53 Politične pridige. Spisuje Fr. Jaroslav. „Delajte za narod slovenski, dokler ga kaj imate; kajti utegne se zgoditi, da ga bodete iskali, pa ga ne bode več". Vsak človek ima svoje muhe; to nam spričuje naš Valentin Vodnik, ki piše, da „muhe so gnale ga v samostan". Tudi jez imam svoje muhe, ki so izrojile v političnih pridigah za kratek čas. Komur ne bodo po volji, naj odpre okna in duri, ter jih prepodi, ali pa naj jih pobije s pokalico. Toliko za predgovor in zagovor. Sedaj pa pričnimo! — V prvi politični pridigi hočem govoriti, to je, pisati od „delalnosti za Slovenijo". Ve pa, ljube kovice", odločite mi potrebni prostor! I. Blagor njemu, komur bije srce za milo Slovenijo; on ovije svoje imč s spoštovanjem. Vsak slovenski rodoljub mu bode rad segel v pošteno desnico, po smrti pa ga čaka hvaležnost rojakov, kakor navadno vseh onih, kteri pospešujejo pravi razvoj svojega naroda. To nam ^pričujejo slavni možaki pri vseh narodih starodavnega in novega sveta. Pa tudi že v življenji zanje taki rodoljub ogromno pohvalo, ter vživa vdano ljubezen svojih hvaležnih sorojakov. Tak rodoljub pa vrlo koristno deluje na svoje rojake; kliče in vabi jih, naj bi pustili ono, kar je tuje, a zlasti če je škodljivo, ter naj bi raje z vsem srcem in z vso dušo se oklenili svoje domovine in svojega naroda, ter le za-nj živeli, za-nj delali, za-nj žrtvovali, za-nj trpeli in za-nj umirali. O blagor njim, ki hodijo po teh potih! Blagor njim, ako zvesti ostanejo do zadnjega izdihljeja! Njih čaka velika hvaležnost potomcev. Tudi mi Slovenci, do zadnjih let komaj poznani, silno zaničevani in zametani od lahonov, magjaronov in nemškutarjev, smo že imeli in še imamo mož, ki so nas budili, ter tudi sedaj bude iz dolgoletnega duševnega spanja. Bud6 in kličejo nas na delo za slovensko domovino, za slovenski narod! Budil in klical je Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, kije pel: Za pevke slovenske Živim in gorim! Budil in klical je na vse zgodaj, ko je, dejal bi, narod slovenski še trdo spal, vkovan v lahonsko in nemškutarsko naročje. Budil in klical je Vodnik po svojih pesnih, po svojih „Novicah", po svoji slovnici. Stoje na Vršacu je glasno zapel kmetiško budnico, ki se preoblečena glasi tako-le: Le delaj, le delaj, slovenska modrica, Dalj bodo se vile spod stroja ti knjige! Nastopil je nov slovenski goslar Prešeren, pevec vedno mlade, vedno žive ljubezni. Ktera slovenska go-spodičina ne pozna njegovih poezij? O kako marsiktera zdihuje, kakor njegov „Učenec" na pepelnično sredo: O, predpust! ti čas presneti, Da bi vec ne prišel v drugo! Si omožil dokaj deklic, Mene pa si spet izpustil! Povedal nam je Prešeren, ta kralj jugoslovanske lirike, ta tekmec vseh tujih lirikov, da „pol sveta je našega", kterega z malim izjemkom, vlada beli car. Na tleh sov ležali „Slovanstva stebri stari", sedaj pa vstajajo. Carodejna beseda „n ar o dno s t" jih izbuja, da jih je že videti kot listja in trave. Oglasile so se 1843. 1. „Novice", ter začele učiti a, b, C, in tako naprej; začele so prav od kraja, prav hi korenini, kajti iz korenine priraste deblo z ve- ami, cvetjem in sadom. Imenovale so se zatega del anetijske, obrtnijske in — narodne. Zbirale so okrog sebe različne elemente, in kdor je poslušal jih, kdor je sprejel njih nauk, prerodil se je v pravega Slovenca in Slovenko. Od leta 1843. že vedno kličejo in vabijo na delo, al s prva se je le malo oglasilo delalcev, kajti človek z nemškim in italijanskim duhom opojen nerad kaj učini za Slovenijo. Al „Novice" zatega del niso izgubile srčnosti in potrpežljivosti. Budile so naprej in na- 54 prej. In gledi! napoči nam pomembe polno 1848. leto, ko je politični vihar stresal cesarstvo avstrijsko. Vzdignili so se oholi Magjari in nemirni Italijani proti svojej pravej dinastiji. Uboga Avstrija v smrtnih težavah pokliče na pomoč svoje zveste sinove, ^pokliče jih po pravem imenu: „Slovenci in Hrvatje, Cehi in Slovaki, pomagajte mi! Italijan in Magjar me bijeta! In vzdigne se jugoslovanski sokol, nesrečni ban Jelačič, vzdigne s svojim jatom, ter leti v nemirno nemško gnjezdo Beč, kriče: „Grdje aula?" ter pokaže, koliko premore hrvaška mišica. Tudi beli car, stric avstrijskih Slovanov, poklican na pomoč, pošlje oddelek svoje armade, ki prav pošteno našeška nepokorne Magjare. In v tistem viharnem letu se je predramila kralj Matjaževa vojska v Sloveniji. Slavno je zarožljalo njeno orožje, pokazala je, da je le spala, a da ni še mrtva, čeravno so nemšku-tarski in lahonski krokarji že dalj časa v celih tropah obletovali sivega starca — Triglava. Ali v otetem Beču je narastel „potok" ter „za-vršal" in poplavil celo cesarstvo, in narodne cvetlice, ki so bile tako bujno pognale, so konec vzele; le malo se jih je ohranilo, in sicer bolj po višavah. Na to je nastopil ledeni mraz absolutizma, ki je zadrževal narodno gibanje in življenje do 1859. leta. To leto pa je posijalo solnce ravnopravnosti, čeravno so pred slovenski prag se vsuli le redki in slabi žarki. In kedar se je zemlja narodnosti malo ogrela, sopet so pognale nove narodne cvetlice po raznih gredicah, viših in nizih; tudi bele lilije so se pokazale tu pa tam. O kako vesel je bil oča „Novičar", kako pomlajeno je bilo njegovo obličje, kako zadovoljen, kako rajsk smehljaj se je zibal okrog njegovih usten. Bolj po koncu je začel nositi glavo. In porodili so se še drugi budilci naroda, ki kličejo na delo svoje rojake, kličejo mlade in stare, premožne in ubožne, imenitne in priproste , in mnogi se popustili lahonstvo in nemškutarstvo, ter se vstopili pod vihrajočo zastavo Slovenije. — Sedaj pa, ljubi bralci in bralke, prosim potrpljenja, da pero omočim!