranjosf, na razvoj njegovih čustev, na razvoj njegovih teženj in njegovih sklepov. Kar so roditelji doma pri njetn uže kedaj odpravili in zamorili, dobi v tem času zopet obilo tečne hrane, ker otrok ni več in ne li.ore biti več pod strogim nadzorstvorn roditeljskim. Pride v šolo, pride v družbo k starira tovarišero, starim soigralceni, koji imajo isto pamet in isti razum kakor od, samo, da nimajo istih napak od mladih nog. Ti ne umejo in ne morejo uineti, kaj bi bilo treba storiti, kako ravnati, da bi se te napake morda poboljšale, ker kmalu bode prepozno. Tovariši si le mislijo: to je uže tako in mora biti, ker je tako Bnanienjeno". Še pokorni so mu in strežejo njegovim razvadam in njegovira — kapricem. Tako vidimo tedaj uže pri mali deci ono klečeplastvo do viših oseb, kakeršno se, žalibože, ponavlja čestokrat v poznejih letih. Sarao, da se pozneje to razvije do višje in najvišje stopinje. Imamo torej ljudi, ki so prišli ob 6., 9. in 11. uri kadit in gladit tam, kjer se jhn zdi kaj občutljivega. Dakako, plačilo prejmo naliki onim sv. pisemskim delavcem vsi jedno, le s to razliko, da so se tukaj kakor prvi tako poslednji potili večinoma za same — obljube. To sem pa otneni), da dokažem, kak vpliv ima mladostna družba na otroka z oroenjeno individuvalnostjo, in nasprotno; kako se uže tukaj pospešuje razvoj trmoglavosti, koja gre čedalje bolj v klasje. Kinalu bo razpela tako na dolgo in široko svoje korenine, da je ne bode mogoče več pokončati. —