NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE IZVLEČEK Etiopija je med najrevnejšimi državami sveta. Razlogi so zgodovinske okoliščine, naravne razmere, politična nestabilnostin podobno. Kljub neugodnemu gospodarskemu stanju v državi ima Etiopija zelo bogato naravno in kulturno dediščino. Nekateri kulturni spomeniki so že umeščeni na UNESCO-v seznam svetovne dediščine, naravni spomeniki pa z izjemo gorovja Simien takšne zaščite še nimajo. V članku izpostavljamo predvsem bogato naravno dediščino severne Etiopije ter z njo povezane priložnosti in pasti. Ključne besede: Etiopija, Afrika, naravna dediščina, razvojne možnosti, turizem. ABSTRACT Natural Heritage of Ethiopia Ethiopia is one of the poorest countries of the world. The reasons for this can be found in historical circumstances, natural conditions, political instability, etc. Although the country is in an unfavourable economic situation, its natural and cultural heritage is extremely rich. Some of its cultural monuments have already been included on the UNESCO World Heritage List, whereas the natural monuments, with the exception of the Simien Mountains, have not yet been protected in this manner. The main purpose of this article is to examine the rich natural heritage of Northern Ethiopia, as well as the related opportunities and pitfalls. Key words: Ethiopia, Africa, natural heritage, development potential, tourism. Naravna dediščina Etiopije GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 5 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Avtor besedila in fotografij: MATJAŽ GERŠIČ, univ. dipl. prof, asistent Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana E-pošta: matjaz.gersic@zrc-sazu.si Avtorji fotografij: MATJAŽ GERŠIČ, www.shutterstock.com COBISS 1.04 strokovni članek E tiopija skupaj s Somalijo, Eritrejo in Džibutijem tvori Afriški rog, skraj­ni vzhodni del Afrike. Ime se nanaša na značilno priostreno obliko po­lotoka, ki spominja na nosorogov rog. Za to območje se uporablja tudi ime Somalski polotok (Kladnik s sodelavci 2013). Površina Etiopije je dober milijon in sto tisoč kvadratnih kilometrov, kar jo uvršča na 27. mesto med dr­ žavami sveta. Ima dobrih 96 milijonov prebivalcev (14. mesto) (medmrežje 1). Ime Etiopija izhaja iz grškega poimenovanja domorodcev Aithiops iz zloženke aithō v pomenu 'žgem' in ōps v pomenu 'izgled, videz'. Grško poimenovanje, ki v prevodu pomeni 'Ožgan videz', naj bi se nanašalo na temno kožo tamkajšnje­ ga prebivalstva (Kladnik s sodelavci 2013). Staro udomačeno ime za Etiopijo je Abesinija. Država je na podlagi etničnih razmerij upravno razdeljena na 9 enot in dve mesti (Adis Abeba in Dire Dawa) (medmrežje 1). Geografski oris Etiopija spada med najrevnejše države na svetu. Njen bruto domači proizvod na prebivalca namreč ne presega 1300 USD, kar jo umešča na 211. mesto. Nižje na lestvici je še 15 afriških držav (Niger, Liberija, Burkina Faso itd.) ter Afganistan in Tokelav (medmrežje 1). Razlogov za takšno stanje je več. Do sredine sedem­ desetih let je Etiopija imela cesarsko oblast in fevdalni družbeni red. Uvedba socialističnega družbenega reda leta 1975 z agrarno reformo in nacionalizacijo je botrovala gospodarski katastrofi. Hude suše (1968–74 in 1984) so državo še dodatno osiromašile in terjale več kot milijon žrtev (medmrežje 1; medmrežje 2; Natek in Natek 2000). Stanje se tudi v sodobnosti ni dosti izboljšalo. Po ocenah Organizacije združenih narodov naj bi bilo v Etiopiji od tuje pomoči v obliki Slika 1: Zemljevid Etiopije (avtor: Matjaž Geršič). 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Šebeli in Genale v jugovzhodnem delu države, ter reke z endoreičnimi porečji, ki se stekajo proti tektonske­ mu jarku, na primer Omo in Avaš. Številne manjše reke predvsem na jugovzhodu v sušni polovici leta pre­ sahnejo (Natek in Natek 2000). To je velik problem za podeželsko prebi­ valstvo, saj so reke po vsej državi še vedno vir vode za kuhanje in pitje, pa tudiza pranje perila, napajanje ži­ vine, ter kopanje in umivanje. Ker se ob tem ljudje srečujejo, je pomembna tudi socialna vloga rek. Na skrajnem vzhodu in severovzhodu Etiopije prevladuje puščavsko in pol­ puščavsko podnebje. V južnem delu in nižjih nadmorskih višinah osre­ dnje Etiopije je savansko podnebje, v višjih predelih Etiopskega višavja pa gorsko podnebje (Strahler in Strahler 2005). V Etiopskem višavju so raz­ vite rodovitne vulkanske prsti (an­ dosoli), ki pa so izpostavljene močni eroziji. Naravno rastlinstvo je močno izkrčeno, izoblikovani so značilni vi­ šinski rastlinski pasovi. V Danakilu prevladujejo slane puščavske prsti s suholjubnim rastlinjem, ki proti jugu prehaja v stepo, ta pa v savano, ki je značilna za južne dele in nižje nad­ morske višine osrednjega dela Etiopi­ je (Natek in Natek 2000; Strahler in Strahler 2005). Naravna dediščina Dediščina je tisto, kar smo podedova­ li od preteklih generacij, ohranjamo v sedanjosti in bomo posredovali priho­ dnjim generacijam (medmrežje 10). V grobem jo delimo na kulturno in naravno. Zaostalost države lahko povežemo tudi z njeno dolgotrajno neodvisno­ stjo. V času kolonialne razdelitve Afri­ ke je bila Etiopija edina afriška država, ki je ohranila samostojnost in neod­ visnost (Ingolič 1989, 107). Politična neodvisnost in izolacija sta povzročili pomanjkanje tujega kapitala in s tem razvojni zaostanek (Stazić, Petrović in Stanić 1955, 368). Tuj kapital je v Etiopijo vstopil leta 1936 z italijansko okupacijo države, a ta ni bila dolga in mirna, tako da Italijani niso pretirano vlagali v razvoj infrastrukture. Zanimivo je, da so Italijani želeli v Etiopiji namestiti tračnice nekdanje Parenzane, a je z njimi natovorjena ladja potonila v Sredozemskem morju (medmrežje 6). Za Etiopijo je značilna velika relief­ na energija. Med najvišjim vrhom (Ras Dašan, 4620 m) in najnižjo točko (Afarska depresija, ‒125 m) je kar 4745 m (Natek in Natek 2000, medmrežje 7). Velik del površja za­ vzema bazaltno Etiopsko višavje, ki ga od severovzhoda proti jugozaho­ du prepolavlja globok in v povprečju 50 km širok Veliki tektonski jarek.. V severovzhodnem delu je razširjen v depresijo Danakil in široko dolino reke Avaš, proti jugovzhodu pa se zoži (Ingolič 1998). V tem zoženem delu je 8 večjih jezer (Abaja, Chamo, Zway, Shala, Koka, Langano, Abijatta in Awasa) (medmrežje 8). Druga večja etiopska jezera so jezero Tana, iz kate­ rega izvira Modri Nil (amharsko 'Ab­ bai Wenz) v Etiopskem višavju (Natek in Natek 2000) in jezeri Karaum/Asa­ le in Afrera v Danakilu (medmrežje 9). Poleg Modrega Nila so večje reke hrane odvisno kar 3,2 milijona prebi­ valcev (medmrežje 3). Tudi gospodar­ ska struktura Etiopije je izrazito neper­ spektivna. Kar 85 % delovno aktivnih prebivalcev je zaposlenih v kmetijstvu, prispevajo pa manj kot polovico bru­ to domačega proizvoda. Kmetijstvo je izrazito samooskrbno. Prevladujejo majhne kmetije, polovica jih ne prese­ ga 1 ha. 80 % izvoza prispeva plantaž­ no kmetijstvo. Prevladujoče poljščine so kava (po pridelani količini 5. me­ sto na svetu), stročnice, žita, bombaž, lan in rezano cvetje (medmrežje 1; medmrežje 4; Natek in Natek 2000; medmrežje 5). 11 % BDP­ja prispe­ va industrija, ki je skromno razvitain zaposluje 5 % delovno aktivnih prebi­ valcev. Prevladujejo živilska, tekstilna in usnjarska industrija. Storitveni sek­ tor prispeva 42 % BDP­ja, zaposluje pa 10 % delovno aktivnih prebivalcev (medmrežje 1). Zavirajoči dejavniki razvoja gospodarstva so slaba promet­ na infrastruktura ter neugodne narav­ ne in politične razmere. Pri slabi infrastrukturi omenimo iz­ razito redko cestno omrežje, z vsega 15 % asfaltiranih cest, neoperativno železniško povezavo s sosednjim Dži­ butijem (Natek in Natek 2000) in od­ sotnost teritorialnega stika z odprtim morjem. Tega je Etiopija izgubila z odcepitvijo in osamosvojitvijo Eritreje leta 1993, a je do leta 1998 s poseb­ nim meddržavnim sporazumom za iz­ voz in uvoz blaga še vedno uporabljala eritrejska pristanišča. Po letu 1998 je zaradi nerešenih mejnih sporov, ki so prerasli v oborožene spopade, tran­ sportne tokove preusmerila v sosednji Džibuti (Natek in Natek 2000, 401– 402; osebni vir 2014). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 7 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE pa so jih prekrili od 300 do 3000 m debeli sloji bazaltne lave. V prostrane visoke planote so reke vrezale glo­ boke, mestoma neprehodne soteske, nad njimi pa se dvigujejo bazaltni platoji, imenovani ambe, ter ugasli ognjeniki, med katerimi je tudi naj­ višji vrh Etiopije, 4620 m visoki Ras Dašan (Natek in Natek 2000, 400; Brodbeck 2010). Etiopsko višavje se prek obsežnih hribovij zlagoma spu­ šča proti kotlini Belega Nila, medtem ko je prehod v Danakil izrazito strm. Proti jugu in jugovzhodu se višjavje prek Somalskega višavja in planote Ogaden zlagoma spušča proti So­ maliji (Natek in Natek 2000, 400). Skrajni severni del Etiopskega višav­ ja, nekako v trikotniku med Lalibe­ lo, Gondarjem in Aksumom, tremi izredno pomembnimi etiopskimi kulturno­zgodovinskimi središči, se­ stavlja gorovje Simien, v katerem so leta 1969 ustanovili istoimenski na­ rodni park. Povod za njegovo ustano­ vitev je izredno pestra in edinstvena bisofera (Brodbeck 2010), Leta 1978 je bil vpisan na UNESCO­v seznam svetovne dediščine.. Poleg biosfereje k temu pripomoglo edinstveno obli­ kovano površje. Po nekaterih ocenah se namreč gorovje Simien lahko kosa z Velikim kanjonom reke Kolorado v Združenih državah Amerike (med­ mrežje 12). Nekatere stene so visoke tudi do 1500 m, prek 500 metrov visoke stene pa pada najvišji etiopski slap, imenovan Jinbar (medmrežje 12; medmrežje 13). Zaradi izjemne reliefne energije in svojskih podneb­ nih razmer so se v gorovju Simien izoblikovali trije višinski rastlinski pasovi, ki jih med drugim porašča­ jo nekatere endemične vrste. Nad Kulturna dediščina so dobrine, po­ dedovane iz preteklosti, ki jih sku­ pnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij (Delak Koželj 2009). UNESCO­va Konvencija o varstvu kulturne in na­ ravne dediščine kulturno razvršča v tri skupine: spomenike, skupine stavb in kulturno pokrajino (Ivanc 2012). Na- ravna dediščina vključuje elemente biodiverzitete (rastlinstvo, živalstvo in ekosistemi) ter geodiverzitete (geolo­ ške strukture, fosili, prsti, vodna te­ lesa) (medmrežje 10; medmrežje 11). Pomembni spomeniki, tako naravne kot kulturne dediščine, so umešče­ ni na UNESCO­v seznam svetovne dediščine. UNESCO (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) skrbi za inven­ tarizacijo, zaščito in ohranjanje teh iz­ jemnih kulturnih in naravnih spome­ nikov kot skupne dediščine človeštva (medmrežje 10). Po zadnjih podatkih je na njegovem seznamu 1031 spome­ nikov. 197 jih ima značilnosti naravne dediščine, 802 kulturne, 32 pa jih ima mešani značaj. Seznam vsebuje tudi devet spomenikov iz Etiopije, od tega le Narodni park Simien v Etiopskem višavju spada v naravno dediščino (medmrežje 12). Etiopsko višavje Etiopsko višavje je največje gorsko območje v Afriki, čeprav ga seka Ve­ liki tektonski jarek. Marsikje sega več kot 4000 m visoko (Luhr 2006, 489). V osnovi je zgrajeno iz paleozojskih skrilavcev in gnajsov, prek katerih so odložene mezozojske plasti apnencev in peščenjakov, v terciarju, ko se je za­ čel ugrezati Etiopski tektonski jarek, Slika 2: Orjaška lobelija (Lobelia rhynchopetalum) (foto: Matjaž Geršič). 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE od 2000 do 3000 m je značilen afriški hribski gozdni pas. Med rastlinami prevladujejo sklerofilne vrste, značilni za ta pas pa so tudi afriški brin (Juni- perus procera) ter različne vrste iz rodu akacije (Acacia) (Brodbeck 2010). Med živalskimi vrstami v narodnem parku imajo posebno mesto ende­ mične vrste etiopski kozorog, etiopski volk ter opice vrste gelada (Brodbeck 2010). Etiopski kozorog (Capra ibex walie) spada med najbolj ogrožene vrste sesalcev na Zemlji. Zaradi majh­ nost populacije, divjega lova ter zelo omejenega območja naravnega okolja, mu grozi izumrtje. Njegovo življenj­ sko okolje so strma pobočja in trav­ nate skalne police. Število živali precej 3700 m visoko oziroma nad zgornjo gozdno mejo se razprostira afriški gor­ ski stepski pas. Tamkajšnja visokogor­ ska travišča ponekod poraščajo orja­ ške lobelije (Lobelia rhynchopetalum), ki dosežejo višino do deset metrov. Rastlina cveti v starosti okrog 20 let, po končani fenofazi cvetenja pa njen nadzemni del odmre, iz koreninske grude pa odžene nova rastlina. Nižje ležeči pas, do nadmorske višine okrog 3000 m, je pas resišča. Poimenovan je po različnih vrstah iz družine res (Eri- caceae), ki ga poraščajo v grmovnem in drevesnem sloju. Značilna vrsta tega pasu je drevesna resa (Erica arbo- rea). Drevesa preraščajo tudi lišaji, kar je znamenje čistega ozračja. Za najniž­ je predele parka na nadmorski višini koleba. Leta 1969 so jih našteli okrog 150, leta 1989 okrog 400, leta 1996 pa okrog 250 (Nievergelt, Good in Güttinger 1998). Na podlagi zadnjih štetij ocenjujejo, da se je njihovo šte­ vilo povzpelo na okrog 600 leta 2004 in okrog 700 leta 2010. Očitno je, da se etiopski kozorog prilagaja okolj­ skim spremembam in človekovim vplivom na habitat. Ta je bil sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja v središčnem delu sedanjega parka, po­ zneje pa se je razširil na območje San­ kaberja in vzhodni del visoke planote. Vojskovanje v v bližini Sankaberja v letih 1989 in 1990 je na populacijo kozoroga vplivalo izrazito negativno, pozneje pa se je stanje še poslabšalo zaradi divjega lova. Slika 3: Rjavi dželada (Theropithecus gelada) (foto: Matjaž Geršič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 9 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE (Ingolič 1998; Natek in Natek 2000, 402; Luhr 2006, 229). Okrog 35 km od iztoka iz jezera so slapovi T'is Isat, posebej slikoviti med deževno dobo, ko rečna voda v širini 400 metrov pada prek 45 m visoke stopnje (Na­ tek in Natek 2000, 402; Ingolič 1998, 295). Jezero pa ni pomembno le z na­ ravnega zornega kota, temveč so na jezerskih otokih tudi številne cerkve in samostani, večinoma iz 16. in 17. stoletja. Med najpomembnejšimi spo­ meniki kulturne dediščine je samo­ stan Daga Istephanos iz 19. stoletja, z bogato zakladnico in mumijami ce­ sarjev salomonske dinastije (Natek in Natek 2000, 402). Danakil Del Etiopije, ki je z vidika naravne de­ diščine tako rekoč edinstven na našem planetu, zaenkrat še ni vključen na UNESCO­v sezname. Gre za depre­ sijo Danakil, severovzhodni del Etio­ pije, kjer se Vzhodnoafriški tektonski jarek razširi in stika z Rdečemorskim tektonskim jarkom. To puščavsko ob­ močje, ki ga kljub za večino ljudi ne­ vzdržnim razmeram za bivanje (visoka temperatura, suša) poseljujejo Afari, je polno naravnih znamenitosti, ki bi jih skladno z načeli varovanja dedišči­ ne prav gotovo morali zaščititi. Če v pokrajini od juga proti severu pred­ stavimo le najbolj izstopajoče naravne pojave, se najprej soočimo s slanim jezerom Afrera (tudi Afdera). Jezero je pomembno predvsem zaradi pridobivanja soli, ki je najpomemb­ nejša gospodarska panoga na širšem območju. Poleg tega je zaradi visoke vsebnosti soli in ostalih značilnosti edinstveno naravno okolje, v katerem endemična vrsta, rjavi dželada (Thero- pithecus gelada) iz družine opic starega sveta, je precej številnejša. Skupno šte­ vilo presega 3000 živali, ki živijo tako znotraj kot zunaj parka. Ker nimajo naravnih sovražnikov, se njihovo šte­ vilo vseskozi povečuje. Živijo v tropih s po od 100 do 200 živali, pojavlja­ jo pa se na nadmorski višini več kot 3000 metrov. Ker se ljudi ne bojijo, jih je zlahka opazovati. Prehranjujejo se v glavnem s travo in koreninicami. Občasno se zgodi, da dželade uniči­ jo pridelek bližnjim kmetom. Ker je kmetovanje znotraj parka zaradi smernic o varovanju narave izrazito oteženo, je končni cilj izselitev vseh kmetov iz parka (Marcon in Mongini 1986, 330; Brodbeck 2010; osebni vir 2014). Med ostalimi živalmi je v Simienu veliko ptic, več kot 180 vrst, od teh 6 endemičnih. Med najbolj veličastni­ mi so brkati ser (Gypaetus barbatus), roparski orel (Aquila rapax) in kro­ kar (Corvus crassirostris) (Brodbeck 2010). Jezero Tana Zavedanje o pomembnosti naravne dediščine in skrb za njeno ohranja­ nje je precejšnje tudi pri Etiopijcih. Zato so v za uvrstitev na seznam na­ ravnih rezervatov predlagali jezero Tana (medmrežje 14). Jezero v seve­ rozahodnem delu Etiopskega višavja, na nadmorski višini 1830 m, meri 3673 km2 (Natek in Natek 20000, 402). Iz njega izteka Modri Nil, 1460 km dolga reka, ki po soteski teče naj­ prej proti jugovzhodu, potem pa se obrne na zahod in teče po Sudanu do Kartuma, kjer se zlije z Belim Nilom Preživele živali so se preselile v vzho­ dni del parka in v najbolj nedostopne predele, predvsem okrog gore Mese­ rerya (Brodbeck 2010). Populacijo kozoroga ogroža tudi kmetijstvo. Leta 1994 je v parku živelo in obdelovalo zemljo okrog 15.000 ljudi (Hurni in Lundi 2000). Večino strmih pobočij, ki so glavni habitat kozorogu, so z na­ biranjem dračja kultivirali in jih spre­ menili v njive ter pašnike. Intenzivi­ ranje kmetijstva povzroča degradacijo prsti in širitev kmetijskih zemljišč na za kmetijstvo manj primerna območja (Brodbeck 2010). Etiopski volk (Canis simensis), znan tudi kot rdeča lisica, abesinski volk, simienski šakal, simienska lisica in etiopska lisica (Marcon in Mongini 1986, 260), je drugi največji sesalec v parku in ena najredkejših in najbolj ogroženih vrst iz družine psov. Je en­ demična etiopska vrsta in je bila redka že v času ustanovitve parka. Leta 1990 je bila uvrščena na rdeči seznam ogro­ ženih vrst, ki ga vodi Mednarodna zveza za ohranjanje narave in narav­ nih virov (IUCN, International Uni- on for the Conservation of Nature and Natural Resources). V gorovju Simien populacija abesinskega volka šteje le še okrog 40 živali. Približno četrtina jih živi znotraj parka. Volkovi so bili večinoma opaženi v afriškem gorskem stepskem pasu nad višino 3700 me­ trov. Večja populacija živali je še v gorovju Bale v južni Etiopiji. Glede na izjemno majhno število živali se seveda odpira vprašanje o dolgoročni ohranitvi vrste. Tako kot pri kozoro­ gu sta tudi pri volku glavna problema divji lov in slabšanje kakovosti narav­ nega okolja (Brodbeck 2010). Tretja 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJENARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Erta Aléja, je popolnoma okroglo in široko 150 m (Luhr 2006, 187). Prav zaradi lahko dostopnega ognjeniškega žrela je ta ognjenik nekaj posebnega. Podobne pojave lahko po nekaterih podatkih opazujemo le še na ognje­ nikih Nyiragongo v vzhodnem Kon­ gu, Ambrym na Vanuatuju, Erebus na Antarktiki in Kilauea na Havajih (medmrežje 17). Severozahodno od ognjenika Erta Alé, le 15 km od meje z Eritrejo in okrog 20 km severno od vojaške baze etiopske vojske Hamedele je krater Dallol. Zdaj je le še mesto duhov, v preteklosti pa je bil rudarsko naselje, kjer je bila med letoma 1960 in 1966 izmerjena povprečna temperatura vršnem kraterju pa je več manjših okroglih žrel s strmimi stenami. Eno od večjih, podolgovato in s hrbtom Erta Alé vzporedno vdolbino jugo­ vzhodno od vrha obdajata dva uslo­ čena, ob prelomu dvignjena grebena. Novejši razlivi bazatne lave izhajajo prav iz te vdolbine; zalili so kaldero in se prelili čez rob. Erta Alé je naj­ dejavnejši etiopski ognjenik, žrela na njegovem vrhu pa so znana zaradi nenehno kipečih bazaltnih jezer lave. Dejavna so vsaj že od leta 1967, mor­ da celo od leta 1906, kar pomeni, da gre za enega najdaljših znanih izbru­ hov v zgodovini. Pred nedavnim so se začeli pojavljati izlivi iz razpok na se­ vernem pobočju ognjenika. Dejavno južno žrelo, manjše od obeh na vrhu je le skromno število živalskih vrst. Dve izmed njih sta endemični. To sta ribi vrst Danakilia franchettii iz dru­ žine skalark in Aphanius stiassnyae. V jezeru, katerega gladina je na nadmor­ ski višini ‒102 metra, je tudi otok, imenovan po italijanskem baronu Fa­ renchettiju oziroma v afarščini Āfrēra Desēt. Velja za najnižje ležeči otok na planetu (medmrežje 16). Jezero se na­ paja s številnimi podzemnimi in povr­ šinskimi termalno­mineralnimi izviri. Severno od jezera se iz depresije zla­ goma dviga 613 metrov visok ščitasti in težko dostopen ognjenik Erta Alé (ime v afarščini pomeni ‘Kadeča se gora’). Na obodu ima premer okrog 50 km, v 1,6 km širokem eliptičnem Slika 4: Lavino jezero na Erta Aléju (vir: www.shutterstock.com). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 11 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Med zadnjimi pomembnejšimi od­ kritji sta okostji izumrle podvrste Homo sapiensa, imenovane Idaltu, ter vrste Australopithecus deyireme- da (medmrežje 21; medmrežje 22). Zaradi gostote in pomembnosti paleontoloških najdb je južni del Danakila oziroma Afarski trikotnik edinstveno območje na planetu, ki bi si zagotovo zaslužilo muzej in situ. Razvojni potencial naravne dediščine Naravna dediščina severne Etiopi­ je predstavlja pomemben razvojni potencial, saj je zaradi svoje edin­ stvenosti zelo zanimiva in kot taka čedalje bolj prepoznavna turistična znamenitost. Nedaleč vstran je slano jezero Karum (znano tudi kot Assale), obdano s solinami, kjer Afari z lomljenjem in klesanjem slanih tal pridobivajo kva­ dre soli. Te s kameljimi karavanami tovorijo v Makale, kjer je tržnica s soljo. Na skrajnem jugu Danakila so iz­ redno pomembna tudi paleontolo­ ška najdišča. V neposredni bližini Hadarja so leta 1974 našli najbolj znano okostje človečnjaka vrste Au- stralopithecus afarensis, ki so ga po­ imenovali Lucy (po pesmi skupine The Beatles z naslovom Lucy in the Sky with Diamonds, ki so jo na dan najdbe poslušali po radiu v baznem taboru), ter številne druge ostanke človečnjakov. 34,4° C. Zato Dallol velja za najbolj vroč naseljen kraj na Zemlji, čeprav že od leta 2005 tam ni več nobenega stalnega prebivalca (medmrežje 18, medmrežje 19). V neposredni bližini naselja je na nadmorski višini ‒48 m istoimenski ostanek nekdanjega vul­ kanskega kraterja miocenske starosti. Karater je zaradi stika podzemne vode in bazaltne magme razneslo, tako da zdaj na prvi pogled ne daje vtisa kla­ sičnega kraterja (medmrežje 20). Je pa to območje polno fumarol, solfa­ tar, mofet in sifonov, torej intenzivne obvulkanske dejavnosti, kar kaže na še vedno dejaven vulkanizem. Skladi raznobarvnih oborin (žvepla, železa, raznovrstnih soli) in luže hidrotermal­ nih raztopin (pH je med 0 in 1) dajejo pokrajini edinstven videz. Slika 5: Opuščeno rudarsko naselje Dallol (foto: Matjaž Geršič). 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJENARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Turizem kot pomemben vir deviz in kreator delovnih mest postaja vse pomembnejša gospodarska panoga v državi, kar je opazno po nenehnem večanju števila tujih gostov. Razvojni potencial dediščine lahko ugotavljamo z različnimi kazalniki. Ti so poleg meril sestavni del meto­ dologij, ki so jih znanstveniki razvili ločeno za naravno in kulturno dedi­ ščino. Za vrednotenje naravne dediščine so najbolj uveljavljene tako imenova­ na švicarska, portugalska in španska metoda ter še nekatere druge. Izbor metode je odvisen od raznovrstnih dejavnikov. Za najpreprostejšo velja švicarska metoda, ki je namenjena tako študentom in raziskovalcem kot naravovarstvenikom (Erhartič, 2012). Zaradi poljudnoznanstve­ ne narave prispevka smo švicarsko metodo nekoliko prilagodili. Po njej smo povzeli merila, sistem vre­ dnotenja pa smo povzeli po metodi ugotavljanja razvojnega potenciala kulturne dediščine (Ledinek Lozej, Šmid Hribar in Bole 2012) in posa­ mezna merila ovrednotili s tremi opi­ snimi in številčnimi vrednostmi (zelo pomembno ‒ 1 točka, srednje po­ membno ‒ 0,5 točke, nepomembno ‒ 0 točk). Vsakršno takšno vrednote­ nje je seveda malenkostno subjektiv­ no. Predstavljamo ga v Preglednici 1, kjer je posamezni enoti dediščine za določeno merilo pripisana vrednost, označena z barvami (zelo pomemb­ no – zelena barva (1 točka), srednje pomembno – rumena barva (0,5 toč­ ke), nepomembno – rdeča barva (0 točk)). Slika 6: Gibanje števila tujih turistov (vir podatkov: medmrežje 23). 0 100000 200000 300000 400000 500000 600000 700000 800000 19 95 19 96 19 97 19 98 19 99 20 00 20 01 20 02 20 03 20 04 20 05 20 06 20 07 20 08 20 09 20 10 20 11 20 12 20 13 št ev il o tu ri st ov leto Preglednica 1: Razvojni potencial naravne dediščine. dediščina / merila znanstvena vrednost dodatna vrednost SK U PA J re dk os t ti pi čn os t ce lo vi to st pa le og eo gr af sk a vr ed no st ek ol oš ka es te ts ka ku lt ur na ek on om sk a GO RO VJ E SI M EN kanjon/gorovje 7 slap Jinbar 4 rastlinske vrste 6,5 živalske vrste 6,5 JE ZE RO T AN A jezero Tana 6 izvir Modrega Nila 4,5 slapovi T'is Isat 4,5 otoki 4,5 DA NA KI L jezero Afrera 5,5 jezero Karum 5,5 Erta Alé 6,5 Dallol 6,5 Hadar 6,5 GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 13 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE Predvsem v Danakilu ovira razvoj turizma tudi politična nestabilnost afarske regije. Afari, pripadniki ku­ šitskega ljudstva v puščavi Danakil, v trikotniku med Džibutijem, Eritrejo in Etiopijo, so muslimani. Ukvar­ jajo se predvsem z rejo drobnice in kamel ter pridobivanjem in prodajo soli. Ljudstvo ima okrog 2,3 milijona pripadnikov. Afari se na mednarodne pravne norme pretirano ne ozirajo, saj še vedno prakticira obrezovanje deklic, kar mednarodna skupnost obravnava kot kršenje človekovih pravic. Podoben odnos gojijo do dr­ žavnih oblasti. Leta 1993 so z name­ nom odcepitve in ustanovitve lastne politične entitete, ki bi združevala Afare iz Etiopije, Eritreje in Džibuti­ ja, ustanovili Afarsko revolucionarno narodni park Bale ter kulturna in na­ ravna pokrajina Gedeo (medmrežje 15). Za trajnostno izkoriščanje na­ ravne dediščine in razvoj turizma pa zgolj umestitev na seznam dediščine še ne zadostuje. Za turistični razcvet bo nujno treba zboljšati infrastruk­ turo. Eden od najbolj perečih infra­ strukturnih problemov v Etiopiji so slabe cestne povezave. Cestno omrežje v Etiopiji je namreč zelo redko, še posebej malo je lokal­ nih cest. Le 15 % cest je asfaltira­ nih (Natek in Natek 2000, 402). Predvsem v severozahodnem delu države, natančneje v Danakilu, cest dejansko ni, kar močno otežuje do­ stopnost do tamkajšnje naravne de­ diščine. Na podlagi vrednotenja lahko ugo­ tovimo, da ima med posameznimi enotami največji razvojni potencial kanjon oziroma gorovje Simien, kot skupina enot pa Danakil. Zavedanje pomena naravne dedišči­ ne, predvsem pa skrb za njeno ohra­ njanje, se je v Etiopiji pokazalo že pred letom 1969, ko so podali pre­ dlog za uvrstitev gorovja Simien na UNESCO­v seznam svetovne dedi­ ščine. Tovrstna zavest je očitno še vedno prisotna, saj je na poskusni listi za uvrstitev na omenjeni seznam še 5 spomenikov, med katerimi so trije v celoti ali deloma naravna dediščina. To so jamski sistem Holqa Sof Omar, Slika 7: Kamelja karavana tovori kvadre soli v Makale (foto: Matjaž Geršič). 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJENARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE ampak tudi uničujemo odkladnine raznih mineralov, soli in kovin. To seveda kaže na skrajno neresno skrb za ohranjanje in varovanje tovrstne dediščine. Omeniti pa je treba še eno posledico, s katero se zaradi povečanega števila turistov sooča lokalno okolje. To je onesnaževanje z odpadki. Ker v Dana­ kilu ni nikakršne oskrbe s temeljnimi dobrinami, je treba hrano in vodo pri­ peljati s seboj. Nekajdnevno bivanje v teh krajih pa seveda povzroči tudi nastanek odpadkov. Večini turističnih odprav nekako ne pade na pamet, da bi jih odpeljali nazaj v civilizacijo. Je pa okoljska zavest dosegla takšno ra­ ven, da odpadki vsaj niso razmetani tudi urediti skladno z osnovnimi var­ nostnimi standardi. Turisti se lahko kljub spremstvu vojaških enot, brez katerih obisk teh znamenitosti ni mogoč, prosto sprehajajo naokoli. Za varnost ob vulkanskem žrelu ni niti najmanj poskrbljeno. Če vzamemo samo primer Vezuva, kjer dostop do skrajnega roba kraterja omejuje var­ nostna ograja, se na ognjeniku Erta Alé lahko prosto sprehodimo do roba in upamo, da se vulkanska dejavnost ne bo prav takrat korenito spreme­ nila. Podobno, a manj nevarno, je v Dallolu. Tam se je mogoče prosto sprehajati okrog luž s kislimi hidro­ termalnimi raztopinami ter ob različ­ nih izvirih plinov in pare. Ob tem se­ veda ne ogrožamo le lastne varnosti, demokratično združeno fronto. Med njihovimi aktivnostmi je treba ome­ niti napade na turiste. Prvi takšen se je zgodil leta 1995, ko so ugrabili italijanske turiste v bližini Dallola. Leta 2012 pa so napadli skupino znanstvenikov in turistov pri vzpo­ nu na Erta Alé, pri čemer je zaradi nesrečnega spleta okoliščin prišlo tudi do smrtnih žrtev (Evans­Prit­ chard 1980, 174–181; medmrežje 24; medmrežje 25). Afarska upor­ nost je najverjetneje tudi razlog, da naravna dediščina v Danakilu še ni na UNESCO­vem seznamu svetovne dediščine. Zaradi svoje enkratnosti bi si tako vulkan Erta Alé kot krater Dallol takšno mesto nedvomno za­ služila. Obe znamenitosti bi morali Slika 8: Po brezpotjih do ognjenika Erta Alé (foto: Matjaž Geršič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 | 15 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE vsepovsod, pač pa so okrog posame­ znih baznih taborov naredili nekakšne preproste sežigalnice. V vojaški bazi Hemedela poteka celo neke vrste lo­ čeno zbiranje odpadkov. Sklep Naravna dediščina severne Etiopije je kljub številnim problemom, ki so povezani z njenim ohranjanjem in varovanjem, velik razvojni potencial. Skupaj z raznimi plemeni, ki živijo na jugu države, ter kulturnimi spomeniki na njenem severu sestavlja edinstve­ no ponudbo znamenitosti, zanimi­ vih za turiste s celega sveta. Mnogi potenciali seveda še niso izkoriščeni. Ognjeniški turizem, kot ga poznajo v nekaterih državah, na primer na otoku Slika 9: Sežigalnica odpadkov ob baznem taboru na vznožju Erta Aléja (foto: Matjaž Geršič). Slika 10: Ločeno zbiranje plastenk v Hemedeli (foto Matjaž Geršič). NAPIS NAD ČLANKOM 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2016 NARAVNA DEDIŠČINA ETIOPIJE oplemenitev turistične ponudbe, ki te­ melji na naravni dediščini, je v Etiopiji še veliko, bo pa brez umiritve notra­ njih političnih razmer in izboljšanja temeljne infrastrukture kakršenkoli nadaljnji razvoj zelo otežen. naravne spomenike pa bi seveda bilo nujno zaščititi in poskrbeti za njihovo ohranjanje. Nekatere ideje o ustanovi­ tvi narodnega parka so sicer že vzklile (medmrežje 26), a dlje kot do ideje še ni prišlo. Možnosti in priložnosti za Reunionu (Luhr 2006, 189), bi se dalo tudi v Etiopiji še bolj razviti. Termalni in minerlani vrelci ter slano jezersko blato jezera Afrera bi lahko s kančkom iznajdljivosti dodatno oplemenitili tu­ ristično ponudbo tega dela države. Te Viri in literatura 1. Brodbeck, A. 2010: Simen Mountains Ethiopia. Zemljevid v merilu 1 : 100.000. Stämpfli and Co. Bern. 2. Delak Koželj, Z. 2009: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana. 3. Erhartič, B. 2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 23. Založba ZRC. Ljubljana. 4. Evans­Pritchard, E. 1980: Ljudstva sveta (tretja knjiga). Mladinska knjiga. Ljubljana. 5. Hurni, H., Lundi, E. 2000: Reconciling conservation with sustainable developement. A participatory study inside and around the Simen Mountains National Park, Ethiopia. Bern. 6. Ingolič, B. (ur). 1989: Atlas: svet v številkah in države sveta. Mladinska knjiga. Ljubljana. 7. Ingolič, B. (ur). 1998: Enciklopedija svetovne geografije. Pisanica : Imprinta. Ljubljana. 8. Ivanc, T. 2012: Varstvo nepremične kulturne dediščine: pravna ureditev. De Westa : WS. Maribor. 9. Kladnik, D., Ciglič, R., Hrvatin, M., Perko, D., Repolusk, P., Volk Bahun, M. 2013: Slovenski eksonimi. Geografija Slovenije 24. Založba ZRC. Ljubljana. 10. Ledinek Lozej, Š., Šmid Hribar, M., Bole, D. 2012: SY_CULTour Check­list for Evaluation of Cultural Values with Regard to Their Developmental Potential. (Neobjavljeno gradivo). 11. Luhr, J. F. 2006: Zemlja. Velika ilustrirana enciklopedija. Mladinska knjiga. Ljubljana. 12. Marcon, E., Mongini, M. 1986: Svetovna enciklopedija živali. Mladinska knjiga. Ljubljana. 13. Medmrežje 1: https://www.cia.gov/library/publications/the­world­factbook/geos/et.html (23. 5. 2015). 14. Medmrežje 2: http://www.rtvslo.si/svet/etiopija­se­vedno­v­primezu­suse­in­lakote/215220 (23. 5. 2015). 15. Medmrežje 3: http://www.agropress.org.rs/tekstovi/17706.html (23. 5. 2015). 16. Medmrežje 4: http://www.mapsofworld.com/world­maps/top­coffee­exporting­countries.html (23. 5. 2015). 17. Medmrežje 5: http://en.wikipedia.org/wiki/Ethiopia (23. 5. 2015). 18. Medmrežje 6: http://sl.wikipedia.org/wiki/Pore%C4%8Danka (23. 5. 2015). 19. Medmrežje 7: http://en.wikipedia.org/wiki/Extreme_points_of_Ethiopia (23. 5. 2015). 20. Medmrežje 8: http://en.wikipedia.org/wiki/Great_Rift_Valley,_Ethiopia (23. 5. 2015). 21. Medmrežje 9: https://www.google.si/maps/@46.0661174,14.5320991,12z?hl=sl (23. 5. 2015). 22. Medmrežje 10: http://en.wikipedia.org/wiki/Natural_heritage (23. 5. 2015). 23. Medmrežje 11: http://en.wikipedia.org/wiki/Geodiversity (23. 5. 2015). 24. Medmrežje 12: http://whc.unesco.org/en/list/ (23. 5. 2015). 25. Medmrežje 13: http://www.worldwaterfalldatabase.com/waterfall/Jinbar­Waterfall­5481/ (23. 5. 2015). 26. Medmrežje 14: http://whc.unesco.org/en/news/1136/ (23. 5. 2015). 27. Medmrežje 15: http://whc.unesco.org/en/statesparties/et (23. 5. 2015). 28. Medmrežje 16: http://en.wikipedia.org/wiki/Lake_Afrera (23. 5. 2015). 29. Medmrežje 17: http://en.wikipedia.org/wiki/Lava_lake (23. 5. 2015). 30. Medmrežje 18: http://en.wikipedia.org/wiki/Dallol,_Ethiopia (23. 5. 2015). 31. Medmrežje 19: http://en.wikipedia.org/wiki/Extremes_on_Earth (23. 5. 2015). 32. Medmrežje 20: http://en.wikipedia.org/wiki/Dallol_%28volcano%29 (23. 5. 2015). 33. Medmrežje 21: http://www.rtvslo.si/znanost­in­tehnologija/v­etiopiji­nasli­novo­vrsto­pracloveka/366157 (23. 5. 2015). 34. Medmrežje 22: http://en.wikipedia.org/wiki/Homo_sapiens_idaltu (23. 5. 2015). 35. Medmrežje 23: http://data.worldbank.org/country/ethiopia (23. 5. 2015). 36. Medmrežje 24: http://en.wikipedia.org/wiki/Afar_Revolutionary_Democratic_Unity_Front (23. 5. 2015). 37. Medmrežje 25: http://en.wikipedia.org/wiki/Afar_people (23. 5. 2015). 38. Medmrežje 26: https://www.youtube.com/watch?v=R7bcYH76gKc (23. 5. 2015). 39. Natek, K., Natek, M. 2000: Države sveta. Mladinska knjiga. Ljubljana. 40. Nievergelt, B., Good, T., Güttinger, R. 1998: A survey of the flora and fauna of the Simen Mountains National Park: Dedicated to the People of Simen Mountains. Group for Wildlife and Conservation Biology institute of Zoology. Zürich. 41. Osebni vir 2014: Nibret Chuye Adem. Etiopija, 2014. 42. Stazić, Ž., Petrović, R., Stanić, F. 1955: Geografija svijeta ­ III knjiga. Sloga. Zagreb. 43. Strahler, A., Strahler, A. 2005: Physical geography: Science and Systems of the Human Environment. Wiley. New York.