jSj Pjf I ledovite rastline i i j
Navadna lipa (Tilia platyphyllos Mill.J - družina lipovke (Tilioceae)
Trajče Nikoloski in Peter Ribič
Navadna lipa
Cvet navadne lipe
Domovina
Uspeva na zmernih in subtropskih območjih severne poloble, v Alpah do približno 1000 m nadmorske višine. V naravi je redka do raztresena, pogosto pa je sajena. Raste v številnih bogatih listnatih gozdovih in soteskah. Klasično podeželsko drevo, predvsem značilno za Slovenijo. Ljubi toploto in s hranili bogata tla, slabo prenaša suh zrak, občutljiva je na sol in izpušne pline.
Ime
Nekatera najpogostejša udomačena ljudska imena za lipo: bela 1., inaka L, jenaka L, lipovka, poletna L, prava 1„ velikolistna 1„ črna 1., lipak, malolistna 1.
Opis
Lipa je listopadno drevo, ki zraste do 40 m visoko. Spada v družino lipovk (Tiliaceae). Pri nas raste več vrst lip (navadna lipa in lipovec - črna L, srebrna L, ameriška 1.. krimska 1.,), med seboj se ne razlikujejo veliko, vse pa so zdravilne. Navadna lipa je drevo, ki zraste do 30 m visoko, veje se razprostirajo na široko, les je mehak, skorja žilava. Včasih le s težavo razlikujemo po videzu zelo podobna drevesa navadne lipe in lipovca ter tudi njunih križancev. Pomembna razlikovalna znaka sta barva dlačic v pazduhah žil na spodnji strani lista ter število rumenkastih do zelenih dišečih cvetov v kobulah visečih socvetij. Deblo je po večini kratko, krošnja najprej stožčasta, pozneje pa kroglasta. Listi so pecljati, «kroglasti, srčasti in zašiljeni, rob je nazobčan, zgornja stran je temnejša kot spodnja. Ima 5 do 15
rumenkastih, intenzivno dišečih cvetov, ki so združeni v viseča kobulasta do lasasta socvetja, in velik pricvetni list, ki ima gladek rob. Lipovec je mogočno drevo, ki zraste do 50 m visoko. To so mogočne vaške lipe, ki dosežejo starost sto in več let. Listi so veliki, srčaste oblike, nazobčani in na obeh straneh enake zelene barve; od tod ime črna lipa. Plodovi so majhni oreški, pokriti z debelo lupino, ki ima pet izrazito vidnih robov. Navadna lipa cveti v prvi polovici junija, črna pa v prvi polovici julija. Srebrna lipa je samonikla v Jugovzhodni Evropi in Mali Aziji, v Srednji Evropi pa je pogosto parkovno in drevoredno drevo.
Medovitost
Lipa je cenjena čebelja paša, cveti junija in julija, cvetenje normalo traja dva do tri tedne. Na cvetovih lipe čebele najraje nabirajo medičino zjutraj in zvečer, ker je takrat	izločanje	medičine	največje. Lipe spadajo v
skupino	najbolj medovitih	rastlin. Lipov med je svetlo
rumenkast, s prijetnim okusom. Je prvovrsten med. V izjemnih okoliščinah (če se temperatura povzpne na več kot 30 °C in če je vlažnost zraka visoka) lahko celo omamlja čebele. Cvetovi srebrne lipe proizvajajo veliko medičine (nektarja), vendar je za srednjeevropske čebele neprebavljiva. Lipa pri nas redko medi, pa tudi sicer je njena paša nezanesljiva. Medi le tedaj, če je v zemlji in zraku dovolj vlage. Takrat lahko opazimo v cvetovih drobne kapljice dišeče tekočine. En tak cvet zadostuje, da čebela napolni svoj medeni želodček.
Zanimivosti
Lipa velja za simbol slovenstva ali celo slovanstva, vendar je njena vloga v bajeslovju in duhovni kulturi precej starejša. Po starogrški mitologiji je bila v lipo spremenjena nimfa Filiro. Pri ljudstvih Srednje Evrope pa je lipa že od davnine simbolizirala to, kar delno simbolizira še dandanes. Bila je drevo življenja in zdravja, modrosti in pravičnosti (pod njo so se zbirali starešine, se posve-
176 Slovenski čebeur 6/2006 - letnik CVIII
Medovite rastline
tovali in razsojali; pod lipo je bilo moč govoriti le resnico), drevo glasbe in plesa (rajanje pod lipo), bila je zaščitnik mladoporočencev in družin ter varuh pred strelo. Stare lipe spadajo med naše najpomembnejše den-drološke spomenike naravne in kulturne dediščine.
NAVADNI KOSTANJ
(Costonea sativa Mili.) — družina bukovke (Fogaceae)
Navadni kostanj	Plodovi kostanja
Domovina
Uspeva na zmernih območjih severne poloble. Izvira iz Male Azije, že dolgo je razširjen v Južni Evropi; na nekaterih območjih Srednje Evrope z blagimi zimami je razširjen kot parkovno drevo, včasih sajen v listnatih gozdovih. Potrebuje sonce, raje ima humusna tla z malo apnenca, zraste pa od 10 do 30 m visoko.
Ime
Nekatera najpogostejša udomačena ljudska imena za navadni kostanj so: pravi k., domači k., kostajn, kostanj, maroni.
Opis
Pravi kostanj je do 35 m visoko listopadno drevo. Za čebele je to pomembnejša medovita rastlina, kot mislijo nekateri. Krošnja je široko razprostrta, listi podolgovati, dolgi 10 do 25 cm, grobo nazobčani, zgoraj temno zeleni, z izrazitimi vzporednimi stranskimi žilami. Iz moških cvetov najprej čebele nabirajo pelod, ki je v združenih rumenih, kroglastih glavicah, nameščenih na do 25 cm dolgih, pokončnih mačičastih socvetjih. Po petih do šestih dneh prinašajo tudi medičino, ki jo dobijo v ženskih cvetovih. Ti so sicer neopazni, saj so nameščeni pri dnu moških mačic. Do septembra se
razvijejo bodičasti plodni ovoji, v katerih do oktobra dozorijo rjavi kostanji.
Medovitost
Navadni kostanj je zelo medovita rastlina. Kostanjeva paša se začenja tedaj, ko travniška pojenjuje, cveteti začne za robinijo, in to v drugi polovici junija. Cvetenje traja od 14 do 20 dni, če raste v gozdu (tam se namreč vsi cvetovi ne razcvetijo sočasno) pa 20 dni. Zato ga čebele intenzivneje obiskujejo prvih 10 dni. Čebele nabirajo medičino in obnožino, ki ugodno vpliva na razvoj čebelje družine. Obnožinski sati so prava dragocenost za brezpašno obdobje. Kostanjeva obnožina lahko obstane v satih do jeseni, to pa je dobrodošlo za jesensko pašo, saj je tedaj zelo pomembno, da matica čim bolj intenzivno zalega. Pravi kostanj je zelo občutljiv za medenje, in če ga nekajkrat opere dež, je s tem tudi konec paše. Ob ugodnem, toplem in mirnem vremenu pa izvrstno medi. Če se medenju cvetov pridruži še mana na listih, potem je paša odlična. Čebelarji zelo cenijo kostanjevo pašo, zato čebele tudi prevažajo na območja, na katerih raste veliko kostanjevih dreves. Včasih kostanjev med zaradi grenkobe ni bil bog ve kako cenjen, zadnje čase pa sodi med najbolj iskane vrste medu, saj mu zaradi obilice obnožine pripisujejo zdravilno moč. Žal je prav zaradi obnožine občutljiv za dolgotrajnejše shranjevanje.
Zanimivosti
Pravi kostanj v Srednji Evropi redno plodi le na vinorodnih območjih, v Sloveniji pa bolj ali manj povsod. Kostanj velja za rastlino, ki da več peloda kot katera koli druga rastlina. Na svojih zavojevalnih pohodih so ga Rimljani tako kot vinsko trto zanesli v Nemčijo in Britanijo. Gre za najnovejši izid večstoletnih prepirov znanstvenikov o tem, ali je kostanj v Srednji Evropi avtohtona vrsta ali pa so ga na to območje prinesli od drugod. Kostanjev les je trden in trajen, uporabljajo ga v gradbeništvu, mizarstvu, sodarstvu, za železniške pragove, vinogradniške kole, za kurjavo in pridobivanje celuloze. Na Kobanskem so nekoč iz lubja in listov izdelovali preprosta ogrinjala proti dežju - kobanice; odtod tudi ime za pokrajino severno od Drave. Velika škoda za naše čebelarstvo je, da je navadni kostanj okužen s posebno hudo vrsto rastlinskega raka, zaradi česar so začeli drevesa izsekavati. Namesto njega so začeli saditi kitajski kostanj (C. mollisima Blume), saj je ta precej odpornejši proti kostanjevemu raku kot navadni kostanj.
fj^ Slovenski čebelar 6/2006 - letnik CVIII 177