Pesmi.
63
Matevž pa ni vedel sedaj nič druzega reči, nego: »Kaj takega pa še ne vem, odkar sem starašina.«
Tujec, ki hodi dandanes skozi Str-mico,   nahaja   ondi   gostoljubne   ljudi,
a skrbno naj se varuje, da ne imenuje imena Garibaldijevega. Celo starašina sam menda od tistega časa nič več ne sliši rad tega imena.
(Opazka. Na str. 14/& čitaj m. Mihcu: sinku.)
^y§
Prestol.
|ed snegom vrh skalovja ,lr°Postavljen je prestol; Tam večni mraz veluje, Otrplo zroč nizdol.
Na vse strani oklepa Kraljestvo snežen pas, Življenje čez ne sega, Zatrt je sleharn glas.
<#>
Ob stolu velikani Stoje, vkovani v sren, Kot bi sanjali s kraljem Neznan, stoleten sen . . .
In ko tako brez glasa Obkrožajo prestol, Smrt sama s tiho grozo Od njih beži nizdol . . .
A. Funtek.
Goram.
. »f^očil sem od vas se, gore, -p Ki ste meni bile raj; *  Sel od vas med svet šumeči, Mnogoteri videl kraj.
Pač drugače je po svetu, Kot sanjalo je srce — Gore moje, sinje gore, K vam sedaj hite želje!
Gorski svet me k sebi vabi. A nazaj ne smem v ta svet: Vem, da bi srce umrlo, Ko z gora bi moral spet! —
¦
S. Trpin.
Vzdih.
"^(jffelja za željo se v srcu budi, -'pNada za nado mi naglo beži, * Vendar pa vsipljejo vedno v srce Nove se nade in nove želje.
Pač neizmerna je vrsta želja, In brez števila so nade srca: Sreča je ena na svetu samo, Moje srce li doseglo jo bo?
f J. Kobal.
JFtai