Poitnlna plačana » gotovial ŽENSKI S V E T LETO XV / 1937 / NOVEMBER Ljuba Prenner: Mejniki / Vida Täufer: Znani obrazi / Ostrovška: Topovski strel / Katja Špur: Umrl mi je oče / Erna Muser: Življenja / M. V.: Vojne slike / Plesničar: Ob spominu na pozabljeno pesnico / Kritike in poročila / Obzornik / Priloge: Naš dom, modna priloga, krojna pola Ljubljana, Mestni trg 10 Leto se nagiba h koncu. s prihodnjo številko bo letošnji letnik zaključen in vendar je še nekaj naročnic, ki se niso spomnile, da bi poslale vsaj en obrok naročnine. Prosimo v prvij vrsti vse te,' pa tudi one, ki imajo plačati le še zadnji obrok, naj to store takoj in naj naš ne spravljajo po nepotrebnem v stiske in težave. Ne pozabite, da si lahko zmanjšate stroške s tem, da pridobite nove naročnice. Za vsako novo naročnico Vam odobrimo 3 mesece naročnine, ko izplača svojo celoletno naročnino. Prečitajte si članek „Ne prezrite" na zadnji stram Modne priloge. IJpraTa LJUBLJANA / LETO XV / NOVEMBER 193? Mejniki I.jubaPrenner (Dalje) Istega, leta kmolii po pustoi veselici se je pripetil dogodek, ob katerem se je razburila vsa Podgorica. Krajevna podružnica „Südmarke", kateri je predsedoval inženir Erkman, je bila razposlala po vsem mestu vljudne dopise s prošnjo za podporo novouslanovljeni knjižnici. Dr. Ciril Bende je sklical čitalniški odbor, da bi se posvetovali, kako jim je odgovorili na te proänje, katere so bili prejeli domalega tudi vsi Slovenci, ki so se ob tem nemalo razburili. „Izzivajo nas!" je dejal mladi Bende in vsekal po mizi. „Kaj jim naj odgovorimo?" „Nič!" je svetoval Hugo Pahernik. „Vsi pomečemo te papirje v koš, pa bo." „Kaj še! Odlocqp je treba pokazati, da se ne pustimo imeti za norca!" In sklenili so, kakšen bodi dopis, ki ga bo Dr. Bende sestavil in podpisanega od vsega odbora poslal „Siidmarki". Potem so sklepali še o drugili stvareli, in bilo je žc okrog polnoči, ko so stopili na mestni trg. Vse tiho. Hladna pomladanska noč. Našek Tedi se sprehaja po tlaku in ko sliši prihajajoče čitalnlčarje, jim stopi korakov naproti. „Dober večer! Kako ste sklenili ?" jih vpraša. Ustavijo se . . . Prične se pripovedovanje in politiziranje. Vsi so zatopljeni v pogovor, da sploh ne slišijo, da prihaja gruča moških tudi po trgu navzdol. Sele ko so tik za njimi, jih opazijo. Vsi umolknejo in tudi oni drugi se nehajo pogovarjati. Sami „Südmarkovci" so, nemški učitelji, uradniki in seveda njih vodja, inženir Erkman. Nihče ne pozdravi. Napeta sovražnost preži na prvo besedo in Bende se res ne more brzdati. „Jih vidite, zarotnike!" „Kaj je dejal v svoji ciganščini, gospod inženir?" je vprašal namenoma glasno siidmarški učitelj. „Ne razumem tega lajanja!" je odvrnil Erkman še glasneje. „Ali se bomo tepli, fantje?" je kriknil Hugo Pahernik. „Le bliže, prostaški Cimbri in Tevtoni, če slovenskega jezika ne razumete, se bomo kar s pestmi menili." Kar naenkrat so si stali nasproti. Nihče sicer še ni dvignil palice niti na tej niti na drugi strani. Molk. Sovražen, tesen molk, ko čutiš kri v sencih in drget v srcu. Erkman vpraša ; „Izzivate ?" „Vi ste nas izzvali z Vašimi okrožnicami! Kako si upate prosjačiti pri nas Slovencih ?" Ciril Bende je bil izjemoma kratek in oster. „Pro.sjačiti pravile? Mislili smo, da se izkažete hvaležne, če se smete od nas česa naučiti!" se je rogal Erkman. 257- „Le'glejte, da bo v vaših glavah kaj več luči 1 Kod se mi učimo, naj vas ne briga! '^Jk je Da.'vsem svetu vsakomur prost, ki ima kaj-dulVa za.to; Žalili pa nas ne boste!" „Užaljeni heloti — smešno!" je malomarno zategnil Erkmaii. „Ciril, daj mu Klofuto!" — „Vsekaj ga!" — „Prismoli mu eno okrog ušes!" „Udri!" ,so planili čitalniški. ^_-Vras?" — „Was?"— „Wie?" — „Sch!agen.?-.' — „Nur zu!" so silili oni. „Nič! Mir! Ruhe!" je. zakričal Našek. Odrini! Berideta in se postavil'tik pred Erkmana. Še za rame ga je prijel. Obnemeli so vsi. Kaj bo sedaj ? ' . „Bodi dostojen, Ti! Ce je Tebi narodnost pretveza za izživljanje tvojih namišljenih cezarskih instinktov — nam ni! Nismo heloti I Tu smo doma! Pomni!" Okna na hišah so se odpirala, v nočnih haljah so se iz njih sklanjali ljudje in vedno več jih je bilo. „Gremo, gospodje!" je velel Erkman in obojni „gospodje" so si drug'drugemu obrnili hrbte in se razšli. ■ . • . Tak neumen prepir sredi noči na mestnem trgu. Menda je bilo sram tudi Erkmana, in njegove pristaše. Jutri in še dolgo bo govorilo seveda spet vse mesto. A skoraj iz vseh, tudi iz Teodorja, je prezalo vprašanje: ,',Kdaj.se sprimeino zares-?" * * - . Bilo je istega leta na praznik svetega Peti'a in Pavla. Pri sveti Heleni je bilo prvo žegnanje. Romarjev in hribolazcev in drugih takih, ki jim je planina veselje, je bilo vse polno. Že tri dni so se klatili prijatelji tod gori naokrog, prenočevali v planinski koči ■poleg-stare'cerkvice in se veselili sonca in lepega sveta. To jutro so ležali na obronku na vzhodnem grebenu in gledali, kako prihajajo ljudje iz doline navzgor. Sribarjev Hugo — Pahernik — je že magister, Naškov Tedi upa jeseni dobiti su-plenturo, le Egon Vobach je še vedno študent. Snoči je bil Egon priznal, da sploh ne študira medicine, ampak da se je lani brez očetove volje in vednosti pireselil na germanistiko. Davi je priznal Našek, da se bo res ženil z Erkmanovo in poprej je bil nekaj sličnega pripovedoval tudi Pahernik. Prelepo poletno jutro. V lahno zastrtem soju sanja pokrajina tu doli. tam zadaj . Savinjske planine, nad onim križem pa Peca. Utrujeni od gledanja in občutja, ki je bilo prejako, da bi se že moglo strniti v misel, so se jeli pogovarjati o vsakdanjih stvareh in bas ob tem je moral Vobachov vreči med nje tisto opazko o Bartschevi knjigi: „Deutsches Leid". „Ne glede na nekaj nebistvenih napak, je to zame lepa knjiga — saj oprostita, kaj ne ?" je menil Egon Vobacli. Našek je skomiznil z rameni. Ni se mu zljubilo vpričo te lepote govoriti o taki zarukani knjižuri. Zato se je vnel sicer tako ravnodušni Plugo. ■ „Zame je ta knjiga seveda zelo nesramna — ničvredna — saj oprostiš, dragi Egon!" . Naškov je le prisluhnil, ko je Pahernik nadaljeval: „Kako more ta gospod Bartsch trditi,, da mi ne znamo peti, da nimamo Slovenci svojih pesmi! Ali jih res ni bil slišal, potem naj ne čveka — ali pa jih taji, duša podla, ki ima le eno vročo željo, namreč da bi naselil po Slovenskih goricah iu Dravski' dolini Nemce iz Rajha. Saj bi res zaslužil, da bi ga naklestil, kakor to tako" lepo opisuje." „S kako pravico?" je vsekal Egon ves zardeL „Kozla!" je dejal Tedi premišljeno in počasi. „Res, ta brihtna knjiga je svoj namen že dosegla s tem, ker se bodo radi nje stepli dolgoletni prijatelji, nemara celo mož in žena in brat z bratom. Jaz jo potegnem domov.'" Odšel je in pustil za sabo' razburjeno besedovanje onih dveh, ki stir naenkrat oslepela za lepi svet okrog sebe, v. jedkem prepiru za tuje, popolnoma nevažne in nepotrebne besede. 258 ' ' . ■ Oho! Saj to je šentlenaršti kaplan; ki hodi med prvimi romarji po strmi -stezi y . poslednji klanec. Sel bi mu naproti! ■ Okrog cerkve je bilo polno ljudstva, sonce , je pripekalo vedno jače, ljudje so stali in posedali po-trati, fantje so gledali za dekleti, žene'so stale ob štantu, kjer je neka baba prodajäla kavo ii čaj, možje pa so silili v mežnarjevino, kjer so-danes točili pijačo. ' Teodor je prispel do ljudi. Kaplan ga je kratko pozdravil in takoj. dostavil: „Naj- -brže še ne' veš ! Včeraj je bil v Sarajevu umorjen' prestolonaslednik Franc Ferdinand in tudi žena Zofija Hohenberg." - „Tu imamo ričet! Zdaj bo pa vrag! Kdo? Kako in kaj?" Kaplan sam pa ni vedel . natančnejšega poročati ... . - Hugo je prišel z izleta šele- pozno zvečer domov. Ko si je na zofi v jedilnici slačil težke čevlje, mu je-pripovedovala sestra Pepca, da so se bili snoči pri Yobachu zmer-:jali in fclofufali. Tako? in po kaj so šli Slovenci k Vobachu? Vprašat, kako in kaj je bilo v Sarajevu! Pa so jim rekli izdajalci ali tako nekako!.Hm! ■Vtem je stopil Sribar. Mati je prinesla večerjo in tudi Peter je sedel k mizi. Fant je bil drugošolec, nekoliko zavaljen, sicer pa precfej živahen in navdušen za junake. Hugo je mirno pripovedoval, da se je spri z Egonom Vobachom radi Bartscha. Pa je udaril gospod ravnatelj s pestjo po mizi, da so krožniki zacingljali: „Še tega nam je bilo treba! Doma bi ostal in delal, pa ne bi bilo prepira s prijateljem!" „Kar naj gre k vragu!" „Lepo prijateljstvo! To bedasto knjigo :pa bom vrgel-takoj v peč!" „Ne, .oče!. Knjigo čitam sedaj jaz ! lu sploh — te knjige ne bo nihče metal v peč!" se. je oglasil Peter. Kaj ? Ta smrkavec! Rezko in zaničljivo se je zasmejal Hugo. Tako! In on je hotel še nocoj podariti bratu za god Finžgarjevo delo: „Pod svobodnim soncem"! Saj se je poprej že bal, da -jo je poba že iztaknil in si jo prisvojil kar tako. Sedaj pa piha v ta rog! „Fej!" je dejal Hugo in vstal. Sam je prebledel. Šribar je dvignil roko, da bi udaril svojega najstarejšega, Peter pa je zakričal; „Falot windischer!" Gospa Malika se je vrgla med moža in pastorka iu vlekla Petra za lase. Kaj takega.! Zdaj se bodo pretepali v domači hiši! Pepca je hotela miriti starejšega brata, pa jo je sunil od sebe in spregovoril, kot da bljuje besede: oče — ti Logarjev rejenec in večni suženj teh napihnjenih meščanskih gospodov, ti se še zavzemaš zanje! Seveda — sedaj je notar Marine že pol leta mrtev, zdaj ' ti je treba drugega naslonjala! Zdaj mi bo smel ta smrkavec, Logarjevega rejenca - smrkavi sin, metati v obraz take.besede — fej, sramota — nein, mama, ich habe nicht dich gemeint — ampak, ti oče, ti si kriv, ker znaš le delati, delali .in spet delati za druge in si šteješ v veliko čast, da smeš služiti takim gospodom. Tam pri Bradaču vam čenča Bendetov Ciril — ta vas uči, kakšni morate biti slovenski narodnjaki — in zanj se ti pač zdi, daje tavaš učitelj sam le šibek šolarček, pa si mu obrnil hrbet in skušaš spet priti, na drugo stran — pa saj je vseeno, v kateri neumnosti se sončiš, le da je tuja, ker svojega mnenja itak nimaš in ga nikoli imel nisi! Tak si, da tak! Ti-pa, smr-: kavec — zgini, ti pravim,, ti žaba — tvoj oče je bil Lo'ga;rjev rejenec. Veš, zapomni, si to, ti ..." - „Mama je Nemka. Muttersprache!" . „Molčite ! Dovolj mi .je, sicer ..." Šribar je hlipal, se zaganjal, žena in hčerka sta ga držali, v tem je pograbil Hugo Petra in ga vrgel-v kot pod obešalnik. „Hlapec!".je siknil očetu in šek . -"259 Šribarja so zapekle oči. „Ven — marš!" je zarjovel nad Petrom, ki se je rohneč pobiral iz kota. To so otroci, njegovi otroci! Žena joče, Pepca se trese. Tako bo sedaj v njegovi hiši! Tudi pri Bendetovih je bil naslednji dan velik rodbinski prepir in ko so vsi zabili vrata za seboj in odšli z doma, vsak v svoji jezi, je ostala gospa Eva sama doma. Ob štedilniku se je zgrudila na stol in zajokala v dlan. Tega je sedaj ona kriva! Vsi so se skregali. Oče in Ciril, Ciril in Marta, Marta in Rezika, Rezika in oče in oče in Marta. Sreča, da je Francelj zunaj v svoji vasi. Ali je res ona vsega kriva? Ali bi res ne smela vzeti Slovenca? Ali nista kljub temu skupno prenašala vse — slabo in dobro — zdaj pa, na stara leta, fa očitanja, češ, ti si kriva, da se je vrgla Marta po možu Wommerju, ki smeši in jezi očeta in brate s špičastimi opazkami o slovenski omaliljivosti! Ali je res ona vsega kriva? Ona vendar nikdar ni ugovarjala možu s trdo besedo, zatajila je njemu na ljubo svoj rod in narodnost v svojih otrocih! Isto dela sedaj pač tudi Marta! Sicer pa — ali nista oče in Ciril vneta Slovenca in se vendar vedno prepirata! Ona pa je popolnoma osamljena. Zdaj pa še Rezika! Tam zunaj, v Zaplanah, kjer je službovala kot učiteljica, je vzljubila Zoričevega Ivana. Fani je bil seveda visokošolec, panslavist in revolucionar in še preden ji je govoril o svoji ljubezni, jo je trapil s svojimi inladeniškimi sanjami o veliki slovanski državi kralja Sama, o politični in narodnostni svobodi — sploh mnogo preveč o svobodi, in dekle je vzelo vsako besedo za sveto. Kolikor je bil mož sinu Cirilu preveč nazadnjaški, toliko je bil hčerki Marti premalo avstrijski in svoji hčerki Reziki preveč avstrijski in premalo naroden slovenski. Če je prišel še Francelj domov, se z očetom tudi ta ni mogel sporazumeti. Saj se je bil stari prepiranja že tako privadil, da ni strpel več ugovorov in se raje sam zapletal v protislovja, nego da bi dopustil možnost mirnega in zadovoljivega konca. Njej, svoji ženi, ni dovolil, da bi se le z besedo vmešavala v njegova prerekanja. Otroci pa tudi niso nič boljšil „Ej, mama, saj tega ti ne razumeš!" To je bil odgovor, s katerim sojo zavračali Ciril in Francelj, Rezika in Marta. Ciril je še najboljši. Domov se prismeje, ji vedno kaj prinese, se šali z njo in meče besede tja v en dan. Sedaj je srečno zaročeni Ce se bo le dobro izteklo. Rednakova Roserl mu je nevesta, Erkmanova Anica pa bo vzela Teodorja Naška! Oh, ta njen Ciril, kako bi ji tajil, če bi se mu drznila kot mati povedati, kaj misli o njegovem letanju za ženskami! Ta otrok! Kar zlahka hoče živeti, par luštnih besed, par srečnih uric, pa pojdimo dalje I Oh, prav nič se ji ni posrečilo priti do srca svojih otrok. In vendar, ali bi jih kdaj mogla pogrešati, te svoje sitneže? V Podgorici pa je ta dan podrl vse, kar je bilo dosedaj tako važno. Skoroj nihče ni poslušal župana, inženirja Erkmana, ki je pri seji v občinski pisarni govoril o bodoči slavi Avstrije. Vsak je mislil zase. Pozabljeni so mrtveci tega leta in še druge važne stvari in dogodki, vse je pre-kričal in zadušil oglušujoči krik: Vojna! Zamajali so se mejniki in nad narodi so zaprasketala v vetru spet pisana bandera, ki so oznanjala požar 1 Kaj bo ? Kaj bo ? Kri! Umor! Svoboda, samozatajevanje, korajža — celo junaštvo? In kaj še? Ali ne bo nič krivic, solza in vislic? Kaj pa podlost in lumparije? Na vsak način bo dovolj zgodovine. Setev je dozorela! 260- 15. Žanjice Teodor Našek je bil prišel domoT na dopust, da bi se poročil. Bilo je na Lovren-cijevo in v Podgorici je bil sejem. Vroče avgustovo sonce je žarelo nad mestecem, ki je, razgibano kakor nikoli, kolebalo med državoljubnim navdušenjem in strahom za svoj želodec, za svoj denarni mošnjiček in nravno ravnovesje svojili otrok. Stari Našek se je sprehajal s sinom lajtnantom po trgu med ljudmi, katerih je bilo proti pričakovanju mnogo okrog sejmarskih stojnic. Največ je bilo. žensk in vojakov, ki so se zdravili v podgoriški javni bolnišnici in v začasnih „Feldspitalih". Kramarji so z bornim blagom, ki ga ni bilo nič prida, kaj dobro trgovali. Kmetske ženske so imele denar, saj so dobivale vojno podporo. Lakote še ni bilo, tudi vina je bilo dovolj — le skoraj nič tobaka in malo blaga za obleko in obutev. Oče je neprestano pripovedoval, tako da sinu niti ni bilo treba poizvedovati. Prvi, ki je ugasnil tam zunaj v Galiciji, je bil Štancarjev Hugo, ključavničarski mojster. In Fric Engelman, njegov svak, je bil tudi odpoklican, komaj da je uredil Slancaqevo zapuščino. Sedaj, sta on in mladi Hanneman pogrešana. Da — čudno je bilo, ko so odhajali vsi ti in še oni iz „ravberske" in cerkvene ulice, toliko fantov in mož iz okolice, spočetka vsi v pušeljcih, pozneje vse tiše in skromneje. ^ Vse to je poznal Tedi, a kaj bi trgal očeta iz pripovedovanja, če se mu dobro zdi! Poznal je transporte, ki so jim rekli „Marschbataljon"! Peli so in pili, kolikor se je dalo, da ne bi prodrlo tisto, kar jim je drgnilo goliance in kar je prežalo za prisiljeno svetlimi očmi. V smrt! V smrt! Tudi Niessov Herman je pogrešan, je nadaljeval oče, Bendelov Ciril še piše domov in sam dekan dr. Gomzej se je bil lani o božiču prostovoljno javil za vojnega kurata. On sam pa, stari učitelj, mora sedaj na stara leta poučevati kar dva razreda skupaj — z Bendetom imata cel polk neugnanih, divjih otrok in le hvala Bogu, da ne prihajajo vsi redno, ker že primanjkuje delavcev. Ampak organist pa pri teh razmerah ne bo več dolgo. Petje je itak za nič, reda pa ni mogoče več vzdržati! Na kor so navalili vojaki, mladi pomožni orožniki in razni pisarji, a ne radi petja — le radi frkelj, ki so vse znorele! Ta dekleta! O jej! Vedno na cesti in v gozdiču nad Korenom, na poteh in v zatišju na Borjanskem polju, v Smo-hornici in povsod, kjer se jim ne spodobi — pri Šmonu pa plešejo! — v tej gostilni, kamor so zahajali poprej le mešetarji, kmetje in kvartopirci, v tej gostilni se zdaj vrte meščanske in uradniške hčere s soldati! Teodor se je nasmejal. Seveda, očetu se zdi vse to zelo čudno in strašno. Podgorica, to mirno, zaspano gnezdo — sedaj pa tako! „Veš, oče, jaz pa grem sedaj malo k Anici! Opoldne na svidenje!" „A tako! Seveda, seveda! Ampak Tedi — za božjo voljo — Anica ni taka! Nikdar..." Teodor se je zarezal. Nič bati, oče! Kako se je bil stari ustrašil! Kar zardel je v svoje velo lice pod sive senci. Teodor je našel Ano v sobi, ki jima je bila namenjena za začasno skupno spalnico. Tam je urejevala omaro, v katero je spravljala perilo. Pokimal ji je v pozdrav in odložil kapo in sabljo. Stopil je k njej in jo objel, sključeno, kakor je čepela pred omaro. Počenil je k njej ia gledal na roke, ki so polagale perilo v omaro, kos za kosom. — Imela je precej močne roke s koščenimi prsti in ako so se ji ob prijemu skrčili sklepi, je izražala roka krulost, celo nasilnost. Ta njena roka je taka kot njegova ljubezen do nje! — Naglo je vstal, da si zvije cigareto in prepodi ta domislek! Ko je pihnil dim od sebe, ga je prevzelo. Ničesar ni storil, še ganil se ni. Oči je imel uprte v njen pri delu upognjeni hrbet — baš sedaj se je bil zavedel, da je nesmrtnost vesoljnega življenja baš ta ljubezen, ki je položena med moža in ženo. — Popoldne ob šestih. 261 Kramarji 50 pospr.ay-ljali svoje'blago, po mesinih'in okoli čl „Nič, tako neumna sem danes. Tako polna življenja sem bila in — Čez trenutek: „Saj mi takrat ni bilo tako hudo; navadila sem se bila, vsi smo se bili navadili. Samo — neumni top — in — če bereš, kako se pripravljajo. — Ti seveda ne veš, kako je bilo. In morda je bolje, da ne." Tovarišica pa je izza Daninega smehljaja zaslutila grozo in zamikalo jo je z nepremagljivo silo, da bi je bila tudi ona deležna. Dana je imela še vedno bel obraz in bilo je kot da od trenutka do trenutka trepeta pred novim topovskim strelom. Ni hotela, toda zdržati ni mogla. Otresti se je hotela za hip težkega bremena in plaho zamaknjena v svet svojih predstav je spregovorila: „Nocoj je spet zatulila strahotna zver. Poznam jo. Tedne in tedne je ■ 265 tulila, komaj, da. si je vmes kaj spočila. — V Gorici je bilo. Nebo brez oblačka, povsod samb sonCe, — Rezek žvfžg zaslišiš, skeleče oči upiraš v sončno, slepečo bleščobo, ognjenega ptiča žazreš. Natanko ea' vidiš, kako se ti bliža in čakaš, da plane nate, prav v sredo čela. .Vidiš ga,. kako leti v ogromnem loku, in ne bežiš. Brez sape čakaš, gledaš vanj,', čeprav bi rada oči zaprla, že prej umrla. Otrpneš. ■ , Nekje daleč razčesne zemljo; visok oblak prsti, ognja in kamenja. Ti pa trepetaje čakaš novega ognjenega ptiča. Ponoči, ga samo .slišiš, za to se ti ne zdi, da išče prav tebe. Spati pa iie'moreš. Grozotne, jekleno-hladne oči krvoločno krožijo, v ogromnih pasovih svetlobe iščejo svojo žrtev, ki ne najde zavetja. Skozi okno segajo in ga nenadoma razsvetle, da ne veš, če ni že morda dan. Včasi pa prelepe ognjene rakete sečejo temo v oknu, in mi.slila bi najrajši, da je vse samo prekrasna poletna veselica. — Še skrite v vlažni kleti nas spremlja odmev, nas pretresa bobnenje eksplozij. Nocoj pa je tiho, povsod tema. Naši vendar ne spijo. Pred hišo stoje, v daljavo gledajo, boječe šepetajo. Gledam tudi jaz. Zdnj: m.odri-kastojasna lučka seje bliskovito vžgala in ugasnila globoko v dolini, kjer vemo, da je gozd: zdaj še tu in zdaj še tam in še in še. • . Bila sem komaj petleten otrok, ki je že videl preveč, modrikaste' lučke v dolini pa so bile nove; stegnila sem prst — jih štela na glasi Mati mi je nenadoma stisnila drobni kazalec v pest, me pritisnila k sebi in zaihtela vase. Vprašala sem — nihče mi ni odgovoril. Pa sem le zvedela kmalu: vsaka lučka — smrt človeka, živega človeka, ki je rezal bodečo žico in ga je prijel zahrbtni tok. Kmalu zatem smo zbežali. Toda lučke vidim pogosto. Oči zaprem' • in že se grozljivo modrikasto ntrinjajo: vsaka lučka smrt človeka. ■ Pa to še ni vse. Ne, ne! Cesar nisem videla, kar so samo pravili pozneje, ko je bilo vse končano, mi je še vse bolj zameglilo dušo, morda . prav zato, ker nisem videla na lastne oči, temveč samo v zvezi s topovskimi streli, z nočnimi jeklenohladnimi očmi, z drobnimi, modrikastimi lučkami. Pravili so tako mirno, kot bi bilo nekaj čisto vsakdanjega, jaz pa sem skrivaj poslušala in videla v sebi natanko prav vse. Svitalo se je, je pravila strina, čez trg je šla od bolne sorodnice. Na sredi je bil kup s šotorkami pokrit, visok, da ni mogla videti onstran. Gotovo sti'elivo, morda celo živež, je mislila. Kar tako mimogrede je dvignila rob in — ga naglo spustila: bili so ljud|e, veš, sami goli-, krvavi, modri, koščeni ljudje, v naglici nametani, da nisi vedela, čigav je kak ud. Rakve ni bilo več, oblačil in obutve je bilo škoda za v grob. Tisto noč pa so imeli preveč dela, niso utegnili dovolj hitro skrivaj zakopati kljub velikim skupnim grobovom. Še in še je slik brez konca v meni. Včasi ne morem zaspati od njih, v sanjah me mučijo, zadnje čase vse bolj. Ko pa vidiš, da ne vedo vec,'' da .so pozabili, da se šiloma slepijo in bi hoteli začeti iznova! Toliko jih je že pisalo o tem, pa ne pomaga nič. Lažniva beseda in strumna koračnica sta močnejši od resnice. Jaz pa vem. In tako strašno mi je, da jih ne morem prepričati in da je moja groza tako ogromna, moj glas pa tako šibak in neslišen. Včasi si jnislim, veš, da bi le pomagalo. Ne grob neznanega junaka. Prelep je, luč gori na njem, zlate črke se svetijo, državniki polagajo v«nce nanj, v srcu pa —. 266 ' ' . ■ Jaz bi bila storila drugače. Spomenik, ki ga vidim v syoji grozi, bi postavila vsemu svetu'v-spoznanja • Pravil Je. stric o njem. Tedaj je bilo že vse končano. Ljudje so se vračali iskat razValin, pod njimi še uporaben kos železa. Tudi na bojišču je bilo najti kaj koristnega, prodajati se bo dalo nabrano orožje.; Zato so hodili v gmajno. Tudi moj stric. Ni ga bilo strah eksplozij, dovolj je bil že vajen žive fronte. Sam se je nekoč povzpel više ko drugi in nenadoma obstal. Ne, ni sam! Tam stoji človek, grozeče gleda vanj. Stric se je stuHl, ves trd v nemem pričakovanju. Tudi oni čaka, stoji. Stric zoži oči, skuša bolje razbrati. Nasmejal bi se na glas, če bi ne bil nenadno tako strahotno sam; saj je samo mrlič, oblečen, v bodeče žice zapleten, stoječ vojak. . Stric stopi nekaj korakov naprej: toda votle, široko razprte oči ga vendar gledajo, skrivljena usta se režijo v satanskem zasmehu ali pa v najstrahotnejši bolečini. Spaka gnijočega mesa živi, se mu bliža grozeče! Obrnil se je stric v dolino in stopal vse hitreje, ko da mrhč m mrlič m da mu sledi tik za petami. ^ Vidiš, to bi bil moj spomenik, vsem mrtvim v spomin, živini v življenje. Tako vsega koščenega, v žice zapletenega, v smrti se režečega, kakor ga vidim jaz, bi bih morali pustiti, s kakimi kemičnimi sredstvi ohraniti polrazpadlo truplo, prostor ograditi in pokriti! Otroci vsega sveta bi morali romati k njemu! Zato, ker ne verjamejo, ker so zaslepljeni, blazni v veliki laži —. Daj mi roko! Naj občutim, da si pri meni. Reci mi, da se ne pri-. pravljajo zares: laži, da bi se pomirila. Čutiš, kako trepečem? Kakor tedaj, ko je bliskovito letel ognjeni ptič in sem bila prepričana, da plane prav name, prav v sredo čela Kaj ne, da se nocoj ne boš več učila? Ne smeš! Govori z menoj, karkoli, samo ne pusti me same! Oživeli so grozni spomini in spet me je strah kot takrat!" V svitu petrolejke sta bedeli dekleti pozno v noč. Umrl mi je oče KatjaSpur Dolgo me ni bilo doma. In potem sva se nekega večera z Janezom pripeljala. Bil je že mrak, ko sva priyozila do Grlavc. Takrat je v kapeli zazvonilo. Janez je vozil vso pot nekaj metrov pred mano, zato nisem videla njegovega obraza, ko je zazvonilo. Jaz sem rekla na glas: „To zdaj njemu zvonijo" — in sem se zdrznila. Zavila sva v vas. Ob kapeli je stal Ciril, v novi obleki. Ne vem, kdo je zvonil, ker je Zalika stala zunaj, ob plotu, ko naju je zagledala. „Sta že tu!" je zaklicala proti kapeli. „Kaj je torej bilo sem skoraj kriknila, ne da bi vozila počasneje. „Mrtvi so," je rekla s tako praznim, tako mrtvim glasom, da sem zastokala.. Janez jc bil že pred hišo in je odpiral leso. Kolena so se mi šibila, ko sem stopila s kolesa. Kakor vso pot, sem se zdaj še enkrat vprašala „Mail.., Kako je zdaj materi ? .. ." Bilo je neverjetno, kako sem še vedno verjela, da ga bom našla živega, da tista brzojavka in Zalikine besede — ne, tedaj so prišli po 267- stopnicah ljudje, dve, tri ženske s črnimi robci na glavah in rožnimi venci v rokah. Tedaj sem spustila kolo ob vodnjaku, da se je prevrnilo in sem stekla po stopnicah v vežo. Samo tega sem se zavedala, da moram takoj videti mater. Vrata srednje sobe so bila na stežaj odprta — tam so gorele sveče in v vratih so staU ljudje iz vasi. „Sta že tu!" je nekdo zakhcal. Tedaj je iz kuhinje stopila mati. Hipoma je bila njena glava v mojih rokah, naglo sem jo božala po čem, po laseh, po licih. Zmedeno sem vprašala: „Kaj se je to zgodilo, mati ? . .." „Oče .. . nam je umrl. .." je jokala. „Kje je ... Janez ?" Šla ga je iskat. Slonel je na vodnjaku, z roko na ustih. „Pridi notri. . . Janez ... k očetu ..." prijela ga je za roko. Brez besede ji je sledil. Videla sem, kako trudno se je prestopal na stopnicah. Sele tedaj sem stopila v veliko sobo. V roki sem še vedno držala jopico, zdaj sem jo spustila ob krsti na tla. Tu so bile njegove sklenjene roke — brezumno sem jih božala. Nikdar nisem tako dobro čutila, liako so te roke hrapave, trde, zdelane, trudne, kako potrebne so bile božanja! Zdaj je bilo zaman. Koliko sivih las je bilo na njegovi glavi! Z druge strani se je nagnil nad njo Ciril in fokal; „Oče I ... Oče !.. Marija ga je kropila in križala. Jaz ga nisem niti enkrat prekrižala. Ne verjamem, da je Bog. Janez je obstal ob vratih. Po licih so mu tekle solze. V veži ob vratih je čepela Zalika na tleh in glasno jokala. V kuhinji je bila neznosna vročina. Na štedilniku je vrel močnik. Mati ga je razdevala v krožnike. „Ciril . . . Janez . . . pojdita jest . . ." je vabila. „uSaj nekaj . . . moramo jesti . . ." in zopet so seji vsule solze iz oči. „Oče pa zdaj ne potrebuje več . . . ničesar." Poskusila sem^ jesti. Takoj sem odložila žlico. Takrat je Ciril prinesel iz sobe križ. Vztrepetala sem. Zdaj, ob pogledu na ta povsem navadni črni križ, sem nenadoma dojela vso resničnost očetove smrti. Umrl je. Umrl je vendar. Tam leži, v Jandlovi veliki sobi. Polno rož je v krsti in okrog nje. Sveče gorijo in ljudje poklekajo zadaj in molijo. Stekla sem tja, v veliko Jandlovo sobo, da bi še enkrat videla. Od-grnila sem črn pajčolan, s katerim so ga pokrili. Saj zdaj prav za prav prvič vidim, kakšna usta je imel. Dve potezi ob ustih, v kotu ustnic — koliko vdane grenkobe je bilo v teh dveh potezah! Kupili so mu nogavice — črne, ženske nogavice. Ker so bile predolge, so gornji del odrezali in shranili v škatljo med robce. Zdaj torej imate nogavice, oče. Zdaj, ko to ni več potrebno. Na podstenju sera se malo prej spotaknila v okorne, trde čevlje. Preko njih so bile vržene onuče, umazane, črne. Mati si je hotela nekje izposoditi sto trideset dinarjev, da bi plačala pogreb. „Oh, bodo že počakali, mati I . . ." Ponoči je bila srednja soba strahovito prazna. Samo gluhonemi stric je dremal na klopi. Proti jutru se je iz sobe začel širiti smrad — smrad po mrtvecu. Iz ust in ušes mu je začelo teči. Včasih se je razločno sli- 268- šalo, kako vre voda iz ust. Tedaj so mu pokrili usta z belo krpo. Takrat nisem mogla več ostati v sobi, pri njem. Zdelo se mi je, da bom celo življenje slišala to vrenje. Neskončno počasi so šle ure. Ob petih so zbudili Zahko in Janeza, ki sta zaspala. „Moramo se napravljati ..." Veliki črni križ je ležal zdaj na omari. Bilo je strašno. Povsod sem videla ta križ, kamorkoli sem šla. . . Mati je vezala na glavo črn robec in glasno stokala. Marija je bi a v klobuku. Tudi Magda je imela črn robec in njeno pegavo lice je bilo tako staro kakor materino, . Na dvorišču se je zaslišalo drdranje voza. Takrat smo sli vsi v veliko sobo. Dva moža sta dvigala pokrov, ki je doslej stal v kotu ob vratih. „Oče! . . ." Mati ga je pokropila in prekrižala. Vsi po vrsti so ga kropili in križali in takoj na to šli za materjo v našo sobo. Potem smo zaslišali udarec. Eden, dva, pet — ne vem, kohko jili je bilo. Vedela sem, da teh udarcev nikdar v življenju ne bom pozabila. Stali smo v sobi, stisnjeni drug ob drugega, z robčki na očeh m ustih. Bili smo sami. Sami. „Oče, kam . . . greš od nas . . je stokala , mati. „Počasi!" sem slišala čudno povdarjene glasove iz veže. Ti glasovi m ti koraki po kamenitih tleh — zdaj ga nosijo na voz, ki stoji na dvorišču. „Le pojdimo . .. otroci.. ." in mati je stopila prva iz kuhinje. Majhen fant je držal v roki svetilko. Konji so bili jiokriti s suknom. A na vozu — tja nisem smela pogledati. Tam je ležala črna krsta. „Primi križ!" In zopet sem zagledala t'sti povsem navadni črni križ, na katerega je snoči Ciril napisal: Ivan Spur, roj. 1867. 1. Hvaležni otroci... Napotili smo se. Videla sem Janeza, kako si je tiščal robček na usta. Videla sem, da ima Zalika strgano nogavico na peti. In zopet sem zagledala skozi solze črno krsto in tik nad njo neskončno izmučen, trpeč obraz — obraz moje matere .. . Življenja! Erna Muser Nekje so mrtvo truplo izkopali človeka, ki je ležal brez imena, iz votlih mu oči vso prst pobrali, zdaj marmorna nad njim se dviga stena. Za vse, ki so in ki še bodo pali, za vse, ki se jim smrtna krogla lije, so grob s častjo in venci mu obdali, v slovesni čas se mu zastava vije. Vojak neznani, si to slavo sanjal, ko si pod nebom zapuščen umiral in ti je v smrt le grom topov pozvanjal? Na ustnicah ti še lepi beseda, zakriči jo čez vso to blazno zemljo: Življenja! o, kako ta sij preseda! 269- Vojne slike (Iz poročil tujih žurnalistov) ' M. V. ■ ■ ■ ■ ■ •• , V.dulm gledam neznane, skromne španske žene. Hrabro izpolnjujejo.nalogo, ki jim jo je naložila usoda. Dekleta, rojena zato, da bodo ljubile in dajale novo življenje, pogumno stiskajo puške na prsi. Kmetice pud točo krogelj orjejo, Bejejo in žanjejo namesto moža, ki je odšel na fronto. Delavke noč in dan delajo v tovarnah.- Žalostne , matere ihte nad trupli ubitih otrok, jih umirajoče stiskajo k sebi, na begu-z lastnim ', telesom ščitijo svoje male v nevarnosti. " ' . Y duhu gledam dekleta, neveste in vdove, katerih možje leže pokopani v strelskih-jarkih. S .strtim srcem so se pogumno vrnile v borbo, na delo. Ponižne gospodinje v' ledenomrzlih zim.skih nočeh stoje po cele ure pred trgovinami, da prineso domoy nekaj riža, nekaj koščkov oglja. ' Mislim na starce, ki so se odtrgali od hiše, kjer so preživeli vse življenje, in oprti* na palice pogumno korakajo po cestah, kjer preži nanje smrt. Tisoči src krvave po vsem svetu ob španskem trpljenju, ob španskih ži-tvab. V duhu ' jih spremljajo po križevi poti vojne, ki tudi nas čaka morda jutri, morda pojutrišnjem'. Begunci iz M a I a g e. Tri dni in tri noči je 150 avionov bombardiralo Malugo; Strojnice so pokosile v mestu stotine žena in otrok, nešteto so jili pokopale ruševine hiš. Ko je sovražnik vdrl v mesto, se je hipoma izpraznilo. Ljudje so bežali, kakršni so bili, v copatah, zasilnih oblekah, z otroki na rokah. Cez nekaj ur se je gnetlo na' cesti v Almeriu 200.000 beguncev! Prvi dan je bila cesta na 20 km tako polna, kot glavne ceste v velemestih ob ui'ah najhujšega prometa. Kot da bi bežale živali, ki slutijo katastrofo. Moški in žene so vlekli vozičke,- na njih nekaj pohištva, otroke, starce, ki niso razumeli, za kaj gre. 'V'sa cesta je bila ena sama človeška reka, reka žalosti. Jasnllo se je. Sonce je vzhajalo na čistem nebu. Po cesti pa si slišal samo teptanje, nihče ni odprl ust, strah je vsem stiskal srca. Naprej, naprej I Brez misli, po cesti,. ki ji ni konca, po strašni cesti, vsekani med skalo in morje. Nenadoma, kot da bi zadaj, od fronte, zabrenčale čebele. "Vsa cesta je zalepila: „Letala!" Strah je stisnil srca ob spominu na razdejanje Malage. Pa saj, gredo letala ' naprej, na fronto 1 Nebo se je oddaleč pokrilo s črnimi pikami. Brenčanje je postajalo vse glasnejše in glasnejše, napolnjevalo je ozračje, ušesa, mozeg. Tedaj se je pričelo grozodejstvo brez primere. ,50 lovskih letal se je spustilo-nad cesto in s strojnicami kosilo ljudi. Dvignila so se in zopet spustila, enkrat, dvakrat, petkrat, dvajsetkrat. Dvajset metrov od tal so metala v begunce ročne granate. Nikjer zavetja, luknje, jarka, kamor K se človek skril, drevesa, pod katero bi se stisnil. Sama skala in morje. Cesta je bila hipoma posuta s trupli starcev, žena in otrok.' Z morja so pričele ladje bombardirati skalnato steno nad cesto. Kogar ni zadela strojnica ali granata, je obležal zadet od skale. Ni si mogoče zamisliti, kakšen pogled je to bil! Ljudje so v paniki podivjali." Žene so od strahu rodile. Hodil si po krvi, po drobovju, po človeških možganih. Žene so jokale in klicale mrtve otroke, otroke, ki so se v gneči izgubili. Ranjenci so tulili, , ljudje so jih gazili, vsi bhizni od strahu. Žene so z otroki vred skakale v morje. To je tr ajalo 4 dni. V 6 ali 8 dneh bi begunci prišli v Almerio, kamor so bili namenjeni. Na vsej dolgi poti razen solate in sladkega trsa na polju niso imeli nobene' hrane, nobene vode in namesto postelje trdo cesto, na katero so lahko legli iu umrli. Almeria ima samo 50.000 prebivalcev. V dveh dneh je morala naliraniti in prenočiti 150.000 beguncev. Nikjer ni bilo več prostora, ne na hodnikih, ne na stopniščih. 270 ' ' . ■ ■v trgoTinah' si doM samo se gorčico -in sol. Bcguijci so morali prfenočiti'na prostem, po.eestah, po pločnikih.'Noge so imeli vse'krvave,- oči vse blazne. In še isti večer so letala pi-riki-at bombardirala Almerio. ■ En dan v Madridu. Dan se narahlo svita. Pred vratt trgovin stoje dolge vrste žena, trepetajo od mraza, v rokah drže toplo zavite otroke, ki sem pa tja zastokajo. Ob pol osmih nas je vrgla iz postelj močna eksplozija. 50 metrov od našega, liötela je eksplodirala bomba in zadela telefonsko centralo, s katere se kfušita omet in opeka. tih Ob osmih smo zaslišali oddaljen, zamolkel glas. Bomba še je razletela v calle - .Hortelezza. Ubila jc dve ženi pred trgovinami. Eni je odnesla obe nogi. Nedelja je. Sonce sije, ptički pojo, pričelo se je vsakodnevno bombardiranje Madrida. . Devet je ura. Vsakih pet minut pade lahka bomba, ki kruši zidovje na ljudi ob cesti. . De-set. Odpravil sem se proti univerzitetskemu mestu. Sel sem mimo luse, -v Katero je bila pravkar treščila bomba. Pred hišo je stal ambniančni avtomobil. V enem stanovanju je ubilo mater in starejšo hčer, oče in mlajša hči še živita, a njuno stanje je brezupno. V sosednem stanovanju je ranila staro mater in vnuka. Otroka so prinesli na nosilih. Nogo mu je napol odneslo, rjovel je od bolečin. Živci so mi popustili, ko šeni ga slišal. Poleg mene so vojaki jokali od besa.. Jokal sem z njimi. Univerzitetno mesto je vse prerito s strelskimi jarki. V zavetiščih vojaki kosijo, . pred zavetišči čakajo otroci kot nekdaj pred tovarno. Pred očmi se razprostira park. Vsä drevesa so okleščena, razbita s svinčenkami. Vročina pritiska. Mlad oficir poleg mene gleda lepo pokrajino in vzdihne: „Lani sem prihajal ob takem času z otroki sem!" Ob dveh popoldne. Puerta del Sol. Trg je ves črn ljudi, vse uživa sonce. ■ Vse je živahno, razgibano. Otroci kriče prodajajo časopise, krošnjarji ponujajo svojo robo. Glasovi množice na trgu preglasujejo bitko, ki divja komaj 1000 m proč. Naenkrat pade v bližini bomba. Množica se zgane, beži kot črna reka. Samo petletni smrkavci, navajeni prizora, tečejo na mesto nesreče, pobirajo še vroče razstrelke in si pihajo opečene prste. , i- Nova eksplozija. Bomba je padla v Piccadilly bar na glavni cesti. Bar je bil poln ljudii Ambulanca odnaša ranjence. Dva stražnika privedeta natakarja, čigar bela bluza je vsa ki-vava. Nenadoma prileti iz bara star možak. Okrog glave ima zavezano ruto. -Prileti naravnost k meni in mrmra nerazumljive besede. Naenkrat se mu izpod rute udere kri, ki drsi po zgiibanem obrazu. Možak klecne. Ujamem ga in kličem na pomoč. Odtieso ga in za njim se vleče rdeča sled. ■ Na trgu se spet zbira množica, dekleta hodijo mimo in se smejo. Sedem je ura. Mrak se spušča. Puerta del Sol je polna ljudi. Avtomobilske hupe in tramvajski zvonci, časopisi in kinematografske reklame. Kavarniške terase so ■ -zasedene. Tramvaji komaj nosijo ljudi, za nekaj vinarjev te popeljejo na fronto, v smrt. Madrid strada. Januarja 1937. je mesto dobilo samo 437„ mesa, ki ga dobiva ■običajno in samo 34% sadja in zelenjave. Najhujše je za premog. Stanovanj celo lansko zimo sploh ni bilo mogoče kuriti in madridska zima je zelo ostra. Samo za kuhinjsko uporabo bi potrebovali 500 ton premoga dnevno. Na razpolago ga je bilo pa samo 63 tön dnevno 1 In kakšna bo letošnja zima, ko že drugo jesen Španija ne žanje in ne seje ? V mirnejše predele Španije se neprestano stekajo begunci. Iz Madrida so že marca meseca odposlali 170.000 otrok. Evakuiranje je silno težavno, ker primanjkuje vozil in posebno bencina. Avtobusna vožnja, ki bi v normalnih časih trajala dve uri, traja danes 7—8 ur. Ljudstvo beži od fronte v zaledje. Zaledje? Danes nihče ne ve več, kje je-zaledje. Pomislimo samo na bombardiranje Duranga in Guernice, dveh od fronte tako oddaljenih mest! 271- Pri bombardiranju Duranga je poginilo 300 ljudi, večinoma žena in otrok. Po ulicaii in pod niševinami so ambnlante nabrale 250Ü ranjenceT, med njimi mnogo redovnic in dnhovnikov. (Časopisje) ' Kljub državljanski vojni je bil Durango mirno in veselo podeželsko mestece. Od fronte je oddaljeno 60 kilomefi-ov in 10.000 prebivalcev je kljub vojni živelo mirno, veselo življenje ter pomagalo nekaj tisočem beguncev, ki so v Durangu iskali zavetja. Pokrajina je kmečka in Durango je važno poljedelsko mestece. "\'si moški so bili na fronti; kar jih je še ostalo, so delali po tovarnali in na polju. Na cesti je bilo videti samo žene in otroke, cele trope zapuščenih, lačnih sirot, ki so se nateple z vseh vetrov. Mesto vojaško ni važno. Zato se vojne ni balo. Pobožni Baski verujejo v božjo pravičnost. Odkar se je začela vojna, žene in matere, ki imajo svojce na vojski, niso zamudile ene.mase. Noč in dan so bile cerkve nabito polne veruikov. 31. marca se je nad Durangom prikazalo 40 letal. Žene so bile v cerkvi ali na trgu, možje na polju ali v tovarnah, otl-oci so tekali po cestah. 50 in 100 kg težke bombe so padle najprej na župno Marijino cerkev. Abbe Mo-rilla je bil pravkar dvignil kelih k povzdigovanju. Ena bomba je eksplodirala pred oltarjem in pod ruševinami pokopala duhovnika. Istočasno je deset bomb zadelo jezuitski samostan. Zidovi kapele so se porušili in pokopali telo očeta Villalabeitia, ki je ravno obhajal vernike. Pozneje so .jih našli vse, z ministrantom vred, mrtve. Tisto jutro so letala razdejala 3 cerkve, kapele in nešteto delavskih hiš. Popoldne se je napad ponovil. Prebivalci so se skušali rešiti z begom. Zaman. Letala so spustila bombe kot roj čebel, zadele samostan avguštink, kalerih trupla so našli strahovito razmesarjena. Tudi tisti, ki so bežali iz mesta, se niso mogli rešiti. Letala so jih na begu zasledovala. Policija iz 42 km oddaljenega Bilba-a je prihitela na pomoč. S pomočjo civilnega prebivalstva in baskiških miličnikov je pomagala ranjencem, jih spravljala izpod ruševin, zbirala borne ostanke človeških teles, skušala pogasiti požare. Župna cerkev je popolnoma porušena. V enem samostanu je bomba ubila redovnike, ki so prisostvovali maši. Dve sosednje vasi je doletela ista usoda. Durango je po enodnevnem bombardiranju ena sama ruševina. Pobrali so več kot 300 mrtvili in 2500 ranjencev. * Guernica. Aprila je bilo popolnoma razrušeno najstarejše baskiško mesto Guernica. Bombardiranje nezaščitenega mesta je trajalo 3 in pol ui-e. Letala so metala na mesto po 300 kg težke bombe in vrgla več kot 8900 zažigalnih bomb. Lovska letala so se spuščala popolnoma nizko in s strojnicami kosila prebivalstvo, ki je iskalo zavetja na polju. Kmalu je bilo vse mesto v plamenih. Ob dveh zjutraj, ko sem se bližal mestu, je bil prizor grozen. Cela Guernica je gorela. Svit požara sem videl na oblakih na 20 km daleč. Sovražnik je dobro izbral dan za napad. Ponedeljek je v Guernici tržni dan. Zbero se kmetje iz vse okolice. Ob pol petih je začelo biti plat zvona. Ljudje so bežali v zavetišča. Na nebu se je prikazalo veliko letalo in vrglo 6 velikili bomb. 5 minut pozneje se je prikazalo drugo. Prihajala so vedno nova letala; bombardiranje je prenehalo šele ob tričetrt na osem in do tal uničilo mesto s 7000 prebivalci in 3000 begunci. Uničene se bile tudi vse vasi v okolici S kilometrov. V bolni.šnici Josephinas, ki jo je zadela ena prvih bomb, je bilo ubitih hkrati 42 miličnikov. V neki ulici je pod ruševinami zavetišča ostalo 50 mrtvih, samih žena in utrok. Bombardiranje se je vršilo natančno po sistemu. Najprej so letala metala debele bombe po vsem mestu. Potem so lovska letala nizko kosila ljudi, ki so v paniki bežali iz zavetišč. Nato so prišle zažigalne bombe, ki so požigale hiše in žrtve. 272- Neka baskiška kmetica mi je takole popisala bombardiranje : Ob štirih so se prikazala letala. Ljudje so bežali s trga in iskali zavetja. Letala so bombardirala cerkve. Ljudje so umirali pod podirajočimi se- zidovi. Kadar je za hip utihnila eksplozija, je bilo čuti glasove ranjencev, da je človeku zastajala kri. Ko je hiša, kjer sem iskala zavetja, pričela goreti, sem tekla, tekla. Krogle iz strojnic so žvižgale okrog mene, jaz pa sem tekla, tekla. Na polju sem se skrila pod gi'm in bila na varnem. Bombe so zasledovale bežeče ljudi. Dvignila sem se šele zvečer, ko je bombardiranje utihnilo. Guernica je bila ena sama ogromna žerjavica. Hodila sem po cesti, dokler me ni nekdo pobral. Koliko žrtev je bilo? Kdo ve! Tisoče in tisoče. O svoji družini nič ne vem. Ne vem, ali so živi ali mrtvi. Vsi, ki jih niso pobile bombe in strojnice, so zbežali. — V deželi Baskov je pritisnila strašna lakota. Član angleške zdravstvene komisije poroča, da so s cest izginili skoraj vsi konji in da vidiš samo še najbolj zanikrne pse. Kulturni svet se je zganil v skrbi za baskiške otroke. Na tisoče jih je šlo v Anglijo, Francijo in severne dežele. Angleški zdravnik takole popisuje neki transport otrok: V zahvu je čakala „Habana", ki je v starih časih zmogla komaj 1000 potnikov, danes pa bo nesla 4000 otrok. Otroke spravljajo na Indjo po 600 skupaj. Slovo od staršev je žalostno. Očetje objemajo otroke, prepričani, da jih ne bodo več videli. Si pred.5tavljate potovanje s 4000 otroki na stari ladji, ob slabem vremenu ? Skoraj vseh 4000 otrok je imelo morsko bolezen in zvečer so od utrujenosti zaspali po tleh. Spominjam se žalostnega prizora. Na hodniku jočeta obupno dva otroka. Mornar, ki gre mimo, ju tolaži. „Uboga otroka!", mi reče: „očeta so uporniki ustrelili, mati je izgubila življenje v Durangu!" Na krovu je 300 sirot, ki neprestano sprašujejo, kje je mama. Bombardiranje nezaščitenih mest, uničevanje civilnega prebivalstva, tisoči beguncev in sirot, to je podoba današnje vojne. Ti, ki to čitaš, ali misliš na to, da bo morda tvoj otrok tako izgubil mater, da bo tebi vzela bodoča vojna otroka? Ob spominu na pozabljeno pesnico K smrtni 50 letnici Katinke Staničeve a Pavel Plesničar -«^«p^aS» - , -^s^-etrytp Ko je dr. Karol Lavi-ič po 16 letnem neutrudnem delu narodno predramil goriške rojake po Soški in Vipavski dolini, se je naposled vdal prigovarjanju svojih prijateljev in se meseca aprila 1869 za stalno preselil v Gorico. „Ne vem, kako se bodo reči obrnile meni v prid, to pa vem, da bom najlažje in najboljše koristil Slovenstvu v Gorici." (Dr. Fr. Oblak: Dr. Karol Lavrič in njegova doba. Gorica 1906.) Id govoril je resnico! Kakor v Tolminu (od I. 18.53) in kasneje v Ajdovščini (od I. 1863), tako je tudi na svojem novem mestu dosegel prav vidne uspehe, najvidnejšega, ko je tržaško namestništvo potrdilo pravila prvega slovenskega političnega društva za Goriško, nakar je imelo društvo „Soča" dne 14. oktobra 1869 svoj prvi občni zbor v Gorici. S tem dnevom so se na stežaj odprla vrata narodnemu delu na Goriškem. 273- . In šlo je po določenem načrtu : pO deželi so' vstajale čitalnice in ljudski tabori šo ■ dramili narod Tsenaokrog. Za šempaskim' taborom 1868 so se vršili pod :.Lavričevim • ■ vodštTom naslednje leto na Goriškem še tabori-v Tolminu, t Sežani in v Biljani. .Toda ■■ nečesa je pri tem manjkalo: novo politično društvo ni imelo glasila, v,katerem bi moglo narod učiti iu buditi ter ga pripravljati na nove, podvige in nove zmage. Macušičeva. „Domovina" je zamrla že koncem 1869 in goriški Slovenci so bili odslej večkrat pi-i-šiljeni, da so prosili za gostoljubje pri Bleiweisbvih „Novicah" v Ljubljani, kakor so ■se morali v letih 1865—1867 pogostoma zatekati k Einspielerjevemu „Slovencu" v Če-lovec. Pa ne za dolgo! Že meseca aprila 1871 je pričelo politično društvo „Soča"! izdajati istoimensko glasilo. Dne 31. marca je izšel najprej „Ust za poskušnjo", dne 12. aprila ' , pa je zagledala beli dan prva redna številka, „Soče". S početkom 1872 je. list postal tednik. ■ ■ ' . Novemu listu ni manjkalo sotrudnikov. Imel jih je lepo število, med njimi nekaj prav odličnih. Tako so se oglašali v „listku" pod črto: Paulus (= Fr. Leveč), suplent ' priške gimnazije, ki je bil „Soči" od decembra 1871 do septembra 1873 tudi korektor in dejanski urednik; Štefan Širok, takrat še modroslovec na dunajskem vseučilišču;'po . Levčevem odhodu v Ljubljano njegov naslednik na goriški gimnaziji; Simonides (= zgo- . dbvinar Sim. Rutar), profesor Ivan Berbuč, Ernest Klavžar, Bogdan Trnovec-Lamurskij';.. ■■ ruski profesor in slavist J. Baudouin de Courtenay, dr. Lavrič i. dr. Slednji se sicer, iii udejstvoval v „listku", pač pa je prispeval s številnimi, zlasti uvodnimi članki. Toda vrsta sodelujočih s tem še daleč ni izčrpana. Polagoma so. pričeli prihajati . na uredništvo prispevki tudi iz vrst narodnega ženstva. Kot prva od te strani se. je oglasila neznana pesnica s pesmijo „Slovo", ki jo je „Soča" pod šifro „K",; torej anonimno, priobčila dne 20. marca 1873 v prvi koloni „listka" v svoji 12. štev. IIL letnika. „Sočin" urednik (= Fr. Leveč) je čutil pri tej priliki potrebo, da je pesmi dodal naslednjo pripombo: „Pričujočo lepo pesem smo prejeli od neke gospodične, vrle SloveTike ž Go- ; : riškega. Prav radi smo jo natisnili v svojem, dasi politiki posvečenem listu in nadejamo-se, da smo s tem napravili njej sami veselje, svojim čitateljicam' in čitateljem pa podali ž njo interesantno berilo. Pisateljice, na noge!" Da ta Levčev klic ni bil zaman, je pokazala „Soča" že v junijskih številkah. Ta- . krat je začela priobčevati Pavline Doljakove (poznejše Pajkove) „Prvo ljubezen", katere . anonimni junak, Stefan Širok iz Ravnice nad Solkanom, „Sočin" prvi feljtonist, je umrl • kasneje neznano kje v daljni Rusiji. Toliko samo mimogrede kot dokaz, da Levčeva „vrla Slovenka z Goriškega" iii,.'. bila osamljena med takratnim ženstvom v krogu „Sočinih" sotrudnikov, kakor je izjo-vil že Leveč, Torej „Slovo"! Ne glede na Levčevo izjavo je to res prav zanimiva pesem, saj ima za seboj že kar celo zgodovino! Po naslovu še danes nepoznana, sije po svoji prvi ■ kitici — četudi precej izpremenjeni — Se bolj pa po svoji znani narodni melodiji tekom nekaj desetletij odprla pot do zadnje slovenske koče iu postala prava narodna lasi' Ker je po svojem postanku in nadaljnem razvoju prav svojevrstna v našem pesništvu;. jo ponatiskiijemo v celoti in neizpremenjeno tako, kakor je bila prvotno nriobčena v ^ „Soči" 1.1873. Slovo Soča voda je šumela. Vselej te. na mostu stati ■ Mesec svitlo je sijal. Vidim v duhu pred seboj. Jaz pri oknu sem slonela, Veličastni mesec zlati Ko si ti slovo jemal. Razsvilljuje obraz tvoj. In zdaj vselej ko velika Vidim te, kako desnico Soča na večer šumi. Znancem daješ za slovo; In ko lune svitla. slika Meni pa si dal levico. Iz vode se zablišči. In še to le prav — hladno I 274 ' ' . ■ . Nij se tebi zdelo vredno,- .. Kolikint se jaz'spominjam ■ Da podal bi desno bil; ' . Na ta žalostni-večer. In spomin,na te.bp vedno Solze grenke si utrinjaim Diišo mojo žalostil. Vedno, zmirom, v eno.mer! ^ . „Soča voda je šumela , .. Slišal sem jo peti in pel v goriških gorah, v lepih gg-■ riških dneh in večerih, ob naši Adriji v Trstu, v Ljubljani sem jo slišal in v Beo-- gradu smo jo peli. Kamorkoli gre naš človek, gre Soča-voda ž njim in se oglasi tiho, žalostno in vse .naše hrepenenje je v nji." — Tako piše o „Soči-vodi" goriški rojak dr. Joža-Lovrenčič. (Mladika 1921, 187). . . Kaj ne, da! Gotovo laskave besede za pesem in pesnico iz ust — pesnika! : .. In vendar se skoro dolgih 50 let ni nikdo našel, ki bi svetu skušal razrešiti uganko skrivnostne-šifre „K"! Pokojni Janko Leban, znani mladinski pisatelj in kanalski rojak, je si-cer 1913 (Novi akordi XII, št. 3-4) pokazal v prav meglenih obrisih na postanek „Soče-vode" v biografiji skladatelja Josipa Kocijaneiča, tudi kanalskega rojaka, pišoč sledeče: „Neka Kocijančičeva rojakinja, ki je tudi zdaj ni več med živimi, mu je po-svetila celo pesem, ki je bila natisnjena svoj čas v podlistku goriške „Soče". Pesem pričenja tako: Soča voda je šumela, mesec je na nebu sijal; jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. Žal da nadaljnjih kitic nisem mogel dobiti." Tej l,ebanovi opazki je dr. Gojmir Krek, takratni urednik „Novih akordov", dodal naslednjo pripombo: „V raznih zbirkah narodnih pesmi (tako pri Zirovniku IV, štev. 25, . Bajuku Odmevi II, štev. 9, Gerbiču II, štev. 49) je gori navedena kitica, samo z varianto. . „Ti'pri oknu, si slonela, ko sem jaz slovo jemal", zabeležena kot „narodna pesem", in sicer v vseh treh omenjenih zbirkah z isto melodijo. Žirovnik beleži še tri kitice, Bajuk še dve razen gori reproducirane. Tretja Bajukova in četrta 2irovnikova sfa bistveno enaki, , druga Bajukova in druga ter tretja Zirovnikova se razlikujejo po vsebini. Melo-dija je Vsekakor ponarodela. Čigavo je besedilo in čigav napev, če ni sploh naroden, mi ni znano." čigavo je besedilo? Na- to vprašanje je prvi odgovoril dr. Joža Lovrenčič 1. 1921. (Mladika.II, 187) z Lebanovimi.besedami: „Neke Kocijančičeve rojakinje, ki je zdaj ni več.med živimi" — ter še dostavil: „Kocijančičeva rojakinja je Katica Staničeva iz Kanala",-* Do te zanimive ugotovitve je prišel dr. Lovrenčič 'na podlagi majhne Levčeve. opazke, katero je bil iztaknil V „Sočinem" letniku 1878, ki je bil prvotno Levčeva last, - a ,še danes nahaja v licealni knjižnici ljubljanski. Prof. Leveč je imel namreč navado, .da je v starih „Sočah" za članki in dopisi, pa tudi za važnejšimi noticami, dostavljal . imena njihovih piscev. Slično je napravil pod pesmijo „Slovo" in k šifri „K" lastnoročno in s črnilom pripisal: Katica Staničeva v Kanalu. . tfio je torej od najmerodajnejše strani, t. j. od urednika tedanje „Soče", ugotov-Ijena identiteta avtorice pesmi „Soča. voda je šumela" ... Kaj pa rnelodija? Ljudski glas jo pripisuje Josipu Kocijančiču, zaročencu Katinke - Staničeve. To mnenje zastopa tudi Andrej Gabršček v svoji knjigi (Goriški Slovenci I, 187),- kjer piše doslovno; ,Soča' je objavila znano pesem ,Soča voda je šumela' s šifro ■ ' ¥ spisu sem se odlojil za obliko „Kalinka", kakor se je Staničeva najbrže sama podpisovala.in kakor jo je — gotovo ne brez vzroka — nazival tndi njep znanec Bandnuin de Courteaay, ki je bil a Stiiničevo dalje i^asa v pismenih stikih. To obliko njenega krstnega imena sem zasledil tudi v članskih imenikih petih zaporednih letnikov Mohorjevega koledarja (i,87(>-;1880). P- f■ . ■■■ 275 ,K', ki jo js bu Uglasbil nadepolni kanalski Josip Kocijančič in je postala narodna svojina. Besedilo je veljalo Kocijančiču, ko se je poslavljal na kanalskem mostu od svojega dekleta, šel v Gradec in po malo letih umrl." Ali je Kocijančič melodijo „Soče-vode" priredil kdaj za lisk, to bo težko ugotoviti. Zelo verjetno bi bilo, da jo je uvrstil v III. zvezek svojih narodnih napevov, ki ga je bil pripravil za tisk, a se je rokopis po skladateljevi smrli (1878) žal izgubil (SBL I, 483). Pesem so pač morali izvajati na različnih pevskih prireditvah v Kanalu, da se je mogla razširiti med narodom. Nekaj sličnega se je n. pr. dogajalo nekoliko let kasneje v ravnoistem Kanalu s skladbami Kocijančičevega prijatelja, poznejšega kanalskega nad-učitelja Mih. Zege (umrlega 1. 1919 v Ljubljani), katerega skladbe tudi niso bile nikoli m nikjer natisnjene, a so bile vkljub temu — vsaj nekatere med njimi — v predvojnem času zelo razširjene med rojaki na Goriškem, zlasti po Kanalskem. Iz doslej povedanega je jasno, da „Soča voda" ni narodna pesem, kakor jo hočejo pevskemu svetu v svojih zbirkah prikazati Bajuk, Gerbič in Žirovnik. Nasprotno, prav priprosta umetna pesem je, ki si je v Kocijančičevi melodiji na široko odprla pot med nal pevski narod. Pesem je s svojimi mnogoterimi variantami zabrisala prvotni krajevni t. j. kanalski kolorit, se iz osebnega neposrednega doživetja slovesa izobličila v tipično slovo ljubezni in postala, recimo, splošno slovenska. Na svojem potu po domovini je v znani in prikupljivi melodiji slednjič ponarodelu. (Konec prihodnjič.) Kritike in poročila o delu sarajevskih ženskih društev včlanjenih v Jugoslovanski Ženski Zvezi. V pričetku junija se je vršil v Sarajevu občni zbor J. Ž. Z„ sekcije za drinsko banovino, v prisotnosti predsednice J. Ž Z. iz Beograda, ge. Leposave Petković. Iz tajniških poročil, ki so jih podale delegatke posameznih včlanjenih društev mi je bilo kot tajnici sekcije mogoče, se podrobneje spoznati z delom naših društev, v kolikor tega nisem storila preje. Sekcija sama je še mlada: obstaja komaj tri leta in to je bil naš prvi občni zbor po ustanovitvi. Prav radi tega smo ga tudi vse z zanimanjem pričakovale. Ni namreč lahko delo ženskih društev pri nas. V našo pohvalo pu tudi lahko trdim, da je bilo razmerje med sekcijo in njenimi društvi, ki jih je v Sarajevu samem 15, a v ostali banovini 47, ves čas jako prisrčno, in, kar je posebno hvale vredno, ni bilo skoro nobenih osebnih razprtij, tako da je med dru.štvi samimi, kakor tudi med njihovimi članicami vladala ves čas uprav zavidanja vredna sloga. Edino malo več zanimanja za društveno delo pri naših ženah bi bilo zelo potrebno, kajti edino, radi česar naša društva tu in seveda tudi sekcija res trpe, je pomanjkanje zanimanja naših žen za naše delo in naše cilje. O delu sekcije same ne bom danes mnogo pisala, v glavnem je ilak enako delu po ostalih sekcijah, zanimivejše za Slovenke bo gotovo delo posameznih včlanjenih društev, ki je še mnogo bolj prikrojeno našim prilikam kot pa delo sekcije. Res je sicer, da so v sekciji zastopnice vseh včlanjenih društev, a ona ima v nekem oziru povsem svoj program, ki ni istoveten s programom posameznih društev. Naša ženska društva so po večini dobrodelna, nekatera imajo tudi kulturen program, pri nekaterih obsega program i eno i drugo, namreč dobrodelnost ter tudi delo na kulturnem dvigu naroda. Najmočnejše in obenem najstarejše od zveznih društev je gotovo Kolo srpskih sestara. To je morda društvo, ki je v nacionalnem pogledu najzaslužnejše, saj je v hudih dneh tujega gospostva pod imenom dobrodelnosti nosilo in branilo ter gojilo narodno misel med bosanskimi Srbi. Danes ima Kolo svoj lep, velik dom, zgrajen s pomočjo vehke prijateljice srpskega naroda, znane Angležinje gdč. Irbi. V domu je internat za dijakinje srednjih in strokovnih šol, ki plačujejo za oskrbo v domu razmeroma nizko vsoto, ki se odmeri po premoženjskih prilikah dijakinj. Revne so v internatu zastonj, 276- za nekaj posebno revnih in nadarjenih plažujejo potrebno vsoto odbornice same. Kolo . ima tudi dijaško menzo, v kateri se prehranjuje 54 dijakov za mesečno 100—200 dm a 10 povsem brezplačno. Poleg tega obdaruje Kolo ob vseh večjili praznikih večje število revežev v denai^n ali z živežnimi potrebščinami. Članice Kola se zbirajo vsako sredo na tkzv. „Mobo'S t. j. sestanek članic, od katerih je ena vsakokrat „domaćica", ki pogosti druge s črno kavo in slaščicami. Vsaka od prisotnih članic prispeva za kavo in pecivo nekaj dinarjev, ki gredo v fond za pomoč revežem. Članice delajo na „mobah" razna rnčna dela, ki gredo potem za dobitke raznih tombol in srečolovov ah pa se prodajo, izkupiček pa je tudi namenjen omenjenemu fondu. Vsako leto priredi Kolo veliko Vseslovansko zabavo, ki spada med najlepše in najelitnejše v Sarajevu. Menda je težko kje najti naenkrat toliko izbranih in lepih narodnUi noš vseh slovanskih narodov kot na tem plesu. , . ■ Poleg Kola je še „Zadruga Kola S. S. i Gajreta", katere glavna naloga je, da ohrani naše narodne noše, vezenine in motive. Zadniga ima svojo delavnico, kjer žene m dekleta za nagrado delajo ročna dela, ki se potem prodajajo doma, pa tudi v inozemstvu. Za dijalte, posebno iz učiteljišča, se zlasti zanima „Dobrotvorna Zadruga Jugoslo-venki". Tudi ona ima internat in dijaško menzo, kakor Kolo, samo v nekoliko manjšem obsegu. Poleg tega pa smatra za svojo posebno nalogo gojitev jugoslovanske ideje. Jako marljive so pri nas „Jevrejke" (Židinje), ki imajo v Sarajevu več svojih društev; V zvezi so včlanjena tri: „La Humanidad" (Dobrodelnost), ki ima svojo otroško menzo, kjer dobi 150 otrok dnevno obilno ritualno kosilo, na njihov praznik „Hanuka" (nekak naš sv. Miklavž) pa obdaruje društvo okoli 250 otrok z obleko in pecivom. Obleko izdelajo članice same v posebej samo zato urejeni delavnici. Društvo pošlje letno okoli 30 otrok na počitnice. In še nekaj ima La Humanidad: „Ceiž siromašnih djevojaka", iz katerega dobi vsaka revna nevesta darilo, bilo opremo odn. perilo, bilo doto v denarju. Tu je namreč navada, da da vsaka Židinja ob priliki svojega srečnega poroda odn. poroke svoje hčere prispevek v Čeiž in sicer v denarju ali perilu. Ravno tako da vsaka Židinja na dan smrti svojih roditeljev, torej na dan, ko je sama postala sirota, prispevek društvu za pomoč sirotam. Samo na ta način pa lahko društvo razpolaga z vsotami ki so poti-ebne za vse to, kar dela; tega je pa jako mnogo, kajti v Sarajevu je med Zidi mnogo več revščine, kot bi si kdo mislil. Drugo židovsko žensko društvo je: „Jevrejsko aškenasko gospojinsko društvo". (Pn ■ nas sta dve židovski sekti: Španjolski Židje, ki so prišli k nam pred kakimi 500 leti iz Španije in so tudi ohranili svoj jezik, katerega imenujejo „španjolski". Seveda se danes že zelo razlikuje od prave španščine in postaja vedno bolj rudimentären. Ze sedaj si Zidje često pomagajo na ta način, da si kar izposodijo izraze iz srbohi-vaščine, pa jih potem sklanjajo in spregajo po svoje. Druga sekta so tkzv. Aškenazi: Zidje ki so prišli k nam s severa. Razlike med njimi so malenkostne, bolj v obrednem jeziku kot v obredih samih). Tudi to društvo je predvsem dobrodelno, samo da del svoje pozornosti posveti starim osebam, ki so v stiski. Ima svojo zimsko pomoč, počitaiško kolonijo za otroke, pa tudi svojo „Zadužbino": „Dom blagopok. nadrabina dr. Samuela Vesela", kjer dobi 13 starcev in stark ter ena sirota popolno oskrbo. Se eno veliko skrb ima društvo: skrb za revne bolnike, ki imajo brezplačno zdravnika in zdravila, društvo jim tudi plača kopeli v kopališču Ilidži. Tretje je njihova „Sociedad de vižitar doljentes" (društvo za obiskovanje bolnikov), kjer že ime pove namen društva. Stalnih varovancev je 60, a navadno je število onih, ki dobe v društvu pomoč, okoli 150. Tudi naše muslimanke so začele pridno delati na tem, da dvignejo kulturni nivo muslimanov, posebno žen. (Treba je samo pomisliti, da v naši banovini pribl. 407ji šoloobveznih otrok ne hodi v šolo, po nekaterih krajih doseže to število, kolikor se tiče ženske dece, celo naravnost obupno višino SO'Vo- V glavnem so to muslimanski otroci.) Tu bo še treba mnogo trdega dela, da se prebudi v prebivalstvu zavest, da je šola potrebna, 277 . ne pa škodljiva in pa da „meiiteloi" t. j.,njiii verske osnovne šole, še bolje otroški vrtci, še niso vse, saj se tam rnzcu verouku he'pou«uje ničesar. In .tega dela se je hrabro lo-lilo-društvo „Gajret", čigar ženski odbor je tudi v Zveži.^ .ženski odbor ilela roko v roki .2 glavnim odborom. Društvo izdaja svoj. mesečnik.„Gajret", ki je zlasti letos jako dobro mejevan in stahio prina.ša stvari, ki posebno zanimajo muslimane. „Gajret" dobe vsi članj, ki plačajo vsaj .5 din mesečne članarine, zastonj. Govoriti o vsem ogromnem delu „Gajreta"- je v tako kratkem člankii nemogoče. „Gajret" prireja stalna predavanja, ima ■ svoj pevski zbor,, s katerim je pred kratkim napravil izredno uspelo turnejo po Bosni, prireja tečaje za izobrazbo svojih članov, ima pa tudi svoje konvikte za dijake'srednjih šol. V Sarajevu ima „Gajret" svoj krasni novootvorjeni dom, v katerem imajo svoje pro-store razna muslimanska društva, v njem ima Svojo prireditveno dvorano, lepo knjižnico etc. .„.Gajretova" vsakolelna elitna zabava je vetlno dogodek prve vrste. " Rusinje imajo v Sarajevu svoje „Marijinsko sesMčestvo" s ciljem, da materialno podpira siromašne Ruse, vzdržtije zvezo med sarajev.skimi Rusi, ima-pa tudi. svoj tečaj ; ruskega jezika za sarajevsko rusko deeo. ... V Sarajevu je še Materinsko udruženje, ki ima svoj dom, v katerem .vzdržitje večje število dojenčkov, večje dece in pa mater. Dom ima svojo sestro,- ki skrbi za deeo. ■ svojega društvenega zdravnika in je vobče jako moderno opremljen. Društvo samo je pod pokroviteljsvom Nj. Vel. kraljice Marije. • V Zvezi je tudi sarajevska sekcija „Zveze akademsko izobraženiii žen"', strokovna (nganizacija naših intelektualk, ki si je letos ustanovila junior sekcijo in tudi drugače .mnogo delala na medsebojnem zbližanju in strokovnem izpopolnjevanju svojih članic. ' iMredila je pozimi veliko zabavo za revne akademike, ki ji je .jako lepo u.spela. Iz či-stega dohodka 10.500 din se je razdelilo 5500 din za podpore revnim akademikom, . ostali del pa je namenjen za izpopolnitev strokovne knjižnice „Udražeilja sarajevskih študenata". ' - Pil Se eno društvo je v Sarajevu, do sedaj najmlajše, a morda najmarljivejše od vseh, pa je tudi eno najbolj potrebnih pri nas: "„Udruženje jugosl. domaćica", ki je pre- ■ iieslo svoj delokrog predvem v Tiaše vasi. Do sedaj ima že 19 pododborov, ki dekjo, da jih je veselje gledati. In kaj pomeni to za našo bosansko vas in za naše kmetice, ve samo oni, Id si je ogledal naše vasi prav od blizu. Samo oni, ki je pogledal v koče po naših vaseh, ve, kaj pomeni to, da imajo po mnogih vaseh, kjer obstoja to Udruženje, zdaj hiše sicer primitivne postelje, zbite iz desk kar doma, a vendar postelje, in na posteljah doma naj), avljene rjuhe, dočim spe drugod še kai- po tleh. Nekateri pododbori imajo ' že svoje šivalne stroje, udruženje deli članicam seme, preslice za prejo, ima stalna jire-. davanja etc. Tudi mnogo gospodinjskih šol, ki jih sedaj ustanavlja banovina, pomaga, da je delo UIIIUIIer>OT brl|eg« Vam jih nudi po zmernih cenah. Za obvestilo in prospekte obrnite se na urad, Zagreb, Frankopanska 16, telefon il'Vl. Mlade matere, ki pripravljate perilo za svojega novorojenčka, naročite si pri nas polo s 25 modeli in kroji za Tse perilo» ki ga polrebu|e noTorojenček Z naročilom pošljite Din S.— ; lahko tudi v znamkah Knjiga »Za vsak dan«, ki je bila določena kot dobitek pri letošnjem žrebanju, nam je končno dospela in smo jo razposlale vsem, katere sa poslale denar za poštnino (din 12"—). Ostale prosimo, da dvignejo knjigo v naši pisarni, ali pa pošljejo denar za poštnino. — Vezanih knjig še nismo dobile; takoj, ko jih dobimo, razpošljemo še te. Knjiga je res praktična in zelo obširna, saj obsega čez 850 strani. S svojo izčrpno vsebino bo dobrodošla vsaki ženi v kateremkoH položaju. Naroča se pri Tiskovni založbi t Mariboru, Gregorčičeva 26 ah pa tudi potom naše uprave.