32 let zvestobe Ema Bobnar ima 32 let de-lovne dobe. V Iskri se je za-poslila kot mlado dekle in kot vse kaže ji bo ostala zvesta do upokojitve. Zadnja leta je voditeljica reprografske služ-be v Iskri-elektrozveze, TOZD SPS. ŽiVi v Omahnovi ulici v KS Stožice. O njenem življe-nju in delu sva klepetali kar zunaj na njenem vrtu, saj je pomladno sonce ie toplo grelo. Sprva ji je bilo malce nero-dno. »Zakaj ste za pogovor izbrali prav mene, saj nisem nič posebnega«, me je sku-šala odvrniti od intervjuja. Potem je le pristala. Roke je imela čisto črne od prsti, saj sem jo zmotila sredi vrtnarje-nja. Mož Brane, ki je invalid-ski upokojenec, vrta ne rnore obdelovati, čeprav je prav ta-ko zaljubtjen v zemtjo kot Ema. Ni več čisto zdrav in v njegovih rokah ni toliko moči kot v Eminih. A kar gre, nič se ne pritožujeta. In se tudi nikoli nista, čeprav že vse življenje skromno živita. Pravzaprav se imenitno ra-zumeta. Ema hodi v službo, mož Brane pa doma gospo-dinji. Pospravi in ko pride že-na iz službe domov, jo na mi-zi že čaka kosilo. Ema ima svoje delo zelo rada, počasi pa postaja utru-jena in živčna. V službi na-mreč skrbi za razmnoževanje dokumentacije, raznih sa-moupravnih sporazumov, aktov in drvgih pomembnih dokumentov. Teh pa jev Iskri veliko. A kaj, ko vsi pridejo zadnji hip in b/ hoteli presli-kane »papirje« že včeraj. -Včasih nas je tu delalo 14, sedaj smo samo 4, saj varču-jemo tudi pri delovnih mo-čeh«, je povedala Ema Bob-nar. »To seveda pomeni, da moramo tisti, ki smo ostali, hitreje in več delati. Če sem čisto odkrita, bi šla kar rada v pokoj. Če bi se dalo predča-sno upokojiti, bi svoje mesto odstopila mladim, tistim, ki so polni energije, na začetku živtjenja in za ustvarjanje družine nujno potrebujejo delo«, je poudarila. »Žal pa bi danes večina mladih rada sedela le po pi-sarnah, saj jih je le malo pri-pravljenih delati v proizvod-nji in se lotiti tudi takšnega dela, ki ni tako v časteh. Jaz ne razumem, da toliko delov-nih organizacij išče čistilke, železničarje, rudarje itd., pa se tega nihče ne loti. Zakaj ne, saj je vsako delo častno! Pa četudi ima nekdo visoko izobrazbo, bi lahko čistil. Bo-Ije se je oprijeti enega dela, kot biti brez zaslužka in obremenjevati starše ali so-cialne ustanove. Pa skoraj nihče noče v službo v drug kraj. Včasih ni bilo lahko. Morali smo za de-\om. pa čeprav iz Ljubljane naprimer v Mursko Soboto, če so nas tam potrebovali. Sedaj pa je prav nevzdržno, saj je na primer zdravnikov v bolnicah preveč, po zdrav-stvenih domovih - še poseb-no daleč od večjih mest - pa veliko premalo«, je karjezno povedala naša sogovomica. •¦Čeprav kar naprej kritizi-ramo našo stvarnost, pa vseeno kar dobro živimo«, je dodala. »Midva z možem res nisva bogataša, a gre. Jazza-služim približno 17.000 din na mesec, mož dobiva nekaj nad 7.000 dinarjev pokojni-ne. če btimela majhne otro-ke, bi bilo težko, a najin sinje že poročen in samostojen. Midva pa imava še vrt in tako veliko zelenjave kar sama pridelava. To naju rešuje, pa še lepo je biti na zraku. Kar veselim se že upokojitve, če-prav vem da mi bo sprva po delu in kolegih dolgčas. Več bom vrtnarila, hodila po go-be in imela več časa tudi za svojega vnuka. Lotila se bom tudi ptetenja in končno se bom pošteno naspala«, je v smehu povedala. •