Vesna Furlanič Valentinčič
Pesmi
Mlada noč si že nadeva krono dneva
Tiho polaga ptičja mati svoje otroke v gnezda daljav, v gnezda pozabljenih ur.
Mlada noč si že nadeva krono dneva in biseri rosnih kapelj so njeni zobje.
Temni dvojček
Polovica smehljajočega obraza me gleda z neba.
Kje je druga polovica,
temni dvojček,
temna sestra ponorelega srca.
Strašna je v oči divjadi položena noč (nemezis)
Prekrit z mešički rosnih kapelj prisluškuje veter dihu prejšnjega večera, ki v gladino ribnika je vpet.
In v njegovem kristalnem naročju se pozibavajo kriki divjih živali
kakor ladja na razburkanem morju.
V naročju obnemelih gradov odzvanjajo klici obnemoglih ptic.
Strašna je v oči divjadi položena noč,
kjer samo Nemezis podpira trudne oboke zoglenelih arkad.
u
Tisočletno drevo, trdnjava pokončnosti
Tam, kjer se skalnati poljubi
združijo z onemelo vodo
in kjer se drobijo kristali neminljivosti
na gladini vzhodnega brega,
je lahkotnost oblakov
prepredena z glasovi padajočih
senc.
In kakor kipijo razdalje zmeraj v razpotje duha, jadrajo vojščaki budnosti v belini nebesne posode.
V smaragdnih rekah odsevajo brezkončne poti že davno izginulih ljudstev.
Se razširjajo krila nad prepadi pozabljivosti.
In ko v zamahu roke
pade tisočletno drevo, trdnjava pokončnosti, v stoječe meglice brezdanjega neba, se iz prsi kamnitega morja zasliši bučanje večne besede.