kot turističnega pisca, kot mi geografi, ki imamo v njem vidnega sodelavca naše stroke, ki je nikoli ni zapustil. Uvodoma smo predstavili jubilanta kot prijetno pričo iz pionirskih časov naše organizirane slovenske geografije. Ko smo še enkrat preleteli njegovo delovanje, smo se prepričali o njegovem velikem doprinosu k razvoju slovenske geografije. S strokovne in človeške plati m u ob prestopu v osem­ deseta leta, ki so se začela z 12. avgustom 1978, želimo dobrega zdravja in da bi obdržal zavidanja vredno voljo do strokovnega dela. Ivan Gams Stanku Polajnarju v spomin Konec jan u arja 1978 nas je hudo prizadela žalostna vest, da je um rl naš dobri in požrtvovalni tovariš, geograf in znani urbanistični delavec Stanko Polajnar, s ta r komaj 47 let. Stanko Polajnar je bil nedvomno ena najbolj samoniklih geografskih osebnosti. Takoj po končanem študiju 1. 1954 se je zaposlil v urbanističnem zavodu Projektivni atelje, k jer se je kot eden prvih slovenskih geografov lotil urbanističnega in prostorskega načrtovanja. Podjetju je ostal zvest do konca. Postal je celo njegov direktor in ga je vodil več kot osem let. Pri svojem planerskem delu je znal izvrstno prenesti v prostorsko načr­ tovanje geografsko znanstveno metodologijo. Obenem je to dokaj novo torišče tudi sam, s svojim izrednim smislom za urbanizem in planiranje te r z veliko razgledanostjo, sproti razvijal in bogatil. N ekateri urbanistični program i, ka­ terih izdelavo je vodil in ki so sedaj stari več kot deset let, so še danes zgledni in njihovo metodološko zasnovo lahko še vedno s pridom uporabim o (npr. urbanistični program i za občine Idrija , Medvode, Škofja Loka). Pozneje, ko je prevzemal najrazličnejše funkcije, od upravljanja lastne delovne orga­ nizacije do sodelovanja v najrazličnejših kom isijah pri gospodarski zbornici, zavodih za planiranje in sekretariatih , m u to obširno in večstransko delo ni več dovoljevalo direktnega sodelovanja pri planiranju, kar je vedno obža­ loval. Vendar se geografiji in prostorskem u načrtovanju ni odpovedal. S svo­ jim znanjem in skušnjam i je pomagal oblikovati m arsikatere smernice in 'družbene dogovore o naši urbanistični in prostorskoplanerski politiki. Kot odbornik je sodeloval v slovenskem urbanističnem društvu in v zvezi jugoslo­ vanskih urbanističnih društev. K jerkoli je bila kakšna urbanistična akcija, bodisi zborovanje ali pa javna razprava, je bil Stanko Polajnar prisoten, je sodeloval p ri njenem poteku ali jo usm erjal, ne redko pa je tudi miril raz­ burjene duhove s svojimi stvarnim i in konkretnim i pobudami. Značilno zanj je bilo, da je tudi na videz m anj pom em bnim zadevam in nalogam, ki m orda za njegovo profesionalno usm eritev niso imele večjega pomena, po­ svečal obilo pozornosti. Tako je ostal prebivalcem Prul v Ljubljani — tam je stanoval — v spom inu kot odličen predsednik njihove krajevne skupnosti. Geografi se bomo Stanka Polajnarja spom injali kot enega najbolj požrt­ vovalnih odbornikov, odličnega organizatoi'ja in neum ornega delovnega pobud­ nika v geografskem društvu in v njegovih kom isijah in sekcijah. Žal ga je njegova angažiranost docela odtegnila od geografskega proučevanja, čeprav je imel zanj veliko smisla, kot to ispričujejo nekatere publicirane razprave o »Doline Kokre« »Dravinjskih goricah« in »Cerkljanskem« ali poročili o »lokalni geografiji« in »delovanju geografov v planiranju«. Veliko njegovega znanstve­ nega dela je skrito v različnih urbanističnih elaboratih. Stanko je bil nedvomno oseba, ki se je vsa razdajala. Za vsakogar je imel dobro in spodbudno besedo. Sodelavci so ga cenili in mu zaupali, saj je bil im eniten tovariš. Ko pišemo te besede, kar ne m oremo verjeti, da ga ni več med n am i! Igor Vrišer Umrl je prof. Andre Blanc Z zaprepaščenjem smo sprejeli nepričakovano vest, da je dne 18. de­ cem bra 1977 nenadom a um rl ob srčnem napadu prof. dr. Andre Blanc, di­ rek to r Geografskega inštitu ta na univerzi N anterre, zahodnem pariškem ob- m estju (»Universite Paris X«). Umrl je na višku svoje delovne moči, ko še ni dosegel 60 let starosti (rojen je bil leta 1922 v k ra ju Chagny (deptm. Saöne- et Loire). Njegova sm rt nas je jugoslovanske geografe močno prizadela, saj je po­ kojnik več let živel in delal med nami, ko je v petdesetih letih pripravljal v Zagrebu svojo doktorsko tezo. T akrat se je tudi že udeležil zborovanja jugoslovanskih geografov v M akedoniji (1951), kakor pozneje še zborovanja v Ljubljani (1961) in v Beogradu (1979). Do dobra se je seznanil z našo deželo in vsem njenim življenjem, z njenim i jeziki in književnostjo ter pisal v naše geografske publikacije, med njim i tudi v »Geografski vestnik«, zadnjič še leta 1977. Potem ko je na podlagi teze, pripravljene na Hrvatskem , doktoriral na pariški Sorboni, je nekaj časa služboval v Parizu kot srednješolski učitelj, nato pa se habilitiral na univerzi v Nancyju, k je r je uspešno sodeloval tudi pri izmenjavi postdiplom skih študentov med pobratenim a univerzam a v Nan­ cyju in Ljubljani. Zatem je prešel kot predavatelj na univerzo v Parizu, ko pa je le-ta ustanovila v satelitskem m estu N anterre posebno filozofsko fa­ kulteto (»Faculte des Lettres«), je prišel na njo kot ustanovitelj in vodja Geografskega inštituta. Geografsko delo pokojnika je bilo usm erjeno v dve smeri: v agrarno geografijo in v geografijo socialističnih dežel Srednje in Vzhodne Evrope. Obe sm eri sta bili povezani že v njegovi obsežni in tem eljiti doktorski tezi z na­ slovom »La Croatie occidentale, etude de geographie humaine« (Travaux pub­ lics p ar r in s ti tu t d ’ß tudes slaves, XXV, Paris 1957). V njej je z vso širino podedovane in izpopolnjene francoske koncepcije obravnavanja agrarne struk tu re in agrarne pokrajine povezal zgodovinske (arhivske) in geografske (terenske in kartografske) m etode ter nad vse uspešno in tem eljito obdelal družbenogeografski razvoj pokrajin visoke Zahodne Hrvatske. Po svoji po­ m em bnosti spada to delo, o katerem smo obširno poročali v GV XXIX—XXX (1957/58) na str. 211—215, med najvažnejša dela, ki jih je prineslo to razvojno obdobje evropske agrarne geografije in zgodovine.