SLOVENSKI Čebelar
1873 ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA
ANTON JANŠA 1734—1773
LETNIK LXXV
1973 št 9-10
SLOVENSKI Čebelar
GLASILO ČEBELARSKI II ORGANIZACIJ SLOVEN IJ E
St. 9—10	September	oktober	Leto	75
VSEBINA
Martin Mencej: Svečana oddolžitev velikemu
sinu ob 200-letnici njegove smrti ....	257
Manko Golar: V spomin Antonu Janši .	.	.	265
Marija Avguštin: Obnovljeni čebelarski muzej
v Radovljici je bil svečano odprt .... 266
Dr. Emilijan Cevc: l)o kam so segle poslikane panjske končnice?.................................26J
Lojze Kastelic: Svečarsko medičarska obrt na
Slovenskem skozi stoletja.....................27-1
Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v septembru 279
Prof. Edi Senegačnik: Zazimljenjc čebclnih družin............................................280
Alenka Kočevar: Očka se je odločil, da bomo tudi mi gojili čebele.............................282
Franc Zupančič: Roj z devetimi maticami .	233
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
Prijatelji: Naš čebelarski nestor Tone Verbič
je dopolnil 85 let življenja...................285
Valentin Razinger: Čebelarsko društvo Radovljica je razvilo svoj prapor.....................28(>
France Guna: Odlično uspeli čebelarski tabor
na Bogenšperku.................................288
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 40,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3 II,
tiska Tiskarna PTT v Ljubljani.
Uredniški odbor: France Guna, Alojz Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, dr. Nežka Snoj in Jožko Šlander.
Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan
Letna naročnina za nečlane 45,00 din, za tujino 50,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-678-48636.
Telefon: 20-208
Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja, podoba A. Janše akad. slikarja B. Jakca
SVEČANA ODDOLŽITEV VELIKEMU SINU OB 200-LETNICI NJEGOVE SMRTI
Zaključna proslava jubilejnega Janševega leta na Breznici je bila zares veličastna in množična
Za nami je dan, ko je slovenski narod pokazal, kako ceni svojega velikega prednika.
Čo je bilo delo in pomen Antona Janše skozi stoletje neznano večini naših ljudi, je bilo to pogojeno v tedanjih naših družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah. Doživljal je pač usodo velikih talentov, ko šele po daljši
časovni odmaknjenosti dobijo tisto priznanje in veljavo, ki jim gre. Zato je imela slovenska čebelarska organizacija toliko večjo in odgovornejšo nalogo, da odgrinja časovno zaveso in utira v zavest našega človeka spoznanje o delu in zaslugah svojega velikega sina, čigar delo je zaslovelo po Evropi že pred 200 leti. In če je imelo slavje na Brez-
nici ob 200-letnici Janševega rojstva 1934. leta, ko je bila vzidana spominska plošča, še povsem obeležje slovenskih čebelarjev, je pa letošnje slavje dobilo po svoji razsežnosti in pomembnosti ne le narodni, ampak mednarodni značaj, kar je Janša tudi zaslužil. Udeležba na proslavi in vsebina svečanosti je to jasno pokazala.
Čeprav ni bilo sobotno vreme obetavno in je bilo zgodnje nedeljsko jutro prepreženo z meglo in nizko oblačnostjo, ni nikogar zadržalo doma, če je bil namenjen na Breznico. Ko so se pa proti osmi uri pomikali avtobusi in osebni avtomobili po gorenjski magistrali in so pogled na razkošno gmoto Julijcev zastirali oblaki, so se Karavanke že košatile z lazi, ruševjem in skalovjem v dnevni svetlobi. Prvenec Karavank Stol, kamor so se usmerjale kolone, je bil nekak smerokaz, pod čigar vznožjem se je obetalo pravo množično slavje. Naj so bili nagibi taki ali taki, bodisi da se je naš človek usmeril na ta dan v to čudovito dolino med Julijskimi Alpami in Karavankami izključno z namenom, da vidi kraj, kjer so rojenice pele srečo v življenju ob zibki v kamri pod slamnato streho Kuharjevemu Tončku; morda tudi zato, da bo mimo tega spoznal še kraje, ki so v tej dolini kot diamanti vtkani v našo kulturno zgodovino: rojstni kraj našega pesniškega prvenca Prešerna, Vrbo; Žirovnico, kjer se je rodil njegov mentor in najboljši prijatelj Matija Cop,- Doslovče pri Brez-nici, kjer se je rodil pisatelj Franc Finžgar in še toliko drugih bližnjih vasi, kjer so bili doma naši veliki ljudje, je pa bil osnovni namen vseh: biti navzoč in aktivno sodelovati na osrednji proslavi v letošnjem jubilejnem Janševem letu.
Breznica je bilo do nedavnega majhna gorenjska vas s kmečkimi hišami, hlevi in gospodarskimi poslopji, z obvezno cerkvijo, zvonikom in pokopališčem.
V	najnovejšem času se je pa zelo razpotegnila z ličnimi družinskimi hišica-
mi vse do vznožja Karavank. Seveda rojstna bajta Antona Janše ni več ba;-ta, ampak sodobno grajena hiša. Le podoba čebelnjaka spominja na Janševo domačijo. Ta vas je morala sprejeti v nedeljo 26. avgusta domala 5000 gostov ne le iz ožje domovine in drugih naših republik, ampak prav tako iz Avstrije, Zvezne republike Nemčije, Italije in Madžarske. Da je vas dobila za ta dan tudi svojo ustrezno zunanjo podobo, je poskrbel pripravljalni odbor.
Ko je bila ura 9.30, je bilo vse nared. V sosedni vasi Zabreznica se je pred osnovno šolo formirala povorka: najprej konjeniki v narodnih nošah, za njimi konjeniki iz vasi Vrhnje pri
Čebelarske zastave v sprevodu
Radovljici, pa gasilci in za njo godba, lovci, planinci, narodne noše in nato čebelarji s predstavniki čebelarskih organizacij in oblasti, ter ostalo občinstvo. Težko si je bilo zamisliti, kako bo to ogromno množico sprejel prostor pred tribuno in vendar so se disciplinirano razvrstili pred slavnostno urejenim in okrašenim prostorom po načrtu pri pravljalnega odbora.
Točno ob deseti uri je začel svečanost domačin-čebelar Valentin Razinger.
Po krajšem nagovoru in opisu zgodovine spominskih obeležij Antonu Janši je pozdravil navzoče, posebej še pokrovitelja proslave RK SZDL Slove-
Številne narodne noše so popestrile sprevod
nije, ki jo je na svečanosti zastopal podpredsednik Vlado Beznik, zatem generalnega konzula republike Avstrije dr. Heinricha Riesenfelda, Alojzija Komela, pomočnika sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo SRS, dr. Bogoljuba Konstantinoviča, predsednika Zveze čebelarskih organizacij Jugoslavije, predsednika Avstrijske zveze čebelarjev Alojsa Tropperja, Hansa Freuden-steina, predstavnika Nemške zveze čebelarjev, Rudolfa Richterja, častnega predsednika Deželno zveze za čebelarstvo na Dunaju Rudolfa Richterja, akademika prof. Božidarja Jakca, dr. Ferenca Lehela, predsednika čebelarske zveze republike Madžarske, predstavnika čebelarjev iz Egipta prof. dr. Salaha El Din Rashada, direktorja Me dexa Aleša Mižigoja, predsednike republiških in pokrajinskih čebelarskih združenj SFRJ, predstavnike italijanskih čebelarjev, predstavnike občinskih skupščin Jesenice in Radovljica in druge.
Za tem je vodeči V. Razinger prebral pozdravno brzojavko predsedniku Titu naslednje vsebine:
»Z današnje spominske proslave na Breznioi, ko slavimo 200-letnico smrti našega rojaka in prvega čebelarskega
učitelja Antona Janše, pošiljamo iskrene čebelarske pozdrave z željo, da bi še dolgo in uspešno vodil našo državo.«
In že je zadonela iz grl okteta ZPD Zirovnica-Breznica Prešernova Zdravica. Da, kaj naj bi bilo bolj primernega za ta trenutek kot poziv:
»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder soncc hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.«
Prešernova ideja o neločljivi povezanosti ljudskega in bratskega sodelovanja med vsemi narodi je spremljala vse navzoče od začetka pa do konca svečanosti, kar je odsevalo v vseh govorih in pozdravih.
Odkritje spomenika
Pred samim odkritjem je predsednik ZČDS V. Benedičič na kratko orisal dosedanja spominska obeležja v spomin Antona Janše in je med drugim povedal:
»... Slovenski kakor tudi avstrijski čebelarji so sc potegovali za to, da je A.
Janša njihov. S tem so oboji dajali Janšu veliko priznanje, hkrati pa so mu zavoljo tega postavljali ločeno vsak zase spominska obeležja.
Prvo spominsko ploščo Antonu Janšu je na Bresnioi odkrilo 1884. leta Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko in sicer za 150-letnico njegovega rojstva. 1907. leta pa je takratna lastnica podrla razpadajoči leseni Janšev dom in na novo zgradila hišo.
Ob 200-letnici Janševega rojstva sta pa 1934. leta obe organizaciji, in sicer vsaka zase, odkrili spominski obeležji: naše na Brcznici, avstrijsko pa v Augartnn na Dunaju, kjer je Janša poučeval čebelarstvo.
Osebnost Antona Janše pa je nedeljiva, saj je razdajal in zapustil svoje znanje vsem čebelarjem ne glede na narodnost in državljanstvo, kar je sedaj potrjeno s tem, da je na prenovljeni spominski plošči.
skih medsebojnih odnosih obeli čebelarskih organizacij.
V	imenu slovenskih čebelarjev odkrivam to spominsko obeležje prvemu učitelju čebelarstva Antonu Janšu, čebelarsko družino A. Janše na Breznici pa prosim, da vzame to spominsko obeležje v imenu ZČDS v svoje varstvo «
Tako je po 200 letih Janša dobil ustrezen spomenik v svojem rojstnem kraju. Pozno sicer, zato pa je bilo njegovo odkritje tem bolj svečano in prisebno. Oči vseh navzočih so bile uprte na slovensko zastavo, ki je prekrivala spomenik. Ko pa je predsednik ob navzočnosti častnega predsednika Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju
V	prisotnosti častnega predsednika Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju odkriva predsednik V. Benedičič spomenik
ki je bila odkrita na skupni proslavi v Augartnu 6. maja t. 1„ vklesano poleg imena Landesverband für Bienenzucht in Wien tudi ime naše organizacije Zveza čebelarskih društev Slovenije.
Tudi na spominskem obeležju, ki ga bomo odkrili danes, boste lahko brali, da ga odkrivata skupaj Zveza čebelarskih društev Slovenije in Landesverband für Bienenzucht in Wien.
S tem je bil »za vedno pokopan spor, komu pripada Janša«, kakor je že 6. maja na Dunaju poudaril predsednik Avstrijske zveze čebelarjev. Sleherni, ki bo šel mimo tega spominskega obeležja in bo prebral napis, se bo soočil z dejstvom o prijatelj-
odkril spomenik, so bili morda nekateri razočarani, ker niso imeli pred seboj izklesanega kipa Antona Janše na mogočnem marmornem ali granitnem podstavku. Le preveč so vajeni naši ljudje takih spomenikov. Razumljivo je, da bi tak spomenik kvaril tamkajšnje okolje in ne bi poosebljal Janševega rodu. Namesto takega spomenika so pa udeleženci ugledali skalo, ki se dviga iz zemlje. Od dežja in ujm izlizana skala nudi s skalnatimi Karavankami celovito in harmonično podobo.
Plošča na skali in nad njo Janšev relief z lipovim venccm, delo akademskega kiparja Julijana Renka, smotrno zaključuje to spominsko obeležje.
Svečani akt odkritja sta povečali še rr.ogočni voščeni sveči, prineseni iz Augartna in sta jo za to priložnost prižgali domačinki v narodnih nošah. Ves obred je deloval zares svečano.
Da pa je bila podoba v tem trenutku še bolj usklajena, je pripomogla njiva cvetoče in dehteče ajde neposredno za spomenikom, na kateri so imele čebele »svoje slavje«, številni tuji občudovalci pa zadovoljstvo, ker je doma nimajo več priložnosti videti.
Slavnostni govor
je imel predsednik ZČDS Valentin Benedičič. Objavili ga bomo v prihodnji številki Slovenskega čebelarja.
Pozdravni govori
Zvrstilo se je nič manj kot 15 predstavnikov iz tujine in domovine, ki so s tribune pozdravili nedeljsko svečanost. Prav vsi pa so poudarjali nujnost neločljive povezanosti in medsebojnega sodelovanja po zgledu med slovenskimi in avstrijskimi čebelarji.
V	imenu avstrijskih čebelarjev je v svojem pozdravnem govoru njihov predsednik Alois Tropper poudaril med drugim naslednje:
»Štejem si v posebno čast, da lahko kot predsednik Avstrijske zveze čebelarjev pozdravim slovenske čebelarje v imenu vseh avstrijskih čebelarjev. Vse nas številne avstrijske čebelarje, ki smo prišli na Breznico, preveva posebno čustvo zadovoljstva, da slavimo v duhu Antona Janše skupaj s slovenskimi čebelarji in čebelarji mnogih drugih dežel tega velikega čebelarja.
Čeprav je o tem velikem čebelarskem pionirju mnogo napisanega in povedanega, je treba poudariti, da narekuje ta fenomenalna osebnost nam vsem isto pot.. . Njegovo ustvarjalno delo je rušilo narodnostne meje in gradilo most k bratstvu
narodov, pa čeprav je bila njegova dejavnost omejena, le na videz, na nepomemb no zvrst gospodarstva. Dal je najmanj to, da je položil temelje čebelarstvu v evropskem prostoru, ki vzbuja veliko pozornost še 200 tet po svoji smrti.
Njegovo delo 'e dragocen prispevek svetovljanske miselnosti, ki ruši meje in sili k ljudski solidarnosti. V tein pogledu je bil Janša velik vzornik in je dal nam čebelarjem zadolžitev, da nadaljujemo v njegovem duhu z medsebojnim razumevanjem in odstranjevanjem vsega, kar bi bilo v nasprotju z zagovitvijo svetovnega miru in ljudskega sožitja. V tem smislu smo se avstrijski in slovenski čebelarji dogovorili za koristno in častno partnerstvo na področju čebelarstva, kar je že do sedaj prineslo lepe sadove.
Naj bi ta medsebojna povezanost čebelarjev služila za primer tudi na_ drugih področjih, da bi želje večine človeštva današnjega nemirnega in skrb zbujajočega časa naletele na ugodne odmeve medsebojnega razumevanja in s tem krepile mir na svetu.
S temi mislimi pozdravljam slovenske in vse druge čebelarje, ki so prišli na današnjo proslavo. Želimo in upamo, da bo naše partnerstvo za vse čase prežeto z duhom častnega medsebojnega sodelovanja.«
Njegov topel in vsebinsko bogat po zdrav je bil še posebno drag navzočim; njegove tehtne besede so imele močan odmev, kar je občinstvo z aplavzom dokazalo.
In žc je povzel pozdravno besedo predsednik Zveze čebelarskih organizacij Jugoslavije dr. Bogoljub Konstantinovi, ki je patron proslave. Med dru g im je rekel:
».... A. Janšo s ponosom uvrščamo med velike svetovne čebelarje, ki imajo zasluge, da je doseglo čebelarstvo danes tako visoko stopnjo in da zavzema v narodnem gospodarstvu tako pomembno mesto ... Še posebno smo ponosni jugoslovanski čebelarji, ker se je rodil tak človek, kot je Anton Janša, v naši domovini in je zra-stel iz naše sredine. Ponosni pa smo tudi, ker ima njegovo ustvarjalno delo uspehe v naši bratski Sloveniji. Dejstvo je, da je prav v tej naši republiki najnaprednejše čebelarstvo in menimo, da ima pri tem Janša tudi svoje zasluge.
S posebnim zadovoljstvom pa pozdravljam odlične medsebojne odnose čebelar-
jev Slovenije in Avstrije. Potrebno je te odnose negovati in nadalje krepiti v dobrobit čebelarjev in čebelarstva obeh naših narodov in držav.
Naj živi in sc kropi sodelovanje jugoslovanskih in avstrijskih čebelarjev!«
Predstavnik sosednje Avstrije je bil na proslavi generalni konzul v Ljubljani dr. Heinrich Kiesenfeld. V svojem pozdravnem govoru je nanizal naslednje misli in želje:
«... Čebelarstvo je tista panoga narodnega življenja, ki že po svoji naravi povezuje sosednje dežele. Dosedanja praksa slovenskih in avstrijskih čebelarjev to najbolj nazorno potrjuje, saj je med obema že tradicionalna povezanost in tesno sodelovanje, kar se je šc posebej pokazalo na skupni proslavi maja mcseca v Augart-nu na Dunaju, kjer je Anton Janša deloval in sedaj na Breznici, kjer je bil rojen. Želimo, naj bi sc to plodno sodelovanje, ki veže oba naroda, tudi v prihodnje nadaljevalo ...«
Predsednik čebelarskih organizacij Bavarske Hans Freudenstein je pozdravil v imenu Čebelarske zveze ZRN. Njegov topel, s humanizmom in inter-nacionalizmom prežet pozdrav, ter priznanje naši čebeli in plcmenilnim postajam, so navzoči z navdušenjem spremljali in z aplavzom prekinjali. Njegova izjava, da se kot tretji priključujejo danes podpisanemu prijateljskemu sodelovanju, je sprožila splošno odobravanje.
Dr. Ferenc Lehel, predsednik madžarskih čebelarjev je orisal neposredni vpliv Antona Janše na madžarsko čebelarstvo. Ko pa je na koncu kljub neznanju slovenskega jezika v slovenščini bral kot moto svojih izvajanj Prešernove verze »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan ...«, se navdušenje pri občinstvu ni poleglo.
Na govorniškem odru je vzbudila posebno pozornost zravnana temnopolta postava profesorja fakultete za kmetijstvo na univerzi v Kairu dr. Salaha
Prof. dr. Šalah El-Din Rashad iz Kaira pozdravlja svečanost
El-Din Rashada, ki je v svojem daljšem pozdravnem govoru posebej poudaril, da veže slovenske in egiptovske čebelarje že tradicionalno sodelovanje, saj so slovenski vzrejevalci matic kranjske sivke izvažali v Egipt to pasmo že na začetku tega stoletja, Jan Strgar iz Bohinjske Bistrice pa je bil viceprezi-dent egiptovske čebelarske lige. Njihova topla želja je, da bi se v prihodnje sodelovanje razvijalo in krepilo.
Med predstavniki, ki so prinesli pozdrave nedeljskemu slavju naj posebej omenimo častnega predsednika Deželne zveze čebelarstva na Dunaju Rudolfa Richterja, predstavnike čebelarskih organizacij naših republik in sicer: prof. dr. Iva Tomašeca iz SR Hrvatske, predstavnika društva pčelara SR Srbije, inž. Pavla Šljahova iz SR Makedonije, dr. Dušana Šakota iz Bosne in
I Iercegovine, raznih slovenskih strokovnih organizacij, med njimi uredni-
Častni predsednik Rudolf Richter na govorniškem odru
ka revije Naš vrt inž. Jožeta Strgarja, ter pozdrave družbenopolitičnih predstavnikov občinske skupščine Jesenice in Radovljice in krajevne skupnosti Breznice.
Vsaditev Janševe lipe
Vsaditev lipe pred Janševim spominskim obeležjem je bil poseben obred. Ni naključje, da je bila ob priliki proslave v Augartnu na Dunaju vsajena prav lipa in da bo enako tudi na Brez-nici pognala lipa svoje korenine, cvetela in vabila čebele na svoje cvetove, saj ravno lipa simbolizira njegov slovenski rod, njegovo domovino, kjer se jo rodil, odraste! in črpal svoja prva spoznanja. Ne bo pa lipa črpala svojih življenjskih sokov samo iz zemlje, kjer je bil rojen, saj so ji prinesli prst tudi iz kraja, kjer je bil pokopan.
Kot prva sta nasula zemljo predsednik ZČD Slovenije V. Benedičič in častni predsednik Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju R. Richter, potem pa še drugi. Čebelarska družina na Breznici bo pa na prošnjo ZČDS skrbela, da bo lipa zelenela in cvetela v čast njihovemu domačinu, kar je obljubil predsednik tamkajšnje čebelarske družine tov. Anton Spendov.
Vsaditev lipe
Branje in podpisovanje listine o prijateljskem sodelovanju
Na podlagi predhodnega dogovora sta bili izmenjani listini o prijateljskem sodelovanju med ZČD Slovenije in Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju. Listina je pravzaprav le pismeni dogovor o še tesnejšem sodelovanju na strokovnem, čebelarskem, kulturnem in humanem področju. Slovenski tekst listine je prebral predsednik ZČDS in jo podpisal skupno s predsednikom Zveze
priznanja in odlikovanja zaslužnim avstrijskim čebelarjem in čebelarskim organizatorjem. Načrt za odlikovanje po zamisli tov. Konrada Seiferta je napra vil akademski kipar J. Renko.
Priznanja so prejeli: Predsednik Av strijske zveze čebelarjev Alois Tropper; sekretar te organizacije Ferdinant Brückner; častni predsednik Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju Rudolf Richter; predsednik Deželne zveze za čebelarstvo na Koroškem dr. inž. Ernst
Podpisovanje listine
čebelarskih organizacij Jugoslavije, ki ima patronat nad izvajanjem sklenjenega sporazuma,- nemški tekst pa je prebral častni predsednik Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju in jo podpi-saj skupno s predsednikom Avstrijske zveze čebelarjev, ki ima patronat z avstrijske strani.
Podelitev priznanj
Na majski proslavi vAugartnu je podelila Avstrijska zveza čebelarjev priznanja in odlikovanja dvema našima zveznima funkcionarjema in dvema vzrejevalcema matic, kakor smo že poročali; na nedeljski proslavi na Brez-nici je pa ZČDS podelila lično izdelana
Priessnitz,- član upravnega odbora Avstrijske zveze za čebelarstvo Walter Lack; direktor Zveznega učnega in raziskovalnega čebelarskega inštituta na Dunaju Theodor Jachimowicz; direktor inštituta za čebelarstvo v Oberursel prof. dr. Friedrich Ruttner; vodja izpostave Zveznega raziskovalnega čebelarskega inštituta v Lunzu am See dipl. inž. Hans Ruttner, ter Mariano Alber, čebelarski znanstvenik in praktik, ter velik zagovornik naše sivke iz Messine na Siciliji.
S priznanji in odlikovanji so prejeli še knjigo našega planinskega fotografa Jaka Čopa »Raj pod Triglavom« s posvetilom.
Medeni kruhki na proslavi
Nemalo navdušenja in prisrčne topline izražene s poljubi, ki so jih bila deležna naša dekleta v narodnih nošah ob spremljavi fantov, je izzvalo pri ob-kruhkov v obliki velikih src, izdelanih posebej za to priložnost.
Še dve pesmi ženskega pevskega zbora z Jesenic in zahvala za udeležbo predsednika krajevne skupnosti Antona špendova, nakar je V. Razinger, ki je vodil svečanost in hkrati prevajal nemške govore na slovenski jezik, zaključil svečanost.
Popoldansko srečanje v čebelarskem
muzeju
Popoldansko srečanje v Radovljici je bilo namenjeno ogledu čebelarskega muzeja in medsebojnemu izmenjavanju mnenj domačinov in gostov.
Najprej so za dobro počutje poskrbeli kolektivi radovljiških gostiln in restavracij. Nato je bil v stari graščini
kulturni spored, zatem so si pa gostje ogledali čebelarski muzej. Skrbno urejeni muzej je izzval spontano navdušenje in priznanje: »Le kako je mogel tako majhen narod napraviti tako edinstven muzej v Evropi!« In še dolgo na podvečer je morala ravnateljica muzeja M. Avguštinova tolmačiti gostom eksponat za eksponatom. Lepo priznanje in hkrati spodbuda, da bi kmalu muzej še razširili in izpopolnili.
Pri bogato obloženi mizi v eni izmed sob graščine so se pa prepletala mnenja s področja čebelarskih izkušenj in Sklepala prijateljstva domačih in tujih gostov.
Če odmislimo manjše spodrsljaje organizacijske narave, ki so nujni pri tako široko zasnovani prireditvi, potem mirno lahko rečemo, da je bila zaključna proslava jubilejnega Janševega leta na Breznici zares veličastna in množična, za kar gre vse priznanje organizatorjem.
Martin Mencej
V	SPOMIN ANTONU JANŠI
MANKO GOLAR
Tam pod Stolom, na Gorenjskem nekdaj tiha sanjala je vas — dvesto let preteklo od takrat je — daleč, daleč že zbežal je čas.
Tam je zdavnaj v Breznici rodil se imeniten mojster čebelar — še dandanes v srcih čebelarjev nanj živi spomin kot svetel žar.
Še na Dunaju njegova slava našla pot je na cesarski dvor — in učil, kako se čebelari fant preprost, doma z gorenjskih gor.
Po Evropi je ime slovelo Janše, panj njegov je zaslovel -dom prijeten, topel za čebele, ko pozimi sever je zavel.
Večna slava čebelarju Janši, naj živi še dolgo nanj spomin -naj ime njegovo spet bo svetlo, žarno iz pozabljenih davnin!
OBNOVLJENI ČEBELARSKI MUZEJ
V	RADOVLJICI JE BIL SVEČANO ODPRT
V	Radovljici je bil 4. avgusta ob občinskem prazniku in ob 200-letnici smrti Antona Janše odprt prenovljen Čebelarski muzej. Na otvoritvi sc je zbrala številna množica — od predstavnikov skupščine občine s predsednikom Stankom Kajdižem, ki je odprl muzej, predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, domačih prosvetnih in kulturnih delavcev, ljubiteljev muzeja, muzejskih delavcev, pa predvsem do čebelarjev, ki so 2 veliko udeležbo pokazali svojo naklonjenost muzeju, ki naj bi bil predvsem njihov, in je njegov razvoj v veliki meri odvisen prav od njihovega sodelovanja. Zato se Čebelarski muze] obrača na vse slovenske čebelarje, naj bi mu pomagali pri zbiranju in izpopolnjevanju čebelarskega gradiva z vsega slovenskega ozemlja. Zbirke, čeprav bogate, so namreč še vedno fragmentarne in zajemajo v veliki meri predvsem gradivo gorenjskega prostora.
Muzeji radovljiške občine, ki združujejo poleg Čebelarskega muzeja v Radovljici šc Spominski muzej talcev v Begunjah in Kovaški muzej v Kropi, so sc v zadnjih treh letih ukvarjali predvsem z urejanjem in postavitvijo že zbranega materiala in urejanjem muzejskih prostorov. Prostori Čebelarskega muzeja v baročni graščini so po svoji zapuščenosti naravnost zahtevali obnovo. S pridobitvijo dveh novih razstavnih prostorov ln depojev se je zmanjšal tudi problem prostorske utesnjenosti, ki sicer tare veliko število slovenskih muzejev.
Po mnenju obiskovalcev in strokovnih delavcev je Čebelarski muzej že v sedanji obiilti dovolj zanimiv in privlačen, da nanj lahko opozarjamo domačine in tujce, saj s svojimi zbirkami opozarja na izredno bogato čebelarsko dediščino v slovenski preteklosti.
Ob otvoritvi muzeja je podala direktorica Marija Avguštin pregled njegovega dosedanjega razvoja in delež tistih, ki so sodelovali pri njegovi obnovi.
»Čebelarski muzej v Radovljici je kot tretji izmed muzejev radovljiške občine dočakal svojo obnovo. Leto nazaj so muzeji obnovili Kovaški muzej v Kropi, katerega obnovo je omogočila predvsem tovarna Plamen ob pomoči občinske kulturne skupnosti in podjetja Uko v Kropi, dve leti nazaj pa je bil obnovljen Spominski muzej talcev v Begunjah, pri katerem je s finančno pomočjo sodelovala tudi republiška kulturna skupnost.
Vsaj tako, če ne še bolj, je bil potreben obnove Čebelarski muzej v Radovljici, ustanovljen 1. 1959 in uradno verificiran 1. 1962.
Obnovo Čebelarskega muzeja so omogočili Kulturna skupnost Radovljica, Kulturna skupnost Slovenije, Medex Ljubljana, z reklamnimi oglasi v katalogu pa so pomagale muzeju tudi delovne organizacije v občini in izven nje. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo pa je nudila čebelarskemu muzeju največjo dragocenost — 345 panjskih končnic in starejšo čebelarsko literaturo, ki pred-
stavlja solidno osnovo muzejske stro kovne knjižnice.
Ko odpiramo obnovljeni muzej, ne smemo pozabiti tistih, ki so opravljali zanj in v njem pionirsko delo: prof. Stane Mihelič, takratni predsednik Čebelarske zveze, čebelar in učitelj Valko Razinger, sedanji predsednik Zveze čebelarskih društev Valentin Benedičič, danes že pokojna — čebelar Franc Resman in prof. Rudolf Rakovec, ki sta po ustanovitvi muzeja ostala tudi njegova strokovna delavca, takratni predsednik občine Jaka Eržen in številni drugi, predvsem čebelarji, ki so pomagali zbirati gradivo za čebelarski muzej ali se drugače trudili zanj. Prav je, da se spomnimo tudi ravnatelja muzeja Zdenka Dolinarja, ki se je požrtvovalno trudil za obnovo muzeja. Za časa njegovega ravnateljevanja so bili muzeji združeni, kar se je pokazalo kot zelo umestno pri združevanju sredstev, ki omogočajo izdatnejšo pomoč zdaj enemu, zdaj drugemu muzeju. Ne nazadnje moramo poudariti pomembno
vlogo skupščine občine, ki je vrsto let pred ustanovitvijo Kulturne skupnosti finančno podpirala muzej in mu dodelila potrebne prostore.
Prelet muzejskih zbirk po prostorih nas od uvodnega vhodnega prostora pelje skozi biološko sobo, ki nam s fotografskimi povečavami slika življenje čebel, njih delo in pomen, s posebnim poudarkom na opraševanju.
Pregled tehničnih zbirk nas vodi od tipičnih čebelnih bivališč, ki so nastajala pri nas v teku stoletij, v časovnem
je prevladoval dunajski panj, ki ga je zagovarjal štajerski čebelarski učitelj Jan Jurančič.
Z razvojem čebeljih bivališč gre razvoj čebelnjaka. V osrednjem prostoru, kjer so razstavljene predvsem panjske končnice, so v niši predstavljeni najbolj tipični slovenski čebelnjaki v podobah akad. slikarja Jaka Torkarja z Jesenic, pod njimi pa štajerske, belokranjske in hrvaške oblike košev.
Za mnoge obiskovalce bo verjetno najzanimivejša zbirka poslikanih panj-
Stopnišče baročne graščine vodi v muzej
zaporedju: od prvotnega drevesnega dupla, preko korit in polklad do kra-njiča, ki predstavlja naš pravi ljudski panj in ga najdemo na vsem ozemlju, kjer so nekoč bivali Slovenci, razen na Štajerskem in v Beli krajini, kjer so čebelarili v koših.
Od panjev s premičnim satjem iz sredine 19. stoletja prikazuje zbirka prve slovenske dzierzonirane panje, panje z veliko mero satnikov, ki so jih dobili od drugod in v njih čebelarili, do A2 panja, ki ga je po vzoru nemškega Albertijevega panja skonstruiral Anton Žnideršič in je postal kot prej kranjič naš novi ljudski panj. Na Štajerskem
skih končnic, ki predstavljajo enkraten slovenski fenomen. To je ljudska umetnost, oziroma umetnost za ljudstvo, kakor je v katalogu zapisal dr. Emilijan Cevc, umetnost, ki je naivno prisrčna, ki pripoveduje, poučuje, moralizira in razveseljuje oko. Rojstni čas sodi verjetno v sredino 18. stoletja, doseže vrh proti sredini 19. in ob koncu stoletja degenerira.
Začetki poslikavanja sodijo na Gorenjsko. Prav v okolici Radovljice se med prvimi pojavijo profani motivi (Pegam in Lambergar), ki so razvojno mlajši od sakralnih. Znanih je vrsta avtorjev, ki so slikali končnice (dosti se
Direktorica Marija Avguštin poroča
o dosedanjem razvoju in nalogah muzeja
je s slikanjem končnic ukvarjal kranjski slikar Leopold Layer), še več pa je anonimnih mojstrov, od razmeroma zelo kvalitetnih pa vse do čisto preprostih.
V klasičnem obdobju so pogoste humoristične in satirične teme, ki imajo na piki posebno ženske slabosti, smešenje kmečkega proletariata, lovski prizori itn.
V zadnjem razstavnem prostoru je predstavljena čebelarska literatura od prvih začetkov do danes in podobe zaslužnih slovenskih čebelarjev in nekaterih drugih, ki so imeli velik vpliv na razvoj slovenskega čebelarstva.
Nobena od zbirk seveda ni popolna. Vendar predstavljajo vse solidno osnovo, na kateri bi moral muzej graditi dalje.
Ko v počastitev občinskega praznika in 200-letnice Janševe smrti odpiramo prenovljeni Čebelarski muzej, lahko ponovno ugotavljamo njegovo upravičenost, saj ima slovensko čebelarstvo veliko specifično našega in originalnega, na kar je vredno opozoriti druge narode in ohraniti pred pozabo kasnejšim domačim rodovom.
Ponovno lahko ugotavljamo tudi umestnost lokacije muzeja, saj je prav
Gorenjska dala nekaj največjih čebelarskih strokovnjakov, z Antonom Janšo iz Breznice na čelu. Radovljica pa je kot tipičen turistični kraj v neposredni bližini Bleda njegovo naravno zaledje in predstavlja tudi za turiste najbližjo prijazno izletniško točko.
Posebej smo veseli kataloga Čebi lar-skega muzeja, ki bo bogat z barvrimi in črno-belimi reprodukcijami dostojno predstavljal naš muzej obiskovalcem in bo v njem tudi zahtevnejši obiskovalec našel zadosti podatkov o našem čebelarstvu in umetnosti, ki je zrasla ob njem. Resumeji tektov v tujih jezikih ga bodo približali tudi tujim obiskovalcem.
Pri strokovni ureditvi zbirk Čebelarskega muzeja so sodelovali: prof. Stane Mihelič (tehnična zbirka), dr. Anton Polenec, direktor Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani (biološki del), dr. Emilijan Cevc (panjske končnice). Obnova prostorov in postavitev zbirk je delo inž. arh. Petra Fistra, konservatorja Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju.
Panjske končni te nam je restavriral akad. slikar Viktor Snoj, fotografije so delo mojstra umetniške fotografije Marjana Pfeiferja in Janeza Skoka.
Zaslužni strokovni sodelavec muzeja prof. Stane Mihelič tolmači ureditev muzeja
Razen kataloga, ki ga je oblikoval Miloš Magolič, direktor Tehniškega muzeja z Jesenic, nam je akad. kipar me-daljer Stane Dremelj za to priliko napravil Janševo spominsko značko.
Muzeji radovljiške občine se zahvaljujejo vsem strokovnim sodelavcem, čebelarjem, vsem zavodom, ki so nam nudili pomoč, vsem izvajalcem adaptacijskih del in vsem posameznim delavcem, ki so s svojim delom pomagali
pri urejevalnih delih v muzeju. Se posebej pa se Muzeji radovljiške občine zahvaljujejo Kulturni skupnosti Radovljica, ki je razumela in podpirala potrebo ureditve muzeja, Kulturni skupnosti Slovenije in Medexu za njuno soparticipacijo. Zvezi čebelarskih društev za bogato zbirko panjskih končnic in njenemu predsedniku za vso požrtvo valno pomoč in vsem delovnim organizacijam, ki so nam z reklamnimi oglasi finančno pomagali.«
DO KAM SO SEGLE POSLIKANE PANJSKE KONČNICE?
DR. EMILIJAN CEVC
Panjske končnice!
Starejšim čebelarjem najbrž ob spominu nanje močneje udari srce, mlajšim se zde morda le še kot romantična usedlina preteklosti, povezana s panji, ki za današnji čas niso več prikladni, dasi so bili nekoč naš ponos. Prav gotovo pa je marsikateremu čebelarju žal, da ne more bivališč svojih čebeljih družin več tako okrasiti, kot so znali stari,
bodisi ker tega ne dovoljuje oblika panja, še bolj pa zaradi pomanjkanja primernih slikarjev in propada stare slikarske tehnike. Ta velika ljudska kultura je pognala resnično iz srca in neločljivo je povezana z zgodovino slovenskega čebelarstva. Po vsem svetu gojijo čebele, nikjer pa jim niso s tako skrbjo in ljubeznijo krasili domov kot na Slovenskem. Res poznamo poslikane
panje tudi na vzhodnem Tirolskem — zelo verjetno pod vplivom koroških slovenskih zgledov! — in tudi v daljnem salzburškem Lammertalu jih najdemo, a te končnice so večjega formata, slike na njih motivno revnejše in bolj stilizirane, tako da delujejo dokaj suhoparno; časovno menda ne segajo daleč nazaj čez sredino 19. stoletja. Pa tudi pri teh se mi zdi, da so jim bile za vzorec slovenske končnice, ki jih je bržčas posredovala trgovina s čebelami. Volkskundenmuseum na Dunaju hrani, na primer, končnico s prizorom Sv. Druži
ne med šopkoma cvetja in z letnico 1879 (inv. št. 35 328), kije zelo verjetno slovenskega porekla, najbrž z Gorenjskega, dasi je bila najdena v Lammertalu.
Pri raziskovanju naših panjskih končnic, je eno temeljnih vprašanj, kje in kdaj so se porodile, do kam so segle v času svoje največje priljubljenosti in katera je skrajna meja njihove dokončne razširjenosti.
Toda odgovor na to vprašanje ni lahak, ker so marsikod utonile že v pozabo, razen tega pa so različni zbiralci in skrajno zoprni prekupčevalci izropali čebelnjake tudi v najbolj skritih dolinah; celo končnice, ki so našle srečno varstvo v muzejih, navadno pogrešajo podatke o najdišču. Mnogi čebelarji so te žlahtne deščice celo pokurili, ker se pač niso zavedali njihove pomembnosti. Pač niso bili tako navdušeni nad »staro šaro« kakor slikar Hinko Smrekar, ki je nekoč zapisal, da je za nas vsaka poslikana končnica več vredna kot lou verski in luksemburški muzej v Parizu
skupaj. Ko je za raziskovanje končnic izredno zaslužni svetnik Avgust Bukovec sestavljal svojo klasično študijo »Naše panjske končnice«, ki jo je objavljal v nadaljevanjih v Slovenskem čebelarju v letih 1934, 1942 in 1943, jc na strani 101 45. letnika (1942) zapisal, da ima gradivo o krajevnih mejah domačega panja »kranjiča« in poslikanih končnic po veliki večini že zbrano, lc glede južnih meja da je še treba dognati nekatere nadrobnosti. Upal je, da bo po vojni stvar lahko dopolnil in nato, skupaj z Vladom Rojcem, spretnim risarjem, obdelal in objavil. Na žalost te obljube ni mogel več izpolniti. Pač pa je s številnimi pismi različnim krajevnim čebelarskim društvom in posamičnim vidnejšim čebelarjem nabral kar precej podatkov, ki jih je začasno vnesel tudi na zemljevid, na katerem je zajel razširjenost končnic in »kranjiča« in še ozemlje, kjer so poznali le pletene panje. Nekatere podatke je pozneje korigiral, tako da sicer dragoceni zemljevid le ni docela pregleden. Zgodilo se je celo, da je za isti kraj dobil od različnih informatorjev različne podatke.
Tale članek sc opira v jedru na Bukovčeve podatke, ki sem jih poskusil nekoliko prekontrolirati in dopolniti. Za zdaj se omejimo predvsem na ugotovitev ozemlja, na katerem so poznali poslikane končnice. Takoj pa naj poudarim, da te meje še niso zatrdne, kar velja tako za njihov južni del kot tudi
za zahod in koroški sever. Zato že zdaj izrabljam priložnost, da toplo poprosim čebelarje in vse, ki jim je problem pri srcu in bi ga lahko pomagali osvetliti,
da sporočijo na uredništvo Slovenskega čebelarja pripombe, popravke in dopolnila, zlasti še, ker bomo morali natančnejši zemljevid te vrste slej ali prej razgrniti tudi v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Za vsako tako opozorilo sc že v naprej zahvaljujemo!
Ko sem leta 1955 objavil v »Naši sodobnosti« (letnik III, str. 1061—1078) razmišljanje »Problematika naših poslikanih panjskih končnic«, sem njihovo zemljepisno razširjenost razčlenil na: 1) prvinski matični prostor, 2) drugotni matični prostor, 3) prvinski življenjski
V” **
• -• .
prostor in 4) drugotni življenjski prostor. Pod prvinskim matičnim prostorom razumem ozemlje, na katerem sc je kultura poslikanih končnic rodila. Drugotni matični prostor je ozemlje, na katerem so panjske končnice »obrtniško« organizirano poslikavali (tudi za izvoz) v času njihovega največjega razcveta, denimo med leti 1820 do 1880, medtem ko naj bi bil prvinski življenjski prostor ozemlje, po katerem so sc končnice razširile iz prvinskega matičnega prostora, drugotni življenjski prostor pa tisto ozemlje, po katerem so se udomačile ob največji razširjenosti — to ozemlje skuša nakazati tudi naš začasni zemljevid. Z drugo besedo: ugotoviti bi morali, kako se je posli-kavanje končnic širilo in kako se je večalo ozemlje, kjer so jih porabljali od začetkov pa do njihovega propada pred pol stoletja.
Kje se je kultura poslikanih končnic začela?
Za prvenstvo se potegujeta Gorenjska in Koroška. Tudi Bukovec dopušča misel, da moramo prve končnice
iskati na Koroškem. Res so bile končnice že ob koncu 18. stoletja na Koro škem tako razširjene, da jih je opazil leta 1795 tudi nemški potopisec J. H. G. Schlcgel (»Reise durch einige Theile vom mittäglichen Deutschland und dem Venetischen«, Erfurt 1798), a vendar ni verjetno, da bi se bile iz obrobne dežele razširile tako močno samo proti jugu, ne pa tudi proti severu, razen tega pa je na Koroškem manjkalo tedaj tudi pripravnih slikarjev. Več dokazov govori v prid gorenjske teorije. Pustimo ob strani končnice, ki naj bi bile datirane še s prvo polovico 18. stoletja, dasi vsaj pri tej ali oni ne izključujemo pravilno prebrane letnice; ker pa te končnice niso dosegljive, jih ne moremo prckontrolirati. Bolj dvomljivi so podatki o datiranih končnicah iz konca 17. stoletja. Prva zanesljivo datirana je iz leta 1758 (Ljubljana, Etnografski muzej) in kaže podobo neke božjepotne Marije z detetom, pri kateri bi šlo za ljubensko »Marijo udarjeno« ali pa za kokrsko Marijo. Vsekakor je bila konč nica najdena na Gorenjskem. Značilno je tudi, da že zgodaj naletimo tudi na motiv boja med Pegamom in Lamber-garjem — na primer na končnici iz
1. 1789 v Etnografskem muzeju — kar bi spet kazalo, da je nastala najbrž v radovljiški okolici, kjer je bil Lam-bergar, kot lastnik bližnjega gradu Kamen pri Begunjah, še posebno priljubljen. In bi mar nosili končnice čez Karavanke na Koroško z Gorenjskega, če bi bila njihova prva domovina na Koroškem? Vse kaže, da moramo prve začetke iskati v okolici Radovljice in Kranja, kjer je bila umetna obrt crkve-
nih podobarjev poznobaročnega časa zelo razvita. Razen tega so bili v Kranju znameniti čebelarski sejmi, na katerih so razen čebel in panjev prodajali tudi posamične poslikane končnice.
Prvinski življenjski prostor končnic bi potemtakem zajemal gorenjsko ravnino od Kamnika do Radovljice in Podjuno na Koroškem, zelo verjetno pa je segel tudi že na Škofjeloško, kar bi vse veljalo že za prvo polovico 18. stoletja.
Drugotni matični prostor se je raztegnil že čez dobršen del slovenskega ozemlja. Razen okoli Radovljice in Kranja so zdaj slikali končnice tudi v Kamniku in okolici, v Škofji Loki in obeh dolinah. Poljanski in Selški, na Cerkljanskem, Tolminskem, v zgornji Savinjski in v Zadrcčki dolini, morda tudi v okolici Slovenjega gradca, v Podjuni in Rožu na Koroškem. Slikarskih poskusov popolnoma neukih »slikarjev«, ki so največkrat krasili samo lastne panje, seveda ne moremo vključiti v ta okvir, prav tako tudi ne tistih slikarij, ki so nastale brez organske povezave z matičnimi žarišči in največkrat že v poznem 19. ali celo v našem stoletju. To bi veljalo tudi za Kras in bržčas prav tako za končnice s Kozjanskega.
Vsekakor moramo pri razširjanju poslikanih končnic in njihove tradicije računati tudi z drugimi vzroki — predvsem s premestitvami čebelarjev, ki so bili v državni službi, največkrat kot učitelji ali železničarji. Če so, na primer, nekega čebelarja, državnega uslužbenca, ki je čebelaril najprej v okolju, kjer so bile poslikane končnice v navadi, premestili v kraj, kjer jih niso poznali, se je lahko zgodilo, da je vzel čebele na novo službeno mesto ali pa da je poskusil tudi v novem okolju panje okrasiti, kot je bil navajen od doma. Morda si tako lahko razložimo tudi osamljene otoke s končnicami pri Planini nad Sevnico in v Podčetrtku; vsekakor so tamkajšnje končnice primitivne in delo slikarsko neukih ljudi.
Taka spoznanja pa nam dopovedujejo, da je zaključeno mejo razširjeno
sti poslikanih končnic težko potegniti. Ta praksa se namreč ni razlila kakor voda iz nekega enotnega vrelca in segla do določenih bregov, marveč je bolj podobna izbruhom ognjenikov, ki so zajeli v svoj radij neko širše okolje. Taki »ognjeniki« so bili pač kraji, kjer so se intenzivno ukvarjali s tem slikarstvom. Tako je tolminsko, idrijsko in celo škofjeloško žarišče seglo na zahodu do Breginja, zajelo Kobarid in Tolmin, v Soški dolini pa je vpliv že pojenjal, tako da najdemo okoli Deskel in Sol kana le malo in dokaj preprostih končnic. Segle so celo do Mirna pri Gorici in čez komenski Kras do Sežane, kar pa se je zgodilo šele v novejšem času.
V	Vipavski dolini jih poznamo okoli Črnič, manjkajo pa okoli Ajdovščine in Vipave. Pač pa nas pozdravijo spet v Podnanosu, kamor so zašle bržčas od postojnske strani, kajti v Pivški kotlini so bile dovolj pogostne. Toda mar res ni poznala poslikanih končnic Cerkniška okolica? Tudi v Ložu vemo le za nekaj posamičnih primerkov, na Blokah pa se menda niso udomačile. V Suhi krajini jih omenjajo poročila v Sodražici, Ribnici in Strugah, a so slikarsko že degenerirane; pri Žužemberku je meja spet zabrisana. V nadaljevanju bi smeli potegniti mejo od Krke in Muljave do Trebnjega, od tod pa po dolini Mirne do Save in po njej do Zi danega mosta. Okolica Trbovelj in Hrastnika jih ni poznala, pač pa so z Gorenjskega čez Trojane in Izlake zašle do Zagorja; v Savinjsko dolino so priromale od Kamnika ali iz zgornje Savinjske doline do Šempetra, od koder zavije njihova meja proti Vojniku in Dobrni in se pri tem ogne ožji celjski okolici. V Mislinjsko in Mežiško dolino so prihajale lahko s Koroškega; vemo, da jih je semkaj prinašal neki Kamničan, nastale pa so bržčas tudi lokalne slikarske delavnice. Od tod so segle čez severna pobočja Pohorja do Ribnice na Pohorju, po Dravski dolini čez Muto do Ožbalta ob Dravi in pljusnile še na
Kobansko, a vsi ti »valovi« so bili že oslabljeni. Na Koroškem so zajele predvsem Rož in Podjuno, kjer je bilo pomembno žarišče v Dobrli vasi. — Za končnice okoli Podčetrtka in Planinc nad Sevnico smo že zapisali, da gre za osamljena otoka, h katerim bi morali prišteti tudi Buče, kjer naj bi jih bil slikal neki Pavlič; zadnji podatek bo treba še prekontrolirati.
Pogled na začasni zemljevid pokaže, da je kultura poslikanih končnic zajela skoraj polovico slovenskega etničnega
ozemlja, da pa se je zgostila predvsem v njegovem goratem, alpskem območju. Delno je bilo to pogojeno že v porabi kranjskega panja, vendar je zajel ta večje območje kot končnice. Slikovito razpoloženje alpskega človeka je to kulturo gotovo podpiralo, a brez spretnih, obrtniško šolanih slikarjev bi najbrž nikoli ne bila tako zacvetela. Prav gorenjske podobarske delavnice so ustva rile njeno »ikonografijo« (vsebino) in stilizacijo, ki sta obveljali prav do praga našega stoletja.
Začasni zemljevid ozemlja, kjer — po dosedanjih informacijah — najdemo panjske končnice v času njihove največje razširjenosti. Ozemlje, kjer so končnice pogostejše, je nakazano 2 gostejšimi črtami, kjer pa jih najdemo le poredko ali v pozni, degenerirani obliki, so črte redkejše. Številke zaznamujejo kraje ob meji tega ozemlja: 1. Borjana,
2.	Kobarid, 3. Tolmin, 4. Kanalski Lom, 5. Deskle ob Soči, 6. Solkan, 7. Miren pri Gorici, 8. Renče, 9. Črniče v Vipavski dolini, 10. Komen, 11. Kopriva na Krasu, 12. Sežana, 13 Podnanos, 14. Razdrto, 15. Slavina, 16. Postojna, 17. Begunje pri Cerknici, 18. Lož, 19. Sodražica, 20. Ribnica na Dolenjskem, 21. Struge, 22. Trebnje, 23. Zidanji most, 24. Zagorje ob Savi, 25. Jurkloštcr, 26. Podčetrtek, 27. Šempeter v Savinjski dolini, 28. Vojnik, 29. Dobrna, 30. Ribnica na Pohorju, 31. Ožbolt ob Dravi, 32. Kapla, 33. Remšnik, 34. Muta. 35. Dobrla vas na Koroškem.
SVEČARSKO MEDIČARSKA OBRT NA SLOVENSKEM SKOZI STOLETJA
(Po živem pričevanju) LOJZE KASTELIC
Legenda pripoveduje, da so naši predniki, ko so zapustili svojo domovino v Za-karpatju in se napotili iskat novo, vzeli s seboj prgišče ajdovih zrn. Po navodilih svojih starost naj bi sc naselili tam, kjer bi ta zrna vzklila in obrodila.
Takšno deželo so našli pod mogočnim Triglavom, kjer se čudoviti alpski svet preliva v bogato Panonsko nižino in kjer sc skrivnostni Kras utaplja v modrem Jadranskem morju. Tu so zasejali ajdova zrna in komaj se je luna trikrat spremenila, je že dala setev bogato žetev.
Toda ne samo žetev! Še preden so sc na rdečkastih stebelcih pojavila značilna, trioglata zrna, so rožnato navdahnjeni cvetovi s svojim vonjem privabili na tisoče čcbelic. Komaj dober teden trajajoča medena paša je dala tako bogato bero, da so se ulji in koši, katere so novi priseljenci postavili v bližino svojih koč, napolnili s sladko strdjo.
Ko hočemo danes iz sive davnine izluščiti vzroke in razmere, kateri so pogojevali izredno uspešno čebelarjenje na območju naše domovine, jih moramo vsekakor pripisati bogatim ajdovim pasiščem. Ajda, ki se je uveljavila pri naših marljivih prednikih kot druga setev, jim je predstavljala bogat vir prehrane v obliki ajdovih žgancev in ajdove kaše. Ta vir je bil toliko pomembnejši, ker se ga je dalo pridelati v izredno kratkem času. Ko so poželi žito — nekako do sredine julija — so strnišča takoj preorali in zasejali z ajdo. Komaj mesec dni po setvi — sredi avgusta — pa so se že zabelila prostrana ajdišča in po njivah je zadišalo na milijone ajdovih cvctov s svojim značilnim vonjem.
V	tem času se čebelne družine že začno pripravljati za zimo in ajdova paša jim je bila zadnja, ne le nadvse izdatna, pač pa tudi redna, vsakoletna paša. Ob njej so matice zadnjič močno zalegle, da so se družine pred zazimljenjem pomladile, hkrati pa so si z njo zagotovile izdatno zimsko zalogo. To pa sta dva najpomembnejša pogoja za uspešno čebelarjenje, ki je skoro doccla odvisno do dobrega prezimljcnja in dobrega pomladnega starta čebclnih družin.
Zal je bilo v tistih časih in še mnogo stoletij pozneje pridelovanje čebclnih pridelkov — predvsem medu in voska — povezano s strahotno, vsakoletno morijo čebel. Preden so namreč izrezali iz panja
težke sate, so čebele v njem zažveplali. To delo so opravljali obrtniki medičarsko svečarske stroke. Na Slovenskem ni bilo večjega kraja, kjer si ne bi služilo svoj vsakdanji kruh dva, trije, pa tudi več obrtnikov te stroke, ki so bili povezani v mogočen ceh svečarjev in medičarjev z lastnim cehovskim grbom.
Poleg te osnovne obrtne dejavnosti, ki je bila obeležena z vsemi obrtno cehovskimi znamenji, pravicami in dolžnostmi in ki sc je bavila predvsem s predelavo medu in voska v medičarske izdelke (lcct) in sveče, sc je kot njen privesek stkala še široko razvejana mreža nakupovalcev čebel (mešetarjev) in medarjev, ki so sc ukvarjali s preprodajo medu in voska.
Vsa ta množica svečarjev, medičarjev, mešetarjev in medarjev sc je kmalu pb ajdovi paši, ko se je v panjih polegala zadnja zalega in ko so se čebele že pripravile na prezimljcnjc, raztepla po naših vaseh in zaselkih, kjer je od marljivih čebelarjev pokupila na tisoče panjev čebel.
V	boljših čebelarskih okoliših se je nakup izvajal tudi na posebnih čebclnih sejmih — znana sta bila vsakoletna čebclna sejma na Igu pod Krimom, in v Kranju — kamor so čebelarji sami pripeljali svoje panje na prodaj.
Tako so se srečavali na naših ccstah v poznojesenskem času težko naloženi loj-trski vozovi, polni panjev nabitih z žlahtno ajdovo strdjo. Romali so v delavnice svečarjev in medičarjev', kjer so jih čakali mojstri in pomočniki z žveplom, iz-podrezovalci, koriti, stiskalnicami in škafi, da bi iz njih iztisnili na stotine škafov zamolklo rjavega ajdovca in stotine kolačev zlatorumenega voska.
Kot rečeno, so svečarsko medičarsko obrt opravljali skozi dolga stoletja in je dosegla pred dvema stoletjema, tj .prav v Janševem času svoj višek. Očitno je v tistih časih tudi slovensko čebelarstvo doživljalo svojo renesanso. To so bili zlati časi slovenskih čebelarjev. Bogastvo ajdovih pasišč, mnoštvo umnih čebelarjev z enotnim panjem — kranjičem in enotnim načinom čebelarjenja na roje, razvejana trgovina s čebelami in čebclnimi pridelki, zlasti voskom in medom po eni, ter visoko razvita svečarsko medičarska obrt na drugi strani, so se med seboj usodno prepletali in povezovali.
Po revolucionarnih iznajdbah premic nega satovja in točila v čebelarstvu in po-
javi parafina v svečarstvu jc pa začela svečarsko medičarska obrt naglo upadati. In ko sc danes spominjamo našega velikega čebelarja in učitelja Antona Janše, je prav, da se spomnimo tudi naših velikih mojstrov svečarjev in medičarjev, ki so s svojimi mojstrskimi izdelki obagatili našo narodnostno kulturo in razširili slavo naših čebelarjev in njihovih pridelkov širom po svetu.
Pri viru živega pričevanja
Ko sva se z inž. Klunom namenila, da osvetliva svečarsko medičarsko obrt v Janševih časih, nisva imela v mislih brskanja po arhivih za podatki o tej izumirajoči dejavnosti. Te bo morda zbral in obdelal za to poklican zgodovinar. Hotela sva le
videlo, da nima mnogo časa, kajti v sosednjem prostoru so brneli stroji za izdelavo sveč, katere je med tem nadzoroval njegov mlajši sin. In ko nam je še hčerka iz bližnjega »Lectarjevega hrama« postregla s hladnim pivom, je pogovor stekel.
»Vi ste bližnji sorodnik pok. dr. Franca Steleta, ki je bil naš vodilni umetnostni zgodovinar,« sem poskušal zastaviti svoje prvo vprašanje. »Z njim ste se gotovo večkrat pogovarjali o vaši obrti v preteklih časih?«
»Da,« je odgovoril mojster, »pok. dr. France Stele je bil moj bratranec. O naši obrti se nisva veliko pogovarjala, kajti njega je očitno bolj zanimala čista umetnost. Vendar sc spominjam, kako mi je nekoč razlagal, zakaj sta sc v preteklosti dve obrti združili v eno. Kdaj sc je to zgodilo mi ni vedel povedati, rekel pa je.
Kljub osmemu križu, ki si ga je mojster Janko Stele že naprtil na ramena, še vedno opravlja vsakodnevno delo
zabeležiti tiste podatke o življenju in delu naših svečarjev in medičarjev skozi stoletja, ki še žive v spominu redkih pripadnikov te obrti, ali pa ležijo zametani na njihovih podstrešjih, kleteh in shrambah v obliki zavrženega orodja in drugih priprav, ali zarumenelih dokumentov in listin.
S tem namenom sva se napotila, jaz s svinčnikom in beležnico, inž. Klun pa s fotografskim aparatom, v Kamnik, k daleč naokoli znanemu mojstru svečarsko med; čarske obrti — Janku Stcletu. Nisva bila prva! Pri njem so žc bili mnogi novina m in zbiralci redkosti. O njem so pisali žc razni časopisi, domači in tuji, kot o redkem, šc živečem in aktivnem predstavniku obrti, ki počasi, a vztrajno odmira.
Kakor drugim, je bil tudi nama takoj voljan potešiti radovednost, čeprav se je
da sta sc združili zato, ker sc je delo pri svečarjih začelo šele takrat, ko se jc pri medičarjih končalo. Mcdičarji so začeli s pridobivanjem medu in pripravljanjem lec-ta po ajdovi paši, višek sezone so dosegli o Miklavžu in Božiču, potem pa jim je dela zmanjkalo. Svečarji pa so lahko zastavili delo šele, ko so jim mcdičarji prepustili po končanem delu voščinc. To sc je zgodilo |X) Božiču in tako so začeli z delom šele tedaj in dosegli višek sezone
o	Svečnici. Na ta način je — kot vidite — delo svečarjev sledilo delu medičarjev in ker so bili po navadi to eni in isti mojstri, se je svečarstvo in medičarstvo združilo v enoten obrtni cch z enotnim cehovskim znamenjem.«
»Ko smo žc pri cchovskem znamenju,« sva bila z inž. Klunom naprej radovedna.
»ali ni viselo nekoč tako znamenje tudi nad vrati vaše hiše?«
»Seveda, in to več stoletij,« je povzel mojster Stele. Naša hiša stoji na tem mestu že nad štiristo let in je gotovo ena najstarejših hiš v Kamniku. Zgrajena je bila v sklopu gospodarskih poslopij sosednjega samostana frančiškanov, najbrž prav za namene svečarsko medičarske dejavnosti, katera je bila v tistih časih pod nadzorstvom cerkvenih oblasti. Od kdaj opravlja v tej hiši to obrt naš rod Steletov, ne vem, pokažem pa vam lahko Obrtni patent izdan v letu 1811 na ime Stele in podpisan od Nemca Ziglcrja. Takrat sc je namreč v naše kraje doselilo veliko nemških svečarjev in medičarjev, ki so kmalu zavzeli vodilna mesta v našem cehu. Zanimivo je tudi, da je bil izdan v nemškem jeziku, čeprav so tega leta vladali pri nas Francozi, katere je pripeljal Napoleon.«
(Podatek, da se je pred dvema stoletjema doselilo v naše kraje mnogo svečarjev in medičarjev iz Nemčije, kaže na to, da jc bilo takrat čebelarstvo pri nas na izredni višini. Kajti le tako razvito čebelarstvo na roje je lahko preneslo vsakoletno morijo čebel v takem obsegu, ne da bi sc zaradi tega zmanjšalo število panjev. In to je bilo možno zaradi vsakoletnih, bogatih ajdovih paš.)
»Kje pa sc nahaja to znamenje sedaj?« sem ga vprašal.
»To je zanimiva zgodba. Nekoč nam jc zbolela krava in naključje je hotelo, da jo je prišel pogledat znani kamniški zbiralec starin, veterinarski nadzornik Nikolaj Zadnikar. Ko ga jc žena vprašala za plačilo zdravljenja, ni hotel vzeti denarja, pač pa da bi rad tisto znamenje, ki visi nad vrati. In žena mu ga je dala... Kje jc to znamenje sedaj, ne vem, razmišljanl pa o tem, da bi ga zahteval nazaj, ker se mi zdi, da mi jc bil odvzet nepošteno. Šele sedaj vem, kakšna dragocenost se mi je na ta način zmuznila iz rok, saj jc teh znamenj ohranjenih po svetu zelo malo, pri nas pa je menda to edino.«
Med tem razgovorom sc nam je pridružila tudi živahna soproga mojstra Steleta in prinesla cel zabojček modelov za odlivanje voščenih figuric, največ v obliki škofjeloškega kruhka.
»Vidite,« je nadaljevala, kot bi vedela kaj nas zanima in kot da jc sledila dotedanjemu razgovoru, »to so pa 'forme', s pomočjo katerih izdelujemo voščene okraske.«
Pred naju je razložila modelčke najrazličnejših oblik. Mnogi so bili že močno črvivi, od vseh pa je odsevala častitljiva starost. Na vprašanje, od kod imajo to-
liko teh lepih modelov, sta sc oba nasmejala, potem pa je žena dejala:
»Te robe je bilo pri naši hiši toliko, da smo ob nekem pospravljanju z njo kurili peč več dni. Zdaj nam je tega seveda žal, saj je skoro nemogoče priti do novih modelov. V starih časih so se pa kar vrstili potujoči rezbarji, ki so nam takorekoč zastonj, večkrat samo za hrano, napravili .formi', kolikor smo hoteli. Tako se nam jih je nabralo več, kot smo jih potrebovali.«
»Vi, mojster, ste menda edini, ki še beli vosek na soncu, tj. po načinu, po kakršnem se jc belil skozi dolga stoletja pri vseh svečarjih?« je bilo naslednje moje vprašanje.
»Res jc!« se jc glasil odgovor. »Siccr pa ga prav sedaj belim večjo količino in si lahko ogledamo, kako to gre.«
Popeljal naju je skozi nizko obokano vežo in po še nižje obokanih, strmih stopnicah v gornje prostore. Tam smo zagledali štiri mogočne lese, na debelo napolnjene z voščenimi oblanci, ki so bile potisnjene izpod nadstreška daleč nad dvorišče. Tu jih je soncc skoro ves dan obsevalo in vosek jc postajal na njih od dneva do dneva bolj bel.
»Danes belimo vosek lc za fine pripravke v kcmofarmaciji,« nama jc razlagal mojster Stele. »Za take pripravke sc še vedno uporablja vosek, ki jc beljen na soncu brez kemikalij, ki siccr beljenje pospešujejo. Takega voska se danes nc rabi več veliko. Včasih, ko se je beljen vosek uporabljal tudi za izdelavo sveč, smo ga belili nad 800 kg naenkrat, danes pa le ok rog 350 kg, čeprav sem edini, ki sc še ukvarjam s tem «
Nekaj medičarskih (lectarskih) izdelkov mojstra Steleta
Zanimalo naju je, kako naredijo iz voščenih kolačev voščene oblance, v kakršnih se vosek beli. Mojster naju jc popeljal v malo nižji prostor, kjer nama je
Z odlivki škofjeloških kruhkov okrašena sveča na umetniško izdelanem podstavku s posvetilom.
Svečo je izdelal mojster J. Stele po zamisli in osnutku prof. arh. Plečnika za osemdesetletnico pisatelja F. Finžgarja
pokazal veliko korito, zraven pa velik bakren kotel za topljenje voska. Vosek v kotlu topijo ter ga v tankem curku vlivajo na poseben boben, katerega vrtijo nad koritom tako, da se dolnji del namaka v vodo v koritu. Vosek, ki pada na boben, se na njem splošči v ploščico, katera se potem v vodi odlepi od bobna in zaplava na površino vode. Od tam te ploščice ali oblance znesejo na lese, kjer se potem obelijo do snežno bele beline.
Med beljenjem je treba vosek še tri do štirikrat pretopiti, tako, da popolnoma izmeče iz sebe razne primesi, največ cvetnega prahu, katerega je tudi v navidez najčistejšem vosku do šest odstotkov. Na lesah je treba oblance večkrat premešati, pred dežjem pa lese potegniti pod streho. To je posebno neprijetno, če se ponoči pripravlja k nevihti.
Ko sva se dodobra seznanila z načinom beljenja voska, sta naju mojster in njegova soproga odpeljala v posebno shrambo, kjer hranijo razno orodje, katerega deloma še uporabljajo, največ pa ga hranijo kot spomin na minule čase, ko se je vse to rabilo. Največ je bilo z raznimi podobami ter umetno-kovaškimi izdelki okrašenih skrinj, v kakršnih so vozili lect po semnjih. Na teh sejmih so imeli po pripovedovanju mojstra Steleta svečarji in medičarji svoje šotore v posebnih oblikah, tako, da se je že od daleč videlo, kje se dobijo leetova srca ali voščene sveče.
Na neki skrinji se je kot nov bleščal bakreni kotlič za točenje in prodajo medice. Kot je pripomnil mojster Stele, so se s kuhanjem medice bolj ukvarjali Štajerski medičarji. Na Kranjskem mcdice niso veliko kuhali.
Okrog po policah so ležali razni pripomočki, ki so še, ali pa so bili nekoč v rabi. Mojster nam je s posebnim ponosom pokazal svečnik, v katerem so nosili svečo pred procesijami. Še in še bi lahko našteval, kaj vse sva videla v tej shrambi in na podstrešju mojstra Steleta, vendar bi se rad zadržal pri majhnih voščenih figuricah, katere sem po naključju zagledal vse zaprašene na neki polici. Bile so votle, predstavljale pa so otroke, odrasle, razne živali in razne dele človeškega telesa.
Ko sem vprašal mojstra, kaj predstavljajo te figurice, mi je odgovoril, da je bil prav tu v okolici Kamnika njegadni navada, da so si ljudje skušali izprositi zdravja zase, za svoje otroke, za svojo živino ali pa samo za del svojega ali živalskega telesa s tem, da so darovali cerkvi figurico v obliki osebe, živali ali pa organa, za katerega so hoteli izprositi zdravje. Tako so darovali za zdravje dojenčka figu-
rico, ki jc predstavljala dojenčka, za zdravje živine figurico tiste živali, ki je obolela, za zdravje noge figurico v obliki noge, za zdravje oči figurioo oči itd. Vprašal sem mojstra, če ve, ali so bili taki običaji tudi po drugih krajih naše domovine, pa mi je dejal, da ne ve, misli pa, da je bil ta običaj udomačen le v okolici Kamnika.
V	mislih sem se izgubil v davno pretekli čas, ko je najbrž nek podjetni župnik ali učeni prior samostana oznanjal ljudem, da si lahko izprosijo zdravja z darovanjem voska v obliki figuric. Očitno si je želel na ta način založiti z večjimi količinami voska, ki je predstavljal v tistih
Skupina votlih voščenih figuric, kakršne so nekoč darovali cerkvi okoličani Kamnika, da bi si na ta način izprosili zdravja za tisto, kar je predstavljala figurica
časih veliko in trajno vrednost. Kot izgloda, pa so bili verniki prav tako pametni in so namesto masivnih darovali le votle, kot pero lahke voščene figurico, katere so jim izdelali takratni mojstri svečarji.
Prav nazadnje naju je mojster Stele popeljal še v delavnico, kjer izdelujejo sveče s sodobnimi stroji in pripravami. Toda to niso več sveče iz dišečega voska, katerega vonj mojster Stele tako zelo ljubi. To so sveče iz parafina in stearina, ki pa mu očitno niso tako pri srcu, kot voščenke. Takole je izrazil svoje nezadovoljstvo, medtem ko je naravnaval tekoči trak več kot 5 cm debele parafinske sveče:
»Da, da, parafin! Komaj pred 50 leti se je pojavil, pa jc že skoro uničil našo obrt. Ko sem bil še vajenec, smo izdelovali le voščene sveče. Ko pa se je pojavil parafin in stearin, so bili izdani zelo strogi predpisi, v kakšnem razmerju smo ga lahko mešali med vosek. Posebno natančni so bili predpisi za izdelavo sveč, ki so bile namenjene cerkvenim obredom. Tako je moralo še nedavno goreti na oltarju med mašo vsaj polovico sveč iz čistega voska, druge pa v petih različnih vrstah; od takih, ki so vsebovale zelo majhen odstotek parafina, pa do čiste parafinske, odnosno stearinske sveče.«
Med razgovorom smo sc vrnili nazaj v dnevno sobo. Na masivni hrastovi mizi, nad katero je kraljevala Plečnikova umetnina v obliki krasno izdelanega, lesenega lestenca, nas je že čakala kava, ki jo je prinesla iz svojega »lectarjevega hrama« mojstrova hčerka.
»Če dovolite še zadnje vprašanje« sem sc med srebanjem kave še enkrat obrnil na mojstra. »Koliko vas je še pravzaprav živih takihle pravih mojstrov svečarjev in medičarjev? In koliko od teh je še aktivnih?«
»Vidite,« je odgovoril, »včasih jc naša obrt dajala pečat posameznim krajem. Tako so daleč sloveli škofjeloški medičarji s svojim škofjeloškim kruhkom. Znani so bili tudi žužemberški lectarji, ki so postavljali svoje lectarske »štante« ob vseh proš-čenjih, sejmih, birmah in drugih praznikih širom po Dolenjski in zlasti po Kočevski. Slovela je tudi medica štajerskih, posebno ptujskih medičarjev. In še bi lahko našteval! Danes pa vem le za dva, tri, ki sc poleg mene še ukvarjajo s to obrtjo. In ravno pred nekaj dnevi sem izvedel, da jc eden od njih umrl. Tako, vidite, gremo drug za drugim, za nami pa ni nikogar, ki bi poprijel,« je z nasmehom, med katerega se je pomešal kanček grenkobe, še dostavil mojster Stele, potem pa smo si stisnili roke in se poslovili.
Fotografske posnetke napravil Klun inž. Ludvik,
Risbo narisal
Bojan Kastelic, dijak šole za oblikovanje
'Jzku&vije in pie iz kuž nje viaÄLl} eebetazjeo
ČEBELARJEVA OPRAVILA V SEPTEMBRU
IVAN KRAJNC
V	septembru moramo končati vsa glavna opravila v čebelnjaku, ter s tem omogočiti družinam, da bodo v redu prezimile. Za vsa ta dela moramo imeti dosti potrpljenja in temeljito pregledati vse družine tako, da ugotovimo splošno stanje. Na osnovi ugotovitev ob pregledu lahko ukrepamo in takoj odstranimo vse morebitne pomanjkljivosti.
Najprej je potrebno, da še dodamo čebeljim družinam mlade matice, v kolikor še nismo mogli tega že prej storiti. Za to je sedaj zadnji čas. Vse matice, ki so starejše od dveh let je najbolje zamenjati. Tudi mlajšim maticam, ki se niso dobro pokazale v zaleganju, ne smemo prizanašati. Matice, ki v avgustu pri dobri paši ali dražilnem krmljenju niso obilno zalegale, brez pomišljanja odstranimo in s tem družinam omogočimo uspešen razvoj. V tem času uspešno dodajamo matice le v ma-tičnici. Matičnico, zvito iz žične mreže zamašimo z ene strani s papirjem, a z druge strani s sladkornim testom, obesimo v notranjost gnezda na gornji del sata.
Zdravje čebel je glavna briga čebelarja. Ob pripravi čebeljih družin za prezimovanje moramo na to polagati še posebno pozornost. Če pred panji opazimo čebele, ki se s težavo premikajo ali da ob vzletanju padajo na tla, ter ne morejo vzleteti in pri tem opazimo, da imajo nabrekle zadke, lahko pomeni, da čebele bolujejo na nosemi. Če ta pojav ni obsežen, take družine lahko rešimo z zdravljenjem. V tem primeru pošljemo 40 do 50 čebel na bakteriološki pregled. Ko dobimo diagnozo in navodilo za zdravljenje, pristopimo k delu. Tudi satovje sumljivih družin moramo poslati na pregled za hudo gnilobo čebelje zalege.
Sortiranje satovja je tudi neobhodno potrebno delo, če satja nismo sortirali pri točenju. V čebeljem gnezdu je lahko le dobro satovje, iz katerega se je izvalilo nekoliko generacij čebel. Trotovino, kakor tudi pokvarjeno satje in starino odstranimo iz panjev, medtem ko mlado satje damo ob strani gnezda z obeh strani. Tako razporejeno satje omogoča, da se čebelja družina koncem zime in v zgodnji pomladi pravilno razvija. Šele ko nastopi dobra paša na sadnem drevju, bo matica zalegala
v mlado satje. Ako bi takšno mlado satje pustili v sredini plodišča, bi napravili veliko napako. Predstavljalo bi oviro, ker je hladno in matica se takemu satju ogiba; tako bi se zalega skrčila na 2 do 3 sate in bi s tem kljub drugim dobrim pogojem bil preprečen normalen razvoj čebelje družine v zgodnji pomladi.
Čebelja družina potroši za prezimovanje in normalen razvoj do glavne paše 15 do 20 kg hrane. V kolikor tega družina ni nabrala, smo dolžni manjkajoče dokrmiti. Super družine v nakladnih panjih potrebujejo 30 in več kilogramov hrane za zimsko zalogo. Tem družinam ni potrebno spomladansko dražilno krmljenje. Za dobro prezimitev in ohranitev vitalne in delavne sposobnosti čebel je odlična hrana cvetni prah in spomladanski med, kakor tudi sladkorna raztopina. Taka hrana nima nobenih škodljivih primesi. Slaba hrana za prezim-Ijenje je mana, poletni in jesenski med, ker imajo ti medovi razne primesi, ki so škodljive za čebelje prebavne organe, povzročajo pa težka obolenja in celo smrt čebel. Takšen med iztočimo in dodamo sladkorno raztopino.
Zgodi se, da imamo v panju zadostno količino hrane za prezimitev, vendar pa družina umre od gladu. To se kaj rado zgodi, če med v gnezdu ni pravilno razporejen. Kako mora biti razporejena hrana, se naučimo od čebel v letih, ko je v avgustu in septembru dobra paša, ko čebele zapolnijo plodišča z medom. V tem primeru imajo čebele na 5—6 satih nad zalego sloje medu, ki jo imenujemo medena kapa, drugi sati pa so polni medu do dna. Če porušimo njihovo delo, moramo krmiti tako dolgo, da bodo krajni sati do dna polni. Ne da bi bilo treba pregledati, si čebele ustvarijo in razporedijo ostalo hrano. Hrana nad zalego jim služi pozimi, ko pa se otopli, jim je druga hrana lahko dosegljiva.
V	panjih, kjer prezimujejo čebele v dveh etažah — LR in Ferarjevih — izbiro satovja prilagodimo panju, a hrano razvrstimo tako, da polne sate postavimo ob strani, po tri v zgornji nakladni in po dva v spodnji na obeh straneh. Sladkorno raztopino dajemo tako dolgo, da bodo sred-
nji sati z gornje strani napolnjeni s pokritim medom.
Krmljenje čebel končamo do kraja septembra, medtem ko čebelarji v obmorskih krajih to delo lahko zavlečejo v oktober.
Krmimo z raztopino 1 : 1 [liter vode na
1	kg sladkorja). Nikoli bolj gosto, ker v naravi dobi čebela redko medičino, ki jo inventira čebelji želodec. Goste raztopine pa ne more čebela predelati; zato starejše čebelarske knjige učijo zmotno, da moramo za zimsko zalogo dodajati večje količine hrane hkrati in povrh še gosto. Po takšni hrani čebele kaj lahko obolijo, kakor sem to že pretekli mesec opisal. Dokaz, da suhe mane čebela ne nabira, posebno tam ne, kjer na gozdni paši žejajo za vodo. Čebelam, katerim manjka voda, živijo trikrat manj časa. Zato v gozdovih, kjer je le redko dovolj vode, čebele tako množično propadajo.
Ako čebelar krmi na zalogo polagoma v malih količinah, največ po liter dobri družini dnevno, si pripravi čebela kvalitetno žimnico. Razen tega matica zalega do pozne jeseni, a stare delavke, ki so nosilci raznih bolezni, se z delom uničijo. Tako stopa čebelja družina z mladimi čebelami in zdravo hrano v zimski čas, ki je za čebele in ves živi svet najtežji.
Praviloma moramo končati krmljenje čebel do časa, ko v naravi ni več nobene paše. Če zunaj ni več paše, so čebele zelo občutljive. Zelo rade stikajo okrog tujih panjev in ropajo. Ko opazimo tuje čebele po bradah, takoj prenehamo s krmljenjem za nekaj dni. Ko se vse umiri, s krmljenjem zopet nadaljujemo. Iz isku-šenj lahko povem, da nepreviden čebelar sam povzroči ropanje; zato vsako jutro
preglej, če ni ostala polita hrana po bradah ali kjerkoli v bližini čebel. Vse lepo pobriši in operi, pa ne boš imel nikoli ropanja v svojem čebelnjaku.
Zgodi se pa, da pride do ropanja. V tem primeru zapri vse panje za nekaj ur in odpri zadaj vratca panjev. Navadno se že po eni uri vse umiri. Ko se je vse umirilo, odpri panje, vendar zoži žrela po moči družine, slabšim družinam zoži žrela bolj, močnejšim pa manj. Če močni družini preveč zožiš žrelo, se bo vznemirila in čebele bodo množično vrele iz panja, kar pa za mir v čebelnjaku nikakor ni dobro. Zapomnimo si, da so brezmatične družine prve žrtve roparic, zato takih družin ne smemo držati v svojem čebelnjaku.
V	zimo moramo iti le z močnimi družinami, zato slabiče pridružujemo močnim družinam. Slabičev ne dodajamo slabotnim družinicam. Najlaže združimo čebele tako, da nezaželeno matico odstranimo, nato pa vsadimo v zgornjo etažo nove družine z mlado matico. Družini ločimo s časopisnim papirjem tako, da se čebele polagoma združijo, ko pregrizejo papir. Štiri ali pet satarje z rezervnimi maticami lahko prezimujemo v mediščih, kjer navadno prezimijo kar dobro, ker dobivajo toploto od spodnje družine. Tudi pri nakladnih panjih lahko prezimujemo rezervne družinice v zgornjih etažah, vendar pri nakladnih panjih dosežemo uspeh le z močnimi družinami. Slabiči so pri nakladnem panju obsojeni na smrt do spomladi, če pa so preživeli, ne pridejo k moči niti v vsej sezoni prihodnjega leta. Torej dobra matica, obilna zaloga hrane, močna in zdrava družina so pogoji za rentabilno in uspešno čebelarjenje.
ZAZIMLJENJE ČEBELNIH DRUŽIN
PROF. EDI SENEGAČNIK
V	čebelarjevem letu ni važnejšega opravila, kot je pravilno zazimljenje čebeljih družin. Od tega sta odvisna moč in tudi uspeh čebelje družine v prihodnji pomladi, zlasti pa na prvi pomladni paši. Zato se mora čebelar temeljito lotiti tega opravila. Nanj se mora pripravljati že mnogo prej. Ker v juliju in avgustu pri nas pašni viri navadno usahnejo, kadar ne zamede gozdovi, mora že tedaj priskrbeti čebelam primerno pašo doma ali pa kje drugje. Če je v naravi ni, mora poskrbeti zanjo tako, da čebele od časa do časa dražilno krmi. Tako bodo matice zalegale in pred zazim-
Ijenjem bo imel panj mnogo mladih čebel, ki so porok za dobro in uspešno prezimovanje.
Ob zazimljenju, ki ga opravimo pri nas navadno v prvi polovici septembra ali v toplejših krajih tudi pozneje, mora čebelar paziti na tri stvari:
1. da je v panju rodovitna enoletna ali dvoletna matica,
2. da ima družina obilo mladih čebel, ki so so polegle v mesecu septembru ali v prvi polovici oktobra,
3. da ima panj dovolj primerne hrane za zimo, to je najmanj od 12 do 15 kg.
Vsaj polovica naj bo dobrega cvetličnega medu, druga polovica pa je lahko sladkor.
Izkušnje so pokazale, da so najbolj rodovitne in uspešne mlade matice, stare eno ali dve leti. Za te se je čebelar pobrigal že med letom, saj dobro ve, kateri plemenjaki so najboljši. Zato je vzrejal prav od teh, lahko pa je dobil kako dobro matico tudi od zanesljivega vzrejeval-ca ali pa s picr:cnilne postaje. Najboljše so mlade matice iz plemenjakov, ki nam vsako drugo ali tretje leto preležejo.
Sredi septembra, ko navadno začenjamo z zadnjim pregledom pred zazimlje-njem, mora imeti čebelja družina polno plodišče mladih čebel, poleg tega pa vsaj šest ali sedem zaleženih satov. Iz teh se bodo izvalile mladice v drugi polovici septembra ali v začetku oktobra. Omenil sem že, da so te mlade čebele porok za dobro prezimovanje in za vsakršen uspeh v prihodnji pomladi. Te mladice živijo od oktobra do maja, torej celih sedem mesecev prav zaradi tega, ker gredo v zimo spočite in neizčrpane. Jeseni obilno uživajo obnožino, zaradi katere se nekako »zde-bele«. V njihovih telescih se zaradi uživanja bogate obnožinske, beljakovinske hrane nakopičijo maščobni delci v nekakem posebnem maščobnem sloju, ki napravlja mlade čebele odporne proti zimskim nevšečnostim in tudi boleznim. Take mlade čebele zlepa ne zbole za nosemo, če so imele v jeseni obilno obnožinsko pašo in če jih nismo preveč zaposlili s predelovanjem sladkorne raztopine.
Za žimnico mora imeti vsak panj najmanj 12 do 15 kg primerne zimske hrane. Gozdni, kostanjev in manov med ni primeren za prezimovanje in ga moramo zato iz plodiščnih satov brezpogojno iztočiti. Sicer pa smo se za zimsko zalogo pobrigali že ob točenju cvetličnega medu. Plo-dišč se nismo dotaknili in tako sta ostala krajna sata polna odličnega cvetličnega medu, nad zalego pa smo pustili lepo zadelane vence tega medu. Na jesenski paši so čebele nanesle še več medu v plodišče in podaljšale vence medu proti zalegi. Če jesenske paše ni bilo, smo s smotrnim krmljenjem na zalego in zalogo poskrbeli, da je matica lepo zalegala in da so odvečno dodano hrano čebele že vskladiščile za zimo. Tako ima taka čebelna družina že skoro tri četrtine potrebne žimnice v panju. Manjkajočo četrtino lahko dodamo v prvi ali drugi polovici septembra. Z njo namreč ne bomo prav nič obremenili mladih čebel, najmanj pa tistih, ki se bodo še polegle. Tako bodo ostale mlade čebele spočite in šle neizčrpane v zimo. Nič ni bolj škodljivega kot obremeniti zdaj tik
pred zazimljenjem mlade čebele, ki morajo včasih predelati tudi deset ali celo več litrov sladkorne raztopine. Zaradi napornega predelovanja se te čebele tako izčrpajo, da gredo močno oslabljene in iztrošene v zimo, saj so za predelovanje sladkorja porabile vse svoje telesne beljakovine. Jasno je, da take izčrpane čebele že pozimi odmro, preživele pa so spomladi prav lahek plen nosemavosti. V takih panjih najdemo spomladi le še peščico čebel z matico. Zdi se mi prav, da opozorim čebelarje prav na to veliko napako, ki jo delajo pri zazimljenju in jih seznanim z zamotanim kemičnim procesom, pri katerem sodelujejo čebele, ko predelujejo trsni sladkor. Ta proces se lahko odvija le pod vplivom toplote, ki je je pri nas meseca septembra še dovolj. Ob delovanju posebnega fermenta ali encima, tako imenovane saharoze, ki jo čebele proizvajajo iz beljakovin, razpade trsni sladkor v svoja sestavna dela, to	je v	grozdni	in	sadni
sladkor. Če čebele nimajo na voljo dovolj cvetnega prahu, iz katerega se oskrbujejo z beljakovinami, ne morejo proizvajati v zadostni količini raznih potrebnih fermentov, med njimi seveda tudi saharoze. Zato pri krmljenju v pozni jeseni, ko je morda obnožine že zmanjkalo in so čebele beljakovino porabile tudi že iz svojih telesnih rezerv, le delno vskladiščujejo predelano raztopino saharoze. Kot energetski vir pa prideta v poštev	šele	grozdni	in	sadni
sladkor, saj se le ta dva ob delovanju fermentov presnujeta v	COL. in	vodo, pri
čemer se sprošča	tudi	energija	za	razne
celične funkcije. Preskrba z beljakovinami je torej za čebele zelo važna, kajti brez njih ne morejo proizvajati fermentov, ki so potrebni za normalno delovanje vsega organizma. Kadar nas je prehitel jesenski mraz in pa po slabih pašah nam čebele ne bodo mogle predelati vse sladkorne raztopine, ampak jo bodo znosile nepredelano v celice. Tu se bo raztopina skisala in postala neuporabna in škodljiva za čebele.
Ob pregledu posameznih satov izločimo starejše in jih nadomestimo z mlajšimi, ki jih imamo v medišču. Čebelja družina naj prezimuje na mladem satju, ki naj ne bo starejše od 3 ali 4 let. Zdaj jeseni najlaže zamenjamo matice, ki nam niso bile po godu. Ne pozabimo na rezervne družinice ali prašilčke, ki jih moramo dobro nakrmiti in tudi zanje poskrbeti, da bodo imeli dovolj mladih čebel. Prezimimo jih v štiri-ali večsatnih panjičkih, oziroma eksportov-cih. Te družine so pravi kapital za prihodnje čebelarsko leto, saj z njimi hitro pomagamo osirotelim družinam, ali pa slabičem. Teh jeseni nikar ne zazimujmo. Če družine ne zasedajo vsega plodišča in so
iz tega ali onega razloga jeseni oslabele, jih zožimo na šest ali sedem satov, nastalo praznino pa zapolnimo s papirjem ali lesno volno. Take družine nam bodo odlično prezimile, spomladi pa jim bomo namesto dražilnega krmljenja dajali odkrite medene sate.
Sladkorni raztopini ne dodajamo za zimo nobenih zdravil ali kakršnihkoli dodatkov. Pozimi čebele ne potrebujejo mineralnih snovi. Primeren med ali pa dobro predelana sladkorna raztopina sta odlična zimska hrana. Če so bile čebele spomladi noseme in se bojimo, da bi se bolezen spomladi spet ne pojavila, začnimo konec avgusta dodajati fumidil. Znani nemški čebelarski strokovnjak dr. Karl Dreher priporoča fu-midilovo kuro, in sicer tako, da dobe če-belne družine konec avgusta nekaj litrov sladkorne raztopine s fumidilom, potem pa zadnja dva litra te raztopine dodamo šele čez en teden ali dva, ko se povale zadnje čebele. Tako použijejo in porabijo čebele
sladkorno raztopino z zdravilom že jeseni in gredo zdrave v zimo.
Med krmljenjem popazimo, da ne bo nastalo ropanje. To je nevarno zlasti tam, kjer so v bližini tudi druge čebele. Zato panje pripremo, dokler se čebele ne umire in ne stisnejo v zimsko gručo. Poskrbimo, da se bo notranjost panjev dobro presu-šila. Vsakršna vlaga močno škoduje čebelam. Okenca v panju bomo ob prvih hladnih dneh prekrili z eno ali dvema polama časopisnega papirja, topleje pa jih bomo odeli šele ob prvem zmrzovanju sredi novembra. Panji bodo prezimovali ob odprtih žrelih, da prihaja sveži zrak neovirano vso zimo v panj. Kjer je nevarnost, da bi zašle v panje miši ali rovke, poskrbimo za primerne zapahe.
Zdaj potrebujejo čebele samo še mir.
V	panjih je dovolj dobre zimske hrane, mladih čebel in tudi mladih matic. Lahko smo brez skrbi, da bodo močne in zdrave dočakale sončno pomlad in spet razveseljevale čebelarja in njegovo okolico.
OČKA SE JE ODLOČIL, DA BOMO TUDI Ml GOJILI ČEBELE
Tako kot jaz, imajo vsi v naši družini zelo radi živali. Majhne ribice v dveh akvarijih, mucek Miki, papagaj Jaka, nekaj deset golobov in nekaj kokoši so dolgo sestavljali dodatek naši družini. Ker imamo velik vrt in dvorišče in je v njiju dovolj prostora za vsa ta majhna bitja, se je moj očka pred kratkim odločil, da bomo gojili tudi čebele.
Brat je vse šolsko leto obiskoval čebelarski krožek v šoli, očka je kupil in si sposodil precej knjig o čebelah, ki sta jih z bratom pridno prebirala, mamica in jaz sva pa prebarvali panje, ki smo jih kupili.
Kmalu smo se z avtom odpeljali po čebele, in čeprav sem se bala, da me bodo opikale, sem odšla zraven. S seboj smo vzeli prazen panj in vanj je čebelar preložil iz svojega panja čebele. Skrbno smo zapahnili žrelo panja, kjer čebele izletavajo; kljub temu pa je ena našla svobodno pot v avtu in pičila brata na čelo, nato je pa umrla. Brez nezgode smo potem pripeljali panj s čebelami domov.
Panj smo postatvili pod breskev in mnogokrat sem hodila opazovat čebele. Očka mi je med drugim pokazal že trota
in matico. Zdaj imamo že drugi panj, ki pa je drugače pobarvan kot prvi.
Pred nekaj dnevi je očka ometel štiri sate in kmalu je iz njih pritekla gosta, sladka tekočina — med. Vsi smo bili zelo veseli tega prvega pridelka in pridno smo ga pokušali, ki je bil še posebno dober zato, ker je bil pridelan doma.
Alenka Kočevar,
8. razr.
O. Š. Janko Padežnik Maribor
Draga Alenka!
Z vami smo se tudi mi veselili in oblizovali, ko smo brali tvoje poročilo. Prepričani smo, da bosta postala z bratcom prizadevna čebelarja in pomnožila vrste mladih čebelarjev, ki prihajajo iz čebelarskih krožkov. Kar tako korajžno naprej in nam kmalu še kaj napiši!
Tebi, bratcu, mamici in očku lep čebelarski pozdrav!
Urednik
ROJ Z DEVETIMI MATICAMI
FRANC ZUPANČIČ
Od časa, ko sem se srečal z Abrahamom, se po opravljenem šihtu in kosilu rad vležem in malo odpočijem.
Dne 17. julija me iz tega blaženega mirovanja pokliče ob 15. uri štiriletna vnukinja: Vstani deda, roj! Nisem mogel verjeti v resničnost poziva. Roj, v sedanjem letnem času, saj mi je še spomladi nezaželen. Se pa tudi to zgodi, če ni na voljo časa za redno kontroliranje družin. Vstanem, da bi se prepričal kako je z rojem in že zagledam nekako čuden ples rojivk, ki je šumel visoko v krošnji bresta, spet druge pa si mi zum-zumale okoli glave, ko sem jih opazoval.
Grem v čebelnjak, da vzamem vse potrebno	za ogrebanje roja,	ko se	umiri. Ob
vrnitvi	ni bilo opaziti čebel ne	na	brestu
in ne na nizkih jablanah. Ozirajoč se po drevju	zagledam temno	senco	v	samem
vrhu visoke divje hruške. Splezam na 16 metrov visoko drevo, da si ogledam situacijo. Ko prilezem do čebel, me spreleti nepojasnjen srd, ko vidim, kako se rojeva gmota	širi od samega	vrha za	poldrug
meter vzdolž samega debla. Takoj mi je bilo jasno, da zaradi tankih vejic in razsežnosti rojeve gruče ne bo lahko opravilo. Obšla me je celo misel, da je bolje roj pustiti kot tvegati; hkrati pa me je nekak čebelarski čut priganjal: Reši ga pred propadom, saj je tvoj! In že snujem rešitev problema: Morda pa le najdem v gruči matico, s katero bom priprto v matičnici zvabil roj v ogrebnik. V tem hipu jo pa tudi zagledam in srečno ulovim. Kar žarel sem od zadovoljstva. Roj je moj, sem si mislil, ko sem držal v roki ujeto matico. Zet je še mlad fant in je kot veverica spretnos plezal	z	drevesa	po	matičnico.
Priprem matico,	jo	postavim	na	dno ogre-
bnika in opazujem gručo. Nobene spremembe; zato stresem deblo, da bi padlo vsaj nekaj čebel v ogrebalnik ob deblu. In glej, takoj so se spet dvignile in se pridružile živemu obroču debla.
Kaj pa, če je v gruči še ena matica, pomislim, in že jo zagledam, kako na hru-škinem listu sama nekako vznemirjeno trepeta. Stegnem roko, da bi jo ujel; bila pa je previsoko in hitrejša ter se zgubila med čebelno gručo. Zet	je moral	po	drugo matičnico. Predno	pa	se je vrnil,	sem imel
v roki že drugo matico. Tudi njo denem
na dno ogrebnika, v gruči pa nobenega znaka spremembe. Kaj za zlodeja jim je, mi roji po glavi; menda pa ja ni še več matic? In že zagledam tretjo in jo srečno ujamem; kmalu zatem pa še četrto, ki sem jo pa v roki stisnil, ker nisem imel pri roki matičnice.
Vtem pa že zagleda zet, kako mi pod mrežo klobuka pleše že peta matica in zopet je moral po matičnice, sam pa sem matico ujel in jo nato priprl. Vendar pa čebele še vedno niso hotele v ogrebnik; zato ponovnos tresem drevo, tokrat se je ustavilo nekaj več čebel v ogrebniku, večina se je pa vrnila na deblo. Vzrajno opazujem gručo in po dolgem stremljenju v premikajoče se čebele zagledam in tudi srečno ujamem že šesto matico. Tudi njo sem strl, češ, kaj mi bo toliko matic; mi je pa bilo za storjeno delo takoj žal.
Po dolgem čakanju se je končno pričela pomikati procesija čebel v ogrebnik, v kateri zagledam sedmo matico, stegnem roko in že je bila moja. Z dvema maticama v žepu splezam z drevesa, da počakam, naj se čebele zbero v ogrebnik.
Proti večeru ponovno splezam na drevo, da odnesem čebele. Vse so bile v ogrebniku, le majhen grozd je visel na deblu iznad ogrebnika. Bil sem prepričan, da je v gruči še ena matica. Ko še ta grozd ometem v ogrebnik, se vsuje name kot trop sestradanih volkov na svoj plen. Še vedno ne morem dojeti, kako sem zmogel s tolikšno hitrostjo zdrsniti z drevesa, da se jih nekako rešim. Šele v poznem mraku mi je zet prinesel ogrebnik s čebelami, katere sem spravil v hladno klet.
Naslednjega dne sem pri vsajanju roja v medišče izrojenca opazil na dnu si-palnika mrtvo osmo matico, deveta je bila med čebelami. To sklepam zato, ker sem hotel roju pripustiti matico iz matičnice. Ker pa je ni bilo iz nje;, pogledam, čemu se obotavlja in vidim, da jo že stiskajo tri čebele, vendar sem jo še zadnji hip rešil smrtnega objema.
Tako se je končalo ogrebanje julijskega roja. Skoraj peturno iskanje matic je zahtevalo ogromno duševnega in telesnega napora s strahom, da se ogrebanje ne konča v bolnišnici z zlomljenimi udi. Je pa bil to zame nepozaben dogodek.
'J-z. daic>tßeiiego zißtjen,ja
V	SKLAD
za gradnjo Čebelarskega izobraževalnega centra so nadalje prispevali:
Skupščina občine Kranj	1.000,—
Čebelarska družina Rače	400.—
Anton Seifert, Ljubljana	500.—
Franc Zaleznik	50.—
Ludvik Krebs	20.—
Franc Bezovšek	50.—
Čebelarsko društvo Litija	3.000.
Pisarna Zveze (potrdila)	50.—
Čebelarsko društvo Tolmin še	250.—
Anton Štih, Staro selo, Tolmin	60.—
Hribar Jože, Hoče (Maribor),	110.—
Ivan Groznik, Toronto, Canada	211.30
Čebelarska družina Domžale	3.000	—
Tone Novak, gor. Radgona	25.—
Ivo Gojsnikar, Maribor	10.—
Čebelarsko društvo Črnomelj
(opeka)	CO.—
Člani čebelarskega društva Novo mesto:
Viktor Primožič	100,—
Franc Povše	103,-—
Viktor Blatnik	50.—
Uroš Kastelic	20,—
Franc Seifert, Zg. Šiška-Ljubljana	500.—
Čebelarska družina Kamnik	5.000.—
Rudi Štarnic, Zrkovska, Maribor	20.—
Ivo Majccn, Ljubljana	100.—
Stane Potokar, Ljubljana	100.—
Franc Drolc, Motnik	25.—
Anton Stropnik, Ankaran	55,—
Čebelarska družina Ožbalt ob Dravi:
Konraa beitert, LjuDijana Avgust inž. Gril, Grosuplje	108-
Marija Ferenčak, Ljubljana	5,-
Pisarna Zveze (potrdila)	53,-
Fedor Lužovec, Ljubljana	10T
Janez inž. Kobe, Ljubljana	50-
Blaž Koncilija, Dobrnič	23,-
Miha Zevnik, dekan, Dobrnič	50-
Čebelarska družina Barje (Ljublj.) 430 Alojz Starič, Polhov Gradec	15 -
Roman Osterc, Logatec	10.
Člani čebelarske družine Gornji grad: Peter Slatinšek	50-
Anton	Žmavc	50.-
Franc	Marolt	50.-
Ludvik	Remic	50 -
Anton Kolar	50
Ivan Čretnik	50-
Dane Krajnc	50.-
Ivan Presečnik	50-
Polde Kočunik
Franc Kuhelnik
Ivan Lepene
Peter Pušnik
Ivan Peteržinek
Jurij Rebernik
Mirko Rižnik
Alojz Štefal, Sp. Kapla
Jože Šteher
ivan Večko
lludi Žavcer
Peter Vimer
Anton Volmajer
Ivan Špes
Čebelarska družina Rogaška Slatina
12,-
90.-
72,-
40,-
55.-
25,-
48.-
12,-
60.-
45,-
18.-
45.-
6,-
5.-
1.200,
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava sklada ČIC
Naš čebelarski nestor TONE VERBIČ je dopolnil 85 let življenja
Rojen je bil 16. septembra 1888 v Hrušici pri Ljubljani. Oče Franc je bil mlinar in strojar, mati Antonija pa je bila gospodinja in velika ljubiteljica rož. Ljubezen do rož je prenesla tudi na našega Toneta. 2e v mladih letih je gojil veliko željo, da bi bil kmet. Starši pa so ga dali v gremijal-no trgovsko šolo, kar je bilo odločilno, da se je posvetil trgovskemu poklicu. Njegovo življenje kot šolar in vajenec je bilo dokaj trdo in je odločilno vplivalo na oblikovanje njegovega značaja. Vedno je visoko cenil vsakršno delo in delovne ljudi. Leta 1923 je postal samostojen trgovec. Odločil se je za trgovino z delikatesami in kolonialnim blagom. Trgovina mu je lepo uspevala. Kakor povsod med ljudmi, je bil namreč tudi v trgovskem poslovanju izredno ljubezniv, pošten in ustrežljiv. Zato ni nič čudnega, če ga je dvor z uradnim dokumentom počastil za svojega dobavitelja. Bil je tudi med vodilnimi člani predvojne trgovske organizacije. Za njegovo trgovsko poštenost in za njegovo socialno gledanje je zlasti značilna okrožnica, ki jo je kot načelnik sekcije trgovcev s špecerijskim in kolonialnim blagom izdal 6. 12. 1940, torej malo pred drugo svetovno vojno. Naj navedem le nekaj značilnih začetnih odstavkov iz te okrožnice, iz katerih se zelo dobro odraža njegov značaj.
»Strogo zaupno. Vsem članom sekcije!
Z ozirom na pomanjkanje krušne moke, ki je nastopilo tako nepričakovano že sedaj in ne šele meseca marca, kakor smo to pričakovali, priporočamo v interesu naših članov in v interesu preskrbe ljubljanskega prebivalstva, posebno socialno šibkejšega, spodnja navodila ...
Pri tem me vodi predvsem želja, da to malo zalogo krušne moke, ki jo bomo še dobivali, kakor tudi ostale manjkajoče predmete, brez pritiska od zgoraj resnično pravilno razdelimo med svoje odjemalce, ne oziraje se na osebne simpatije ali na naše »tako imenovane boljše« stranke.
Brezpogojno je treba, da se glede tega sami sebe strogo discipliniramo in da ne bomo dajali ne našim odjemalcem, ne kontrolnim oziroma prehranjevalnim oblastem povoda za pritožbe.
Pri razdeljevanju moke je treba strogo ločiti dobro situirane odjemalce od finančno šibkejših. Ne samo, da so bogatejše stranke imele možnost pripraviti si večje
zaloge blaga, posebno moke, one so tudi danes še v stanju kupiti moko ničlarico in tako omogočiti trgovcu, da postreže s krušno moko svojega revnejšega odjemalca.
Na vsak način pa je naša sveta dolžnost, da skrbimo za to, da bo krušna moka v prvi vrsti za revnejše (pa naj so to delavci, uradniki, obrtniki itn.) odjemalce z večjim številom otrok.«
Naš Tone je začel čebelariti leta 1934. Vendar pa se zaradi velike poklicne zaposlenosti pred vojno ni mogel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom, še manj pa se posvetiti čebelarskemu društvenemu delu. Kmalu po vojni je odstopil skupnosti inventar in blago svoje trgovine. Zdaj je imel več prostega časa. Povečal je svoje čebelarstvo in se je po letu 1955 vključil tudi v društveno delo. Pri čebelarski družini in društvu, pozneje pa tudi pri Zvezi ni bilo seje, ki sc je ne bi redno udeležil. Še danes, kljub visoki starosti, se redno udeležuje sej izvršilnega odbora Zveze, za ljubljansko čebelarsko družino pa še vedno velja kot najboljši organizator skupnih čebelarskih izletov.
Glede na bogate življenjske izkušnje zna naš Tone vedno prepričljivo svetovati, kako je treba rešiti posamezne proble-
me v korist društvene organizacije. Svoje stališče vedno zastopa odločno in pri tem opozarja na posledice v primeru, če bi bil sprejet prenagljen — nepremišljen sklep. Kljub tej odločnosti in morebitnemu nasprotovanju drugih pa v svoji ljubeznivosti ne zna nikogar užaliti in na ta način kmalu razoroži svojega morebitnega nasprotnika z ljubeznivim nastopom.
Za njegove zasluge za čebelarstvo ga je Zveza čebelarskih društev odlikovala z
najvišjim odlikovanjem, z redom Antona Janše I. stopnje.
Našemu Tonetu želimo ob 85-letnici njegove življenjske poti, da bi bil še dolgo med nami, da bi nam še dalje pomagal z nasveti iz svoje bogate zakladnice življenjskih izkušenj, predvsem pa, da bi po svojem plodnem poklicnem delu v zadovoljstvu pri čebelah še dolgo užival jesen svojega življenja.
Prijatelji
ČEBELARSKO DRUŠTVO RADOVLJICA JE RAZVILO SVOJ PRAPOR
Le malo časa je še preostajalo do Janševe spominske proslave na Brezni-ci, zato je bilo treba pohiteti z delom za razvitje prapora čebelarskega dru-
belarskega muzeja v avli radovljiške graščine, ki je bila za to priložnost ustrezno okrašena.
Ko je ob 10. uri občinstvo napolnilo
Motiv
iz čebelarskega življenja na praporu
štva Radovljica, kajti prapor je moral biti na Janševi proslavi že navzoč.
Ker smo čebelarji pokupili mnogo žebljičkov, so bili s tem že kriti vsi nabavni stroški.
Razvitje prapora je bilo v soboto, dne 4. avgusta t. 1., pred samo otvoritvijo prenovljenega in razširjenega če-
avlo, je pred razvitjem zastave prebral društveni tajnik Franc Globočnik okvirno poročilo o dosedanjem uspešnem društvenem delu, nakar sta zastopnika občin Radovljica in Jesenice pripela spominska trakova, za tem je pa prejel zastavonoša prapor v varstvo.
Vtem ko je na eni strani praj>ora
Tajnik Franc Globočnik daje poročilo o društveni dejavnosti
upodobljen simboličen motiv iz čebel-nega življenja, krasi drugo stran emblem Apimondie.
Po pozdravnih nagovorih in čestitkah 'so se vsi navzoči podali v prvo
nadstropje gradu, kjer je bila otvoritev prenovljenega muzeja. Na ta način je dobil praznik radovljiške občine tudi s te strani svojo vsebino.
Valentin Razinger
ODLIČNO USPELI ČEBELARSKI TABOR NA BOGENŠPERKU
FRANCE GUNA
Res, — dvomim, da bi bil še kdaj kak naš čebelarski tabor uspel bolje kot tabor zasavskih čebelarjev, ki je bil 17. junija 1973 na gradu Bogenšperk pri Litiji. Večje množice so se zbrale le še k Janševi proslavi na Breznici, ki pa je bila namenjena seveda vsej Sloveniji in je imela sploh značaj mednarodne prireditve.
Litijani kot organizatorji nas torej tudi to pot niso razočarali. Duša vsega organizacijskega dela je bil spet agilni in neugnani čebelarski veteran Ivan Vrtačnik, ki je bil predsednik pripravljalnega odbora. Pobuda za to velikopotezno akcijo se je spočela v njegovi glavi, ko sva se srečala lani na Zibelnikovem taboru v Polhovem Gradcu. »Ali bi ne bilo lepo, France, če bi še mi v Zasavju spravili skupaj kaj ta-kegale?« mi je navdušeno razodel svojo idejo. »Mhm«, sem mu prikimal v nadi, da bo do pomladi že vse pozabil. »Ali si za to?« — »Mhm«, sem mu prikimal vdrugič, a še bolj polahko, ker vem, kaj se pravi naložiti si na grbo tolikšno breme.
Toda Ivan ni pozabil. Kmalu so sestavili v Litiji močan pripravljalni odbor: sami zavedni delavoljni in vztrajni člani-čebelarji. Vsak je dobil svoj resor, za katerega pa si je sam potem poiskal ustrezno število zanesljivih, poštenih in vestnih sodelavcev. Imeli so 13 sej in še 5 sej skupno z upravnim odborom. Poleg tega so se zadnje tedne pogosto zbirali na gradu Bogenšperk h konkretnim pripravam. Prireditev je bila zasnovana zelo na široko, saj je šel promet kljub požrtvovalnemu prostovoljnemu delu v milijone. Z nabiralnimi akcijami in propagando so poprijeli tako intenzivno, da jim skoro ni moglo spodleteti. Tvegano je bilo samo še vreme, ki je bilo tiste dni silno muhasto. A pogumnega podpira sreča: prav tisto nedeljo se je nebo odprlo in sonce se je smehljalo od jutra do večera. Finančni uspeh je bil presenetljiv tako, da se kar ne sme povedati.
Še bolj razveseljivo pa je, da je bil tudi moralni uspeh popoln. Program se je odvijal kot po vrvici. Čebelarska razstava, ki je bila v dvorani nekdanje Valvazorjeve knjižnice, je zbujala mnogo zanimanja. Domači čebelarski strokovnjaki so obiskovalcem dajali izčrpna pojasnila. Med mnogimi drugimi eksponati smo videli: luknjač, ki na električni pogon zavrta v satnik po štiri luknje hkrati, ostanke panja, ki ga je razdejal medved; rekordno težke medene sate, redkost letošnje letine int. Imeli smo
priložnost videti zelo lično izdelan Žnideršičev panj z vsemi najnovejšimi izpopolnitvami. Ob tem se je razvila živahna razprava in so se izmenjavale različne misli. Jaz pa sem mnenja, da bi morali naši no-vatorji v večji meri stremiti za poenostavljenjem. Naši panji postajajo vedno bolj
Predsednik pripravljalnega odbora Vrtačnik izroča prapor zastavonoši Bučarju
komplicirani in zato tudi vedno bolj dragi.
V	tem pogledu je bil res neprekosljiv — samo kranjič.
Razvitje prapora je bilo na posebnem odru ob grajskem pročelju. Malo nižje je bil drug oder, kjer so bili odličnejši gostje — predstavniki organizacij, ustanov in podjetij. Ves obsežni ostali prostor pa so zavzele množice čebelarjev, njih družinskih članov, prijateljev in znancev. Slavnost je bila pod pokroviteljstvom Kmetijske zadru-
ge, ki ji gre za naklonjenost in razumevanje vse priznanje.
Za začetek je spregovoril tovariš Vrtačnik, nakar so se zvrstili ostali govorniki, med katerimi je nastopil z daljšim govorom zastopnik Socialistične zveze. V imenu Zveze čebelarskih društev Slcvenije je govoril tovariš Boris Modrijan, ki je dobro poudaril pomen čebelarstva ter se obenem z izbranimi besedami spomnil našega slavnega rojaka Antona Janše. Slovesnost je zelo povzdignil odličen moški zbor, godba na pihala, dobro naštudirane deklamacije ter živahna folklorna skupina.
Za prijateljska srečanja je bilo mnogo nriložnosti. Dosti udeležencev je prišlo že v dopoldanskih urah, popoldne p) so ljudje prihajali prav množično, deloma z avtobusi, deloma z lastnimi vozili, tako da je bilo nazadnje kar težko dobiti prostor za parkiranje. Prihiteli so z vseh strani, iz vseh sosednjih župnij in občin, iz vsega
Zasavja — od Kresnic preko Zagorja in Hrastnika tja do Radeč. Čebelarji iz Gro-supelj so prišli s svojim praporom.
Srečno naključje je naneslo, da sem sredi gneče in vrvenja naletel tudi na drago znanko Bučarjevo Fani.
Fani se je ta dan držala sila slovesno, saj je njen oče prvi zastavonoša čebelarskega prapora. Bil je torej junak dneva. To pa ni kar tako.
Je pač tako, da ima čebelarski tabor dva dela: prvi, oficielni, krajši del ki naj služi povzdigi čebelarstva, ter drugi, veliko daljši del, ki pa je namen,en prijateljskim »srečanjem“ in dobri volji. Zakaj torej ta drugi, najdaljši in najbolj izčrpni del našega slavja ne bi dobil vsaj nekaj odmeva v Slovenskem čebelarju! Vendar — sreča, da sem še pred sončnim zatonom odkuril ob Savi navzdol, ker bi se sicer najbrž res nabral štorij, ki bi jim ne bilo konca!
Del udeležencev na taboru: v sredini sedi predstavnica kmetijske zadruge, na njeni desni predsednik pripravljalnega odbora Vrtačnik, na njeni levi pa društveni predsednik Jesenšek
OPRAVIČUJEMO SE!
Iz objektivnih in subjektivnih vzrokov, ki so izven naše redakcije, smo v zamudi s to dvojno številko, za kar se opravičujemo. Prihodnja (novembrska) številka bo redno izšla.
Vse naše sodelavce prosimo strpnosti, če niso njihovi prispevki objavljeni v tej številki. Pridejo na vrsto v prihodnji.	..	...
Uredništvo
VABILO ČEBELARJEM!
Na strokovno in tovariško srečanje ob 80-tem rojstnem dnevu in 65-letnici čebelarskega snovanja nestorja Franca Kirarja, ki ga prireja Čebelarsko društvo Maribor in okolica v organizacijski izvedbi odseka za izobraževanje v prostorih Tehniške kmetijske šole v Mriboru, Vrbanska ul. 30 (proga avtobusov št. 7 11 in 7,1), v nedeljo, dne 21. oktobra 1973 s pričetkom ob 9.30 uri.
Predavalo bo nekaj vidnih čebelarskih strokovnih delavcev iz Slovenije ob razgovoru udeležencev s slavljencem tega srečanja.
Po srečanju bomo lahko spontano nadaljevali dobronamerno in hudomušno kramljanje v zasebni režiji, nedaleč od mesta tega srečanja (300 m) v gostinskih prostorih Račjega dvora o anekdotah slavljenca in njegovih vrstnikov, ki so nastale v desetletjih njegovega življenja in dela.
Saj je slavljenec med nami znan.
Vljudno vabljenil
Čebelarsko društvo Maribor Jože Hribar
KUPIM
čebelarski priročnik (lahko starejše izdaje) za začetnike. Jože Pogačar, 64(100 Kranj, Kidričeva 36.
rabljene prazne AŽ panje — 9- ali 10-satarje ali rabljene prazne Kirarjeve panje. Ivo Goisniker, Frankolovska 19, 62000 Maribor.
knjigo Sodobno čebelarstvo II. (praktični) del. Zveza čebelarskih društev, Ljubljana, Cankarjeva 3.
rabljene prazne AŽ-panje na !) ali 10 satov ali pa rabljene prazne Kirarjeve panje. Cenjene ponudbe prosim pošiljite na naslov Ivo Goisniker, Frankolovska 10, 62000 Maribor.
PRODAM
3;) panjev čebel, avtoprikolico in nov mlin. Cena po dogovoru. Jožef Cernejšek, Lušečka vas, Pahole, 62319 Poljčane.
29 AZ-panjev na 9 satov z močnimi družinami. Franc Šimenc, Vrhpolje 50 a, 61240 Kamnik.
zdrave in močne. Trifun Popovič, C. Bratstva in Enotnosti št. 1, 68330 Metlika.
zaradi oslabljenega vida prodam 27 naseljenih AZ-panjev na 9 in 10 satov. Družine so
zelo ugodno 15 AŽ panjev (10-satarji) z zdravimi družinami. Informacije pri: Franc Inglič, Ljubljana, Vrtača 19, pritličje — ali po telefonu na številko 62-020.