Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Čudno oblečeni človek je dvignil glavo in odgovoril s smešno visokim, prevpitim glasom: »Good lack — kaka sreča —! Vi ste, Tom —? Odkod pa ste se vzeli —? In kam ste namenjeni? Lahko si mislite, kako sem vesel, da vas vidim, če je treba!« In šele po tem pozdravu se mu je.zdelo vredno, da se je zanimal tudi za žival. »Kaka žival pa je tisto tamle?« je vprašal. »Črni panter je, kakor viditc« »Črn panter —? V Arkansasu —? Zanirnivo —? Odkod pa \e prišel sem v naše blagoslovljene kraje?« »Na krovu je bil, naš sopotnik je. V vodo je skočil. Izognite se inu! Brž!« Čudak je zahihiial. »Oho —! Teta Droll ne beži pred nikomer in tudi ne pred panterjem, pa najsi je črn, be!, moder ali pa zelen! Povejte ali ga smem ustreliti?« »Seveda! Pa ne bo se vam posrečilo!« »Tako —? Bomo videli! Cigav pa je?« »Last je nekega cirkusa. Čisto na novo so ga naročili, iz Afrike je pravkar prispel. Brž na drugo stran ladje, tcta Droll, sicer je po vas!« Pa čudak v ženski halji se je smejal. Ni bežal, niojstrski se je izogibal panterju in še v zabavo mu je bil, se js videlo, da se sme poigrati z živaljo. Vmes pa je govoril s Črnim Tomom: »Ne bo se ini posrečilo —? Kaj pravite —? Bodeie že vidsii! Če bi ga le smel ustreliti —. Kam pa pravzaprav naj pomerim, če je tr.ba?« »V oko!« je dejal Old Firehand. »Well —! Bom poskusil. Le bliže mi mora priti.« Odložil je veslo in vzel puško, ki je ležala poleg njega. Naglo sta si prihajala bliže panter in splav. Srepo je gledala žival novega nasprotnika, ki je dvignil puško in pomsril. Dva strela sta počila, lovec je izpustil puško, prijei za veslo in okrenil splav. Panter je izginil. Vse se js zgodilo v nekaj hipih. Valovi so se zavriinčili, žival Ee je borila s smrtjo, že enkrat je priplavala na površje niže pod ladjo, mrtva je bila, nekaj sekund je plavala na valovib pa izginila. >-Mojstrski strel!« je pobvalil Črni Tom in potniki so mu pritrjevali. Le lastnik živali je klel. »Ne!« je dejal čudak na splavu, »Dva strela sta bila! V vsako oko eden, kakor ste naročili. Kam pa je namenjen tale parnik, če je treba?« Tudi kapitan je prišel gledat dvoboj med splavom in panterjem. »Kakor daleč bo vode,« je odgovoril. »Vkrca! bi sz rad, zato sem si sestavil splav. Bi naju sprejeli?« »Če plačatc, gospa — ali gospod! Res ne vem, kaj ste pravzaprav in za koga vas naj pogledam.« »Za teto, sir! Jaz sem namreč teta Droll, razumete, sir, če jc treba! In plačal tudi bom, Dlačal v denarju ali pa v nuggetih — zlatih zrnih — če je treba, sir!« »Pa pridite! Brž! Poskrbeli bomo, da čim prej odrinemo s tega nesrečnega mesta.« Spustili so vrvaslo lestvo. Najprvo je priplezal na krov deček, puško je nosil vkljub svoji mladosti, za njim pa čudak v napol ženski obleki. Splav je prepustil valovom. Radovedno so ga gledali potniki. III. Teta Drou. Tudi comel je opazil čudno postavo na splavu in videl, kako jc neznanec opira.il s panterjem. Sraejal se je, ko je čul ime teta Droll, ko pa je čudak stopil na krov, mu je smeh izginil z obraza, obrvi so se mu nasršile in sumljivo je gledal. »Tale človek,« je pravil tovarišem, »ni prav nič tako smešen, kakor se kažc! Povem vam, da se ga je treba čuvati!« »Moški je —?« »Saveda! In nevaren človek!« »Nevaren —?« se je smejal trainp. »Taka šerna —? Čemu pa hodi okoli tako smešno našemljen?« »Ni prav nič smešno našemljen, ti rečem! Tale človek je čudak, — cbenetn pa je najnevarnejši policijski vohun, kar jih hodi po zapadnih državah! Detektiv je!« Tramp se je smcjal. »Pshaw —! Ta!e človek — pa policijski vohun, detcktiv? Vse ti verjamem, kar hočeš, le tega ne! Tale človek ni detektiv!« »Pa je!« »Ga tako dobro poznaš?« je vprašal tramp zbadIjivo. »Seveda ga. Le tega nisem vedel, da je tale čiovek Teta Droll. Srečal sem ga v Fort Sul'yju ob Missouriju, enega naših si jc poiskal in ga spravil na vrv, — on sam, nas pa je bilo nad štirideset! Danes pa zvem, da je tale človek tisti, ki mu pravijo Teta Droll —. Prej sem o teti Droll le toliko vedel, da je čudak in trapper in da živi v prijateljstvu z vsemi rdečimi rodovi, ker je zabaven, vesel in smešen človek. In teta Droli, kakor čujem, je tisti policijski pes —!« »Zakaj pa mu niste tistikrat v Fort Sullyju kar štirideset lukenj navrtali v kožo?« »Ne! Ta človek nc dela s silo, ampak s prckanjenostjo. Le pogle,'.e si ga! Njegova majhne, zvite oči! Mravlja v najgostcjši travi mu ne uide, vam rečem! Z največjo ljubeznivostjo in prijaznostjo se vam približa in se spravi nad svojo žrtvo in zapre past, šc preden bi utegnil kdo le sarno misliti, kaj se godi.« »Te pozna?« »Ne verjamsm. Tistikrat se ni zmenil za mene, tnnogo let je medtem minilo in spremenil sem se.« Cornel je pcgladil svoje izzivalno rdeče lase in nadaljeval: »Mislim pa, da je bolje, če se mu lepo tiho skrijemo in če nas ne opazi. Upam namreč, da se nam bo na temle krovu posrečil dober udar, in ne želel bi si, da bi nam bil napoli.« Medtem je »teta Droll« zlezel črez ograjo in se ozrl po krovu. Prav nič ni kazalo, da bi bil tako strašno nevaren, kakor ga jc naslikal cornel svojim Ijudem. Nasprotnd, potniki so se komaj vzdržaii smeha, ko so ga zagledali. Že od daleč je bi! vprav čuden. Na glavi mu je tičalo nekaj, kar ni bilo ne klobuk ne kučma in ne kapa, pa je bilo vse ob enem. Iz petih kosov je bilo sestavljeno njegovo pokrivalo. Srcdnji kos je čepel na temenu in je bil podoben prevrnjer.emu lončku, zadnji kos je segal na tilnik, prednji na čelo, služil je najbrž za nekak senčnik, desni in levi kos pa sta bila podobna zaklopkara in sta pokrivala ušesa. {Daljc sledi.)