JOŽE TERNAR, SEJALEC. Pomurska založba je izdala pesniško zbirko Jožeta Ternarja Sejalec. Knjižica obsega petinštirideset pesmi, glavni atribut, s katerim je računala najbrž tudi založba, pa naj bi bil lokalni prekmurski kolorit. Ta značaj naj bi Ternarjevi zbirki dajal prvi izmed treh ciklov, v katerem je res zbranih največ takih pesmi, ki v večji ali manjši meri izražajo prekmursko pokrajino in življenje, vendar ponajveč posamezni izrazi ali predmeti, kot so kolniki, topoli, ravnina, nafta, navadno pa je avtor lokacijo nakazal samo z naslovi (Prekmurska balada, Prekmurska razglednica, Ravnina, Beli rudarji). Osrednji in tudi najpogostejši motiv je težka socialna problematika tamkajšnjih krajev, ki je ni mogoče zanikati, toda kot pesniški rekvizit pa je povsem neprepričljiva in anahronistiena, tem bolj, če pritegnemo posebej še oblikovno stran teh pesmi. Ternar je probleme slikal neposredno, opisno, včasih kar drastično, brez nujne distance, skoraj vedno pa deklarativno in patetično.
Druga dva cikla zajemata Ternarjevo osebno izpoved, erotično in refleksivno, le da miselna prevladuje, kaže pa dokaj neenoten obraz ter je razpeta od najbolj konvencionalnega splošnoživljenjskega modrovanja do izvirnih, svežih sentenc. Ni mogoče trditi, da avtor ne premore notranje razgibanega sveta, nasprotno, loteva se mnogih in pomembnih življenjskih vprašanj, toda njegov pristop in način sta le preveč odmaknjena od sodobnih oblikovalnih konceptov. To je najbrž tudi najšibkejša točka Ternarjeve poezije. Pesniškemu predmetu se vedno približa kot zapisovavec, torej le deskriptivno, nikoli pa ne kot suveren preoblikovavec, ki opazuje svet in življenje skozi prizmo lastnega umetniškega nazora. Zato so Ternarjeve pesmi oblikovno shematične, brez osebnih oblikovalnih prizadevanj.
Andrej   Tušek