IUt hašiU sasedov trt piGcušifa ettatnosti 1/hcdt antante Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Selenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. ltt.lH«. Rokopis«* ne vračamo! Telefon št. 21-OH. V Ljubljani, dne 27. januarja 1934. Štev. 4 — Leto lil. IZHAJA VSAKO SOBOTO SEU; Novi dokazi naše odločnosti in enotnosti na pohodu tov za programi Velesila Mala antanta Če kdaj, se vidi danes na vsak ko- ™ ™ ® r&k, da obstoječa gospodarska depresija ni izvor, marveč le posledica one duhovne krize, ki jo je izzvala svetovna vojna kot ena največjih katastrof, kar jih je doživelo človeštvo. Vojni je sledila doba pijanosti v zasebnem, javnem, zlasti pa gospodarskem življenju. Ljudje so si hoteli nadomestiti z blaznim uživanjem vse ono, kar so pogrešali in zamudili v letih vojnih grozot in žrtev. Inflacija ni nastopila sa-nio v denarništvu, marveč v celokupnem doživljanju in izživljanju človeštva. Problemi naroda in države so bili podrejenega pomena. Vsak je iskal le sebe in svojo korist. Država je prišla v poštev le kot nek stvor, kateremu se mora odrajtovati gotove zneske in dajatve, da ti da mir, Poleg pa tudi kot stvor, pri katerem lahko lepo zaradiš, če imaš primeren položaj ali pa primerne zveze. Za maso je ostala ta lastna, nacionalna država pravzaprav nekaj neopaženega in postranskega. Kdo se bo brigal za njo, ko je imel vsak s seboj dovolj posla in je bilo dovolj Poklicnih politikov, ki so hoteli od nas le kroglice, vse drugo so pa opravili sami in brez nas. Pa je prišla deflacija, ki je na en mah Preaočila tudi masi državo v povsem drugi luči. Ni bilo več tisočakov v mošnjah, ki so zevale prazne, država pa je zahtevala kljub temu svoje. Od kod naj vzamem, ko pa nimam! In tako je šele nastop deflacije in sledeče vedno jačje gospodarske depresije prisilil narod, da se je zavedel vse pomembnosti in dalekosežnosti države, njenega ustroja in njenega aparata. Narod je stal naenkrat pred svojo lastno državo in to na način, ki za razmerje med državljansko še nevzgojenim narodom in ne bas sijajno vodenim državnim aparatom ni bil preveč ugoden. Ker Pa je narod istovetil državni aparat, oziroma vsakokratni režim z državo, je prenesel vse svoje nezadovoljstvo na državo kot tako. Ni storil tega toliko po lastni incija-tivi kot nahujskan in podpihovan od samozvanih političnih voditeljev, ki so valili na državo krivdo za vse ono, kar so zakrivili oni sami s svojo samopašno nesposobnostjo. Koncem koncev smo stali pred stanjem, ki je bilo vse bolj kot razveseljivo. Izgledalo je, da sovraži narod svojo lastno nacionalno državo in da ni zadovoljen, ker sta mu božja milost in legendama požrtvovalnost viteških borcev uresničila stoletni sen njegovih najboljših sinov. Ne velika skupina jugoslovanskih nacionalistov je bila edina, ki je stala takrat na braniku države in učila narod, naj ne istoveti posameznih ministrov in poslancev z državo, ki je vzvišena nad vsem in predstavlja najdražji zaklad vsakega svobode in napredka vrednega naroda. Vsi drugi so stali ob strani in ali žrli iz državnih jasli ali pa pljuvali na državo kot na izvor vsega zla, to pa le tako dolgo, dokler se niso pririnili tudi sami do korita! Vsi drugi so gledali prezirljivo na nas nacionaliste kot na neke neresne fantaste ter pridno obračali plašč po vetru. Danes je bil demokrat, jutri radikal, nato kmetijac ali obratno. Danes je fantaziral samo o sovjetih in napovedoval dan, ko Postane tudi Jugoslavija sovjetska republika, jutri je pa gonil komuniste kot izvržek človeštva, ki ga je treba izkoreniniti. Seveda je bilo včasih težko dobiti pravo mesto. Vodilna mesta so bila v trdnih rokah in tako je bila vsaka nova stranka pozdravljena od vseh »borcev za pravico, resnico in odpravo korupcije« kot dobrodošla možnost spraviti na varno tudi svojo bisago. Ko je prišel 6. januar 1929. je nastopila trenutna zmeda v možganih izvoljencev, ki pa je hitro pojenjala. Postali so >tudi nacionalisti« in še kaki! Kje smo bili naenkrat mi, predšestoianuarski nacionalisti? V svoji ponižnosti smo se stisnili v kot in poslušali z občudovanjem Ploho visokodonečih fraz o jugoslovanstvu, ®nem narodu in eni državi iz ust onih, ki 80 nas prej zasmehovali. Nacionalizem ie £reh, živel nacionalizem! Tako smo zašli v času naraščajoče deflacije v gospodar- Po uspešnem zasedanju Gospodar-spega sveta Male antante v Pragi so se zunanji ministri vseh treh zveznih držav Male antante sestali v Zagrebu, da znova pokažejo vsemu svetu svoje neomajno zaupanje v same sebe in da ponovno povejo vsem sosedom, da morajo pii vseh svojih zakulisnih intrigah vedno računati z vso resnostjo tudi z njimi. Najprvo so ratificirali sklepe konference Gospodarskega sveta v Pragi. Gospodarski svet Male antante je zasedal nepretrgoma devet dni in izvršil delo, ki bo imelo v najbližji bodočnosti nad vse važne gospodarske posledice v vseh treh državah. Predvsem je bil sprejet načrt o medsebojni izmenjavi blaga v letu 1934 in dalje 15 resolucij, s katerimi je postavljen temeljni kamen vsemu skupnemu gospodarskemu sodelovanju. Načrt za izmenjavo blaga velja za eno leto, da se more do jeseni spoznati njegova elastičnost in korist, nakar se bo sestavil načrt za novo periodo. Po tem načrtu bosta Jugoslavija in Rumunija uvažali svoje agrarne produkte v Češkoslovaško, od tam pa bomo dobivali industrijske izdelke. Po novem načrtu bi se trgovski promet med državami Male antante povišal za 50°/o napram letu 1933. Vse ostale resolucije se tičejo vseh trgovskih, gospodarskih in prometnih panog in streme za tem, da še bolj utrde prijateljske medsebojne odno-šaje ne samo z zunanjepolitičnega vidika, temveč tudi z vidika vsesplošnih trgovskih in gospodarskih potreb vsakdanjega življenja. Tako so važne odredbe skupnih olajšav na železnici, pošti, telegrafu, telefonu, v carinskih tarifah, v denarnem prometu, v zrakoplovnih zvezah, v tujskem prometu itd. Vse te predloge so zunanji ministri Male antante na sestanku v Zagrebu ponovno potrdili in sprejeli, da jih končno poneso svojim vladam v ratifikacijo. Zelo važen je bil razgovor o vsesplošnem zunanjepolitičnem položaju. Nas in-teresira predvsem stališče do Sovjetske Rusije in predstoječi podpis Balkanskega pakta. Kakor znano smo s Sovjeti že zaključili nedavno sporazum o nenapadanju in definiciji napadalca. Ta takozvani vzhodni pakt je izzval v mednarodnem življenju največjo pažnjo. Nadaljnji naši odnosi do Sovjetske Rusije zavise od tega, kakšno hihihmih—■—m i a — — — ——n—.................— stvu v nerazveseljivo inflacijo v nacionalizmu. Inflacija ni še nikdar in nikjer dala ničesar dobrega, v dobi inflacije zgrajena gospodarstva niso zdrava in okužijo še druga, že od prej obstoječa, solidna gospodarstva. Inflacija rosi preobilico bombastičnih fraz in gesel, ki jih Pfva slana deflacije požge, da ostane le še žalostno smetišče, katero je treba orati in obsejati znova, če naj še kdaj rodi zdrav sad. V dobi te inflacije bodimo mi, pred-šestojanuarski nacionalisti čuječi in oprezni in očuvajmo ono zdravo razvojno linijo, ki ne kaže nobenih skokov in stranpotov, marveč gre vedno sicer polagoma, pa vendar sigurno navzgor. Brez blestečih fraz, brez dvomljiivih blagoslovov raznih več ali manj uglednih in oficialnih osebnosti si krčimo svojo pot preko vseh ovir vedno bližje k svojemu cilju, Veliki jugoslovanski Jugoslaviji. Vemo, da bo še mnogo dela in da nam bo doba napihnjene inflacije več škodovala kot koristila, pa to nas ne moti. Bili smo, ko še ni bilo inflacionistov, bomo tudi takrat, ko jih več ne bo. Ravno zato pa, kvišku glave, bratje, kajti prišel bo dan, ko nacionalizem ne bo več v modi in ga ne bodo več kompromitirali s svoiim vsiljevanjem in hvalisanjem ljudje, ki so se zavedli svojega nacionalizma le vsled tega, ker mislijo, da je pač taka konjunktura. I. C. stališče bo zavzela Rusija do vseh evropskih vprašanj, predvsem do vprašanja ohranitve miru in do sedanje teritorialne razdelitve Evippe. Izjave sovjetskih predstavnikov nam dajo razumeti, da so Sovjeti protivniki revizije in pristaši mira. Predvsem je značilno, da obnavlja Rusija stare prijateljske zveze s Francijo. Tudi se mnogo govori, da bo Rusija pristopila k Društvu narodov. Predvsem se v tej vabi odlikuje neka velesila, ki bi hotela na ta način pritegniti Rusijo v vmešavanje evropskih problemov in jo tako navezati na zloglasni pakt četvorke. Rada bi, da bi tudi Rusija stopila v krog »velikih«, ki bi potem »preporodih« Evropo v duhu fašizma. Toda boljševistična ideologija sedanjih sovjetskih mogotcev stoji kaj daleč od takega »preporoda«. Ko bo v Rusiji definitivno preminula ideja o : boljševizaciji« Evrope, do tega, upamo ne bo več dolgo, tedaj bo prva naloga Male antante, da se oklene matuške Rusije, da se poda v varno zavetje velikega ruskega medveda, kajti samo tu je srečna bodočnost vseh majhnih slovanskih narodov. Ne zabimo, da je bila vsa predvojna politika na Balkanu, ki je stremela za osvoboditev vseh Jugoslovanov, delo Rusije. In do sličnega tesnega in iskrenega kontakta mora slej ali prej zopet priti. Tretja točka dnevnega reda je bil takozvani Balkanski pakt. Vedno bolj prihajajo vse balkanske države do spoznanja, da je edino v medsebojnem sodelovanju ■in zaupljivost možno iskreno sosedstvo in da imajo od nesporazuma med balkanskimi narodi in od njihovih medsebojnih sporov korist samo tisti, ki nikakor ne spadajo na Balkanski polotok. Intrige, ki prihajajo vedno s sosednega sredozemskega polotoka in pa iz donavskega bazena, so tudi dosedanjim intimusom teh dveh klati-vitezov odprle oči. Balkanski pakt bodo zaenkrat podpisale samo Jugoslavija, Ru- munija, Grčija in Turčija, toda trdno upamo, da bodo vsaj načelno pristopile tudi Bolgarija in Albanija. Albaniji se je končno že priskutilo večno klečeplaštvo pred enostranskim sosedom. Vstali so končno albanski nacionalisti in skušajo z vsemi močmi ubraniti domovino pred pohlepnimi tujimi žreli: Zadnji Tiranski proces nam je poiiazal, da so se postavili na pravilno in . odločno stališče. Oni bi pristopili k balkanskemu paktu, toda prodani Zogu je njihovemu pohodu še velika ovira. Želimo jim skorajšnjega osvobojenja njih domovine izpod tujega vpliva in iskrenega sporazuma z nami. Tudi Bolgarija je vendarle sporaala, da je njen makedonstvujušči komMet njenemu ugledu več škodoval kot; koristil. Zato si želi pred vsem z nami iskrenega sporazuma. Obisk našega kralja v Sofiji in bolgarskega pri nas in stalni medsebojni poseti različnih gospodarskih in kulturnih ustanov jasno dokazujejo, da ste Jugoslavija in Bolgarija na potu zbližam ja. Zato tudi o bratski Bolgariji ne dvomimo, da bo sprejela osnovne linije balkanskega pakta in se i stotak o kakor Albanija otresla ugonabljajoče zavisnosti od države, ki nima z njo nič skupnega. Zastopniki naše Velesile Beneš,J Titu-lescu in Jevtič so v Zagrebu znova jasno dali vedeti vsemu svetu, da je Mala antanta zgrajena na skupnih interesih vseli treh držav, ki segajo do temeljev njihovega obstoja in vsega njihovega nadaljnjega uspešnega udejstvovanja. Naj ves svet ve, da smo na eni strani vedno pripravljeni na vsako morebitno presenečenje, na drugi strani pa si želimo miru in iskrenega sporazuma z vsemi sosedi ter da zahtevamo od njih spoštovanje in vpcčte-vanje naših s krvjo zgrajenih in sedaj svobodnih držav. 0. R. Načrtno narodno gospodarstvo Vse države, ki so nekdaj pri nas kupovale kmetijske pridelke in izdelke, se čimdalje bolj osamosvajajo in po točno določenem načrtu v izdatni meri dosegajo svoj cilj, namreč, da čimveč teh stvari pridelajo doma in da tako odpada potreba uvoza od drugod. Kakor za celo svoje narodno gospodarstvo, tako tudi za svoje kmetijstvo storijo vse, da ga zaščitijo in branijo pred tujo konkurenco, povišujejo zaščitne carine in streme za tem, da bi se doma pridelalo vse. Agrarne države so s tem gospodarsko hudo prizadete. Tudi Jugoslavija. Vedno manj možnosti je za izvažanje našega blaga kljub temu, da ga dajemo že ceneje kot stane njega pridelovanje. Istočasno pa se k nam še vedno uvažajo stvari, ki bi se jih lahko pridelovalo tudi v naši^državi. Lahko bi se znatno zmanjšala površina, ki se jo še sedaj obdeluje zaradi pridobivanja tistih pridelkov, ki jih je za porabo v državi itak preveč in za njih tudi izvoza ni. Čemu tedaj pridelovati v veliki meri to, kar ne gre v denar? In zakaj se ne bi to pridelovanje omejilo, uvedlo pa pridelovanje takih možnih stvari, ki jih pri nas pridelamo premalo ali nič in ki jih še vedno iz tujine uvažamo? Posameznik za začetek smotrnega načrtnega gospodarstva ne more nič storiti, ker premalo ali pa nič ne ve, za katero blago bo jutri še kaj izvoza, za katero blago je konjunktura vsaj za silo ugodna, za katero blago se ista za bodočnost kaže izboljšati, katerega blaga je pri nas premalo in koliko se ga uvaža. On nima pre- gleda in ga tudi imeti ne more. Dati bi mu ga mogla njihova strokovna, stanovska in politična udruženja in seveda država tudi. Predvsem je država poklicana in dolžna, odnosno tisti, ki je upravljajo, da vodijo račun o gospodarstvu vsega naroda, da to gospodarstvo poznajo in ga smotrno in po pravilno zasnovanem načrtu izvajajo, urejajo in ščitijo. Vsako gospodarsko pridobitno panogo bi morali opozoriti, naj se ne loteva stvari, pri katerih za mednarodno izmenjavo blaga ni izgleda, katere torej ne morejo donašati drugega kot izgubo. Pa tudi na to bi, morali opozarjati, s čim, kje in v kolikšnem obsegu bi se kazalo pečati, s čimer se doslej nismo, ki pa nam je potrebno, nam lahko nudi zaposlitve in zaslužka, kar sedaj celo za drag denar uvažamo ri tujine in kako ter do kdaj se približamo boljšim dnevom. To bi bilo načrtno jugoslovansko narodno gospodarstvo, ki je posebno za naše kmetijstvo tako neobhodno potrebno kakor človeku zrak. Ves od nas hitrejši, gibljivejši m naprednejši svet že gospodari po sličnih načrtih, pri mnogih se to gospodarstvo uprav dobro uvaja. Ali bomo mi čakali? Ali si res nočemo pomagati? Sicer mnogi sebe in druge tolažijo in varajo z aktivnostjo naše zunanje trgovinske bilance. Kaj pa pomaga, ko je ta aktivnost po sili razmer dosežena z utesnitvami pri uvozu marsikatere potrebne stvari in z ogromno izgubo v škodo delovnega zaslužka našega človeka, posebno pii iz- Zaposlitev tujcev Pred nekaj dnevi se je o tem za nas kočljivem vprašanju zopet mnogo govorilo v zvezi z zaposlitvijo nemškega »strokovnjaka« v hrastniški steklarni, ki ga je priporočil nek naš univerzitetni profesor. Kot podlaga za to priporočilo pa naj bi služilo dejstvo, da je bil g. »strokovnjak« asistent omenjenega profesorja. Čemu to priporočilo? Ali morda g. profesor ni zmožen sam vzgojiti potrebnega naraščaja, ki naj bi vstopil na vodilna tehnično-strokovna mesta v naših industrijskih podjetjih? Morda pa ne veruje dosti v svoje pedagoško znanje in usposobljenost? Nočemo verjeti, da bi naša akademska mladina bila tako re-fraktama tehničnim naukom, da bi se ne dalo iz nje napraviti nam toliko potrebnih strokovnjakov. Res je; naša država je mlada. Mlado je naše svobodno industrijsko udejstvovanje. A v petnajstih letih svobodnega obstoja Jugoslavije bi morali vendar imeti na razpolago močan in sposoben kader ljudi, Id naj bi prevzeli iz rok tujcev vsa odgovorna mesta. To je življenski pogoj za neoviran in gotov razvoj naših industrijskih obratov vseh vrst, to zahtevajo sami narodni interesi v vseh ozirih. Že samo z vofaško-obrambnega momenta bi vozu našega agrarnega blaga vsled prodaje pod ceno. Nasprotno, ljudski zaslužek stalno pada in to je ono poglavitno, čemur bi vlada in narodno predstavništvo morala nepretrgano posvečati vso pažnjo in sistematično iskati izhoda iz zagate ter sredstev za izboljšanje. Ta pažnja in briga bi rodila državno načrtno gospodarstvo, ki bi lahko prineslo izboljšanje. Brez njega se bomo vedno bolj pogrezali, obup milijonskih množic bo vedno večji. V naprej opozarjamo, da kaka polovičarska, samo politično zamišljena in izvajana akcija absolutno ne more našega gospodarstva ozdraviti, podaljšala bo samo muke naroda. Samo od sebe pa se naše gospodarstvo tudi ne bo rešilo, ker je to nemogoče in ker sedanje težko stanje ni samo naravno konjunktumo kolebanje, nego je nekaj, kar iz temelja preobraža doslej vajene- načine našega dela in zaslužka, naše eksistenčnosti in našega narodnega življenja v obče. 0 tem smo menda vsi popolnoma na jasnem. Križem rok torej ne smemo držati in se brez krmila izročati valovom. Preveč jasno že vidimo, kaj delajo drugi, sposobnejši narodi in za čim težijo. Uredimo se tudi mi, ne s posnemanjem, nego tako kot to odgovarja bitju in žitju naše nacije in njenih zmožnosti. Niti malo težko ni več vsaj v glavnih obrisih ugotoviti smoter in načrt za pravilno udejstvovanje našega ljudskega dela spričo vsega, kar vidimo pri nas doma in okoli po svetu. Treba je samo volje in čuta odgovornosti pri tistih, kojih naloga je urediti naše gospodarstvo in ki so za njega usodo narodu odgovorni. Toda pri nas smo zelo počasni in težko se zganemo. In tudi kaj slabo smo pripravljeni za kaj takega. Saj niti vsi najglavnejšii poklici nimajo svojih zbornic, niti država še ne »Gospodarskega sveta«, čeprav ga ustava diktira. Pri takih razmerah se seveda ne bo nič prida gospodarilo. In vendar se mora. Narod kliče in zahteva! UČITELJEVO NACIONALNO DELO (Nadaljevanje) Vsa nacionalna vzgoja pri otroku Izhaja iz domorodnega pouka. Učitelj gradi in ustvarja vse široke zemljepisne kakor tudi ostale pojme na osnovo, ki jo zgradi pri otroku z domorodnim poukom. Za pravilno nacionalno vzgojo mora imeti učitelj sam najgloblje nacionalno prepričanje. Le oni učitelj, ki je sam prežet z najiskrenejšimi nacionalnimi čustvi, more presaditi najnežnejše cvetke nacionalne zavesti v nežna srčeca zaupane mu mladine. Najlepšo snov za nacionalno vzgojo nudi učitelju priložnostni pouk o priliki narodnih praznikov in spominskih dni. Prvi december, 17. december, 9. Januar, 28. junij in 6. september. Poleg teh narodnih praznikov izrabi učitelj vedno tudi najlepšo priložnost, ki jo nudijo spominski dnevi, n. pr. Sv. Sava, Strossmayerjev in materinski dan, izrabi pa tudi pomembne dneve kot so to dan koroškega plebiscita in rapalski dan, omenja tudi . 17. oktober in še mnoge druge, kajti ti datumi morajo biti napisani v duši vsakega Jugoslovana, torej tudi že v duši otroka. Za proslavo narodnih praznikov in s tem v zvezi za nacionalno vzgojo največjega pomena so šolski odri, ki Jih učiteljstvo pridno ustanavlja in uporablja. Namen šolskih odrov Je vzgajati mladino v jugoslovanski nacionalni miselnosti. Večina pouka, posebno zgodovinski, je nekaj povsem abstraktnega. Prireditev na šolskem odru pa predstavlja za otroka nekaj konkretnega, kar se mu vtisne globoko v srce in dušo. Na šolah, kjer nimajo šolskega odra, se izžrši slavnost ob narodnih praznikih kar v moralo vso tehnično vodstvo naših podjetij biti popolnoma v rokah naših sposobnih in zanesljivih ljudi. A če tega do danes nismo v popolnem obsegu dosegli, si maroma pripisati tozadevno krivdo samim sebi. Nismo torej vestno izbrali takoj po prevratu res sposobnih strokovnjakov, ki naj bi nam vzgojili v vsakem oziru nastopajočo generacijo, da bi jo tako usposobili enkrat za samostojno vodstvo kakršnihkoli obratov. Kdor je bil tujec, posebno pa Nemec in nam pokazal kako diplomo, je bil takoj dobrodošel. Povsod so se mu odprla vrata in tako se je ugnezdil v naše strokovno življenje, ne da bi ga bilo mogoče izpodriniti. Poleg tega pa je v preteklih letih igrala dnevna politika tudi važno vlogo pri nastavljanju raznih simpatizerjev in političnih pristašev na odgovornosti polna strokovna pedagoška mesta. Tako smo poleg raznih tujcev dobili tudi razne domačine, ki pa absolutno niso bili zmožni tehnično osamosvojiti našega delavca in inženjerja in iz njega napraviti izvedenca v njegovi stroki. Kar bi se prav za prav, moralo storiti že leta osemnajstega, se bo moralo zapo-četi sedaj in to brez vsakega obotavljanja in odlašanja. Predvsem si moramo priskrbeti dober krog zmožnih vzgojiteljev; mase za tehnično prepariranje pa imamo itak dovolj. Na naših obrtnih in drugih strokovnih zavodih in fakultetah naj se nastavijo res sami strokovnjaki; ne bo pa škodovalo, če bomo te za kratko, prehodno dobo rekrutirali tudi med inozemci. ker moramo priznati, da nam primanjkuje zmožnih propedevtov. A inozemci, ki bi reflektirali na nastavitev na naših strokovnih šolah, bi morali brezpogojno poznati državni jezik! Ustanovi naj se iz državnih sredstev večje število štipendij, da bi tako lahko poslali nekaj naše voljne mladine stndi-rati za gotovo dobo v inozemstvo, bodisi na slovite šole, ali na brezplačno prakticiranje v svetovnoznanih industrijskih podjetjih. A med tem naj bi se tem našim najmlajšim v tujini izvežbanim strokovnjakom zagotovila zaposlitev v državnih in parastatalnih industrijah v Jugoslaviji; kar pa bi bilo prebitka v tem pogledu, pa naj bi se z zakonom zagotovila prednost tem absolviranim štipendistom v nameščanju pri privatnih podjetjih, pa naj si bodo ta v rokah tujcev ali domačinov. Dotok tujcev-strokovnjakov naj se po dogovorjenem ključu zavira kolikor je to mogoče. Že zaposlene tujce pa naj se nadomesti z domačimi močmi, v kolikor bi tem zadnjim ne primanjkovalo kvalifikacijskih zmožnosti. Še enemu zlu bi bilo treba nujno od-pomoči. Tujec, nastavljen v naši državi, se kaj rad skriva pod masko svoje nenadomestljivosti in sploh ni dostopen svojim podrejenim delavcem in to vsled svoje ošabnosti in prevzetnosti, drugič pa, ker ne pozna njihovega jezika. Zahtevamo, in to naj uvažujejo vsi za to poklicani činitelji, da se mora vsak ino-zeinec tekom največ dveh let priučiti našega jezika. Tedaj naj se jim obvezno dodeli dva ali več mladih učencev, ki bi se od njih naučili vse tajnosti nenadomestljivosti in nekoč bili zmožni zasesti njihova mesta. J. J. razredu, ki ga zato priliko več ali manj okrasijo, vendar je povsem nekaj drugega, če se vsi šolski otroci zbero v telovadnici, če jo šola ima, ali pa v enem razredu, kjer je postavljen oder, na katerem pokažejo učenci res vsa ona nedolžna,. najiskrenejša nacionalna čustva in otroško ljubezen do domovine in kralja pred starši, ki jih učiteljstvo ob takih prilikah povabi v šolo. Le na izbero snovi in določitev programa mora učitelj strogo paziti, ker ravno za mladino moramo izbrati vedno najboljše. Take nacionalne manifestacije uplivajo na otrokovo dušo veliko bolj nego vse učenje o pomenu narodnega praznika in tudi mnogo bolj nego še tako goreče učiteljeve besede. Zapomnil si bo pomen dneva vsled slavnosti, ki se je vršila vsled svojega sodelovanja in njegova ljubezen do kralja in domovine bo vedno večja in globlja in nihče ne bo mogel tudi v poznejši dobi izbrisati te ljubezni iz njegove duše. V zadnjem času je našel učitelj pri nacionalni vzgoji vernega pomočnika v šolskem radiu, ki oddaja ob narodnih praznikih prav lepe nacionalne akademije, namenjene šolski mladini. Sicer pa nudi šolski radio-aparat največje možnosti, poslužiti se tudi oddaj izven šolskega radia, marveč so večkrat na programu radia tudi sicer nacionalna predavanja, ker se ob takih prilikah posluži učitelj radia kot vzgojnega sredstva in kot pomočnika pri nacionalnem delu v šoli in tudi med narodom. Seveda niso deležne dobrega vpliva te institucije vse šole, ker Jih je še mnogo, ki nimajo lastnega radio aparata. šolski oder in šolski radio lahko prav dobro služita učitelju, da utrjuje in okreplja v šolski dobi pridobljena čustva tudi med šoli odraslo mladino, ki jo o priliki nacionalnih proslav povabi v šolo. Prikrita Imamo sodržavljane drugorodce, ki ob vsaki priliki povdarjajo svoj internacionali-zem, češ, nam je vseeno to ali ono, vseeno Nemec, Madžar, Italijan ali Hrvat itd., pravijo, istotako tudi čeravno bi živeli v državi svoje jezikovne pripadnosti. Seveda, kdor jih ne pozna, ter je poleg tega še lahko veren, jim nasede in verjame, in se jim pusti z njegovo neizkušenostjo na ta način še celo izigrati, to pa le v njihovo korist. Taki internacijonalci so pa za državo največje zlo, ker slednji državljan, ki glasno in javno ne izpove, da je Jugoslovan, da je državljan kraljevine Jugoslavije je proti nam, je proti naši državi. (Pripominjam, da poznam takega internacijonalca, ki je upokojen poštar ter se govori o njegovih izjavah, češ, da bo vse Slovence postreljal. Seveda ima srečo, ker ni nobene zanesljive priče, oziroma ker je prodajal svojo internacijonalno gorečnost pred mlačneži. Pa če tudi se trdi, da je bil pijan, ni opravičljivo, ker ravno to potrjuje latinski pregovor: In vino veritas.) Pribito naj bo za vselej, da kdor se oponaša z internacijonatizmom je gotovo proti državi, želi si razpada Jugoslavije, ker še danes se sliši njihovo pobožno željo, da bo kmalu drugače. Takega človeka je treba strogo zasledovati, ali ga pa takoj izročiti drž. pravd-ništvu, da se postopa z njim potom zakona o zaščiti države. Imamo pa še državljane, ki vedno zatrjujejo, da so »lojale Staatsbiirger«. Zopet posebna kasta jugoslovanskih državljanov. To so ljudje, ki ne privoščijo (lepe besede oni državi, kateri tudi sami pripadajo. Ne poznajo nikake ljubezni do države, akoravno se dobro zavedajo, da imajo kot državljani Jugoslavije bolj urejeno življenje in splošno varnost, kakor kjerkoli v Hitlerjevi Nemčiji ali v Avstriji. Posebno naši Nemci bi se morali zavedati, da so življenjsko navezani na Jugoslavijo ter ji pomagati s svojim zaupanjem utrjevati njen zunanji ugled, oziroma njeno moč. Ako pa morda računajo na našo vljudno gostoljubnost, jim pa moramo z vso odločnostjo zaklicati »Stoj!« Poznamo sistematično delovanje, ter vam odsvetujemo nadaljnjo legitimacijo za voditelje nemškemu naroda; zato, ker niste zmožni samostojnega vodstva, temveč so vam potrebne direktive iz Hitlerjevega kraljestva ali Avstrije. Na ta način ni čudno, ako postajamo nezaupljivi, ter upravičeno dvomimo v mednarodnost in lojalnost sličnih ljudi. Poleg vsega tega so si pa znali ti lojalni činitelji urediti prost dostop do višjih uradov naših oblasti, katere so jim vedno na uslugo. Ti ljudje so si znali pridobiti tudi pri Jug. Nac. stranki mogočna mesta krajevnih, sreskih in celo skupščinskih Nastala je doba, v kateri se z vso resnostjo pretresa problem praktičnega slovanskega edinstva. Razni slavisti kakor politiki ali količkaj vplivne osebe skušajo v duhu znanstvene nepristranosti rešiti mučna medslovanska nacionalna sporna vprašanja. Z zadovoljstvom moramo omeniti, da je v tem zgodovinskem poslanstvu vidno izražena oseba našega vladarja, kateri v skupno splošni človeški borbi za boljše živi jenske oblike na naših slovanskih dednih tleh, zavzema prvo mesto. Samo ob sebi je umevno, da problem praktičnega slovanskega edinstva ni tako enostaven, če tudi nam istega narekuje že življenje Slovanov samo. Temu problemu se stavljajo ovire, katerih vzrokov ni težko najti. Prva ovira so posamezni slovanski politiki, kateri za zbližanje Slovanov ni- Mladina je v pošolski dobi na razpotju in ravno tedaj je nujno potreben učiteljev vpliv, da usmeri to mladino na pravo pot. Ohraniti jo je treba v nacionalnih organizacijah, v kolikor je že v šolski dobi vanje pristopila, n. pr. pri Sokolu, Jadranski Straži i. dr., pridobiti jo, v kolikor je njeno sodelovanje v raznih nacionalnih društvih in organizacijah šele v pošolski dobi mogoče, n. pr. za Narodno Odbrano in druge slične nacionalne organizacije, ki imajo v svojih programih tudi vzgojo mladine. Ravno v tej dobi je nujno potreben in seveda tudi zelo koristen pravilen učiteljev vpliv, ker obstoja sicer nevarnost, da pride mladina pod upliv takih elementov, ki jim je nacionalna vzgoja trn v peti. Kdorkoli hoče propagirati nacionalno mišljenje med preprostim ljudstvom, pred vsem velja to za učitelja, se mora zavedati, da se navdušuje naš preprosti človek le za dejanja, a nikoli ne samo na besede. Nikako prazno teoretiziranje ne bo pridobilo našega kmeta, pač pa ga bo privabilo konkretno in praktično delo. Ne more biti tedaj vseeno, ali hoče širiti učitelj nacionalno mišljenje in zavest med narodom le z besedami, to je s teoretiziranjem, ali se poslužuje konkretnega praktičnega dela, upoštevajoč pri tem narodove potrebe in težnje. Mnogo poizkusov se je izvršilo in iz dneva v dan postaja aktualnejše vprašanje, kako bi bilo mogoče povsem utrditi med narodom pravo jugoslovansko zavest in pravi nacionalizem. Pri reševanju tega vprašanja je imelo, ima in bo tudi v bodoče imelo učiteljstvo glavno nalogo. In če hoče to nalogo, ki mu jo država daje, ki mu jo narod prepušča, pravilno in vestno izvršiti, mora biti povsem na jasnem, katera pot je za dosego končnega cilja v tem pogledu prava. Delo učiteljstva v vseh nacionalnih dru- lojalnost delegatov, kjer z velikim procentnim uspehom, delujejo za tako potrebni kulturbund. Ena glavnih nalog Jugoslovanske nacijonalne stranke je, da takoj brezobzirno očisti, vsa glasovalno funkcijska mesta, takih ljudi, o katerih je znano, da imajo iz povojne pre^ teklosti težke nacijonalne grehe nad seboj ali pomisleke proti edinstvu naše države. In ravno taki delegati Jug. nac. stranke, znajo s svojimi zvezami v stranki, zelo dobro ščititi nepogrešljive inozemce, ki se v svoji ohOlisti ponašajo, da brez inozenicev Nemcev ne bi bila mogoča industrija v Jugoslaviji. V naših časopisih se vedno čita. Izgnani (brezposelni) se vračajo v domovino, — pu; stili so svojo mladost v tujini, pustili so si izsesati svoj življenjski mozeg in moč krvi od tujca, ki jih sedaj podi kakor brezpravno paro domov, v njih lastno domovino. Nekatere, kakor čujemo, so morali podjetniki vsled pritiska odsloviti, kljub temu, da so strokovnjaki v svojem poslu. Mislim pa> da na vse to, llahko vprašamo našo pridobitno javncst, ali tudi ona postopa enako? Ah tudi ona odpušča svoje obratne strokovnjake brezobzirno, pa če tudi jim niso neobhodno potrebni. Tem našim pregnancem se naravnost pozna izkoriščanje — poglejmo pa pri nas -7-inozemci so sami ravnatelji in preddelavci, kakor da bi bil to kak monopoliziran privi; legij za njih in katerih večina so Nemci, ki kar gorijo samega hrepenenja za Hitlerja. — Ako morajo dati naši (ljudje iz Rajha — domačinom mesto, izvajajmo to tudi mi, posebno sedaj ob likvidiranju agrarne reforme. Dognano je, da so bili uslužbenci kakor uradniki vseh razlaščenih grofov in knezov v pi^T težili večini Nemci, ki še danes niso službenega jezika, oziroma naravnost tudi inozemci iz češkega Eggerlanda ali pa Avstrije. Sedaj je prilika, da damo kruha svojemu človeku ter odslovimo inozemce, ter vprašamo ostalo uslužbenstvo, zakaj ni imelo Sasa se naučiti v 15 letih našega jezika. Brez obzira jih odsloviti, ter dati mesto Jugoslovanom. Prepričan sem, da se dobi zadosti na-domestilnega osebja za gozdno stroko. Nadalje je pomisleka vredno tudi poslovna tajnost, v slučaju, da se obdrži prejšnje osebje v nadaljnji službi. Ob prevratu smo pokazali, da smo narod, odslej pa hočemo dokazati, da znamo braniti svoje pravice. Agrarna reforma naj se izvede korenito in eventuelne reference naj se išče tudi med preprostim narodom, ki je najbolj interesiran na tem, ne pa pri kakih meščanskih gospodih — dvomljivega značaja. —e. —n. kakor niso vneti. Tudi med ostalimi voditelji in duševnimi delavci slovanskih držav ni soglasja pri umevanju sredstev in namenov bodočega edinstva. Sicer pa gori navedene činjenice niao merodajne za bodočnost, katera mora biti naša — slovanska; kljub zaprekam, katere so stavljene bodočemu edinstvu Slovanov, lahko že danes z vso sigurnostjo trdimo, da bo praktično slovansko edin-stvo v dogledni dobi izvršeno dejstvo. Kakor povsod, bo tudi pri tem naravnem procesu zbližanja Slovanov obveljalo staro geslo: »Resnica zmaguje!« Da pa do tega zbližanja pride prej ko slej, nam je potreba takih voditeljev, kateri bodo vodili v vseh slovanskih državah samo slovansko politiko. Potrebno (Nadaljevanje na 4. strani.) štvih, kot Narodni Odbrani, Sokolu kraljevine Jugoslavije, Streljačkih družinah, Jadranski straži, Ciril in Metodovi družbi, Zvezi kulturnih društev, Braniboru in v neštetih drugih nacionalnih društvih, kakor tudi v raznih knjižnicah, je povsem opredeljeno. Znano je to delo vsem in nešteta priznanja pričajo o važnosti in pomenu tega učiteljskega dela za obstoj in redno delovanje teh društev Toda veliko važnejše se mi vidi prizadevanje učiteljstva, kako pridobiti širše kroge za delo v teh društvih, kako vzgojiti vse sloje k pravi jugoslovanski nacionalni zavesti. Ne smemo si prikrivati dejstva, da imajo pri nas širši sloji nacionalni čut le slabo razvit. Sele 15 let obstoja naša država in starejša generacija je bila deležna povsem drugačne vzgoje nego današnja mladina. Ta dejstva so največji vzrok, da danes ne najdemo med najširšimi plastmi naroda one iskrene nacionalne zavesti, onega trdnega in lepega narodnega ponosa, ki je nujno potreben za pravilen razvoj države v nacionalnem pogledu-Nočem iskati vzrokov, ki so bili v pretekli dobi povod raznim pojavom separatizma, dejstvo je, da se še danes opaža med narodom pomanjkanje državljanskega čuta. Vzrok je iskati morda v tem, da niso bili pri nas takoj po vojni osnovani po vsej državi posebni tečaji, katerih namen bi bil izobraževati narod v državljanskem smislu, kot je bilo to izvedeno v češkoslovaški. Državljanska vzgoja manjka vsem širokim plastem našega naroda in to občuti najbolj učiteljstvo, ki prihaja z narodom v najožje stike. Sedaj je ravno učiteljstvo v svoji stanovski organizaciji pokre-nilo to vprašanje in priredilo o počltnican tečaj o državljanski vzgoji, ki naj bi tvoru osnovo za državljansko vzgojo med narodom- Toda, ako je eno zamujeno, se vendar aa z resnim in premišljenim delom veliko narediti, veliko popraviti. Stanko Tušek, Maribor: Za slovansko edinstvo PO NAŠI ZEMLJI Gospodu dr. Dfnku Pucu, županu in odvetniku v Ljubljani. Dne 17. januarja t. I. zvečer ste čutili potrebo, da ste se pridružili članom viteške tekcije naše krajevne organizacije v Šiški, ki -s» imeli svoj običajni sestanek v eni izmed gostilne Reininghaus ter jim tudi govori. Mi bi ta Vaš nastop ignorirali, če bi °lU v svojih izvajanjih korektni. Čutili ste Potrebo, da ste pri tem grajali naš Oblastni <>dbor in njega vodstvo, izjavljali, da ta Ob-«wtrw odbor ne dela itd. Šli ste pa še dalje: buvili ste se tudi z osebo blago pokojnega cJf>na našega Oblastnega odbora dr. Vinka Wiegoriča na način, ki krši osnovno pra-flo vseh taktnih ljudi »De mortuis nil nisi bene«. Napram Vam, velecenjeni gospod župan, čutimo potrebe, da branimo sebe, svoje delovanje in posamezne svoje člane. Nam je popolnoma, egalno, ali ste z nami zadovoljni ah ne, morda nam je celo ljubše, če Vam delovanje ne ugaja ptopolnoma. O raz-°&h bomo govorili še javno, upamo, da 'Urn ne bo treba dolgo čakati na ta razgovor. Drugo pa je glede osebe pokojnega pripri ja dr. Vinka Gregoriča. Ne samo zato, je mrtev, marveč predvsem zato, ker smo tekom žal prekratkega njegovega delova-tja v našem Oblastnem odboru prepričali o nkgovih vrlinah, moramo prav energično *°krniti Vaše besede, ki so vzbudile v naših Vonih utis, da je imel naš Oblastni odbor v osebi dr. Gregoriča sodelavca, ki po svoji Preteklosti in po svojem prepričanju ni spadal v vrste Narodne Odbrane. Mirno lahko četrto, da bi si želeli v svojih vrstah še mno-So tako iskrenih in poštenih, pri tem pa zlasti v. vprašanju korupcije tako borbenih mož, kot je bil ta pokojni naš brat. Ne mostno za to, če Vam dr. Gregorič ni bil po-s^bno naklonjen in je imel p Vas, velecenjeni & župan svoje mnenje, katero ni nikdar prikrival. Z mrtvim levom je borba seveda 'ahlca, odsvetujemo Vam pa, da bi še kdaj v naših vrstah omenjali ime ranjkega doktorja Gregoriča na način, kot ste to storili ° priliki navedenega sestanka. Do danes Narodna Odbrana se ni nikdar in nikjer pečala z Vašo osebo, če pa želite to, velecenjeni g. župan, smo Vam seveda na razpolago, toda le odkrito iz obraza v obraz. Zato Vas prosimo: kadar boste zopet začutili potrebo, da se udeležite enega ali drugega sestanka naših članov, povejte nam to v naprej. Bodite brez skrbi, sprejeti boste vljudno in prijazno, seveda pa boste dobili primeren odgovor, če boste hoteli govoriti zopet tako, kot ste govorili na sestanku v Šiški. Zdravo! Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani T. č. predsednik: T. č. tajnik: Dr. Cepuder Josip s. r. Matelič Miroslav s. r. Liubliana KAPITOLSKE GOSKE Vsa Ljubljana je pred božičnimi prazniti zagagala od veselja, ko so napravile goske i* Slavonije in Hrvatske pohod na ljubljanski trg. Prišile so sicer brez glav, oskubljene in očiščene, prepeljal jih je žid, toda bile so lepo mastne in poceni. Ni čuda, da so naše gospodinje kar drle k goskam in kupovale ?osje meso po 14—16 Din za kilogram. Pa i« nastala buna. Oglasili so se naši mesarji [n napovedali vojno goskam, češ, da bodo podrle vso njihovo teletino in svinjino. Skoraj bi bilo prišlo do vojne, ki bi sicer ne bila krvava — kri je goskam, teletom in svinjam že davno odtekla — pa bi vseeno povzročila fltnogo zmede v naši beli Ljubljani, v tem najbolje upravljenem in kljub splošni krizi od vseh blagrovanem mestu. Hudo pa je postalo, ko je začel trgovec prodajati gosje, meso tudi po posameznih kosih in si ga je lahko tudi n. pr. žena kakega zapostavljenega malega uradnička brez protekcije nabavila pol kile. Takrat je nastal težak problem. Ali je sekanje perutnine oziroma prodajanje razkosane perutnine prosta obrt ali ne. To vprašanje je strašno važno. Ce ni to prosta obrt, bo morala vsaka naša gospodinja in kuharica zaprositi za obrtni Hist, prednobo smela zaklati kako putko, jo očistiti in nato razkosati. Ni čuda, da so se povešale polne glave in razglabljalo ta težak problem. Rešitev je prišla, prodaja gosk v posameznih kosih je bila od zgoraj navzdol uradoma prepovedana in konec je bilo tega težkega spora. Ljubljana pa se še sedaj razburja radi teh gosk, naše gospodinje in kuharice imajo težke skrbi in mi, družinski očetje, ne vemo, če bomo lahko še kedaj pri domači mizi uživali kakega slastnega piščanca. Govori se tudi o neki preiskavi. Kaj je predmet te preiskave, tega ne zapišemo, da ne bomo konfiscirani, j)ozna ga pa že vsa Ljubljana po zaslugi raznih gospodov, ki zaupajo največje tajnosti, če sede med štirimi stenami kake zakajene oštarije. Mi bi pa s svoje strani predlagali, da se raztegne ta preiskava malo dalje. Treba bi bilo ugotoviti, če je res kupil nek tukajšnji trgovec od svojega židovskega tovariša goske po 8-50 Din za kilogram, pa so se te številke v njegovi trgovini takoj povišale na 22•— ali celo 24'— Din za kilogram. Vedeli bi tudi radi, kdo je bil oni gospod, ki je s tako hvalevredno vnemo za želodce naših malih ljudi prepovedal prodajanje gosk v malih komadih. Postavili bi mu radi spomenik, ker res ne gre, da bi si privoščil mali naš človek košček pitane goske. Pa naj ne bodo radi tega hudi na nas ljubljanski mesarji, privoščimo jim njih zaslužek, če pa je prišlo do gosjega gaganja, so krivi tudi sami, saj je dotični žid najprej ponudil goske v komisijo njim, pa so ponudijo odklonili. Ko bo preiskava dovedla do kakih rezultatov, se bomo zopet oglasili. OBRTNIŠKO VPRAŠANJE V LETU 1934. Obrtniška .politika v zadnjih leNaš iredentizem« članek, v katerem se dotika vprašanja Koroške in zedinjenja Avstrije z Nemčijo. Dunajski »Reichspost« je v svoji številki od 24. decembra preteklega leta ponatisnila del tega članka, ki ga tu navajamo: »Naše prepričanje in dostojanstvo nam ne dovoljujejo, da bi ostali prekrižanih rok vse do toda j, dokler ne bodo vsi Jugoslovani prepričani do dna svoje duše in gotovi, da dajo svojo vero, pa tudi svoje življenje za to, da se Jugoslavija mora razprostirati od Til-menta in Gospe Svete do Črnega morja in Soluna. Nemška revizionistična politika teži programatično na zedinjenje Avstrije — to je tipičen izraz nemškega iredentizma. Nepojmljivo je, zakaj se mi protivimo zjedinje-nju, ker bi od tega, s spretnim postopanjem, z diplomatskim aparatom, mogli imeli samo očividne koristi. Ali kot — »conditio sine qua non« — bi morali mi postaviti zahtevo, da se Koroška odstopi Jugoslaviji. Koroška je pogoj za naše dovoljenje v pogledu zedinjenja. Koroško vprašanje se ne bo nikdar več opustilo, čim se ga bo vzelo v pretres v zvezi z zedinjenjem. Nato pripominja »Reichspost«: Narodna Odbrana je, kakor je poznano, najjačja nacionalna organizacija Jugoslavije. Ima poluraden značaj in njeni člani so gotovo vse promi-nentne osebnosti režima atti stojijo z njo v dobrih odnošajih. Izključeno je, da bi ta organizacija v svojem uradnem glasilu napovedovala spremembo svoje politike o vprašanju Anšlusa, ne da bi prej natančno pregledala terena za to. Izjava »Omladine« iz popolnjuje radi tega vest, ki smo jo objavili 22. t. m. (Ta vest je dospela z jugoslovenske strani.) 0 težnjah zunanjepolitične pisarne nacionalnih socialistov, da se na račun Koroške dobi odobritev Beograda za zedinjenje. Zunanjepolitična pisarna nacionalsocialistov objavlja danes demanti. Gospod Rosen-berg izjavlja, da so trditve izmišljene, da bi se mogli deli Koroške odstopiti Jugoslaviji. Mi ta demanti samo lojalno beležimo in mu ne dajemo nikake važnosti. Točnost naše vesti iz Berna je izven diskusije, čeprav bi ne imeli tako nesumljivega izpopolnjenja naše vesti — v Narodni Odbrani.« Na stvar odgovorimo v prihodnji številki. Uredništvo. Lokavec NAŠA SEVERNA MEJA Naša severna meja!... LokavecI... Nismo imeli do danes društva, v katerem bi se naši Lokavčani zbirati in to tu, slabe pol ure do naše severne meje. Radi tega smo na pobudo naših nacionalnih prosvetnih delavcev Kralj Zorislava, šol. upravitelja in učitelja, Mikuš Stanka, ustanovili pripravljalni odbor, kateri je pripravljal podlago za nedeljski ustanovni občni zbor podružnice družbe sv. Cirila in Metoda. Občni zbor, v nedeljo, dne 21. t. m.! Kakor je bil dober poziv pripravljalnega odbora na naš tukajšnji slovenski živelj, tako je bil dober in lep odziv od strani istega. Pred lepim številom zbranih je najprej tukajšnji pevski odsek, ki ga je že predhodno vodil g. Mikuš Stanko, zapel nekaj narodnih pesmi. Nato je predsednik pripravljalnega odbora g. Kralj Zorislav v lepih besedah, polnih nacionalnega duha, pozdravil in vabil navzoče k ustanovitvi podružnice C. M. D.-a, ki je za nacionalni, prosvetni in gospodarski podvig našega Lokavca, tu na severni meji tako ve-(levažna. Izročil je nato pozdrave glavnega odbora C. M. D., katera nam obenem želi plodonosnega uspeha, tu gor na naši severni meji. Povzel je nato besedo g. Mikuš Stanko, ki nam je v lepem, poljudnem tonu raztolmačil pomen in potrebo društva vobče, s posebnim ozirom na potrebo podružnice C. M. D. Z odobravanjem smo sprejeli z nacionalnostjo prežet pomenek ter se nato podali na volitev odbora. Sestavili smo nato program našega delovanja ter smo po tem, ker ni bilo predlogov in želj, zaključili ta lepo uspeli ustanovni občni zbor, zopet s petjem naših narodnih pesmi. Mlademu društvu želimo: Krepko naprej! Gorica wi t r/iTuTAl e ! » J m f.m u \gt z?! i 1 KONKURENCA V nekem kraju onstran meje je prišel zadnji čas poleg domačega duhovnika tudi itallijanski vojaški duhovnik. Seveda ima ta duhovnik tudi v cerkvi glavno besedo in v nedeljo n. pr. ne dovoli, da bi imel domači župnik glavno mašo. Glavna maša je vojaška in — italijanska. Domači župnik je proti temu vojaškemu duhovniku seveda brez moči. Ta italijanski vojaški duhovnik, ki ima gotovo dobro plačo, bere tudi maše bolj po ceni ko domači župnik. Na ta način skušajo uničiti slovensko duhovščino. Sramota je za katoliško cerkev, da dopušča take razmere, a to je mogoče samo za to, ker v Rimu dobro vedo, da so Slovenci in Hrvati zvesti rimski hlapci, tudi če v Rimu zanje niso imeli še nikoli drugega kot lepe besede za lep denar. Ako bi se zgodilo kakemu drugemu narodu to, kar je storil Sirotti v Gorici, ko je pozval 70 slovenskih duhovnikov in zahteval od njih, da naj prisežejo, da ne bodo v cerkvi več govorili in pridigovali slovensko, bi vsak narod na to odgovoril s tem, da bi prestopil v najbiližjo drugo cerkev, ki bi mu po veri in narodnosti najbolj odgovarjala. Pri nas pa nič. Ukinejo goriško nadškofijo iz sovraštva do Slovencev. — Nič! Sirotti vlada nad slovensko cerkvijo na Goriškem. Nič. Vsak dan nasilja v cerkvi in pritisk tuje duhovščine. Nič. Res so se goriški duhovniki obrnili na papeža, a ta se za nje ne bo zmenil,, če mi tostran ne pokažemo niti malo odpora proti italijanski cerkvi — ne z besedami, ampak z dejanji! Sluibene vesti Občni zbor Narodno obrambno tiskovne zadruge reg. zadr. z o. a. v Ljubljani se vrSi v petek, dne 16. februarja 1934. ob 18. uri v restavraciji »Zvezda«. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva, 2. Poročilo nadzorstva in odobritev *b-računa. 3. Proračun za poslovno leto 1934. 4. Dopolnilne volitve načelstva in nadzornega odbora. 5. Slučajnosti. (Določitev pristopnine.) V smislu § 33. zadružnih pravil se obvešča vse člane zadruge, da bo občni zbor sklepal pri vsakem številu navzočih zadružnikov^^ Majcen s. r., načelnik. Inženjerska sekcija NO Ljubljana sklicuje sestanek svojih članov za torek, 30. t. m. ob 20. uri v gostilni pri »Novem svetu« na Gosposvetski cesti. Odbor sekcije. Viteška sekcija Narodne odbrane Šent-peter-Vodmat-Moste priredi v petek dne 9. februarja t 1. ob 20. uri v kinodvorani Sokolskega društva v Mostah igro »K o n o c poti« drama, v 3 dejanjih, spisal Scherrjff, proveJ Oton Zupančič. — Cene: Stojišča po 2 Din Sedeži po 4, 6, 8 in 10 Din. Ker je to prva prireditev novo osnova-naga dramskega odseka Narodne Odbrane v Ljubljani, pričakujemo od strani članstva bratskih org. mnogobrojne udeležbe. Zdravo! Za učitelja ni in tudi ne more biti zabosti, da se trka po prsih in samozavestno i2javlja, »jaz sem nacionalist!«, tudi ni do-v°lj, če je član dveh ali treh nacionalnih organizacij. Učitelj sme in mora poznati le konstruktivni nacionalizem v delu za narod in državo. Našemu narodu je danes bolj nego kdajkoli potrebna gospodarska vzgoja, potrebne so tudi gospodarske ustanove, ki mu bodo ^ogie vsaj deloma lajšati težke skrbi za obstanek. Svetovna kriza je z vso svojo težo pritisnila na naš kmetski stan, na našega delavca in preprostega človeka. Podeželje tarejo ogromne skrbi in boj za obstanek ni iahak — in kdo bo tedaj dosegel uspehe v Racionalnem pogledu pri tem malem človeku? *do bo mogel pri njem razširjati kakršnekoli duhovne dobrine? gotovo le oni, ki bo imel Razumevanje za težnje in gospodarske pozebe naroda. Ne mislim pri tem, da bi naj učitelj na-^aJal kmeta in preprostega človeka k sebičnosti in materij alizmu. To bi bilo pogubno fa nacionalizem in vse nacionalno delo, pač Pa mora biti učitelj svetovalec ljudstvu v njegovi težki borbi za obstanek. Ker je ta borba .v«alnega pomena za našega kmeta in de-r\Vca, bo našel pot do njegovega srca, do Njegovih čustev le oni, ki mu bo stal tu ob in mu bo v tej borbi pomočnik, sodelavec in svetovalec. Učiteljstvo si je s kmetskim in gospodinj -j**® nadaljevalnim šolstvom že močno utr-jnp položaje v tem pogledu. Toda njegovo dn{? Potrebno tudi izven teh šol. Vsi se £avedamo, da ima vsak kraj svoje po-N«J}osti. in zaradi tega tudi svoje potrebe. emogoče je torej v splošnem določati, pri rac* Panogi gospodarstva je učiteljeva po-Uam’ i° ?sno sodelovanje potrebno, ugotav-10 ie, da Je nujno potrebno učiteljevo so- delovanje na gospodarskem polju, ker le s takim delom si lahko pridobi toliko zaupanja, da bo z uspehom vršil svoje nacionalno poslanstvo. Zavedati se moramo prav vsi, da so ravno trdni in močni gospodarski temelji najboljša podlaga za vzgojo prave nacionalne zavesti med najširšimi plastmi našega naroda. Na take temelje bo mogoče zgraditi mo gočno trdnjavo vseh nacionalnih čustev, narodnega ponosa in naj iskrenejšega državljanskega čuta. Učitelj se mora zavedati, da je mogoče z uspehom propagirati med narodom le pravi, to je konstruktivni nacionalizem. Zaradi tega sem mnenja, da naj vsak učitelj dokaže s svojim delom, da pozna narodove težnje in da so mu znane vse potrebe ljudstva in zato ve, kje zasaditi lopato, kje orati ledino in kje sejati kleno zrno. Ko spozna preprosti človek, da je našel v učitelju zvestega sodelavca in pomočnika pri onih problemih, ki ga najbolj tarejo, ki so važni za njegov življenski obstanek, tedaj bo takemu učitelju zaupal v vsakem pogledu. Učitelj bo imel potem med narodom naj hvaležnejše in najvnetejše sodelavce pri svojem nacionalnem delu. Sledili bodo njegovemu nasvetu ne le v gospodarskem, pač pa tudi v nacionalnem pogledu. In sedaj pač ne bo več težko ustanavljati nacionalna društva. Učitelj, ki si je s takim delom utrl pot med narod, ne bo imel nikakih težav s snovanjem društev Sokola kraljevine Jugoslavije, Narodne Odbrane, Jadranske Straže in sličnih nacionalnih društev. Prepričan sem, da bo učiteljstvo pridobilo vse naše ljudstvo za pravo nacionalno čustvovanje le s pravim konstruktivnim nacionalizmom. Ta nacionalizem je torej grajen na močnih ln neomajanih temeljih In je radi tega povsem nesporen. Učitelj se■ ne sme zadovoljiti samo s spontanim nacionalnim navduše- njem, ki je le momentano ta nima zadostne notranje sile, ker zavedati se mora, da bo zgrajen pravi konstruktivni nacionalizem na pozitivnem in ustvarjajočem delu med narodom. To delo mora sloneti na res pravih potrebah in interesih naroda in države. Potrebno je povdariti, da mora učitelj vse potrebe ljudstva dobro preštudirati in delo, preden se ga loti, dobro premotriti in spoznati. Učitelj se ne diči z nacionalnostjo, katera ne bazira na najširših etičnih temeljih. Nacionalno delo, ki mu je osnova nesporna poštenost, konstruktivno delo, ki vzgaja narod in gradi močne temelje naši narodni državi, le tako delo je najlepše zrcalo pravega konstruktivnega nacionalizma, ki ga učiteljstvo med narodom propagira. Resno hi stvarno delo je vedno in povsod privedlo do pozitivnih uspehov. — Same besede, predvsem take, ki so dobro govorjene, dovedejo sicer včasih do spontanega navdušenja, a to navdušenje je le kratkotrajno in mine kaj kmalu. Naše ljudstvo ima dovolj praznih obljub še iz onih časov, ko so rastle pri nas stranke kot gobe po dežju. Danes so potrebna samo dejanja in le z dejanji, ki so v korist naroda in države, bo učitelj pridobil narod. Učiteljstvo že deloma dela po teh smernicah in ako premotrimo vse nacionalno delo, ki ga vrši, tedaj smemo z gotovostjo trditi, da to delo ne obstoja samo iz besed, marveč je to konstruktivno nacionalno delo za narod in državo. Seveda je v interesu stvari same nujno potrebno, da je učitelj delj časa v enem kraju, kajti povdariti moram ponovno, da je za tako nacionalno delo med narodom nujno potrebno, da učitelj pozna razmere v kraju, pozna ljudi in njihove potrebe. Le ko mu je vse to dobro znano, bo mogel započeti s pravim in do sigurnega uspeha vodečim nacio- nalnim delom. Za pravilno spoznavanje razmer in udejstvovanje v navedenem smisli pa je potrebno mnogo časa, kajti nemogoče je zahtevati od učitelja, da bi spoznal v enem ali dveh mesecih vse ljudi in njihove potrebe. Upoštevati je pri tem dejstvo, da so naši ljudje več ali manj nezaupljivi, da v početku ne zaupajo svojih teženj in želja, in zato je pravi in popolni uspeh mogoč morda šele do dveh, treh ali več letih. Vsled tega nastane nujna potreba učiteljske stalnosti na službenem mestu. To stalnost povdarja učiteljstvo že od takrat, ko je bila ukinjena, in povdariti moram, da zelo grešijo proti učiteljevemu nacionalnemu delu med narodom oni, ki skušajo iz kakršnihkoli lokalnih nagibov doseči premestitev učiteljstva. Narodna Odbrana uvideva potrebo učiteljske stalnosti, in bo zato tudi pripomogla in podpirala učiteljsko stremljenje za ponovno uvedbo učiteljeve stalnosti na službenem mestu. Narodna Odbrana bo podpirala vsa učiteljska stremljenja, ker uvideva ogromno učiteljsko nacionalno delo in priznava, da si učiteljstvo mnogo prizadeva, da bi v naši mladini, kakor tudi med širšimi plastmi našega naroda vzgojilo ono veliko narodno samozavest, oni veliki nacionalni ponos, ki je potreben vsemu jugoslovanskemu narodu kot celoti, kakor tudi vsakemu Jugoslovanu kot poedincu. Učiteljstvo, kakor tudi vsakogar, ki spada v vrsto javnih delavcev v našem podeželju, mora prešinjati ena sama misel, da moramo s konstruktivnim nacionalnim delom vzgojiti vsakega poedinega člana našega naroda, v zavednega državljana, ki bo povsod in ob vsaki priliki s ponosom izjavljal, da je Jugoslovan. Ko bomo to dosegli, in v tem je najvažnejša učiteljeva naloga, bomo lahko mimo zrli v lepo bodočnost naše, z vsemi lepotami in dobrinami bogate domovine, naše lepe Jugoslavije. (Konec.) —i. nam je tudi takih duševnih delavcev, ki bodo znali gojiti slovansko bratsko zavest, katera edina more pospešiti medsebojno spoznanje Slovanov in odpraviti obstoječe spore. Tukaj mislim na skupni idealni nastop vseh političnih in duševnih voditeljev, katerih geslo, naj bi bilo: >V boj za mednarodni napredek, ugled in obstanek slovanstva«. Že misel na gmotno samoobrambo slovanskega plemena nam mora postati temelj bodočega edinstva. Slovani smo imeli in še imamo vedno sovražnike. Zdaj nam grozijo Nemei, zdaj Italijani, zdaj zopet Madžari itd. Da bi se sovraštvo le teh spremenilo kdaj v prijateljstvo ali da bi kdaj pri navedenih narodih zmagala človečanska in bratska načela, o tem ni misliti. Že iz tega vidika je vsakemu slepcu jasno, da imajo vse slovanske države ne le pravico, ampak tudi sveto dolžnost, napeti vse svoje moči, da s pozitivnim ustvarjanjem dosežejo tako zaželjeno edinstvo slovanskega plemena. S tem bi se povečala slovanska udarna moč, skupni nastop bi uspešno pariral zlohotne nakane Slovanom sovražnega tujega imperijalizma. Nekdo, na katerega v tem pogledu stavimo lahko največ nad in kateri bo najbolj sigurno izvedel slovansko edinstvo, je naša slovanska mladina. Mlado slovanstvo je edino zmožno, da s svojimi idealnimi načeli, s svojo navdušenostjo in požrtvovalnostjo reši svoje pleme in z njim vred vso Evropo. Smotri mladega slovanstva so že danes tako jasni, da je uspeli zajamčen. Mlado slovanstvo bo premagalo sebičnost, ki je v glavnem ovira bratskega zbližanja in v tem boju bo postalo mlado slovanstvo vodilni činitelj. Oe analiziramo smotre probuiajočega se slovanstva, pridemo do tega zaključka: X5e hoče slovanstvo rešiti sebe in ostalo Evropo, mora uničiti pangermanizem.« To je prvi in najpoglavitnejši pogoj za obstanek mladih slovanskih držav. Novo slovanstvo se mora otresti misticizma in za prejšnji panslavizem značilne neiskrenosti. Da danes slovanstvo v Evropi nima tistega vpliva, katerega bi po svoji razsežnosti in številu prebivalstva moralo imeti, je žalostna posledica slovanske razcepljeno- sti. To je tudi vzrok, da Slovani niso v stanu voditi z uspehom kake borbe proti nemškim osvajalcem. Čeprav je pokopal versajski mir prenapete nemške načrte, nevarnost prodirajočega nemštva m minila: v teku desetletja se je Nemčija opomogla in danes vidimo, da z mrzlično naglico zopet oboro-žuje za boj zoper slovanske države. Predvsem hoče uničiti Poljsko in Češkoslovaško, da bo imela potem proste roke na zapad. Žalostno, prežalostno je tudi dejstvo, da je velika slovanska Rusija, potapljajoča se v boljševizmu, v zadnjih letih bila glavna pomočnica nemške mednarodne politike. Vsled tega so bile majhne slovanske države brez izdatne zaščite, važne življenske zadeve so se reševale brez teh. Dogodki zadnjega leta so nam pa pokazali, da Rusija polahko spoznava svojo zmoto: politični preobrat v Nemčiji jo je prisilil, da prične, ne glede pod kakim režimom se nahaja, s slovansko politiko. Sporazumi s Poljsko, z Malo antanto in drugimi, so nam dokaz, da ni več daleč čas, da bo zopet Slovanska Rusija igrala vlogo voditeljic. Naj se nihče ne vara: Brez Rusije in brez treh milijonov ruskih trupel ne bi bilo niti sledu o kakih novih slovanskih državah. Še več — brez Rusije bi in bodo ostali slovanski narodi samo mednarodne sirote. Vsled teh navedenih dejstev, je krog onih, ki verujejo v najsijajnejše vstajenje Slovanske Rusije, vedno večji. Ni vredno ugibati, kaj bo, ko se Rusija vme. V neizpremenljivi volji zgodovine prihajajo sedaj na vrsto pomlajeni slovanski narodi, da zberejo in razvijejo svoje tvorne sile v novih narodnih državah — Češkoslovaški, Poljski, Jugoslaviji, Bolgariji in danes ali jutri v Rusiji. Ustvarjenje teh svobodnih nacionalnih držav je zbudilo slovanstvo k novemu življenju. Iz te splošne svobode pa vznika tudi svoboda tekmovanja, kdo bo več in več doprinesel in žrtvoval za uresničenje slovanskega edinstva. Sposobnim bo ta svoboda tekmovanja prinesla mnogo dobrega, nesposobne pa bo potegnila v vrtinec odvisnosti in suženjstva. Gorje tistemu, ki pri slovanskem vstajenju ne bo umel zanesljivo plavati! Naše viteške čete Srbski del našega naroda, je v svoji ve-lilkii piošlosti imel mnogo težkih in 'mučnih • dni, oni trpljenja, krvi im žrtev, Id so padale na oltar domovine v ■mogočni borbi za krst časti) [ i n svobodo zlato. Vendar pa ni bil nobeden težji cd onega, ki je dne 24. septembra 1908 prinesel porazno vest o aneksiji Bosne in Hercegovine. Onemela je pesem guslarja, ki je opeval Kosovo, kraljeviča Marka in Miloš Obilica. Narod se je vzdramU Črni oblaki, ki so ge valili s severa, prinašajoč s seboj prete io nevihto so vzbudili v tem narodu voljo do življenja in hrepenenje po osvobojen jm. On je vstal, da v samoobrambi brani svoje najsvetejše, svojo zemljo, svojo svobodo in brate svoje po mišljenju, krvi in jeziku. Osnoval je svojo narodno obrambo, v katero so se zatekali stari in mladi da ee ped njenim okra!jem pripravijo na končni obračun, na končno osveto. Osnovanje Narodne odbrane ni bil plod dolgotrajnih .propagandisti mih govorov raznih naic jcnalmih ideologov, temveč je to bila spontana misel celokupnega naroda, ki se je jasno izražavala v snujočih se organizacijah Narodne odbrane, katerih število se je iz dneva v dan množilo tako, da je bil v najkrajši dob: cel srb siki narod ena saima velika organizacija Narodne odbrane, ki je tedaj predstavljala vso silo, moč in veličino celega srbskega naroda v mejah tedamje kraljevine in izven njenih meja. Bila je plod volje naroda, od njega je bi'a moralno in materijalno podpirana in vzdrževana in ravno vsled tega je pa tudi bla poleg vojašnice najboljša nacijonalna šc.la. v kateri se je vzgajala naša omladina in to tista omladina kr se je v brezmejni ljubezni do naroda in države, v želji po svobodi Ln ujedinjemju, navdušeno pripravljala na poit v svobodo a’i smrt. Skozi to šolo so ro- mali bataljoni tedanje jugoslovanske o mladine, ki je vedno im povsod dokazala, kakšna je bila tista vzgoja. Največji spomenik te šole in vzgoje, sa je pa omladina postavila na bojnem pod ju, ko je pri končnem obračunu z našimi nasprotniki na bojinih poljanah šla prva v boj, polagala svoja življenja za blagor naroda na naš ogromen žrtvenik s tem, da je hrabro in častno umirala v slavo svoje domovdne im v zgled njenim potomcem. Dala nam je veliko število nacijomalnih apostolov in mučenikov, katerih podvigi niso bili nič manjši od omega, ki: ga je izvršil na Kosovem polju nesmrtni Obilič. Dogajali so se slučaji, katerih ne more zaznamovati zgodovina nobenega drugega na -roda. »Ne dopuščate, da umrjemo za dobro svoje domovine im naroda« so dejali ti veliki mladi ljudje Oni pa, ki so se bojevali so si bili vedno v svesti svojih težkih nalog, im svoje odgovornosti ter niso nikdar dopustilo, da bi bili! ujeti niti živi niti ranjeni. Lastna bomba ali pa krcglja iz lastnega revolverja sta krajšali niti njihovih življenj. Težko bi se našli slučaji, ki bi povedali, da niso ti junaki, kljub salmim ranam v popolni onemoglosti imeli še toliko sile v sebi, da so si s poslednjimi močmi vžgali bombo ali pa sprožili sebi kroglo v glavo. Ako se je pa kljub temu slučaj onemoglosti pojavil, tedaj ;je mrjral tovariš tovarišu napraviti poslednjo in najtežjo uslugo. En slučaj. Izbrana četa je bila obkoljena, ko je nekoč prenočevala v neki kmečki koči. Borila se je in branila do poslednje bombe in do skoraj poslednjih krogel. Drugega izhoda ni bilo kot, da z naskokom prebijejo neprijatej-ski obroč, ki jim je grozil s poginom. Neki težki ranjenec, mladenič 19 let ni mogel z njimi, da bi skupno s tovariši napravil ta junaški, mogoče poslednji korak. Obrnil se je k tovarišu s prošnjo: »Ubij m«! Ko je tovariš vlagal kroglo v svojo puško, da bi izpolnil poslednjo željo ranjenca, se je le ta spomni, da je ta krogla poslednja, ki jo ima njegov sobojevnik lin da jo mora vsled tega čuvati, ker jo bo rabil pri prodoru skozi ne-prijateljske vrste. Menjal je svojo prošnjo ter prosil tovariša: »Raje me za k olik To ni nobena pravljica temveč je gola resnica. Tudi mi legenda, da je vojvoda Brana, ko je gorel, pel pesem »Oj Srbijo majko mila,« kakor tudi mi pravljica, da je mati Lazarja Kujundžiča, ko so ji prinesli truplo njemega lastnega sina, dejala: »To ni moj sin!«, samo, da bi obvarovala svojo vas in pa Lazarjeve otroke pred besnostjo turške osvete. Iz takšnega jekla so bili tedaj skovana naši omladinci in iz istega jekla vlita srca njih mater. Ustvaritev Narodne odbrane je bilo torej močan in oster protest proti nasilju, ki se je vršil mad našim narodom. Ona je našla tudi poita in način, da ta nasilja im krivice pošteno kaznuje. Kazni same so pa bile izrečene im izvršene vedno le premišljeno in pravimo. Vsled tega je tudi Narodna odbrana postala strah in trepet vsem onim, ki so mislili, da se bo dal narod s tako omladino enostavno poteptati in uničiti. Narod, ki ima takšno omladino ne nrre propasti. On lahko trpi, toda v tem trpljenju lahko z gotovostjo upa vstajenje, vstajenje, ki mu je zagotovljeno, vstajenje, ki mu pripada in ki je njegovo. Vsled tega je bilo delo Narodne odbrane v prošlosti priznano od vseh, da celo od njenih neprijateljev, bilo v veleizdaj niških proces:h ali pa v predvojni in povojni literaturi. Ona je z uspehom im slavo končala v zgodovini Jugoslovanskega naroda svoie prvo ter po dolgoletnem počitku začela drugo, v Jugoslovanski; zgodov:nd najvažnejše dejanje. (Program bodečega dela Narodne odbrane ne more bata pisan še man^e pa vnesen v nekak pravilnik. On se moča prilagodili razmeram m potireoaun našega naroda. Vsied tega ne bi oa lepo sestavljenega ter naprej določenega progaama naš narod imel nncesar, še marnje pa Di od tega imela Narodna odbrana, ako bi v njenih. limanicah tak porogram ležal neizpulnjiv kot navadna krpa papirja Sinovi smo enega in istega naroda vsied tega tudi z. njim sočustvujemo ter pravilno pojmujem« vso tegooo, kii danes tare in tišči, kot strašna peza, nrbtemioo našega naroda t. j. našega kmeta in delavca. Smo pokret, pokret dime, ki vstaja in ki se širi od vodikih m«®1 tja do zadnje femedke koče, tja do poslednjega delavskega domka. Brez hinavščine, brez fr pih besed, brez vseh zaihrbmih namenov, odr krito iin možato stopamo pred tebe nasod, da ti 'povemo, da mora biti tvojega hlapčevstva, tvoje pon Gnesti in klečeplazenja enkrat konec. Zavedati se moraš, da si ta sin matere Jugoslavije, da si potomec tistih ne(U®trašenr.h borcev, ki niso pred nobenim trepetali, jda si svoboden državljan države, ki jo spoštuješ im ljubiš in v kateri si s svojimi rokami služi* svoj vsakdanji trdi kruh. Tebi je nekoč ukazoval tujec in ukazovati hoče tebi še danes. Za tebe delavec nas ni prostora v tovarnah kjer vlada tu^ec. In ako najdeš po kaki milosbi delo, tedaj je težko, umazano rin muke palmo. Odvisen si oa-tujčevih drobtin ki redkoma padajo raz njegove mize Molčati moraš, ker si cd njega od' višem. Njegova beseda je trda in poniža te kjerkoli le more. Ako pa je tvojega potrpij®" nja kedaj konec, ako v tebi zavre tako, da odgovoriš pazniku tujcu, da te njegova knutft ne bo več tepla, ker si sin kršnega in s'**' bodnega naroda, tedaj si odpuščen, na oe^° postavljen, v družbo tisočev tvojih brezpese*' »ih sotrpinov. Zakaj? Zato, ker se nisi pust« od tujca poteptati, zato ker si svobodnjak-zaščitae ne najdeš, prepuščen si samemu seb’ in sili usode. Razočaran si nad človeško bo, pojavlja ti se dvom nad pravico in reeoi®0: dvom ki izpodjeda tvojo stanovitnost im tv») nacijonaMzem. Ako imaš pa družimo, katerj posvečaš vso svojo skrb in delo, ako imap deoo. kr te zvečer željno pričakuje, da ji P11" neseš kot priboljšek skorjico belega kruha? tedaj so tvoje misli in nfšioe posvečene samo delu in tovarni. Mimo prenašaš vsa zaničevanja in pop.ižam;a, pa naj bodo ta še tako kruta im težka Pred očmi so ti žena in črvičk’- tvoji. katerim ie posvečeno tvoje delo. In ti delavec, ti suženj si primoran molčati kot brezpravni robot Iz tvo ih ust ni čuti uporne besede, 1® kakšen kreokeiš: zamah krampa ali močnejši udarec kladiva je tvoj odgovor, izraz troje?® ■protesta in tvojega upora Razumljivo! ' Za tebe in tvoj© j© pnt, po kateri hodijo tisovi tvojih bratov izseljencev danes nemogoča, (Nadaljevanje prihodnjič). Ljubljanska streljačka družina (mestni odbor) obvešča vse članstvo, da se vrši v nedeljo 4. februarja 19B4. ob 10. uri dop. v restavraciji Glavnega kolodvora, redna leta* skupščina s sledečim dnevnim redom. 1. Poročilo predsedstva 2. Poročilo tajnika 3. Poročilo blagajnika. 4. Poročilo gospodarja. 5. Poročilo odsekov. 6. Poročilo preglednikov računov. 7. Volitve nove uprave, 8. Slučajnosti. Opozarja se, da je vse predloge *a obči'1 zbor vposlati najkasneje do 30. januarja t- Na poznejše predloge se ne bo oziralo. NASTANEK IN RAZVOJ MALE ANTANTE Mala Antanta, ki je že od prvih dni svojega nastanka pričela igrati značajno vlogo v mednarodnih odnošajih, se je razvila v teku zadnjih mesecev leta 1932. in tekom celega leta 1933. v mednarodno edinico, čije delavnost je bila nesporne koristi za ohranitev miru, izboljšanja gospodarskih prilik na svetu in v organizacijo mednarodnega sodelovanja. Povečanje aktivnosti Male Antante in porast ugleda treh držav v očeh mednarodne javnosti, zaslužijo, da so tembolj podčrtani, ker so nastopili v času neke in v naprej pripravljene nezaslišane gonje gotovih a:l proti trem zavezniškim državam. Kot je znano, je v zadnjih mesecih leta 1932. revizionistična kampanja dosegla svoj največji razmah. Ostrina neprijateljskih nam činiteljev potom tiska in potom podzemskih spletk je bila v glavnem uperjena proti Jugoslaviji. Zahvaliti se moramo doslednostim in opreznostim, hladnokrvni odločnosti in neupogljivi značajnosti nosilca naše zunanje politike, da se je ta ostrina najprej ublažila, nato pa po raznih naših uspehih v zunanji politiki, ki so jih tudi naši sovražniki priznali, končno zllomila. Jugoslavija je opirajoč se na jakost svojega državnega organizma in kohezijo nacije in s svojo miroljubnostjo in neoporečnostjo argumentov, pobijala napade naperjene proti sebi. Prvi udarec se je pojavil povodom trogirskih dogodkov. Ob tej priliki je jugoslovenski zunanji minister v svojem odgovoru na obtožbe proti naši državi iznesel gola dejstva in osnovne poteze naše politike, ovrgel je vse poizkuse, da se okrni ugled naše državo v inozemstvu. Njegov govor je pozdravila celokupna inozemska javnost, kot dokaz odločnosti naše domovine, da brani interese miru toda, da nikoli in nikomur ne dovoli, da ogroža njen mednarodni položaj in integriteto njenega podzemlja. Po- izkus pristašev revizionizma, da v razjbitju nekoliko Beneških levov najdejo povod za oster in brezobziren napad proti naši državi in s tem posredno tudi proti vsem zaveznikom, pokazal je svetu in prijateljem mirnega razvoja prilik v Evropi neodložljivo, potrebo ojačanja vezi med državami, ki se naslanjajo na načela ohranitve dogovorov o miru in globoko uverjenje, da povojna Evropa primerjana s predvojno predstavlja zgodovinsko značajen napredek, ki zaslluži, da se za njegovo obrambo vstane z vsemi sredstvi. Koncem leta 1932. na inicijativo jugoslovanskega ministra zunanjih zadev g. Jevtiča se je vršil v Beogradu izvanredni sestanek Male Antante, ki predstavlja v njenem razvoju značilen preokret in začetno točko cele nove epohe, ki se od prejšnje razlikuje v večji energičnosti dogovorov in postopka njenih treh držav z večjim odmevom njene politike v internacionalnih odnošajih in v povečanju njenega vpliva na rešitev mnogih važnih vprašanj mednarodnega značaja. Ta izredni beograjski sestanek Male Antante je bil sprejet od vseh prijateljev mednarodnega miru kot umesten in potreben apeli za združenje vseh konstruktivnih in pacifističnih sil v tem delu Evrope. Svesti si važnosti vloge, ki v mednarodnem življenju pripada Mali Antanti, so odgovorni državniki, ki so prisostvovali beograjskemu sestanku, smatrali, da njen obrambni značaj mora biti izpopolnjen s konstruktivno delavnostjo. V tem pogledu se je odločilo, da se bo dalo Mali Antanti organizacijo, ki jo bo napravila sposobno za izvrševanje nalog njene velike misije. Statut Male Antante se je dopolnil in končno izgotovil. Kot stalen organ, kateremu so poverjeni zaščita in zastopanje interesov treh drža v-č!anic, se je izoblikoval svet Male Antante, ki ga tvorijo trije zunanji ministri, ki se morejo glasom doseženega sporazuma sestajati redno vsaj trikrat letno radi proučitve tekočih problemov splošne zunanje politike, kot onih, ki bi specielno interesirali tri dr- žave glede na njihove medsebojne odnose. Poleg tega se je ustanovilo tudi stalno tajništvo Male Antante, ki naj bi pripravilo delo sveta z ozirom na sodelovanje treh držav Male Antante na političnem in gospodarskem polju kot vzajemno pa tudi z državami Srednje Evrope in da pripravlja in izbira politični in gospodarski materijal splošnega značaja. Ti značilni sklepi so bili končno potrjeni s paktom o organizaciji Male Antante 16. februarja 1933. S tem dogovorom se je Mala Antanta, ki je doslej predstavljala blok držav, povezan z dvostranskimi začasnimi dogovori, pretvorila v mednarodno edinico posebne vrste s programom, ki je dobil večji delokrog s tem, da se je omogočilo Mali Antanti edinstvo nastopa akcije in konstruktivnega dela na mednarodnem polju. Dogodki, ki so kmalu nato nastopili, so pokazali, koliko je bilo potrebno tako v ohranitvi interesov treh držav tako tudi radi obrambe evropskega miru, da si je slična konsolidacija organizacije najvažnejših činiteljev mednarodne politike v Srednji Evropi in na Balkanu stvorila v vsem svojem obsegu. 16. marca 1933. je nela sila predložila vplivnim faktorjem povojne Evrope predlog o sodelovanju velikih sil, čigar uresničenje bi predstavljalo omalovaževanje ene bistvene ideje, na kateri sloni Društvo narodov: načelo enakopravnosti držav. S tem načrtom, v katerem je kot glavni cilj označena revizija mirovnih dogovorov, se je skušalo istočasno vpostaviti hijerarhijo velikih nad malimi državami, ki naj bi oživila spomine na zloglasne čase Svete Alijance. Veren pobornik naprednih idej in nezlomljiv pobornik enakopravnosti se je Mala Antanta, svesta si težkih in nedoglednih posledic, ki bi jih uresničenje tega predloga izzvalo, odločila da mu preseče že v korenini vsako možnost realiziranja. — V svojem komunikeju od 2. marca je Mala Antanta odločno izjavila, da za nobeno ceno ne odstopi od svojega stališča, da nihče nima pravice razpolagati s tujimi dobrinami in je dala razumeti velesilam, da se bo z vso svojo energijo borila proti ustvarjanju nekega direkto-rija velikih držav in revizionističnim težnjam. V tem svojem odporu so bile države Male Antante podprte od strani Francije, ki je v svojem memorandumu v prvih dneh aprila preteklega leta popolnoma izpremenila prvotni načrt gospoda Mussolinija. Sestanek stalnega sveta Male Antante v Pragi je zadal temu nemogočemu projektu obnovitve reakcionarnega pokreta v Evropi končni udarec. — Direktorij velesil je pretvorjen radi energičnega nastopa Francije in Male Antante v pakt štirih, ki se v svojih bistvenih točkah popolnoma razlikuje od projekta njegovega inicijatorja. Potovanje Nj. Vel. kralja v Sinajo, Evksinograd, Carigrad in Krf je bilo pozdravljeno od celokupne inozemske javnosti kot pričetek nove dobe miru in napredka na Balkanu. S tem je Jugoslavija razširila svojo konstruktivnost in miroljubnost na ves Balkan in prve sadeže te srečne iD*' cijative je sprejelo z odobravanjem vse j3^' no mnenje naklonjeno miru in sodelovanj11 balkanskih držav. Mala Antanta se je tak° pojavila ko važen zastopnik miru, sodettovS' nja in napredka v Srednji Evropi in posebP0 na Balkanu. Sodelovanje držav Male Antante je bil° z zadnjim sestankom v Zagrebu še bolj utr" jeno. Delo odgovornih državnikov teh treh držav zanima vso svetovno javnost in medna-rodne činitelje ne samo radi rezultatov, ki jih je Mala Antanta reorganizirana v novo mednarodno posebnost višjega reda dosegla v najbližji preteklosti in radi naloge, ki 1° vrši pri reševanju vseh narodnih problemo narodne politike, ampak tudi radi tega, ker sporazumna aktivnost Jugoslavije, Ceboslo-vaške in Rumunije znači za društvo narodo naj večjo in najsigurnejšo garancijo mednarodnega miru in napredka. (Nadaljevanje prihodnjič,) Odgovorni urednik Miroslav Matelič. - Izdaja la Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. *. c o. Ernest Vargazon. - Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mlhalek). Vsi v Ljubljani