LJUBLJANSKI ČASNIK.
S t. IG.
Viorih 25. Svečana
1851.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Joiefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Z a polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 krajo.
plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., na pol leta Vsaka cesarska pošta prejme naročilo iu denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vradni tlel.
19. februarja 1851 bo vc. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju X. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1851 in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 35. Cesarski ukaz od 25. januarja 1851, s kterim se ukaže vojakam vozništva na voj-skine postave priseči.
Št. 36. Ukaz ministerstva bogočastja in uka od 26. januarja 1851 glede terpeža šolskih jesenskih praznikov gimnazij na koncu šol-škiga leta 1851.
Št. 37. Cirkularni ukaz vojaškiga ministerstva od 8. februarja 1851 , s kterim se cesarski patent od 28. junija 1850, glede pri-stavljenja dopolnivne opombe in ukaza mini-sterstev pravosodja, denarstva in bogočastja in uka od 8. novembra 1850 zavolj pobera-nja in obrajtanja postavnih in prostovoljnih doneskov za matico normalnih šol, tudi vojaškim sodnijam naznani, de se vedo po tem ravnati.
Št. 38. Razpis ministra vojaštva od 8. februarja 1851, v kterim se bolj natanjke odločbe glede zaprisege vojakov vozništva naznanijo.
Št. 39. Cesarski ukaz od 10. februarja 1851, s kterim se razjasni §. 408 kazenskiga reda od 17. januarja 1850, čez porabo cenivne prisege, de se odškodnina zve, ktera se je komu po kaznjivnim djanju zgodila.
17. februarja 1851 je bil CXIII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, od leta 1850, ki je 22. augusta 1850 v edino-nemškem izdanju, pod št. 330, 331 in 332 na svitlo prišel, v vsih devetih dvojnih izdanjih, potem poljsko-nemško izdanje dela CLV. in III. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1850 izdan in razposlan.
Dunaj 18. februarja 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
13. februarja 1851 je bil IH. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Razpis ministerstva za vojaške reči od 31. Decembra 1850, z kterim se po Njegovim Veličanstvu poterjeno poboljšanje prejemšin (plač) vojaškiga sodnijskiga osobja od gene-ral-avditor lajtnanta navdal razglasi. — Cesarsko lastnoročno pismo od 14. Januarja 1851, s kterim se zaukaže, da je treba smertne sodbe porotnih sodnij, preden se vladarju predlože, najvišji sodnii predlagati za njeno mnenje zastran uzrokov pomilostjenja, in če bi takošne uzroke našla, zastran časne kazni ječe, ki bi jo na mesto smertne kazni komu naložiti bilo. — Razpis ministerstva zunanjih reči od 15. Januarja 1851, s kterim se razglasijo po
kralj, nizkozemskim vladarstvu avstrijanskim ladjam dovoljene vgodnosti. — Ukaz c. k. de-narstviniga deželniga vodstva za Štajarsko, Koroško in Krajnsko, dan v Gradcu 21. Januarja 1851. Zlajšano dobivanje kolka za davšini podveržene naznanila tiskarnic in kam-notiskarnic. — Razglas c. k. krajnskiga deželniga poglavarstva od 22. Januarja 1851. Olajšanje omejenj, ki so bile zavoljo oproste-nja vojaške dolžnosti po vloženju takse z vis. ministerskim razpisani od 27. Novembra 1850 št. 25972. zaukazane. — Razpis c. k. krajnskiga deželniga poglavarstva od 22. Januarja 1851. Farne siromašnice še dalje obstoje in njihna razmera do novih županij. — Razpis c. k. krajnskiga deželniga poglavarstva od 23. Januarja 1851. Stroški za hrano za na Parskim brez izkazov prijete avstrijanske der-žavljane zadevajoč.
20. februarja 1851 je bil IV. del; III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Cesarski ukaz od 3. Januarja 1851. Čez kidanje snega na deržavnih cestah. — Ukaz kupčijskiga ministerstva od Januarja 1851, 8 kterim se začetek moči z razpisani 20. Decembra 1850 zavkazanih odločb čez mesad-žerie in dostavnike na 1. Aprila odloži. — Razpis ministerstva zvunanjih zadev od 21. Januarja 1851. S kterim se ustanove odločbe za preskušnjo, ktero je treba opraviti pred ustopam v konceptno službo ministerstva zvunanjih zadev. — Ukaz ministerstva za denar-stvo dogovorno s kupčijskim ministerstvam od 31. Januarja 1851. S kterim se vvožnjina za lak-lak in lak-dye zniža. — Ukaz c. k. višje deželne sodnije za Koroško in Krajnsko od 23. Januarja 1851. Razlaga zastran služ-bine takse za nastope in premike v uredili zavoljo nove uravnave sodnij. — Ukaz c. k. krajnskiga deželniga poglavarstva od 31. Januarja 1851. Predpis zastran predlaganja, pretresovanja in poterjenja rajling okrajnih denarnic. — Razglas c. k. davknjga vodstva za krajnsko kronovino od 4. Februarja 1851. Dovoljenje in obrok za preklic preterganih listkov po 6 in 10 kr.
levradni del.
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Ljubljana. (Dalje in konec perve porotne sodbe tukaj.) — Drugi dan (12. februarja) je začel pravdo ob devetih zjutraj najpred g. deržavni pravdnik in nato zagovornik, uni zoper, ti za zatoženca pojemali in gg. porotnikom z dokazi eden jasneje od druzega pred oči postavljati. Ko ona končata, pove obse-žek te obravnave ob kratkem še enkrat g. predsednik. Nato odidejo sodniki v svojo izbo, kjer so sledeča vprašanja zložili :
1. vprašanje: Ali je France Keržan (Rlažkov) kriv, da je ponoči od 22. na 23.
oktobra 1850 Rezo Mihelakovo ne ravno z naklepam, jo vsmertiti, vendar pa iz hudobnega namena, z gnojnimi vilami tako ranil, da je mogla zavoljo tega umreti ?
2.	vprašanje (ako se pervo priterdi.) Ali je France Keržan to hudodelstvo popolnoma pijan storil, vendar ne, da bi se bil zato nalaš vpijanil ?
3.	vprašanje (ako se pervo ne priterdi) Ali se je F. Keržan le po potrebi branil, si življenje ohraniti ?
Po prebranih teh vprašanjih želi deržavni pravdnik, da bi se v pervem vprašanju po besedah „z gnojnimi vilami" pristavile še besede: „ali s kakšnim drugim orodjem za sunili". Porotna sodba pa v to ne privoli, rekoč, da se po vsih spričbah ne more drugači misliti, kot da je zatoženec rajnko z gnojnimi vilami sunil, bodi si, s kterimi koli. Ravno tako jezavergla pristavek, po g. zagovorniku nasvetovan: Ali se ni to vsmertenje le naključilo?" Vprašanje ostane tedaj pri starem:
Porotniki pod vodstvom gosp. Dežmana so na zgornje troje vprašanje tako odgovorili:
Na pervo: Je (enoglasno); — na drugo in tretje: ni (enoglasno).
Tukaj pristavimo v razjasnjenje zdravniške misli, da je Keržan rajnko nesrečnico brez dvombe tako sunil, da je z vilami iz strani v njena leva persa dregnil; desni rogelj je po tem takem (posebno ker je bila žena zlo suha) lahko tako globoko v telo segel, kot je bilo rečeno, una dva pa zunaj ostala. Da so pa bile vile ravno tiste, gre iz tega na dan, ker so bile drugi dan blizo bojišča najdene, in ker je bil njih desni rogelj (po spričevanju oglednega zapisnika) ker v a v. Zadnjič popisana misel v oglednem zapisniku sprožena zastran tega, da sta se desni in srednji rogelj , ako so se vile proti levim persom ober-nile, vsak v eno kožuhovo luknjo in luknjico podala, je pa po vsaki ceni pomota. Srednji ro£elj je vtegnil, po strani obernivši se, kožuh malo pretergati in tako drugo luknjico napraviti, če je ni kožuh že popred imel. Da je pa srednji rogelj ravno v manjšo luknjico segel, če je desni od spredej v večjo vtaknil, to se je primerilo. Drugače ne gre misliti.— Zdravniki so tedaj pravo terdili, rekoč, da ni bilo mogoče, na imenovano vižo (oglednega zapisnika) z desnim rogljem tako globoke rane storiti in z unima telesa še raniti ne.
Vsi poslušavci so bili z razsodbo gosp. porotnikov, ki so že pri pervi porotni sodbi pokazali, da so Slovenci za taka opravila dovolj omikani, popolnoma zadovoljni.
Deržavni pravdnik imenuje po razsodbi porotnikov obtežave in zlajšave, ter nasvetuje nato, krivca v težko ječo na sedem let, kakor tudi k plačanju stroškov obsodili.
Zagovornik imenuje še več zlajšav. Porotni sodniki sklenejo nato v svoji izbi sledečo sodbo, ktero g. predsednik potem očitno oznani:
„France Keržan (Blažkov) je hudodelstva vboja kriv, in naj je — na pet let v težko ječo, kakor tudi stroške plačati obsojen". Zlajšavajoče za njega je bilo, da je še mlad,
da je bil zavolj zavžitega žganja nekoliko vnet, in pa zato razkačen, ker je Mihelak proti njemu popred metlo zagnal.
Krivi ni zinil, ali je z razsodbo zadovoljen ali ne. Povedano mu je bilo, da ima, ako ni zadovoljen, pritožbo zavoljo neveljavnosti v treh dneh napovedati.
(Konec obravnave ob dveh popoldan.)
Gosp. deržavni pravdnik Kaiser in g. zagovornik dr. Kavčič sta se kaj možko vedla, in zadnji je s svojimi bistrimi vgovori to obravnavo kaj mično storil. Tudi g. predsednik vitez Kopini se je vajenega preiskavavnega sodnika skazal; žal nam je vendar, dajo moramo zavoljo občnega prida Slovencev odkrito in naravnost povedati, da gosp. predsednik (čeravno je poln dobre volje, in je tudi pokazal, da se je s slovenščino zadnjo dobo močno vkvarjal) zavolj neke natome napake, ki mu govor zlo kazi, ni za očitne obravnave. To ni le naša, ampak občna misel v Ljubljani.
Koroško.
Učiteljem ljudskih šol na Koroškem!
Poklican sem od presvitlega cesarja, naj lepše in naj žlahtnejše polje u svojej ljubej domovini obdelovali. Da se za to visoko čest saj enmalo hvaležnega skažem in vas, ljubi učitelji prav prijazno pozdravim, sem namenil, 400 rajn. — štiri sto rajnišov — kovanega denarja u c. k. avstrijanskili dvajseticah na to razdeliti in oberniti, da bi š njimi znotrajne šolske zadeve na višjo stopnjo povzdignili, in ljubezen do svojega materskega jezika obudil. Tih 400 rajnišov se bode takole razdelilo.
Sto rajnišov odločim že za Ietašnje šolsko leto, da se napravi osem daril, in scer 2 po 20 rajn. 2 po 15 rajn. 2 po 10 rajn. in 2 po 5 rajn. Ta darila se bodo razdelila med tistih osem učiteljev ali šolskeh poinagavcev I. razreda, kateri svoje učence najhitrejše in naj ročnejše naučijo mehaniško in pravilno brati, in tako te za otroke dolgočasni nauk okrajšajo, in kateri pred meno, kader pridem šolo prejiskovat, pokažejo, da svoje učence prav dobro brati učiti znajo. Naj mi pa bode dopuščeno opomniti, da pod besedo „naj hitrejše" ne zastopim ravno perve mesce šolskega leta, temoč naj krajši čas, ki se to zgoditi more; dalej tudi, da po mojih mislih noben do sedaj znanih načino, učencev brati učiti ne pismenkovanje, ne glaskovanje, ne slovkova-nje, ne elementiranje — samo za se — ni zadosti, temoč da se otroci naj hitrej ino naj ložej brati učijo, ako se vsi ti imenovani načini modro in lepo vežejo in sdružijo.
Zato zamorem za obdarovanja vrednega le tistega spoznati, kteri se pri tej reči tako obnaša in izverstno tako uči, kakor meni naj bolj dopade in kakor je po mojih mislih naj modrejše.
Drugih sto rajnišev bi rad u prihodnem šolskem letu 1851/52 razdelil med tiste učitelje nižjega razreda, kteri svoje učence brati in iz glave rajtati tuko učijo, kakor jaz za naj boljše spoznam. Pri vsakej priložnosti sem pa pripravljen, če kdo to zvedeti želi, tudi povedati, kako bi po mojih mislih naj boljše bilo otroke brati in iz glave rajtati učiti. Kako pa jaz od te reči mislim, bodem včasi u slovenskem časopisu: „Slovenska Bčela", ktera vsim slovenskim učiteljem priporočim in morebiti tudi v nemškim časopisu: „Der osterrei-chische Schulbote" na znanje dajal.
Zgoditi se more, da se letaš obdarovanja vrednih učiteljev dosti ne najde, in tako od
#) Pri tej priliki povemo, da imamo »e mnogo celili iztisov od Ietašnje slov. Bčele, ktera za pol leta 1 rajn. 12 kr. er. in po posti prejemana 1 rajn. 30 kr. sr. velja.
Vredn. Bčele.
tistih za Ietašnje šolsko leto namenjenih sto rajnišev kej čez ostane. Kar čez ostane, se bode hranilo za prihodno šolsko leto, in tedaj vse ykupej razdelilo. Kako se pa ima vse vkupej tedaj razdeliti, to določiti sebi prihranim.
Tih dosedaj imenovanih daril zamorejo deležni postati vsi učitelji na Koroškem, naj so na nemškej ali na slovenskej strani. Le samo to je treba, da to, kar sem zgoraj rekel učenci znajo u svojem materskem jeziku: to je u tistem, v kterem se u cerkvi pridiga in keršanski navk derži. Unih dve sto rajnišev sem namenil na povzdigo svojega materskega jezika oberniti. Sto rajnišev se bode razdelilo med tiste slovenske dehantije, u kterih bodeni, kedar prejiskovat pridem, vidil in našel, da so učiteljske skupščine po volji in ukazih visokega ministerstva naj lepše uravnane in da učitelji, naj bodo duhovnega ali-svet-nega stana, naj boljšo voljo imajo, sami sebe omikovati in izobraževati. S tim denarjem se imajo knjige in časopisi, posebno slovenski, nakupiti.
Polovico poslednih sto rajnišev odločim za 10 daril in sicer 2 po 10 rajn., 3 po 5 rajn., ino 5 po 3 rajn. Ta darila imajo prejeti tisti učenci latinskih šol u Celovcu, kteri na koncu šolskega leta, ali kedar iz slovenskega nauka stopijo, kaki lep sostavek u slovenskem jeziku napisati znajo, zraven po tudi književno-ilirski jezik zastopijo, in kirilico berejo in pišejo.
Druga polovica tih sto rajnišev se bode ravno tako razdelila med tukajšne šolske pripravnike moškega ali ženskega spola, kateri na koncu šolskega leta ali kedar iz pripravništva stopijo, vse to, kar je u vsakdanjem živlenju, treba, postavim; liste, izpiske itd. u slovenskem jeziku pisati, in (iste slovenske umetal-ne (tehničke) besede posebno lepo upotrebo-vati znajo, katereh se mora učitelj poslužiti, kedar svoje učence keršanski nauk, slovensko slovnico, pisati in iz glave rajtati uči.
Kar morebiti čezostane, se bode shranilo za prihodnje leto, in se alj bode le mogoče, še kej nanovič pridjalo. Imena vsih obdaro-vanih se bodo vselej očitno na znanje dala.
Celovec 8. februarja 1851.
S. Rudmaš 1. r., c. k šolski svetovavec in začasni ogleda ljudskih šoj.
(Bčele.)
Avstrijanska.
V »Deutsche Ztg. a. B." se piše iz Dunaja Ban baron Jelačič, ki je, kakor so časopisi že naznanili, na Dunaj prišel, de se je cesarju zahvalil, ker mu je polk podelil, se je spet v Zagreb podal. Razun tega je bil še en vzrok, de se je dva dni na Dunaju mudil, namreč vedno bolj zmedene zadeve v Bosni, o kterih se je z ministerstvaui pogovarjal. Dvomi se, de bi zainogel Omer paša vstajo popolnoma vdušiti in treba bo, de Avtrija na noge stopi, ako se Bosna ne umiri. V tej reči je pa posebno ban Jelačič pri roci in zdi se, de se je že zdaj vlada v tem z njim menila ker je gotovo, de se je z knezam Sclnvar-zcnbergam dolgo pogovarjal. _
#	Slovanski balnaDunaju je bil zlo k razen Pričujočih je bilo sila veliko; še le o petih zjutraj so se ljudje razšli. Več oseb, med njimi tudi Palacky je nalašč na Dunaj na bal prišlo.
*	Slavenski živelj se skor do Dunajskih vrat raztegne. Dunajčan, ki malo porajta, kaj se zunaj Dunaja godi, se gotovo ne bo malo čudil, ako se kake tri ure od mesta na sprehod poda in v vas pride, kjer vidi bele plajše, ozke plave hlače in lepe visokoravne
prebivavce, ki so posebno urni in živi in opazi, de je v sredi Slovakov ali Hervatov.
Tuje dežele. Bosna.
Iz Zadra se piše 13. februarja v „Agramer
Ztg."
Mostar, poslednjo prebivališče in upanje vstajnikov v Bosni, Hercegovini in Krajni, slavno mesto, ki ima 16,000 prebivavcov, ktero je zmagovavniga Seraskiera z edinim topam vničiti žugalo, Mostar je zmagan.
Ravno pripovedujejo ljudje, ki so zraven bili, de se je preteklo sredo vojaški oddelk Seraskiera Omer pašata pod poveljstvam Mu-hameda Skenderbega pri vasi Borzi eno uro od Mostara z vstajniki bojeval. Vojakov je bilo 1500, ki so imeli 7 topov, vstajnikov se jim je 1000 z enim topam nasproti postavilo. Bitva je bila celi dan dvomljiva, torej se vojaki niso umaknuli. — Vstajniki, ki so obupali so se pred hrib Vlak planina umaknuli, ker so menili, de jim Kavas paša v pomoč gre. Znano je, de se je Kavas paša nekoliko popred v okolico Mostara podal, de bi prebivavce spuntal in svoje kardele pomnožil. Pa pomoči ni bilo in na jutro 9. t. m. so vojaki vstajnike tako terdo prijeli, de so jih popolnoma zmagali, jim top vzeli in jih v beg zapodili. Ujetih je bilo mnogo. Pa vojake je zmaga drago stala, ker jih je mnogo padlo in mnogo je ranjenih bilo. Tedaj pobegnejo vstajniki v Mostar, de bi ondi vso svojo moč v poslednjo odločno bitvo združili. Ker pa Kavas pašata z obljubljeno pomočjo še le ni bilo, se zberejo vsi drugi vstajniški poglavarji v sovet in sklenejo, de se imajo pričujoči vstajniki v soteski Gorica, skoz ktero so morali vojaki priti, vtaboriti. Med tem je pa poveljnik poslance v mesto poslal in je naznanil, de hoče vstajnikam popolnoma prizanesti, ako se mu podajo. Le nektere vodje je tirjal, de naj mu jih izdajo, ti so se pa naglo v beg podali. To je vstajnikam ves pogum vzelo, toraj tudi niso soteske Čorica posedli in so se ponoči 9. t. m. na vse kraje razkropili. Ravno (o so vodju in drugi poglavarji storili.
Tedaj so vojaki drugi dan mesto posedli. Poglavarji vstaje so pobegnuli proti Metko-viču, Vergoracu in Imošiu, de so se rešili.
* Poglavar vstajnikov Kavas Basi, se je proti Fodsi podal, de bi prebivavce k puntu našuntal. Seraskier Omer paša zapusti Sarajevo in se poda z celo armado vstajnikam naproti v velki strah kristjanov. Zdi se de hoče zvediti, če se bode v Sarajevem punt unel. 500 konj se je moralo za prevažvo pripraviti. Tudi vezir Hairedin paša zapusti Sarajevo in v Travnik odide.
Ljubljanski novičar.
* Iz Dunaja se nam piše, de je naš šolski svetovavec, gospod Močnik sklenul, matematiko v slovenskem jeziku pisati.— Pri tej priložnosti tudi naznanimo, de se je njegov namen glede vredenja ljudskih šol tale: V ljudskih šolah na kmetih naj se vse v slovenskem jeziku uči; de se pa tistim, ki hočejo, de se njih sinovi tudi v nemškem podučc, ker jih mislijo v višje šole poslati, tudi zadosti, je gosp. svetovavec sklenul, učiteljem naročiti, de naj tistim učencam, ki se hočejo nemškiga jezika navaditi, v posebnih urah za plačilo poduk dajejo. — V mestnih šolah se bo pa v pervem razredu in sicer od začetka samo slovensko ličilo, potem pa tudi nemško začelo. Slovenski in nemški jezik bosta popolnoma enako pravico imela. Da je to prav, bo gotovo vsak poterdil.	C.
Pastirski lisi ljubljanskima knezo-škofa.
(Konec.)
Kakor dolgo bo tedej Kristusova cerkev ob-sla/a, obstala pa bo do konca sveta, ker Kristus hoče z njo biti vse dni do končanja sveta, tako dolgo bo tudi od Kristusa postavljena oblast terpela, tako dolgo bo tudi aposteljnam sosebno svetimu Petru podeljena oblast terpeti mogla, in prava Kristusova cerkev bo le samo ondi najti, ker se najdejo nasledniki apostelj-nov in sosebno naslednik svetiga Petra. Le samo v ti cerkvi zamorejo vsi sadovi in vse gnade odrešenja shranjene biti; zakaj resnica zamore le samo ena biti, in le samo eno cerkev je en sami Kristus na eno samo skalo Petra postavil. Naj se zatorej tudi druge cerkve po Kristusu imenujejo, vender le ne morejo, v resnici ne, prave Kristusove cerkve biti, ker se ločije ena od druge v veri, vza-kramentih in v pastirjih, kteri jih vladajo ali vižajo, in vender je Kristus Gospod, on edini Zveličar ljudi le edino cerkev ustaviti zamo-gel. On vender ni mogel tem to, drugim pa drugo vero oznanovati, v ti cerkvi te, v drugi pa druge zakramente, manj ali pa več, postaviti; zakaj nauki, kijih je iz nebes per-nesel in ljudem razodel, si ne morejo nasproti biti, in gnade, ki jih je nam zaslužil in v svetih zakramentih zapustil, so vsim ljudem zve-ličevne in potrebne. Cerkev pa, ktero je Kristus tako gotovo postavil, kakor gotovo je bil peršel iskat in rešit, kar je bilo zgubljeno, ker ljudje le samo po njem svoje zveličanje doseči zamorejo, mora tako stara biti kakor keršanstvo, ktero se je s Kristusam začelo. Ta cerkev pa ni človeško delo, ampak božje delo je, in de ta božja cerkev ne zgine, de se v nobeni reči ne skazi in ne spači, ji je Gospod svojo pomoč obljubil in dal vse dni do konca sveta. Prava Kristusova cerkev mora tedej poroštvo božje pomoči vselej v sebi nositi. Ktera zmed cerkev, ki se po Kristusu keršanske imenujejo, pa je edina, prava Kristusova cerkev, ktero najti in z ljubeznijo objeti , mora vsaciga človeka, kteri resnično svoje zveličanje hoče, nar perva skerb in želja biti? Med temi mnogimi cerkvami ni nobena druga edina in prava Kristusova cerkev kakor samo naša sveta, rimsko-katoliška cerkev. Le samo ona je tako stara , kakor keršanstvo. Ni ničlo nobeniga katoliškiga škofa, kteri bi ne mogel skazati, de njegova versta, po kteri škofje zaporedama edin za drugim nasledvajo , noter do aposteljnov seže, in de je z aposteljni v neraztergani zvezi; in poglejte tje v Rim, in spoznati bote mogli, de le samo Rimski škofje, ali papeži na stolu svetiga Petra sede, kteri je bil v Rimu škof in nar viši poglavar cerkve, in je tamkej na križi svoje življenje zavolj Kristusa sklenil. Rimsko cerkev so vselej za tisto imeli in jo častili, ktere škofam so vse sprednosti lastne, ktere je bil Kristus, Gospod svetimu Petru podelil. Tako govori sTeti Irenej v drugim stoletji po Kristusu od Rimske cerkve, rekoč: „Ce ustno zročilo in ljudem oznanovano vero pokažemo, kakor jo nar imenitniši, nar starejši , in vsim dobro znana, od prečastitljivih aposteljnov Petra in Pavla perčeta in uterjena cerkev od aposteljno prejeto posode, in kakor je po zaporedni na-sledbi škofov do nas peršla (če tedej vero, nauke Rimske cerkve pokažemo), osramotimo vse tiste, ki drugači uče, kakor bi biti moglo. Zakaj s to cerkvijo se mora zavolj njene imenitne sprednosti vsaka cerkev , to je vernivsih krajev zediniti. Sveti Ciprijan, škof in mar-ternik, se grozi nad temi, ki so se v mestu po imenu Kartago od katoliške cerkve ločili, in ki so se zato v Rim podali, de bi bili v Rimski cerkvi kako podporo za svojo ločitev ajdli, ter pravi: „Prederznejo se, tje se pre-
peljati k učilnimu sedežu Petra, k nar ime-nitnejši cerkvi, iz ktere se edinost duhovstva izhaja". Sveti Hieronim se je v verskih rečeh s papežem Damazam posvetoval, in piše: „V tej reči se mi je potrebno zdelo, učilni sedež Petra (to je papeža), in od aposteljna (Pavla) oznanovano slovečo vero za svet vprašali. Jest vem, piše v ravno tistim listu, de je cerkev na tisti skali zidana", in spet pravi: „Kdor s teboj ne nabira, ta raztresa, to je, kdor ni Kristusov, ta je Antikristov (ali nasprotnik Kristusov).
Katoliška cerkev ima tudi gotovost božje pomoči; ker ona je poveličana s prečudno stanovitnostjo brez števila marlernikov, nepre-inagana po nar grozovitnišim preganjanji, zma-govavna čez mnoge sovražnike, slavna, veličastna po visocih čednostih svojih svetnikov, in po prečudnih dareh, s kterimi je samo Bog njih življenje poveličati zaniogel. Ali pa ozrite se tje na zgodbe in pergodbe v Rimu več kot osemnajst sto let, in spoznati bote mogli, de je per teh strašnih viharjih, ki so sc v posvečeni stol svetiga Petra zaganjali, le vsi-gamogočna roka božja njega nepremakljiviga ohraniti zamogla do današnjiga dneva. Ja, katoliška cerkev stoji na preterdni skali, de bi se njena podloga kedej omajati dala. To se tudi v današnjih žalostnih časih prav očitno kaže. Sovražniki naše svete cerkve si s vso močjo perzadevajo, jo ukončati, ker je njih hudobnim naklepam nasproti; pa ona stoji toliko bolj terdno na skali, je mogočna in veličastna, ter z ljubeznijo kraljuje od morja do morja.
Tako tedej vsakteri, ki ni spačeniga serca in po krivih menitvah oslepljen, resnico v i d i ti in jo sprejeti, prav lahko spozna, de je le samo katoliška cerkev prava in od Kristusa postavljena ljudem v zveličanje. Le samo katoliška cerkev je steber in podstalo resnice, ki ljudem le po Bogu ali pa po cerkvi, ktera je od Roga pred sleherno zmoto obvarvana, dojti zamore. Le samo katoliška cerkev kaže gotovo pot iz življenja v nebesa, in le ona je prava mati in izrednica ljudi. Ona nam ozna-nuje z božjo gotovostjo božjo voljo, ki jo moramo spolnovati, ako se hočemo z Rogam skleniti, in ravno zato tudi le ona ima moč v sebi, našo voljo tako vladati, de po volji božji živimo, in k Rogu pridemo. Ali pa mi povejte, kdo bi zamogel nečisti ogenj poželjivosli v sebi s pridani gasiti? kdo viharju hudih strast, ki se v človeku vzdigujejo , zapovedovati? kdo vse tiste nagnjenja, ki nas od našiga praviga namena odvračajo, v sebi ukrotiti? Le samo terdno prepričanje to premore , de je to volja božja, in de nam je mogoče s pomočjo gnade božje, ktero nam Bog v katoliški cerkvi po svetih zakramentih deli. Ta gnada božja pride naši veliki slabosti k pomoči, ter nas stori močne, de zamoremo svet in vse sovražnike svojiga zveličanja premagati.
V katoliški cerkvi je po tem takim vse združeno , kar nas zamore rešiti in resnično srečne storiti. Katoliška cerkev je zares ti dragi biser (žlahtni kamen), kteriga je evangeliski kupec, kije dobrih biserov iskal, našel, in je vse prodal, kar je imel, in ga je kupil. Katoliška vera je nar dražji dar, kteri more človeškim otrokam dojti, dar je , ki vse po-zemeljske zaklade v vrednosti neskončno preseže, ona je več vredna, kakor naše življenje; zakaj ona še le da življenju pravo vrednost, ker nas z vso gotovostjo poduči, kteri je pravi namen našiga življenja na svelu, in nam podeli tudi perpomočke, ga toliko ložej doseči. Ta vera je tudi, ki je vstani človeške družbe osrečiti, in naše domače reči prav vravnati. Vera se vzdigne po božjim povelji zoper vse zmote pameti in serca, in napoveduje šibo božjo vsim, kteri od Boga postav-
ljeni red preobernejo, in telo čes dušo, meso čez duha gospodariti puste, vera pa tudi obu-duje, okopuje in zvišuje vse čednosti, ktere morajo ljudem žegen in srečo pernesti. Ali mi pa povejte, bi le ne zginile ali vsaj se ne zmanjšale marsiktere težave in nadloge, pod tterimi ljudje zdihujejo, bi le ne dobila zeni-ja novo, bolj prijetno podobo, bi le ne bilo boljši na svetu, ko bi povsod vsi ljudje tako živeli, kakor sveta, katoliška vera uči, ko bi namreč po uku naše vere zmed sebe pregnali duharazujzdanosti, prevzetnost, nevošljivost, jezo, nečimurnost v noši, zapravljivost, pijanost, nečistost, nezvestobo v zakonu, goljfijo, brezvestnost, te kušne bule na telesu človeške družbe, in ko bi na njih mesto stopile čednosti lastniga zatajevanja, ponižnosti, poter-pežljivosti, zadovoljnosti, treznosti, čistosti, zakonske zvestobe , vestnosti, pokoršine, bra-tovske ljubezni, pravičnosti, vdanosti v božjo voljo. Naša sveta vera se mora v djanji kazati , in iz nje srečniga sadu se sleherni lahko prepriča, de je ni kak človekznajdel, ampak de je iz Boga.
To vam tedej per začetku svetiga postniga časa na serce položim, de veste spoštovati in čislati predragi zaklad naše vere; de Jezusa Kristusa, začetnika in dopolnovavca nase vere ko ga bote ta sveti čas s solzami v očeh spremljali na njegovim kervavim križevim potu, z ginjenim sercam zahvaliti za dar, ki ga je nam brez našiga zasluženja podelil, in de ste v svetim veselji nad tem neprecenljivim po-sestvam perpravljeni, našo sveto vero povsod serčno in stanovitno spoznati in terditi. Od resnice naše vere, ki jo Bog sam zagotovi, prav prepričani, bote brez težave duha laži in zmote od sebe zaverniii, naj si že kakor si bodi vas zapeljati poskuša; kolikor bolj bote v resnicah naše svete katoliške cerkve pod-učeni, toliko ložej in bolj gotovo se bote zmote in njenih nesrečnih nasledov obvarovali; ker vedite, de bo pred tema svetila., zinerzlina prijetno ogrevala in de kdo pred od strupa živi, kakor pa bota zmota in laž zveličale.
Med tem pa ko zmote naravnost in brez strahu od sebe odganjati, se ne smete zapeljati dati, zmotljene pogubljevati in se s tem zoper keršansko ljubezen do bližnjiga pregrešiti; zakaj ljubezen, kakor je naša sveta cerkev uči in zapoveduje, vse ljudi brez razločka obseže, in se po uku našiga Gospoda pred vsim drugim do našiga bližnjiga, s kterim po volji božji skupej živimo, v poterpež-Ijivosti, v usmiljenji, v prestrežljivi pomoči razodeva, in kolikor ji je mogoče, ohrani mir s slehernim človekam.
Ker pa veste, de vsaki dobri in popolnama dar le od Zgorej pride, de vas tedej le samo Bog v veri močne in nepremakljive storiti zamore, torej molite s serčno željo k Bogu za moč in stanovitnost v veri; ne pozabite pa tudi k Očetu luči za tiste moliti, ki ne spoznajo naše svete vere , ali pa če so tudi katoličani, so pa do katoliške resnice tako vnemami, de še clo menijo, de zmota ravno tako kakor resnica v zveličanje pelje , de se jih Bog usmili, de jim krivo pot, na kteri se znajdejo, spoznati da, in de jih spet v tisto cerkev perpe-Ije, ki je edino prava pot v večno življenje.
Gnada našiga Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami vsim i! Amen.
Dano iz škofije v Ljubljani 31. Prosenca 1851.
Anton Alojzi,
knezo-škof.
Neulralna rubrika *).
Ker nioram od vsakiga nefranki-raniga pisma, akoravno je na njem zapisano , de je v vradnih zadevah poslan, po poštnih postavah poštnino odrajtati, in ker so take pisma večidel zlo težke, tedaj sim vnovič pri-moran častite gosposke prositi, de mi blagovolijo pisma frankirane pošiljati.
Jožef Hlaznik.. bukvotiskar in založnik „Ljubljanskiga Časnika".
$) Kar se pod to rubriko natisne, za to ni vred-nistvo odgovorno.
— r, 4 -
ilfi
kaj," mu mojster odreče, „1i me boš s svojim blebetanjem oglušil — če mi skuješ kletko iz močniga železa, de bom va-nj eniga laciga ička utaknil, kakoršin si ti, tako naj bo, mreže pa nepotrebujem ; soma pa, kteri mojo zlato ribico zalezuje, že imam."— „Ali ga imate?" Kočijin naglo popraša.
„Imam ga imam", mu zlatar neje volj in odgovori, „ti zviti tihotapec misliš, de te nisim zapazil kot hodiš?" To ti povem, nikar mine hodi v moj okraj več, sicer ti jo bom napravil de boš pel, kakor senica v precepu, de boš celi čas svojiga življenja na-njo mislil, si me ruzumel? — Zdaj se pa poberi in ne pridi mi več pred oči."
Ker Anderlajn vidi, de je zlatar zlo razkačen , in ker 'ga ni s svojim govoram, kakor je mislil, kar nič potolažil; ravno zato je pa tudi močnejši strune napel, rekoč: „Mojster Verhard! nikar ne vpite in ne razsajajte nad mano, ampak poslušajte me, kar vam pravim. Agato ljubim, dajte mi jo za ženo."
„Res, prav ob kratkim ti povem," mu ser-ditiLočan odgovori: „Agata je moj edini otrok, ktere ne bo suličar nikdar imel, in potem takim nimava nič več skupej, le spravi se m spred oči, sicer ti bom pot pokazal od koder si prišel!"
Kocijana, to slišati, je vse preletelo, jeze mu je serce vtrepalo, ter je rekel: „Že prav, gospod mojster, grem, tode toliko vam povem, de ne bom Agate nikoli več snubil, sami boste mogli priti, i m me prositi, de naj jo vzamem. Ste me slišali? Zdaj pa z Bogam!"
On se na peti zasuče in gre urno od zlatarja, kteri se za njim spakuje in smeja, in je terdno sklenil, svojo hčerko, kar bo moč varovati, de se ne bo z možkimi pečala več. —
V divjim lesi, kteri je pil poln groznih dreves, kterih ni bila še človeška roka zadela in preredila, kakih sedem ur od Loke proti jugu, je majhin studenček tamni dol močil, kjer so slavci vsigamogočnimu stvarniku cele noči slavo in čast prepevali, v kteriga je zahajal ubog bačnik ali škafar (pintar) jelovino sekat in doge klat, iz kterih je škafe sostavljal, ktere je v bližnjih Bovtah semtertje prodajal. Eniga dne v letu 1497 *), ko je šlo sonce ravno proti zahodu, je bil ravno en prav krepak škaf naredil, kteriga je pod žleb postavil, po kterim je imel vodo napeljano, de bi se ne razsušil , ampak vodo deržal. Drugo jutro tje pridši, ga najde kakor ga je bil popustil, pol-niga vode, pa glej , naenkrat se mu nekaj be-Iiga po otorih zableši, česar ni še nikoli vidil.
„Dete, dete," sam pri sebi pravi," kaj more neki to biti? Kaj taciga nisim še nikoli v svojim življenji vidil, tako je, kakor de bi bilo pravo srebro, težko in zernčasto je kot pro-sena kaša. Pa kaj si boni glavo belil, tega mende ne bom \sain stuhtal, sim preneumen, blezo de take reči Loški zlatar Verhard nar bolj pozna, ker v njegovo rokodelstvo segajo k njemu naj grem, in naj mu jih pokažem, morde on tako reč kupuje." —
Po tem se škafar neutegama k Loškimu zlatarju poda, kteriga je pa še včerejšnja jeza in togota huhala, ki jo je s Kacijanam imel, tako, de je nad ubogim škafarjem hudo za-rijovel: „Kaj pa ti tukaj stikuješ, tak potepuh si, kakor je bit očerajšnji, spravi se mi spred oči." „Zastran mene, mu mirni škafar reče, če nočete pogledati, nesem pa kam drugam, tako svitlo robo bo mende vender kdo saj pogledal, če je le porabiti ali kupiti neče."
In hoče precej naprej iti,' tode zlatar ga vender le popraša: „No, kaj pa imaš?" in mu v škaf pogleda.
„Dete zlodej!" ogleduje zdaj svitlo reč v škafu, zdaj preprostiga kmeta. „Pri moji veri, to je pravo živo srebro! Ki si ga staknil?"
Bačnika, besedo „živo srebro" slišati, veselje spreleti, de nikoli tako. „Juhe! hopsa-sa!" jo vesel zapoje, „to sim jez našel, hvala Bogu in moji mu angelju varhu, v dar mu bom dal dve vošeni sveči, tako debeli, kakoršin sim jez, ker me je pripeljal do vira, iz kteriga živo srebro izvira!"
(Konec sledi.)
Pervi sneg.
Pomlad ozeleni, vijolice razcvete in lahkih nog rajajo vile po modrih perescih. Rožni cvet gre h koncu, solnce posuši vijolice, in zali limbar svojo krasoto skazuje. Veselo se gugljejo vile po belim naročju in ne karajo solnca, ki jim je pomladne prijatlice končalo. Dan postaja krajši in vedno krajši, žalostno otrese limbar lepoto, mogočno sije ognjena potonika pri venjenih sestrah. Enako radostno plešejo vile; tudi jesen jim daje veselje in jim je ljuba kot pomlad in čas poletni. Pa tudi potonika hira, bledi in vsahne. Grenke solze točijo vile nad umerlo. Ne v gori ne v plani ni več cvetlice, ki bi lahkonožne bitja nosila. Na terdi pesek postavljajo nježne stopinice in lepo barvana, duhteča kri kaže sled ne-beško-zemeljskih stvari.
Plakaje gredo vile k oblastnici Ladi. V božje serce pade kaplja vsmiljenja. Lada se dvigne in ostane v priijudn/m samotnim kraju. Tu leži spijoča sramožljivost. Ljubeznivo obličje kriva ta leskeča belota in nevestna rude-čica. Lada stopi bliže in vzame iz obličja beloto, rekoč: Sramožljivost ne potrebuje več znamenj. Rudečica jo že razodeva in slavi.
Lada gre k svoji sestri, k blagodarni Megli in da ji čisto beloto. Vsipaj jo na zemljo, reče k nji, kadar cvetlice opadejo. Deteta se mi smilijo ki si nježne nožice po pesku kervave.
Svetove zagerne temna, skrivnostna Noč in nebeška Megla vsipa na terdo zemljo beloto.
Ko se zopet Dan s svojo sestro versti, zagledajo Vile dobrotljivost mogočne gospe, pre-slavljene Lade. Lahkih nožic se vzdignejo in rajajo hvaležniga serca po mehkim, leske-čim snegu.
T..d..a.
Začetek deža.
Megla je prebivala v gorski dolinici in mogočna rojen/ca je obvarovala, de nihče ni mogel k nji. Le dolinica je dobivala mokroto: vsa druga zemlja je žejala in se sušila. Be-limu bogu se smili žalostno stanje stvarjenja in on sklene rešiti. Berž da sinu Spanju povelje, varhinjo megle, mogočno rojenico pridobiti. Ukaz poslušav se poda Spanje k ne-vžugani in omami pazljive občutke nebeške.
Beli bog zapove zdaj Vetru, puste gore in suhe planjave po celi zemlji hladiti. Veter posluša in močno vilo spijočo našel obišče tudi nezavarvano Meglo v dolinici. Na ravni lipi sedi tam po ukazu očeta Lelj, derže v desni sreberni lok in pušici. Sladko se zamuzne, ko pušici spusti in si globoko v serca zabode.
Megla popusti dolinico in zvesta tovaršica vetra popotova od kraja do kraja, in oživlja vse stvari s svojo vlažno mokroto.
T..d..a.
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile: V Terstu 22. Svečana: 8fl. 3». 90. 53. 3».
Prihodno srečkanje bo v Terslu 8. in 22. Sušca.
Telegrafisko knrzno naznanilo deržavnih pisem 22, Svečana 1851.
Deržavne dolžno pisma po 5 od 100 (v srebrn) 96'a/,a
» » » » 4 V, » »	» 84'/,
» » » » 4 » »	* 76'/,
Obligacroni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih . štnjarskili, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcic po 1196 gold. v srebru.
Dnarna cena 22. Svečana 1851.
gi.i
Spisal Jan. T..d..a.
5. Boj pri zidu in zmaga Japodov.
Stoji, stoji tam zid visok, Na zidu voji iz Metula terdna, Pod zidam voji iz taljanske zemlje. In vriš in piš, kričanje in rožljanje Je na zidovju in pod zidam tudi In se razlega po pečevju v deljo.
Se bije tamo boj kervav Oboji penijo se serdi grozne, In bijejo serdito s kopjem silnim In tešejo globoke rane z ostjo. Rudeča reka ob zidovju dere, Po boju krog koraka žena smertna.
„Oj brate! tjekej speši tek. Pobili jako smo pri stolpu vraga. Kot listje bega proč od burje naše." In uni berzno spe z junaki tjekej, Serdito sili Rimljan na zidovje Pri robu unim za visokim stolpam.
„Zastonj se pehaš semo vrag! Podaj se, de bogovam žertve damo!" Se vname tam pri robu divja bitva, Do morja šum orožja se odmeva. Jekleno kopje več ne dade bleska Vtopljeno do ročnika v kervi čemi.
„„Qj Luci! vrag perti hudo Več vodja ni Avgusta na borišu, Nevžugani Agripa ondi bega, Tud mi obernimo v visoki tabor, Zastonj naberamo si ran globokih In trosimo obilno kcrv na zemljo.""
„Oj ti slraliljivec, beb, plašuu , Odpadnik vražni od očakov slavnih Ni vklonil svet vratova mamam takim ; Veljalo dedam je: al snicit al zmaga! In išče v boju ta, si smerti slavne, In ohranjenja uni v begu studnim.
Za dnem napoči temen mrak. Žaluje tiho vrag v stanišču terdnim: Veselja hrup glasi se iz Metula.
Idriski rudnik najden,
(Dalje.)
Kar je zlatarjev učenec poprejšnje vpitje in razsajanje slišal, ni suličarju povedal samo tega, kar mu je mojster ukazal, ampak vse kar se je ravno pred v njegovi hiši pripetilo, de se bo vedil obnašati, ako ga bo hotel zlatar v kozji rog ugnali. Ta čas pa zapre zlatar svojo hčer v bližnjo kamrico in pričakuje togoten suličarja.
Čez malo časa jo je Anderlajn k zlatarju pripihal. Meni nič, tebi nič hiti naravnost do mojstra in ga vesel pozdravi, rekoč: „Bog vas sprimi, oče Verhard! Neizrečeno sim vesel, de smem čez prag v vašo hišo stopiti". Zlatar mu je hotel njegovo prederznost očitati, tode Anderlajn ga ni pustil k besedi priti. „Ja, jez vem," pravi zgovorni suličar, „vi ste bili enkrat tudi ubog rokodelec, ravno zato me pa hočete z današnjim poročilam razveseliti, ni res, oči Verhard! Ali želite morde kaj druziga od mene, lepo ptičico imate, ali potrebujete kletke za-njo; naredil vam jo bom kakoršne sami želite, z enim ali drugim nadstropjem, tako de vam bo gotovo všeč, ali bi pa morde radi mrežo za ribe imeli, splel vam jo bom iz edine ali dvojne niti."
„Dvojin potepuh si ja," mu Verhard ročno odreče, Anderlajn se pa vede, kakor de bi ne bil slišal, ter pravi: „Že prav, oče Verhard! iz dvojne niti bo gotovo močneji; e,saj pravim, kdor ima denar, za tega je pač prav na svetu, trikrat delj bo terpela, kakor iz edine niti; dolgo bom splel in široko, čez celo soro jo boste lahko razpeli in rib ujeli, kolikor boste hotli, pravijo, de so v Sori tako velike, kakor pozoj, ki ga je — ja ja, kiga je, na jeziku mi je, pa ga vender izreči nemorem — ubil, zde j pa grem, do jutri boste mrežo že imeli, kolikor bo moč tudi po ceni." — „Ča-
*) Kakor pa vunanjc pisma govore, so bili Ho-landičanje iz Idrije že v letu 1407 500 centov srebra dobili.
V dnarja
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 34'/4 gld. Srebra	» » » » 29'/i »
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.