Poziv na proslavo tristoletniee zmage pri Sisku 1.1593. ,,Kranjska dežela in nje narod sta si v tem jednaka, da ne znata svojih dobrih lastnostij in neovržnih prednostij razkazovati." Marsikaj se je v novejšein času zgodilo, da se popravi to očitanje grofa Antona Auersperga, ter da se seznanijc domačini in tujci s prirodno lepoto naše ožje domovine in nje zgodovino. A veliko bo še dela, predno se vname v omikancih in v priprostem ljudstvu tista prava in gorka ljubezen do domačije, iz katere jedine inore vzkliti zavest, nerazdružnosti in uspešno skupno delovanje. Prelepa prilika za pospeševanje te svrbe se nam ravno letos ponuja; kajti bliža se nam tristoletnica najslavnejšega dne v kranjski zgodovini: zraage nad Turki pri Sisku, 22. dne junija 1593. Dvesto let skoraj je hudi Turek razsajal po naši deželi, požigal, moril in skru- nil in na tisoče ia tisoče čvrstih sino\r in bčera odgnal v grozno sužnost. S pripasanim mečeni je obdeloval kmet svoje polje; vsak grič, vsako pokopališče se je izpremenilo v tabor, in samo sloga, ki je vodila kmeta, raeščana in graščaka v boj, neomahljivo zaupanje v božjo pomoč in v svojo moč, sveta gorečnost za krščansko vero in za rojstveni dom, ki je vse navduševala, je ohranila naš narod, da je v nejednakeni boji trdno ostal na braniku krščanstva, da nikdar ni obupal in se nikdar udal. Nazadnje je venderle piišel dan plačila. Sredi junija 1593. 1. so naznanjale plainteče grmade z gora, da zopet grozi nevarnost. Bosenski Hasan-paša je bil s 30.000 mož pridrl pred Sisek, da bi najprej v oblast dobil to trdnjavo, potein pa si podjarmil sosedna slovenska rnesta in dežole. Nevarnost je bila velika; kajti — kakor pravi narodna pesem — Tur'k če vzel nam Sisek bode. Nam narobe vse, vse pojde. Mest' Ljubljana bo pokraj'na, Kranjska dežel turška drajna. Zato so se brž začela zbirati hrvaška, kranjska, stajerska in cesarska krdela, da pobite obkoljenemu mestu na pomoč. A kaj bo peščica 4(XX) mož proti toliki sili nevernikov! In res začetkoma v vojnem svetu večina ni bila za to, da bi Turke prijeli. Toda na Andreja Turjačana pogumni vzklik, ,,naj ne gledajo na Stevilo, ampak naj Boga prosijo za zmago", odločili so se za boj. Drugi dan, 22. junija, na god sv. Ahacija 1593. je Hasan-paša z 18.000 svojih najboljših vojakov prekorar.il Kolpo in v prvem pritisku zagnal krščansko prednjo vojsko v beg. Usoda bitve in vse dežele je visela na niti. Zdaj pa poseže zopet Turjačan vmes. S kratkimi navdus e n i m i b e s e d a m i r a z v n a m e s v oj i m r o j a k o m s r c e, d a z b o j n i m k r ikom ,,Kristus in sv. Ahacij!" kakor vihar plancjo na sovražnika. Kakor snopje so na desno in na levo padali Turki pod nieči kranjskih oklopnikov; v odprto gaz pa so za njiini pritisnilc druge čete. Tudi Hrvatje so se zopet uredili in so znova šli na Turke: po kratkem boji je nevarna vojska poguni zgubila ter se je v divji beg spustila proti Kolpi. Toda drug Kranjec, Štefan grof Blagaj je že zasedel most, in vsa turška vojska je popadala pod krščanskim mečem ali pa potonila v Kolpi. Samo 3000 nevernikov je smrti uteklo. Hasan-paša sa.ni in vee osmanskih cesarskih princev je prišlo v tej bitvi ob življenje. Velik je bil plen, ki so ga kristijani našli v turških šotorih; še večja pa je bila njih slava, da so nevernika v veliki bitvi na planem popolnoma pobili, kar se že davno, davno ni bilo več zgodilo. Pred vsemi pa je zaslovelo kranjsko inie po svetu. Cosar Rudolf II. jo poslal zma- govalcu Andreju T u r j a c a n u zlato častno verigo ovratnico; sveti oče papež Klemen VIII. pa rau jo pisal svojeročno pismo, v katerem je Andreju, ,,k i j e b i 1 v vojnem svetu z besedo, v boji saraem pa s pestjo najprvi", svoje občudovanje in zahvalo izrekel in ga Bogu priporočil. Drugemu poveljniku kranjskih konjikov, Adamu Ravbarju, pa je hvaležni slovenski narod s svojo prekrasno pesmijo spletel nevenljiv zmagalfiev venec. Od tega dne je imela naša dežela mir pred Turki. Dolžnost nam je pač, da se letos na sv. Ahacijadan spomnimo stiske svojih o č e t o v i n h r a b r i h j u n a k o v, k i s o n a s i z n j o r e š i 1 i! Uvažujoč veliki pomen praznovanja sponiinskih dnij za povzdigo ljubezni do doniovine, sklenil je c. kr. mestni šolski svet za stolno mesto Ljubljano, naj tristoletnico zmage pri Sisku vse njeniu podrejene ljudske šole svecano obhajajo. Iz (ilanov c. kr. raestnega šolskega sveta in odposlancev učiteljskih zborov vseh javnih in zasebnih ljudskih šol ljubljanskih sestavljeni odbor je določil sledeči s 1 a v n o s t n i v s p o r e d z a 22. d a n j unija t. 1.: 1.) Skupna zahvalna sv. maša vsoh t-ukajšnjih ljudskib šol v stolni cerkvi. 2.) Skupna šolska slavnost za vse tukajšnje deške ljudske šole v dvorani BTonhalle" filbarmoničnega društva. 3.) (Popoludne:) Javna šolska veselica za učence mestnib deških ljudskih §ol na igriškem travniku Podturnom. Ptvi dve tooki tcga vsporeda se bosta vršili v šolskeni krogu in slavnostnemu odboru ne prizadevata posebnih skrbij. Uspeh tretje točke pa je popolnoma zavisen od dejanske pomoči javnih korporacij in prebivalstva ljubljanskega. Stroški za pogoščenjo blizu tisoč dečkov, za postavljenje odrov, mlajev itd., za nagrade najboljšim tekačem, skakačem itd., za natisek majhnoga sponiinskega spisa, za vojask« godbo in raznovrstne druge stvari bodo znatni, — a odbor ninia še nikakeršnih sredstev na razpolaganje. Vender pa nadaljuje svoje priprave v trdni nadeji, da ga bo obcinstvo Ijubljansko podpiralo z obilnimi prispevki in tako omogočilo, da se ta veseli dan izvenredne slavnosti in našega mesta vredna praznuje, t.er spominu mladine za vse žive dni neizbrisnolitisne. Cim obilnejši bodo doneski, tem več veselja bode moči narediti larekom! Z a s 1 a v n o s t n i o d 1 > o r: Župan (jfrasselli, o. kr. lnestnegii šolskega sveta pradsednik. Prof. Franeišek Levcc, c. kr. okrajni šolski nadzcrnik. Prof. Jullj Wallncr, c. kr. okrajni šolski nadzornik. Ivan Bele, inestni učitelj. so-