SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE 1964- 1965 1 Dolgo življenje kralja Osvalda VELIMIR LUKIČ DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA • ’■ DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA Tragikomična farsa v treh dejanjih Režija: Miran Herzog Scenograf: Avgust Lavrenčič Kostumografinja: Vida Zupan-Bekčičeva Kralj Osvald — Volodja Peer Konstanca, kraljica — Marjanca Krošlova Emilija, njuna hči — Helena Ferenčakova k. g. Dominik, njun sin — Franci Gabrovšek Roman, kraljičin ljubimec — Drago Kastelic General Žerar — Sandi Krosi Poročnik Kristijan — Janez Bermež Stražar — Štefan Volf Novi stražar :— Branko Grubar Oficir — Pavle Jeršin Mestni demokrat — Pavle Jeršin Prvi adjutant — Jože Pristov Kraljev zdravnik — Marjan Dolinar Prvi meščan — Alfonz Kumer Drugi meščan — Janez Bermež Tretji meščan — Štefan Volf Prevod: Janez Žmavc Lektor: Bruno Hartman Vodja predstave: Stanislav Jošt — Šepetalka: Olga Puncerjeva — nično vodstvo: Franjo Cesar — Odrski mojster: Franc Klobučar — svetljava: Bogo Les — Frizerska dela: Vera Srakarjeva — Krojaška Amalija Palirjeva, Jože Gobec in Oto čerček — Slikarska dela: Dečman — čevljarska dela: Konrad Faktor. PREMIERA 2. OKTOBRA 1964 Teh- Raz- dela: Ivan DELOVNI OPTIMIZEM Gledališče je že po svoji funkciji izpostavljeno nenehni konfrontaciji z občinstvom, z družbo. Ob tej konfrontaciji živi, životari ali hira. Drugače ne more biti niti iz našim, s celjskim gledališčem. Morda s pristavkom, da je v presečišču nič koliko mišljenj, pojmovanj, estetskih pogledov, ekonomskih izračunov, utilitarističnih tendenc, provincializma in svetovljanstva, modernističnih in na stara kopita nategnjenih gledaliških pojmovanj. Blagohotnih ali ostreje formuliranih nasvetov in ugovorov se mu ne manjka. Kakšna je po našem mnenju situacija Slovenskega ljudskega gledališča? Kakšno pot naj ubira in kakšno pot mu nameravamo odpirati to sezono? Radi bi bili živo gledališče z odzivnim občinstvom. Povsem jasno nam je, da je treba za takšno gledališče predvsem ustrezno zastaviti repertoarno politiko. Ne v smislu cenene, komercialne, neproblemske usmeritve, marveč v smislu konsonance časa, njegovih problemov in ljudi, ki jih v tem času doživljajo. Pri tem nikakor ne mislimo, da smo »komunalno« gledališče, ustvarjavci nekakšne »komunalne« kulture, pač pa se predobro zavedamo, da je sleherno gledališko ustvarjanje le del v zelo širokem umetniškem snovanju, ne samo v slovenskem ali jugoslovanskem, marveč tudi v občečloveškem merilu. Tega našega spoznanja pač v ničemer ne pobija preudarek, da imamo opraviti z zelo široko paleto občinstva in da jo pri naših delovnih načrtih upoštevamo, pa ne v smislu »Krpanove kobile«, kot si to nekateri tolmačijo, marveč v iskanju možnosti za čimvečjo komunikativnost med odrom in avditorijem. Predobro se zavedamo, da mora biti naš poglavitni namen ustvarjati kar najbolj kvalitetne uprizoritve. Umetniška moč dramskega besedila naj bi se čimbolj uglasila z umetniško močjo njene odrske realizacije. To našo željo bomo skušali letos kar se le da uresničevati. Seveda pa moramo že kar zdaj povedati, da se bomo tudi letos spoprijemali s težavami, ki nam bodo uresničevanje te želje zavirale. Maloštevilni ansambel se bo moral tudi letos spoprijemati s številnimi nalogami in s prekomernim delom. Problemi, ki jih je treba s tem v zvezi razrešiti, pa so tako kompleksne narave, da jih samo gledališče brez temeljite družbene pomoči ne bo moglo razrešiti. V novo sezono stopamo z dobršno dozo optimizma in delovnega poleta. Želimo si le, da bi naše predstave naletele na čimboljši sprejem v Celju, kraji izven njega pa da bi jih načrtneje Vključevali v svoj celoletni kulturni program. Bruno Hartman ZOPER LAŽNO FORMO Dramski opus mladega srbskega pesnika Velimira Lukiča, do pred kratkim tajnika Društva srbskih književnikov, nosi v sebi nekatere elemente, ki ga delajo interesantnega, vendar je v njih že tudi imanentna, vsaj v razvojni liniji, otožnost ponavljanja, igračkanja in zlomljenosti dramske oblike. Med vsemi Lukičevimi deli je DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA poželo največ priznanja, zlasti še, ker je doživelo sijajno uprizoritev beograjskega Narodnega pozorišta, ki je pobrala nekaj zavidljivih priznanj. Količkaj literarno razgledan človek bo ob DOLGEM ŽIVLJENJU KRALJA OSVALDA opazil, da si je Lukič zgodbo zanj izposodil iz antike, zgodbo o Atridih, da pa je privzel tudi elemente iz Andersena in Grimma. Kombinacija je na prvi pogled nekoliko bizarna, vendar za Lukičevo tragikomično in farsno interpretiranje človeške družbe in njenega ureditvenega mehanizma primerna. Kozmično vzvišenost usode Atridov je zapeljal v grozljivo farso, ki jo je mogoče dobro umeriti na današnje razmere v svetu, dasiravno jih Lukič konkretno nikamor ne locira, niti jih časovno ne determinira. Osrednji domislek, na katerem je Lukičeva tragikomična farsa zgrajena, je zajet s področja logike — v sofizmu: Kralj nosi kraljevska znamenja. — Kdor nosi kraljevska znamenja, je kralj — in v njegovi izpeljavi, da že kraljevska znamenja sama pomenijo kraljevsko oblast. Navidezno logično igračkanje (Lukič se z logiko zelo rad zabava) pa razkriva enega naglavnih grehov državnih formacij in njihovih oblastnih ureditev — baziranje na sofistični neskladnosti forme in vsebine ali celo na njunem nasprotju. Iz tega fundamental-nega neskladja je nadaljnja izpeljava absurdnih situacij razvojno lahko izvedljiva, tako da je absurdnost vsega tega državnega početja dognana v svoj vrh, ko uniforma sama fungira namesto kralja. Stvarna substanca se je zreducirala na goli pojem. Lukičevo izhodišče — neskladje forme in vsebine — je torej percepcija fundamentalne neskladnosti v državni ureditvi. Iz nje re-zultirajo nadaljnje neskladnosti in nelogičnosti države nasploh. Zanimivo je, da vse te absurdne situacije dobivajo potrdilo za svojo eksistenco v vsakdanji praksi. Naravnost grozljiva je avtokritika Dominika in Emilije ter njuna prošnja, da ju eksekutirajo. In za take primere nam ni treba segati v ne vem kakšno preteklost. Še hujša je seveda paralela med Orestom in Elektro iz antičnega etičnega sveta in Dominikom in Emilijo iz moderne, na glavo postavljene dobe. Lukičeva farsa je naperjena zoper vse te deformacije, je me-mento k izravnavanju forme in vsebine na vseh področjih družbene ureditve, je boj za resnico in jasnost, je boj zoper samovladje in slepo pokorščino. Lukičev umetniški prijem ni enovit. Zdi se, da se avtor ni zdiscipliniral ob izvirnem in predirnem izhodišču; prevzelo ga je, da se je lahkotno poigraval z njim. Kljub temu očitnemu neskladju, ki mestoma razveljavlja tragičnost farse, je celota vendarle dovolj učinkovita gledališka izpoved. Ta pa nas obvezuje, da »strašnemu Osvaldu«, oziroma golim znamenjem pospešimo »konec v strahoviti poplavi«. bh OKVIRNI REPERTOAR 19 64-6 5 Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi Shakespeare: Vihar Velimir Lukič: Dolgo življenje kralja Osvalda Fjodor M. Dostojevski: Zločin in kazen Smeh je greh, poljski avtorji Martin Walser: Ovinek Jose R. Sender: Fotografija Robert, Duvivier in Jeanson: Marie-Octobre Willis Hall: Sedem jih je bilo Norman Krasna: Nedeljska ljubezen Sam in Bella Spewack: Moji trije angeli Hans Ch. Andersen: Cesarjeva nova oblačila Nakamura Šinkiči: Pojoča skrinjica A. Rivemale: Rezervist. Režija: Miran Herzog. Prvomajska nagrada ZDUS za najboljšo uprizoritev v celoti v sezoni 1963-64 ODMEVI S TRŽAŠKEGA SLG Celje je v dneh 6., 7. in 8. junija 1964 nastopilo z Rivemalovim »Rezervistom« na Tržaškem. To je bilo prvo gostovanje celjskega gledališča izven meja naše države. Prvi predstavi sta bili v Avditoriju v središču mesta, ponedeljkova predstava pa v prosvetnem domu v Opčinah. Gostovanje je zelo lepo sprejelo tržaško občinstvo, zelo laskavo pa ga je ocenil tudi tržaški tisk, tako slovenski kot italijanski. »Primorski dnevnik« je posvečal gostovanju celjskega gledališča precej prostora že pred gostovanjem, v kritiki, ki je izšla izpod .peresa j. k., pa je bilo zapisano: »Ansambel ima v svojih vrstah zelo dobre igravske moči z nekaterimi izrazitimi kvaliteitami, odlikuje pa ga tudi znatna homogenost, ki dopušča skladno izvajanje in poseganje po delih, ki zahtevajo tako po številu nastopajočih kot po kvaliteti visoko kreativno raven ... Občinstvo se je zelo zabavalo in je vse nastopajoče nagradilo s toplim ploskanjem, ki se je spontano iztrgalo iz avditorija tudi ob 'nekaterih posrečenih in odlično izdelanih prizorih ob odprti sceni.« Tržaško »D e 1 o« z dne 12. junija je svojo kritiko zaključilo takole: »SLG iz Celja, ki je gostovalo prvič v Trstu, nam je dokazalo, da je moderno gledališče, z dobrimi igravskimi elementi, in zato je želja nas vseh, da bi še še kdaj vrnilo v Trst.« »G o s p o d a r s t v o« je 12. junija zapisalo: »Uprizoritev Rivemalovega Rezervista je bila v skladu s slovensko odrsko tradicijo. Celjani visoko dvigajo ta sloves.« Od italijanskih listov so krajša sporočila o gostovanju celjskega gledališča objavili II Piccolo, II Messaggero Venelo in II Gazzetino. Vsi ti podčrtavajo uspešnost uprizoritve in topel sprejem pri občinstvu. O gostovanju sta kratko poročala tudi L' U ni t a in II P o -polo. SLG Celje je bilo povabljeno, da ponovno nastopi ob slovesni otvoritvi tržaškega slovenskega kulturnega doma. BRANKO GOMBAČ NA POLJSKEM ODLOMKI IZ POROČIL Gazela Poznariska, 16. 6. 1964 Uspeh »Dunda Maroja« je na sodobni sceni odvisen kajpak predvsem od samega teatra, od realizatorjev predstave. Nedodelana struktura zgradbe te komedije daje režiserju in igravcem široke možnosti invencije in prave zabave v duhu commedie deli' arte. Tako zabavo je v poznanjskem spekr taidu organiziral Branko Gombač, ki je tu nastopil kot gost iz Jugoslavije, iz Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Morda bi poljski režiser pojmoval ta tip teatra nekoliko drugače, nekoliko lažje in manj hrupno. Jugoslovan je v skladu s temperamentom južnjaka skušal nadeti našim igravcem skoroda italijansko elementarnost. Zato je bilo včasih dokaj težko harmonično spojiti geslo, mimiko, gibanje z bolj ali manj refleksivno naturo južnih Slovanov. Toda to je že stvar različnih temperamentov, za gotovo pa so igravci dobili dobro lekcijo scenične tehnike. V celoti teče predstava nenavadno urejeno, odlikuje jo humor in sijajni tempo. Prizor s poznanjske uprizoritve Držičevega »Dunda Maroja« v režiji Branka Gombača Branico Gombač je s trdno roko pričaral iz umetnine njeno plebejsko ljudsko barvitost, ki jo označuje polnokrven dovtip in elementarna situacija. Uspelo mu je ubrati predstavo v pretežno enotni intonaciji, barvito in veselo. Za to pa je predvsem šlo v tej pikantni komediji o rimski kurtizani in nenavadnih prigodah, kakršne so v sončnem italijanskem mestu doživeli mnogi Dubrovčani. Delež pri uspehu gre režiserju gotovo tudi zato, ker mu je uspelo zbuditi v ansamblu toliko smelega poleta, kar poudarjam v svoje posebno zadovoljstvo. Zahtevno vlogo Pometa 'je uspešno odigraj Jaroslaw Strzemien. Njegova igra ni imela samo karakter dramatis personae, odlikovala se je predvsem v iskanju zabavnega in duhovitega poigravanja s publiko. Strzemien je napravil to ljubko in sugestivno. Bila je to njegova prva uspešna, polnokrvna vloga na poznanjskem odru. Enako velja tudi za Slavo Kwasniewsko, ki je prebrisano Petronelo zaigrala z vso samosvojo živahnostjo. V prispevku o tej predstavi moramo še omeniti delež Stanislawa Bakovskega, ki je zasnoval enostavno, lepo In funkcionalno dekoracijo. V celoto tega prijetnega gledališča so se lepo zlili barvni in živi kostumi. Veseli nas, da je direkcija gledališča vzpostavila to prisrčno vez s predstavnikom bratskega jugoslovanskega naroda. Sžezepan Gassowski Express Poznanski, 8. VI. 1964 Pogosto omenjajo gledavci v razgovoru z gledališkimi ljudmi, da želijo, ko gredo v gledališče, videti teater, ne pa prenašanje situacije in oseb iz njihovega vsakdanjega okolja. Najraje pa gledajo vesele stvari, barvite in odmaknjene. Sobotna premiera v Novem teatru v polni meri spolnjuje to željo občinstva. Komedija »Dundo Maroje ali rimska kurtizana« Mariina Dr-žiča je stara že 400 let in v njenih zabavnih zapletljajih ne najdemo nobenih zvez z našimi vsakdanjimi težavami. Tipična komedija »plašča in rapirja«, s pridržkom, da vsebuje nekaj originalnega in jedrnatost ljudskega humorja, ki ju v poznejših španskih in italijanskih delih ne najdemo več. Izreči je treba priznanje znamenitima prevajavcema Zygmuntu Stoberskemu in Janu Brzechwi. Barvitosti in posebno hvaležni lahkotnosti še posebej pomagata do veljave lepa scenografija Stanislava Bakovskiegova in režija Držičevega rojaka jugoslovanskega umetnika Branka Gombača. Kdo bi nam mogel bolje od njega odkriti nam neznano vzdušje nekoč bogatega in mogočnega Dubrovnika, iz katerega izhajajo skoraj vsi junaki rimskih pustolovščin? Zelo posrečeno so bile zasedene vloge . . . Rpszard Danecki »Vjesnik« 18. VI. 1964 Morda se je še najbolje izrazila o tej prvi izvedbi Držičevega »Dunda Maroja« v poljščini, ki smo ji prisostvovali na dan otvoritve znamenitega mednarodnega poznanjskega sejma, neka poljska slikarica. Dejala nam je: »To je bilo zame resnično fantastično, tako polno življenja in bliskovitih okretov. Za nas je to neobičajno lepo.« Ko smo ji pojasnili, da smo s to izvedbo slavnega Držičevega dela na poljskem odru in v poljščini več kot zadovoljni, da pa so ti, kot nam je povedala, »bliskoviti« okreti na poznanjskem odru za naše običajne pojme še vedno daleč od našega gledanja — se je nemalo začudila. Popolnoma jasno je, da se hkrati s pokrajino na severu menja tudi podoba življenja, tako torej tudi sonce pa ritem pa gibanje, melodija. Samo vsebina ostane ista, čeravno je tudi to relativno. Zato smo morali naši znanki s premiere pojasnjevati, da bi nas šele tedaj razumela, če bi videla v izvedbi »Dunda Maroja« na primer Miro Stupico. Mislim, da je bilo potrebno to povedati, hkrati pa smo dali vse priznanje poznanjski igravki Siawi Kwasniewski, ki je z veliko intuicijo, z naravnim šarmom in razumevanjem vloge navdušila poznanjsko publiko kot Petrunjela. Samo dodati smo morali, da je po tamkajšnjih pojmih »bliskovito« za nas običajna razigranost. In da na to takoj navežemo: slovenski režiser Branko Gombač, gost poznanjskega Novega gledališča, ki je v stalnih stikih s Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju, je popolnoma uspel v tej sredini razigrati igravski ansambel in realizirati »Dunda Maroja« v prevodu Zygmunta Stoberskega in Jana Brzechwe. Posebej je treba podčrtati scenografijo poljskega umetnika Stanislawa Bakowskega, stilizirano, preprosto, brez nepotrebnih detajlov, vzniklo iz znane poljske šole, ki predvsem spoštuje delo kakor tudi publiko — zato da bi uprizorjeno delo resnično zaživelo. B. Milačič IN ME MORI AM Z neusmiljeno naglico izbira zadnje čase smrt svoje žrtve iz vrst naših kulturnih delavcev, zlasti ne prizanaša gledališkim ustvarjalcem: v naglem zaporedju so drug za drugim odhajali z odra življenja: Herbert Griin in Karl Golob v Celju, za njima pa v kratkih presledkih Milan Skrbinšek, Josip Gostič, Drago Makuc, Slavko Plevel, Ksaver Meško, Belizar Sancin, Janez Cuk, Lojze Potokar, Pavla Lovšetova, Jarmila Gerbičeva, Juš Kozak in Jože Pahor ... ter pred kratkim Tone Vrabl in Avgust Sedej. Tone Vrabl je bil že v času med obema vojnama tesno povezan z usodo celjskega gledališča. Takrat, ko je bilo celjsko Dramatično društvo zaradi politično-strankarskih razprtij v hudi krizi, smo izprevideli, da je edina rešitev za obstoj in nadaljnji razvoj celjskega gledališča združitev vseh pozitivnih sil v enoten ansambel, ki bi se ne glede na strankarsko pripadnost posvetil gledališki dejavnosti in pripravljal pogoje za ustanovitev poklicnega gledališča v Celju. Tako je prišlo do formiranja gledališkega seminarja, ki je združil pripadnike Dramatičnega društva (Fedor Gradišnik in Saša Pfeifer), Celjskega pevskega društva (dr. A. Schwab), DPD Svobode (dr. Bog. Skoberne), Katoliškega prosvetnega društva, Kre- Pokojni Avgust Sedej kove mladine in Jugoslovanske strokovne zveze (Marjan Marolt, Ivo Peršuh, Karl Golob, Anton Koren). Rezultat tega seminarja je bilo nekaj predstav v Mestnem gledališču, v Narodnem domu in na gledališkem odru KPD v Ljudski posojilnici. Do trajnega sodelovanja vendar ni prišlo — lepo zamisel je uničila strankarska strast. . . Tone Vrabl nam je ostal zvest in to zvestobo je ohranil do svoje prezgodnje smrti, dasi svetovnonazorsko ni bil z nami. Brezštevilni so njegovi nastopi -— hotel je biti vedno navzoč in aktiven, nikdar pa ni silil v ospredje. Bil je skromen in srečen, da je lahko po svojih močeh pomagal. Tudi po osvoboditvi, ko se je vrnil iz pregnanstva 1. 1945. v svoje ljubljeno Celje in je postalo naše gledališče poklicna ustanova, je požrtvovalno- sodeloval kot igralec in inspicient. Po svojem značaju je bil skrajno ljubezniv, vedno nasmejan in dobre volje, nikdar v dvomu nad našim končnim uspehom, vdano in ponosno je prenašal vse udarce, ki mu jih je v obilni meri naložila usoda. Prepadeni smo onemeli, ko smo zvedeli, da našega Toneta ni več. Nepričakovano je omahnil in za njim bo ostal le lep in trajen spomin. Komaj dober mesec po Tonetovi smrti (rojen 19. 4. 1906 — umrl 11. 7. 1964) nas je presenetila nova, nepričakovana vest: dne 21. 8. t. 1. je, zadet od srčne kapi, umrl upokojeni igralec SLG Avgu'st Sedej. — Dasiranvo smo vedeli, da že nekaj časa boleha, vendar nihče ni slutil, da je konec tako blizu. Pokojni Sedej je bil tipičen samorastnik. Rojen na Vrhniki dne 20. 8. 1. 1899. je preživel otroška leta kot pastirček pri premožnih vrhniških tržanih. Po končani ljudski šoli je služil kot hlapec pri nekem kmetu, kjer je bil spet v stalnem stiku z naravo. V prostem času je strastno prebiral vse, kar mu je prišlo pod roke, in si tako kot samouk razširjal obzorje in poglede na svet. Prvo svetovno vojno je preživel na ruski in italijanski Ironti ter se 1. 1919. vrnil kot invalid v svoj rojstni kraj na Vrhniko. Kot Avgust Sedej v Potrčevi drami »Krefii« vojak je imel priložnost prisostvovati gledališkim predstavam v raznih avstrijskih velikih mestih. Tako je postal strasten ljubitelj gledališča. Ko se je po končani vojni vrnil v domači kraj, se je takoj vključil v diletantsko družino, ki jo je vodila učiteljica Albina Malavašičeva. Še isto leto — 1919 — je odšel na glasbeno šolo v Ljubljano, kjer je hkrati nastopal v raznih vlogah na odru invalidske dramske skupine. To leto svojega bivanja v Ljubljani pa je uporabljal zlasti za to, da je večer za večerom zahajal v gledališče in se učil ob stvaritvah Nučiča, Danila, Borštnika in drugih. Po vrnitvi na Vrhniko je nastopal kot igralec in režiser na sokolskem odru in ko je končno odšel na svoje novo službeno mesto na Vransko, je postal tu duša razgibanega gledališkega dela vse do druge svetovne vojne. Po osvoboditvi je prišel v Celje, kjer je takoj pristopil k takratnemu okrožnemu ljudskemu gledališču, ki mu je bil nekaj časa tudi predsednik. Vsa ta leta je bil Avgust Sedej eden najvidnejših celjskih igralcev-amater-jev in ljubljenec zlasti mladine, ki ga je znala ceniti kot izrednega oblikovalca humorističnih vlog v mladinskih igrah. V tem razdobju je odigral nekaj vlog, s katerimi se je izkazal kot izrazit karakterni igralec odličnih kvalitet. Naj omenimo samo nekatere: Balantač v Golarjevi »Vdovi Rošlinki«, župnik in Kalander v Cankarjevih »Hlapcih«, Gvardijan v Kreftovih »Celjskih grofih«, župan v Cankarjevem »Pohujšanju«, Japelj v Kreftovih »Krajnskih komedijantih«, Miller v Schillerjevi žaloigri Kovarstvo in ljubezen« idr. Izreden umetniški uspeh je dosegel z vlogo starega Krefla v Potrčevi drami »Krefii«. S to kreacijo je bil v sezoni 1954/1955 angažiran kot poklicni igralec celjskega gledališča do upokojitve L 1959. Po upokojitvi ni več nastopal. Avgusta Sedeja in njegovih nastopov na odru celjskega gledališča se bomo vedno s priznanjem toplo spominjali. Fedor Gradišnik jLED DELA v SEZONI 191 > o a £ a; § s £ CD co 1+-4 fd s g1 .2 c >N a) o 6^° S ^ rt d & c! £ > S > m < m w :H - o >U 0 » g s :2 rt g>.ri fs E ^ 3 'C Q -g ^ W o, « g d Dl O O 0 ^ M r S-. >CA5 C Cd O C5 D P cd > o ; 2 2 >S s 'S CN id d cd o 5 P Pl” o v cu ^ d X? »Hi m S S < >u cd s in CD 1964 CD 05 r CD 05 - CN N1 OD CO co CN >u >U >U >u d >o >U ^ d 05 05 05 £ d > gg BS ir H 05 3 g g S j .n ^ !f> ^ 1 «d id CD CD* ^ > CD (d 05:;-’ -J 05 P d ^ d Sl g § 5, .3 5 S2 3-2 W'2 Kl II ^5 <§■ 0) >s -d 05 05 'o •§ '—5 ■<- d d Cd ^ S' s S C/3 C2 ! d s cd d X '■S GJ X3 Tj O a ■£ cd 00 OJ N 0) cd CD S' O) »o 2 d 05 O s — d -*->>-< Sn n fi* ^ . I N O g cd Ph > 1 r2 'Sl I R 2 £ » So h S 05 -r-, ftj >, O j uj qj •—• oj r—^ Q 2 ni Igli •a 1-1 ^ S'd o go > ^ cd £o 1 2 d- -d, di 2 2 0 ,£ £ d D 3 n-d t, d o rt X s d" n ^ >X 13 d Sg D m I 'S ■g S 0 ■a 1 cd 05 d 05 O o 9 Z* O o in I g 1 l| ž1! I s u2 2^ °t §§ S c 2 S ii.2, CD ca 05 >• o ^ s-< N fJ 05 cd 05 d, Cfl D oma ok raju DELO TJ E O. rt ! = rt a g £ g 8 ‘S H rt o >N rt >'Si rt ‘c > U "S a a u Kar hočete rd d Jubilej S S S m CJ O o (TJ /S 0) £ 0 11 32 22 16 25 50 15 16 18 5 1 1 195 >■£ ^ Priimek in ime Predsezona Raztrgane! Hura soncu Strast pod bresti Izlet Rezervist Srečni zmaji Sem pa tja Senca pravega moža Dragi lažnivec Skupaj nastopov 0) H Kar hočete Jubilej Smeh ni greh 1. Bermež Janez Sebastijan sosed prof. Lachaume itd. David Konstantin Maguire vojak Bernard Shaw 101 2. Božič Nada spremljevalka Olga — sestra Interpretinja prva soseda soseda gospa žena prosvet. del. Hendersonova 122 3. Breznik Marijan Antonio Interpret Neznanec Hubertus šerif Ernest, Marcel glasnik države Ferdinand Sirotnik Adolphus Grigson 163 4. Dolinar Marjan Curio Črešnik — železničar Dedek Vremenar sosed gospod Lachaumov asist. itd. drž. znanstvenik sekretar, tihotapec 159 5. Gabrovšek Franc Fabijan Srečko Mihol*— partizan sosed Lachaumov asist. itd. Jakob prosvetni delavec Tommy Owens 131 6. Goršič Marija Marija Kristina Interpretinja Rutarica soseda mama napovedovavka Rebeka gospa Hanuš Grigsonova 167 7. Jeršin Pavle Malvolio Matjaž Napovedovavec Ferlež Ephraim Cabot 2. policaj itd. Jeremija Povalej prostovoljec 145 8 Krosi Aleksander Orsino Interpret dr. Mrož — part. zdrav. Eben Konrad itd. Joel X ministrski predsed. Donal Davoren 140 9. Krošl Marjana Viola Darka Vida Abbie Putnam Roza gospa Leda Minnie Powell 115 10. Mencej Mija Lenka soseda Eugenie slačilka Eva Beatrice S. Tanner 115 11. Peer Volodja Norec Interpret prvi partizan kralj godec Amede vaški vrač Y ministrski predsed. Galogher 162 12. Potisk Stanko Valentin Boris drugi partizan 26 13. Pristov Jože duhovnik stari Rutar Peter, sin Gambetta, itd. Abel tihotapski glavar Seumas Shields 129 14. Škof Janez Tobija Rig Krištof komisar trgovec Simeon, sin oče adv. Bonval, general Samson Mastnak Mulligan 173 15. Šmid Jana Olivija Interpretinja druga soseda dama soseda Gertrude Suzana tihotapka 144 Lektor Janez Žmavc Bruno Hartman Bruno Hartman Janez Žmavc Bruno Hartman Janez Žmavc Bruno Hartman Bruno Hartman Bruno Plartman Janez Žmavc Bruno Hartman Bruno Hartman 1. Jerani Ivan • inspicient 2 2. Kalapati Vlado boln. dop 3. Les Bogo inspicient inspicient inspicient 8 4. Petrič Aleksander inspicient inspicient inspicient inspicient 87 5. Puncer Olga šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka 102 6. Svetelšek Tilka šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka šepetavka 93 7. Vernik Cveto inspicient inspicient inspicient inspicient inspicient inspicient inspicient inspicient 100